Nekoč je živel moški, ki se je izgubil v blodnjaku. Kako je prišel tja, je že druga zgodba – morda zato, da bi razvozlal neko skrivnost, ali pa da bi našel zaklad. Kakorkoli, pozabil je že bil, kako ali zakaj je prišel tja. Oklepa se medlega spomina o kraljestvu, obsijanem s soncem, ali spomina o spominu, ki mu govori, da blodnjak ni vsa resničnost. Nekako se je znašel tam in gotovo obstaja kak izhod. Zadnje čase postaja življenje v tem blodnjaku vedno bolj neznosno. Vse bolj je vroče in zaveda se, da bo umrl, če ne bo kmalu našel izhoda. Nekoč razburljivo raziskovanje je postalo grozljiva past.
Mrzlično hiti naokoli in išče izhod. Teka levo, desno, levo, desno, gor in dol in se vrti v krogih, do konca slepih ulic in spet nazaj; dokler se vedno znova ne znajde tam, kjer je začel. Začne obupovati – po vsem tem trudu ni še vedno nič bliže cilju.
Cel zbor glasov v glavi mu svetuje, kako teči hitreje, kako izbrati pametneje. Posluša prvi glas, nato drugega, a kljub različnim nasvetom je rezultat vedno enak. Včasih sredi kakofonije sliši še en drug, tišji glas, ki mu govori:
»Ustavi se. Tako ne boš prišel nikamor,« mu pravi. »Samo ustavi se.«
Drugi glasovi se ogorčeno odzovejo: »Ne smeš se ustaviti. Ne smeš počivati. Blodnjaka te lahko rešijo le tvoje noge in situacija je resna, zato bi bilo bolje, da se podvizaš. Čas se izteka, na tesno gre. Zdaj moraš ukrepati. Počival boš, ko boš prišel ven.«
Tako teče še hitreje, glava je polna novih trikov, ki ga pehajo sem ter tja. Po številnih obratih in zavojih pa se spet znajde v središču blodnjaka. Tokrat se je prisiljen ustaviti. Od popolne izčrpanosti in obupa se zgrudi. Poplava nasvetov se poleže in njegov um je za spremembo tih, kot se zgodi, ko so izčrpane vse možnosti in preprosto ne vemo, kaj storiti. Zdaj ima priložnost za razmislek o svojem tavanju; v praznini umirjenega uma vzklijejo nova spoznanja. V svojem tavanju prepozna vzorec. Morda je po vsakem zavoju levo zavil desno. Spomni se tudi, da je švignil mimo majhnih in temnih hodnikov, ki jih je prezrl, ker se niso zdeli obetavni. Spomni se, da je bežno ugledal skrivna vrata, vendar se mu je preveč mudilo, da bi preveril, kam vodijo. V tej spokojnosti začenja razumeti strukturo območja, po katerem je brzel.
Medtem sta se poleg uma umirila tudi njegov srčni utrip in dihanje, pri čemer ozavesti še en zvok. Ta zvok je čudovita glasba in zave se, da jo je bilo mogoče slišati ves čas, vendar sta jo preglasila topot njegovih korakov in zasoplo dihanje. Ve, da nikoli več ne sme izgubiti stika s tem zvokom.
Znova se odpravi, tokrat počasi. Ve, da bo spet žrtev starih navad, če bo postal paničen in začel teči (kar bi bilo razumljivo, saj je kriza, ki ji je poskušal ubežati, resnična). Prisluhne svojim novim spoznanjem in razišče majhne, temne hodnike, ki jih je prej namenoma prezrl. Odpira skrivna vrata, za katera si mora vzeti čas, da jih odklene. Včasih tudi ta nova vrata in hodniki vodijo v slepe ulice, ampak zdaj vsaj ima upanje. Hodi po novem, neznanem ozemlju. Ne vrača se več neprestano na začetek. Zdaj je na pravem popotovanju.
Ko se oddaljuje od znanega ozemlja, postaja njegovo razumevanje strukture tistega dela blodnjaka vse manj uporabno. Pri svojih odločitvah se ne opira več na zemljevid v mislih. Naj zavije levo ali desno? V trenutkih odločitve se znova ustavi, utiša um, prisluhne in se ponovno uglasi s tisto glasbo, ki jo ohranja v zavesti. Iz katere smeri lahko najbolj jasno sliši zvok? To smer izbere.
Ko sledi glasbi, se včasih zdi, da ga vodi v napačno smer. »To že ne more biti izhod,« si misli. Potem pa hodnik spet zavije in moški vse bolj zaupa zvoku, ki ga kliče.
Glasba ga sčasoma privede do zadnjega hodnika, ki ga prepozna po siju dnevne svetlobe na koncu. Vstopi v kraljestvo, obsijano s soncem – vedno je vedel, da obstaja, in lepše je, kot si ga je bil kdaj drznil predstavljati. Tam odkrije, od kod prihaja glasba. Ves čas mu je prepevala njegova Ljuba.