Zakaj rečemo, da je denar izvor vsega zla? Mar ne gre le za sredstvo menjave, ki povezuje človeške darove s človeškimi potrebami? Zakaj so ekonomski interesi večinoma v diametralnem nasprotju z ekologijo? Zakaj izsekavamo deževni pragozd, zastrupljamo vodo, zrak in zemljo, nižamo kvaliteto izdelkov na račun zdravja ...? Prvi del eseja izpod peresa vizionarskega Charlesa Eisensteina odgovori na takšna vprašanja, drugi del pa predstavlja denar prihodnosti, ki bo imel nasprotne učinke: obilje namesto pomanjkanja, radodarnost namesto pohlepa in trajnostnost namesto uničevanja. (V branje priporočamo tudi Charlesovo knjigo z naslovom Sveta ekonomija, ki je v elektronski obliki dostopna brezplačno.)
Naša civilizacija ima v svojih temeljih vgrajeno nepremostljivo strukturno napako, ki jo imenujem "ločenost" in ki je ustvarila vse sovpadajoče krize današnjega časa – ekonomsko, zdravstveno, ekološko in politično. Ločenost med ljudmi se izraža v razpadu skupnosti, ločenost od narave v uničevanju okolja, ločenost znotraj nas samih v poslabševanju našega zdravja. Znanost je njena ideologija, tehnologija njen pomočnik in denar njen agent.
Denar, kot ga poznamo danes, je tesno povezan z našo identiteto diskretnega, ločenega jaza, in z uničenjem, ki ga je ta ločenost povzročila. Angleški rek pravi: “Denar je izvor vsega zla.” A zakaj je temu tako? Konec koncev je osnovni namen denarja, da nam služi kot sredstvo menjave, z drugimi besedami, da poveže človeške darove s človeškimi potrebami. Kakšna sila, kakšna strašanska perverzija ga je sprevrgla v nasprotje tega: dejavnik pomanjkanja?
Živimo namreč v svetu obilja, v katerem se ogromne količine hrane, energije in materiala zavržejo. Polovica sveta strada, medtem ko druga polovica zavrže toliko hrane, da bi z njo zlahka nahranili lačno polovico. V tretjem svetu in v getih razvitih držav ljudem primanjkuje hrane, zavetja in drugih osnovnih dobrin, ker si jih ne morejo privoščiti. Spet drugi ljudje bi z veseljem pomagali revežem, a jim ne morejo, ker v tem ni zaslužka.
Denar, kot ga poznamo danes, je popolnoma nezmožen povezati darove in potrebe ljudi. Ogromne količine ga porabimo za vojne, plastično kramo in številne druge proizvode, ki ne služijo človeškim potrebam in sreči. Zakaj? Tega ni težko povezati s pohlepom. A če se malo poglobimo, ugotovimo, da tudi pohlep ni pravi razlog, saj je pohlep le posledica in ne vzrok problema. Ko krivimo pohlep in se borimo proti njemu z zaostrovanjem samokontrole, v bistvu le zaostrujemo vojno proti sebi, kar je le še ena oblika vojne proti naravi in vojne proti drugemu, na katerih temelji naša civilizacija.
A tudi ljudje v bogatih državah neprestano živimo v tesnobi, stremimo za “finančno varnostjo” oziroma se trudimo, da bi se izognili pomanjkanju. Odločitve (tudi tiste, ki nimajo nič z denarjem) sprejemamo na podlagi tega, kaj si lahko “privoščimo”, in bogastvo pogosto povezujemo s svobodo. A ko se trudimo obogateti, ugotovimo, da je raj finančne svobode privid, ki se izmika, ko se mu približujemo, in da nas gonja za denarjem zasužnjuje. Tesnoba je še vedno prisotna, od pomanjkanja pa nas loči le ena katastrofa. Pohlep je preprosto naš odziv na percepcijo pomanjkanja. Denar, ki je spremenil obilje v pomanjkanje, je predhodnik pohlepa. A ne kar vsak denar, temveč le denar, kakršen je v uporabi danes, denar s posebno lastnostjo, ki zagotavlja, da bo na koncu koncev propadel.
