Avgust 2015
Upravičenost danega družbenega reda počiva na ramenih upravičenosti njegovih dolgov. Tako je bilo tudi v davnih časih. V tradicionalnih kulturah je bil dolg v širšem pomenu besede – darila, ki naj bi se povrnila, spomini na nudeno pomoč, še neizpolnjene obveznosti – lepilo, ki je povezovalo družbo. Vsakdo kdaj pa kdaj nekaj dolgoval nekomu drugemu. Odplačilo dolga je bilo neločljiv del izpolnjevanja družbenih obveznosti; skladalo se je z načeli pravičnosti in hvaležnosti.
Poravnava dolgov se še danes smatra za moralno dejanje, kar je vtisnilo pečat logiki varčevanja in pravnemu kodeksu. Dobra država ali dobra oseba naj bi storila vse, kar je v njeni moči, da dolgove odplača. Po analogiji je država, kot je Jamajka ali Grčija, ali občina, na primer Baltimore ali Detroit, ki nima dovolj prihodkov, da bi odplačala svoje dolgove, moralno primorana privatizirati javna sredstva, oklestiti pokojnine in plače, unovčiti naravne vire ter omejiti javne storitve, da lahko s prihranki poplača upnike. Tak recept jemlje upravičenost dolgov za samoumevno.
A danes doživlja razcvet gibanje za upor proti dolgovom, ki črpa iz spoznanja, da mnogi od teh dolgov niso pravični. Najočitneje nepravična so posojila, ki temeljijo na nezakonitih ali zavajajočih praksah – takih, ki so se razbohotile v obdobju pred finančno krizo leta 2008. Od potuhnjenih praks nenadnega višanja obresti na hipoteke, posojil, ki so bila namerno dana posojilno nesposobnim posojilojemalcem, do nerazumljivih finančnih produktov, ki so se na veliko tržili lokalnim oblastem, ne da bi se jih seznanilo s tveganji – zaradi takšnih praks je nastalo na milijarde dolarjev dodatnih stroškov tako za državljane kot za javne institucije.
Poraja se gibanje, ki se upira tovrstnim dolgovom. V Evropi mednarodna mreža Citizen Debt Audit Network (ICAN) spodbuja ›revizije javnih dolgov‹, s katerimi aktivisti pregledujejo poslovne knjige občin in drugih javnih institucij z namenom določiti, kateri dolgovi so nastali z goljufijo, nepravično ali nezakonito. Nato poskušajo vlado ali institucijo prepričati, da bi izpodbijala plačilo teh dolgov ali se o njih ponovno pogajala. Mesta v Franciji so leta 2012 oznanila, da bodo zavrnila plačilo dela svojih dolžniških obveznosti banki Dexia, ki je bila rešena z javnimi sredstvi, ker naj bi zaradi njenih zavajajočih praks obrestne mere poskočile na do 13 odstotkov. Medtem je v Združenih državah mesto Baltimore vložilo skupinsko tožbo, da bi krilo izgube, nastale zaradi škandala, povezanega z bančnimi manipulacijami pri prilagajanju referenčnih obrestnih mer LIBOR; izgube, ki bi lahko znašale več milijard dolarjev.
In LIBOR je v resnici le vrh ledene gore. Kdo ve, kaj bi v času nebrzdanega kršenja finančnih zakonov lahko razkrile revizije javnih dolgov? Poleg tega, zakaj bi bil v času, ko je celo zakonodaja tako podvržena manipulaciji zaradi finančnih interesov, upor omejen le na dolgove, ki so nastali zaradi kršenja zakonov? Navsezadnje je bil zlom leta 2008 posledica zakoreninjene sistemske korupcije, ki je povzročila, da so se ›tvegani‹ produkti izvedenih finančnih instrumentov na koncu izkazali za povsem varne – ne sami po sebi, ampak kot posledica finančnih injekcij vlade in ameriške centralne banke (Fed), ki so pomenile de facto jamstvo.
Storilci, vpleteni v te »finančne inštrumente za množično uničenje« (kot jih je označil Warren Buffett), so bili nagrajeni, lastnikom domov, drugim posojilojemalcem in davkoplačevalcem pa so ostale sesute vrednosti sredstev in višji dolgovi.