Omenjena lastnost se v različnih oblikah pojavlja tudi v drugih podstrukturah naše civilizacije. Če to razumemo, lahko pojasnimo “nepremostljivo strukturno napako” civilizacije, in kar je še bolj pomembno, oblikujemo druge denarne sisteme, ki bodo nadomestili sedanji denar in ki bodo imeli nasprotne lastnosti. Rezultati bodo prav tako nasprotni: obilje namesto pomanjkanja, radodarnost namesto pohlepa in trajnostnost namesto uničevanja.
Ta značilna lastnost današnjega denarja so obresti. Obresti so tiste, ki ustvarjajo dandanes vseprisotno tesnobo in poganjajo stroj neskončne rasti, ki uničuje svet. Kako vse skupaj deluje, bom poskušal razložiti z zgodbo Enajsti žeton Bernarda Lietaerja iz knjige Prihodnost denarja (ang. The Future of Money).
Nekoč v neki majhni vasici so se ljudje za vsako izmenjavo posluževali barantanja. Hodili so naokrog po tržnici s piščanci, jajci, šunko in kruhom ter se na dolgo in široko pogajali, da so izmenjali tisto, kar so potrebovali. V ključnih obdobjih, npr. pri žetvi ali ko je kdo potreboval pomoč pri popravilu skednja po nevihti, so si sosedje medsebojno pomagali. Vedeli so, da če bodo imeli sami kdaj podoben problem, jim bodo drugi vrnili uslugo.
Nekega dne se je na tržnici pojavil tujec s svetlečimi črnimi čevlji in elegantnim belim klobukom ter s posmehom opazoval celoten proces. Ko je videl enega izmed kmetov, ki je tekal naokoli za svojimi piščanci, da bi jih zamenjal za velik kos šunke, se ni mogel zadržati, da se ne bi zasmejal. “Ubogi ljudje,” je rekel, “tako primitivni so.” Kmetova žena ga je slišala in ga vprašala: “Mar bi vi znali bolje ravnati s piščanci?” “S piščanci ne,” je odgovoril tujec, “poznam pa dober način, kako se znebiti vse te nadloge z izmenjavo.” “Aja, kaj pa imate v mislih?” ga vpraša ženska. “Vidite tisto drevo tam?” odgovori tujec. “Odšel bom tja in počakal, da mi bo nekdo od vas prinesel veliko kravjo kožo. Nato naj me vsaka družina posebej obišče in vsem bom razložil, kaj imam v mislih.” In tako je bilo – vzel je kravjo kožo in iz nje izrezal okrogle žetone, na vsak žeton pa odtisnil lep majhen žig. Nato je vsaki družini dal deset žetonov in razložil, da je vsak žeton vreden enega piščanca. “Zdaj lahko trgujete in se pogajate z žetoni namesto s piščanci,” je rekel.
Zvenelo je logično. Vsi so bili navdušeni nad moškim v sijočih čevljih. “Pa še nekaj,” je dejal vsaki družini po tem, ko jim je razdelil žetone. “Čez eno leto se bom vrnil in sedel tu pod tem istim drevesom. Vsak od vas mi mora prinesti nazaj enajst žetonov. Enajsti žeton je zahvala za tehnološki napredek, ki sem ga pripeljal v vaša življenja.” “Kje pa naj dobimo enajsti žeton?” je vprašal kmet s piščanci. “Boste videli!” je odgovoril moški z nasmeškom na obrazu.
Če predpostavimo, da populacija in njena letna proizvodnja ostaneta skozi vse naslednje leto povsem enaki, kaj mislite, da se mora zgoditi? Enajsti žeton ni bil nikoli ustvarjen, zato bo morala, tudi če bodo vsi dobro opravljali svoje delo, od vsakih enajstih družin ena izgubiti vse žetone. Od tu enajsti žeton za ostalih deset družin.
Zato so naslednjič, ko je nevihta ogrozila pridelek neke družine in ga je bilo potrebno pravočasno rešiti, ljudje bili manj radodarni s časom. Res je bilo bolj enostavno trgovati z žetoni, vendar je imela “nova igra” tudi neželjen stranski učinek, saj je ljudi odvračala od spontanega sodelovanja, ki so ga bili vajeni. Nova igra je sprožila sistemsko tekmovalnost med vsemi udeleženci.
Ta zgodba se lahko konča le na tri načine – inflacija, bankrot ali rast: 1) Vaščani bi lahko ustvarili še več žetonov iz kravje kože; 2) ena izmed enajstih družin mora bankrotirati, kot je zapisal Lietaer; in 3) vzrediti morajo še več piščancev, da bodo novi žetoni obdržali vrednost. Enaka izbira je na voljo vsaki ekonomiji, ki temelji na obrestih. V dejanski ekonomiji delujejo vsi trije pritiski naenkrat. Strah pred bankrotom poganja negotovost, ki nadalje žene ljudi in institucije, da ustvarjajo več denarja (inflacija) ali povečujejo produktivnost. Od teh dveh opcij je inflacija le začasna rešitev, saj zahtevo “rast ali bankrot” samo za krajši čas prestavi v prihodnost.
Z drugimi besedami, zaradi takšnega denarnega sistema so tekmovalnost, negotovost in pohlep neločljiv del naše ekonomije. Dokler bomo uporabljali denar z obrestmi, se jih ne bomo mogli znebiti. Denar pa uničuje skupnost na še en način, ki je povezan s tretjim pritiskom: neskončno rastjo.
Kot razloži Lietaerjeva zgodba, je zaradi obresti količina denarja, ki ga dolgujemo, vedno večja od količine denarja, ki obstaja. Da bi sistem še naprej deloval, moramo vzrediti več piščancev, saj bi drugače prišlo do inflacije zaradi novih žetonov – z drugimi besedami, ustvariti moramo več “dobrin in storitev”. To najlažje naredimo tako, da pričnemo prodajati nekaj, kar je bilo nekoč zastonj. To pomeni pretvarjanje gozdov v les, glasbe v proizvode, idej v intelektualno lastnino, družbene solidarnosti v plačane storitve.
Bi radi obogateli? Tu je poslovna ideja, ki že tisoče let odlično deluje v takšni ali drugačni obliki. Enostavno poiščite nekaj, kar ljudje drug za drugega počnejo zastonj. Potem jim to vzemite; naredite nezakonito, neprimerno ali kako drugače nedosegljivo. Nato jim to nazaj prodajte. Res je, da ponavadi tega nihče ne počne zavestno, a vseeno je bil končni učinek kulture in tehnologije v zadnjih nekaj tisoč letih točno tak.
Naši predniki v 13. stoletju so le redko plačevali za hrano, zavetje, oblačila ali zabavo (in še toliko redkeje v lovsko-nabiralskih plemenih). Ljudje so bili samooskrbni, kar se tiče vseh teh stvari, oziroma še bolj verjetno, zanašali so se na darovanje, delitev in solidarnost. To so stvari, ki gradijo skupnost. Danes plačujemo tujcem za izpolnjevanje večine naših fizičnih in kulturnih potreb. Verjetno ne poznate človeka, ki je pridelal vašo hrano, stkal in sešil vašo obleko, zgradil vašo hišo in zapel pesmi na vašem iPodu. S pomočjo tehnologije smo monetizirali prej nemonetizirane dobrine in storitve, ta proces pa se je v zadnjih nekaj stoletjih še pospešil. Rezultat je, da danes obstaja le še malo stvari, ki niso del denarne ekonomije. Ogromno javnega dobrega, naj bo to zemlja ali kultura, je bilo odprodanega – vse le zato, da lahko sledimo eksponentni rasti denarja. To je najgloblji razlog, zakaj spreminjamo gozdove v les, pesmi v intelektualno lastnino in tako naprej. Zato sta zdaj kar dve tretjini ameriških obrokov pripravljeni izven doma. Zato je zeliščarstvo zamenjala farmacija, zato je varstvo otrok postalo plačana storitev, zato je pitna voda trenutno na prvem mestu, kar se tiče rasti prodaje pijač.