To je del okvira nepravičnih ekonomskih, političnih ali družbenih pogojev, ki dolžnike ženejo v dolgove. In če je ta nepravičnost vseprisotna, ali potemtakem niso vsi dolgovi neupravičeni ali pa je taka vsaj večina? V mnogih državah vedno nižje realne plače in krčenje obsega javnih storitev tako rekoč silijo državljane, da se zadolžijo le zato, da bi ohranili svoj življenjski standard. Ali je dolg upravičen, če se sistemsko vsiljuje veliki večini ljudi in držav? Če ni, potem ima upiranje neupravičenemu dolgu korenite politične posledice.
Ta občutek splošno razširjene sistemske nepravičnosti je otipljiv v tako imenovanem svetu v razvoju in v vedno več delih preostalega sveta. Afriške in latinskoameriške države, južna in vzhodna Evropa, skupnosti z drugo barvo kože, študenti, lastniki domov s hipoteko, občine, brezposelni ... seznam ljudi, ki jih bremeni enormen dolg, vendar ne po lastni krivdi, nima ne konca ne kraja. Vsi čutijo, da so njihovi dolgovi nekako nepravični, neupravičeni, čeprav za to mnenje ni pravne podlage. Iz tega izhaja slogan, ki se širi med aktivisti in uporniki proti dolgovom po celem svetu: »Nič ne dolgujemo. Nič ne bomo plačali.« (angl. »Don’t Owe. Won’t Pay.«)
Zavračanje teh dolgov ne more temeljiti zgolj na slicevanju na črko zakona, saj so ti zakoni napisani v prid upnikom. Obstaja pa pravno načelo izpodbijanja dolgov, ki naj bi sicer bili zakoniti: načelo ›sramotnega dolga‹. Prvotno je to pomenilo dolg, ki so si ga nakopali vodje v imenu države, čeprav slednji dejansko ni koristil, ta pojem pa je mogoče razširiti v zmogljivo orodje za sistemsko spremembo.
Sramotni dolg je bil ključen pojem v nedavnih revizijah dolga na nacionalni ravni, kar je bilo najbolj opazno leta 2008 v Ekvadorju, kjer je revizija privedla do tega, da državi ni bilo treba plačati na milijarde dolarjev svojega zunanjega dolga. Državi se ni zgodilo nič strašnega, ustvarila pa je nevaren precedens (s stališča upnikov). Grški odbor za resnico o javnem dolgu vse državne dolgove revidira z enako možnostjo v mislih. Druge države bržkone to opažajo, saj jih dolgovi, ki jih očitno ne morejo odplačati, obsojajo na večne varčevalne ukrepe, klestenje plač, unovčevanje naravnih virov, privatizacijo itd., in sicer za privilegij tega, da ostanejo zadolžene (in udeležene v svetovnem finančnem sistemu).
V večini primerov dolgovi niso nikoli odplačani. Angleška nevladna organizacija Jubilee Debt Campaign je v poročilu zapisala, da si je Jamajka od leta 1970 sposodila 18,5 milijarde USD, odplačala je 19,8 milijarde USD, vendar še vedno dolguje 7,8 milijarde USD. V istem obdobju so si Filipini izposodili 110 milijard USD, odplačali 125 milijard USD in še vedno dolgujejo 45 milijard USD. To nista osamljena primera. V bistvu se dogaja to, da iz teh držav črpajo denar v obliki delovne sile in naravnih virov. Ker za vsa ta posojila zaračunavajo obresti, se ga več steka iz države kot pa vanjo.
Kateri dolgovi so 'sramotni'? Nekateri primeri so v nebo vpijoči, na primer posojila za gradnjo zloglasne jedrske elektrarne Bataan, s katerimi so ogromno profitirali pajdaši družbe Westinghouse in predsednika Marcosa, sama nuklearka pa ni nikoli proizvedla nobene elektrike, ali vojaški izdatki hunt v Salvadorju ali Grčiji.