Imperativ stalne rasti, ki ga narekujejo obresti, je tisto, kar žene vedno hitrejše pretvarjanje življenja, sveta in duha v denar. Začaran krog je sklenjen s tem, da več življenja ko pretvorimo v denar, več denarja potrebujemo za življenje. Obresti, in ne denar, so vir vsega zla. Ustroj skupnosti raztrgajo s tem, da pogojujejo tekmovalnost in osebne odnose spreminjajo v plačane odnose.
Skupnost je tesno povezana z obdarovanjem; antropologi poskušajo razumeti določeno kulturo tako, da sledijo poti daril. Za razliko od denarnih transakcij, pri katerih se ne ustvarijo nikakršne obveze, obdarovanje ustvari vez (kar je tudi dobesedni pomen besede “obveza”). Kroženje daril poveže skupnost. Posojanje denarja z obrestmi je v popolnem nasprotju z obdarovanjem. Ena izmed glavnih značilnosti iskrenega darila je, da ga podarimo brezpogojno. Morda pričakujemo, da bomo kdaj tudi sami poplačani v obliki darila s strani obdarovanca ali koga drugega iz skupnosti, a nikoli ne postavljamo pogojev, ker drugače to ni pravo darilo.
Z drugimi besedami, zaradi takšnega denarnega sistema so tekmovalnost, negotovost in pohlep neločljiv del naše ekonomije. Dokler bomo uporabljali denar z obrestmi, se jih ne bomo mogli znebiti. Denar pa uničuje skupnost na še en način, ki je povezan s tretjim pritiskom: neskončno rastjo.
Še bolj pomembna je univerzalna lastnost darila, da med kroženjem po skupnosti pridobiva na vrednosti in da “dodane vrednosti” nihče ne obdrži, temveč kroži naprej. Nasprotje temu so obresti, pri katerih posameznik obdrži “dodano vrednost” in tako prepreči, da bi krožila naprej po skupnosti. Na ta način je skupnost prikrajšana na račun bogatenja posameznika. V zgodovini je veliko skupnosti prepovedalo obresti med svojimi člani (dovoljene so bile le pri transakcijah s tujci, katerim ne gre zaupati, da bodo darilo vrnili nazaj v skupnost) in to ni naključje. Med drugim o tem govori tudi zapoved v Peti Mojzesovi knjigi 23:20: “Ne jemlji obresti od svojega brata: obresti za denar, obresti za hrano, obresti za kakršno koli reč, ki se posoja na obresti! Tujcu smeš posojati na obresti, bratu pa ne[.]”
Če upoštevamo, da je Jezus učil, da smo vsi ljudje bratje, je več kot očitno: obresti v katerikoli obliki so popolnoma prepovedane. In res je bila takšna zapoved Katoliške cerkve skozi celoten srednji vek, v Islamu pa je še danes tako. A ko se je cerkev združila z državo in se je v poznem srednjem veku pričel uveljavljati merkantilizem, je prišlo do konflikta med krščanskim naukom in zahtevami trgovanja. Rešitev Martina Luthra in Johna Calvina je bila ločitev moralnega in civilnega prava, češ da nauki Jezusa za navadno življenje ne držijo. Tako je postal duh še bolj ločen od materije, religija pa še bolj nepomembna za vsakdanje življenje.
Opustitev prepovedi obresti je bil ključni prispevek religije k duhovnemu razvrednotenju sveta. Obresti so namreč gonilo pretvorbe vsega svetega na Zemlji – lepote, edinstvenosti in življenjskih odnosov – v profano. Zakaj intuitivno vemo, da je denar profan? Ker je največja izjema, kar se tiče edinstvenosti vsega živega.
V prejšnih esejih sem že opisoval, kako je vsaka kaplja vode, celo vsak elektron, unikaten in svet. A tega ne moremo reči za vsak dolar. Denar je zasnovan tako, da je standardiziran, generičen. Tvoj dolar je enak mojemu dolarju. Denar danes nima več niti unikatne serijske številke: predstavljen je z biti v računalniku, je abstrakcija abstrakcije abstrakcije. Gozd je unikaten in svet, kar je v nasprotju z denarjem, ki ga pridobimo s tem, da gozd posekamo. Pretvorite dva različna gozdova v denar in postala bosta enaka. Če to prenesemo na kulture, isti princip po hitrem postopku ustvarja globalno monokulturo, kjer je vsaka storitev plačana storitev.
Ko denar postane medij za vse naše odnose, tudi mi izgubimo svojo unikatnost in postanemo standardizirani potrošnik standardiziranih dobrin ter storitev, in standardizirani ponudnik drugih storitev. Osebni ekonomski odnosi niso več pomembni, ker za vsako dobrino ali storitev lahko vedno plačamo tudi nekomu drugemu. Nič čudnega torej, da nam ne uspe ustvariti skupnosti, naj se še tako trudimo. Nič čudnega, da se počutimo tako negotove, tako zamenljive. Razlog je pretvarjanje vsega svetega in edinstvenega v monetizirano in generično, vzrok temu pa so obresti.
Ker denar enačimo z Benthamovo koristnostjo – torej “dobrim” – imamo po tradicionalni (neoklasični) ekonomski teoriji proces v celoti za racionalen. Preprosto povedano, kadarkoli je nekaj monetizirano, se poveča “dobro” na svetu. Enako predpostavljamo, ko proizvode industrije poimenujemo z olepšanim izrazom “dobrina”. Definicija dobrine je, da je izmenjana za denar. Z drugimi besedami, "denar = dobro". Razumete?
Po tej definiciji je dobro, da kupimo ustekleničeno vodo, namesto da bi pili preveč onesnaženo vodo iz pipe. Ko nimamo časa skrbeti za otroke in posledično plačamo za vrtec, je to dobro. Ko kupimo video igrico, namesto da bi se igrali zunaj v naravi, je to dobro.
Gledano skozi oči konvencionalne ekonomije je v racionalnem interesu posameznika, da počne stvari, ki Zemljo delajo neprijazno za življenje. To je potencialno res celo na kolektivnem nivoju: glede na eksponentno naravo diskontiranja prihodnjih denarnih tokov je v našem racionalnem interesu, da takoj uničimo ves naravni kapital oziroma vnovčimo Zemljo, saj se je ne splača prihraniti za prihodnje generacije. Neto sedanja vrednost neskončnega letnega denarnega toka enega bilijona dolarjev je (pri diskontni stopnji 5%) namreč samo okrog 20 bilijonov dolarjev. Iz ekonomskega vidika je bolj racionalno planet uničiti v desetih letih in pri tem zaslužiti 100 bilijonov dolarjev, kot pa trajnostno služiti 3 bilijone letno.
Morda vse skupaj zveni kot nora fantazija, a pomislite, danes počnemo točno to! Glede na parametre, ki smo si jih zastavili, smo izbrali noro, a racionalno odločitev, da bomo pretvorili ves naravni, družbeni, kulturni in duhovni kapital v finančni dobiček. Neverjetno je, da je tak konec predvidel že avtor tisočletja stare zgodbe o kralju Midasu, katerega dotik je vsako stvar spremenil v zlato. Najprej je bil kralj s svojim darilom nadvse zadovoljen, a kmalu je spremenil vso svojo hrano, rože, celo svoje najdražje v hladno, trdo kovino. Prav tako kot kralj Midas tudi mi danes pretvarjamo naravno lepoto, medčloveške odnose in celo samo osnovo preživetja v denar.
Kljub starodavnemu opozorilu nadaljujemo, kot bi lahko jedli denar: David Korten je nekoč govoril o vzhodnoazijskem ministru, ki je rekel, da bi bili gozdovi njegove države več vredni posekani, denar pa bi vložili v banko in na ta način služili z obrestmi. Očitno ekonomistom ni kaj dosti mar za posledice uničenja planeta. William Nordhaus iz univerze Yale je izjavil: “Kmetijstvo, del ekonomije, ki je občutljiv na klimatske spremembe, predstavlja samo 3% BDP-ja. To pomeni, da klimatske spremembe ne bodo imele velikega vpliva na ekonomijo ZDA.” Wilfried Beckerman, ekonomist iz Oxforda, mu pritrjuje: “Tudi če bi produktivnost kmetijstva do konca naslednjega stoletja upadla za 50%, je to še vedno samo 1,5-odstotni primankljaj v BDP.”
Se moramo res tudi mi, tako kot kralj Midas, znajti v hladnem, neudobnem, grdem, negostoljubnem svetu, preden se bomo zavedli, da denarja ne moremo jesti?
Obresti zaradi eksponentnega naraščanja ustvarjajo linearnost, ki postavlja človeštvo izven narave, ki je po naravi ciklična. Prikrito, a vztrajno ustvarjajo iluzijo, da je človeštvo izvzeto iz naravnih pravil. Obresti prav tako generirajo stalen nemir, saj zahtevajo vedno več, več, več, kar žene neskončno konverzijo bogastva v finančni kapital. Del te tesnobe je zajet že v sami besedi interest (angleški izraz za obresti, op. pr.), kar namiguje na to, da je interes posameznika (ang. self–interest) prav tako vezan na stalno povečevanje.
Obresti so nujno del mentalitete eksternalizacije. Podobno kot obresti tudi eksternalizacija zanika cikličnost narave, saj jo razume kot neusahljiv rezervoar virov in neskončno odlagališče odpadkov. Obresti so obenem podobne konceptu ognja, ki je osnova vsej moderni tehnologiji. Da bi jih ohranjali pri življenju, moramo dodajati vedno več goriva, dokler ne “porabimo” celotnega sveta, ostane pa samo kup denarja ali pepela.
Denar je resnično nenavadna stvar, saj ga za razliko od materialnih dobrin ne “uničujeta molj in rja”. Denar ne izgublja vrednosti, nasprotno, v moderni, abstraktni obliki bitov v računalniku celo pridobiva na vrednosti z obrestmi. S tem krši osnovni naravni zakon minljivosti. Denarja nam ni potrebno vzdrževati, kot moramo vzdrževati npr. kmetijsko zemljišče, če želimo ohraniti njegovo produktivnost. Niti ga ni potrebno obračati, tako kot moramo to početi s shranjenim žitom. Zato ni slučaj, da je bil denar zgodovinsko povezan z zlatom, materialom, najbolj znanim po svoji neobčutljivosti za oksidacijo. Denar ohranja pri življenju iluzijo neodvisnosti človeka od narave – finančno bogastvo se ohranja tudi brez stalnega stika z okoljem. Druge oblike bogastva zahtevajo odnos z drugimi ljudmi in okoljem, a ne denar, zdaj že popolnoma abstrakten ter ločen od fizičnih dobrin in od naravnih zakonov propadanja in spreminjanja. Denar, kot ga poznamo danes, je torej bistveni sestavni del ločenega, diskretnega jaza.
Zanimivo je, da ljudje večinoma neradi delijo svoj denar. Tudi med družinskimi člani je delitev denarja povezana z močnimi tabuji. Poznam številne revne družine, katerih bratje, bratranci ali strici so zelo bogati. In koliko prijateljstev je razpadlo, koliko družinskih članov se je dolga leta sovražilo prav zaradi denarja. Zdi se, kot da je denar neločljivo povezan s samim bistvom sebičnosti. Zato čutimo takšno nelagodje, ko nas nekdo ogoljufa (ang. rip off, kar dobesedno pomeni odtrgati), čeprav gre v bistvu le za koščke papirja, ki so si izmenjali lastnika, ali še huje, le za vklopljene ali izklopljene bite v računalniku.
Denar tako neradi delimo zato, ker ga vidimo skoraj kot del sebe in kot osnovo svoje biološke varnosti. Denar je “jaz”, medtem ko vidimo druge ljudi kot le “drugo”, saj smo tako močno indoktrinirani s strani znanosti in ločenosti, na kateri znanost temelji. Ko pomešamo ta dva koncepta (“jaz” in “drugo”), pride do zmedenosti in konfliktov. Problem je v tem, da več življenja ko pretvorimo v denar, več območja pade v eno izmed kategorij “moje” ali “tvoje” in manj skupnega območja preostane za deljenje življenja ter razvoj brezpogojnih odnosov. Pretvorba življenja v denar zreducira vse v ekonomsko transakcijo, posledično pa postajamo najbolj osamljeni ljudje, kar jih je kdaj živelo na tem planetu. Lastninjenje celega sveta pomeni, da je vse ali moje ali od nekoga drugega, nič več pa ni skupnega.
Bolečina, ki jo občutimo, ko nas kdo ogoljufa, je podobna bolečini, ki jo pripadnik lovsko–nabiralskega plemena čuti, ko je priča uničevanju narave. Če “jaz” definiramo ne kot “ločeni posameznik”, temveč skozi mrežo odnosov z drugimi ljudmi, zemljo, živalmi in rastlinami, potem kakršnakoli škoda, povzročena njim, boli tudi nas. Tudi mi, moderni ljudje, čutimo nekaj podobnega, ko vidimo npr. buldožerje, ki ruvajo drevesa, da bi zgradili nov nakupovalni center. Do tega pride zato, ker je naša ločenost od dreves le navidezna. Naša povezanost z drugimi bitji je lahko zanikana s pomočjo ideologije, omamljena s pomočjo distrakcije ali zatrta s pomočjo tesnobe vsled preživetja, a nikoli ne bo umrla, saj je del našega samega bistva. Ljubezen do življenja, ki jo je Edwin Wilson poimenoval “biofilija”, in naše prirojeno sočutje do drugih bitij ne moreta biti zatrta, saj smo življenje in življenje je mi.
Režim ločenosti nas je tako omrtvičil, da skoraj ne čutimo samouničevanja, ki je del uničevanja planeta in degradacije vseh njegovih prebivalcev. Izgubljen občutek živosti poskušamo nadomestiti z imetjem in še posebej z denarjem, vendar s tem ustvarimo pogoje za katastrofo. Zakaj? Ker je denar (ki nosi obresti) dobesedna laž, saj nam daje lažen občutek večnosti in neskončne rasti. Če denar enačimo z jazom, nam daje občutek, da bomo lahko, če bomo ohranili kontrolo nad njim, sebe ohranjali v neskončnost, in ne bomo podvrženi zaključku naravnega cikla, ki sledi rasti: razpadu, smrti in ponovnemu rojstvu.
V primeru, ko je nekaj, kar ne razpada, ampak le večno eksponentno raste, povezano z dobrinami, ki nimajo te lastnosti, pride do očitne težave. Edini možen rezultat je, da bodo te dobrine – družbeni, kulturni, naravni in duhovni kapital – nekoč izčrpane v divjem, brezupnem poskusu uresničiti lažno obljubo, ki nam jo daje denar z obrestmi.
Te dobrine so že skorajda izčrpane. Koliko skupnosti in narave lahko še monetiziramo, preden bomo ogrozili samo osnovo življenja? Vse današnje krize so posledica pretvorbe naravnega, družbenega, kulturnega in duhovnega kapitala v denar. A tudi obresti niso najgloblji vzrok našim težavam. Niso slučajna lastnost sistema, ki bi, če bi se le nekdo pametneje odločil, lahko bila drugačna. Obresti so le del naše newtonsko–kartezijske kozmologije, v kateri po definiciji več zame pomeni manj zate. Ta kozmologija zdaj hitro postaja zastarela, obenem pa se že vidijo zametki novega denarnega sistema, ki pooseblja drugačen koncept jaza in sveta. Dokler ne preidemo na ta sistem, ni upanja, da se bo pretvorba družbenega, kulturnega, naravnega in duhovnega kapitala v denar zaustavila. Dokler imamo denarni sistem, ki temelji na obrestih, je neizogibno – vnovčili bomo planet.
V drugem delu eseja bom opisal, kako bo izgledala valuta prihodnosti. Ko bo denar odseval novo človeško identiteto in odnos do narave, ki bosta zrasla iz trenutnih kriz, bo imel ravno obraten učinek, kot ga ima danes. Ta denar bo sila, ki bo spodbujala delitev namesto tekmovanja; velikodušnost namesto pohlepa; skupnost namesto razkola; ohranjanje namesto uničenja. Si lahko predstavljate svet, kjer bo denar zaveznik naših najbolj plemenitih vzgibov? To je obljuba, ki nam jo daje nov denar, katerega opis sledi v drugem delu.
Izvorni članek v angleščini najdete na tej povezavi.