Kaj pa je z neznanskim dolgom, s katerim so se financirali obsežni, centralizirani razvojne projekte? Neoliberalna ideologija pravi, da ti strašno koristijo državi, vendar zdaj postaja jasno, da so najbolj koristili predvsem korporacijam iz tistih držav, ki so dajale posojila. Poleg tega je večji del tega razvoja naperjen k temu, da prejemniku omogoči ustvariti promet v tujih valutah tako, da ponudi v izkoriščanje svojo nafto, rudnine, les ali druge vire, da preoblikuje samooskrbno kmetijstvo v kmetijsko-predelovalno industrijo potrošnih dobrin ali da svojo delovno silo ponudi svetovnemu kapitalu. Ustvarjena tuja valuta je potrebna za odplačila dolga, ljudje pa od tega nimajo nujno koristi. Ali ne bi torej lahko rekli, da je sramotna večina dolga, ki ga dolguje svet ›v razvoju‹, saj izhaja iz kolonialnih in imperialnih odnosov?
Enako bi lahko rekli za dolgove občin, gospodinjstev in posameznikov. Davčna zakonodaja, finančna deregulacija in gospodarska globalizacija so tok denarja preusmerile v roke korporacij in zelo bogatih, vse ostale pa so prisilile k izposojanju denarja za izpolnitev osnovnih potreb. Občine ter regionalne in lokalne oblasti si morajo zdaj izposojati za zagotavljanje storitev, ki so bile včasih financirane iz davčnih prihodkov, preden je industrija v slogu svetovne ›dirke do dna‹ pobegnila v kraje s čim manj nadzora in čim nižjimi plačami. Študenti si morajo zdaj izposojati denar za vpis na univerze, ki so jih vlade nekoč močno finančno podpirale.
Stagnacija plač sili družine v izposojo zgolj zaradi preživetja. Naraščajočega vala dolgov ni mogoče pojasniti z naraščajočim valom lenobe ali neodgovornosti. Dolg je sistemski in neizogiben. Ni pravičen in ljudje to vedo. S širjenjem koncepta neupravičenih dolgov bo zbledela tudi moralna potreba po njihovem odplačilu in porajale se bodo nove oblike upiranja dolgovom. Pravzaprav se to že dogaja v državah, ki jih je gospodarska kriza najbolj prizadela, na primer v Španiji, kjer močno gibanje proti prisilni deložaciji zavrača upravičenost hipotekarnih dolgov, v Barceloni pa so leta 2015 izvolili županjo, ki deluje kot aktivistka na tem področju.
Nedavna drama v Grčiji pa je razkrila, da je osamljena uporniška dejanja možno zlahka zatreti že v kali. Grčija, prepuščena sama sebi, se je znašla med kladivom in nakovalom: kloniti pred evropskimi institucijami in sprejeti še strožje varčevalne ukrepe, kot jih je njeno ljudstvo zavrnilo na referendumu, ali utrpeti nenaden propad svojih bank. Ker bi slednje pomenilo humanitarno katastrofo, se je levičarska Siriza odločila za predajo. Pa vendarle je Grčija naredila pomembno uslugo svetu s tem, da je razgalila očitno dejstvo, da dolgovno suženjstvo obstaja, razkrila pa je tudi moč nedemokratičnih institucij, kot je Evropska centralna banka, da narekujejo notranjo ekonomsko politiko.
Poleg neposrednega upiranja ljudje iščejo načine, kako živeti zunaj konvencionalnega finančnega sistema, in si medtem poskušajo zamisliti, kaj bi ga lahko nadomestilo. Komplementarne valute, časovne banke, kmetijske zadruge z neposredno prodajo končnim kupcem, zadruge za brezplačno pravno pomoč, mreže darilne ekonomije, knjižnice orodij, zdravstvene zadruge, zadruge za varstvo otrok in druge oblike ekonomskega sodelovanja rastejo kot gobe po dežju v Grčiji in Španiji ter v mnogih primerih zrcalijo tradicionalne oblike življenja v skupnosti, ki še vedno obstajajo v ne povsem moderniziranih družbah.
Dolg ima zaradi svoje vsenavzočnosti in psihološke teže veliko moč angažiranja ljudi. Za razliko od podnebnih sprememb, katerih pomembnost zlahka odrinemo zgolj na teoretični tir – police trgovin se navsezadnje še vedno šibijo pod težo hrane in klimatske naprave še vedno brnijo –, dolg neposredno in nesporno vpliva na življenja vse več ljudi: natakne jim jarem, naloži jim breme, stalno omejuje njihovo svobodo. Tri četrtine Američanov je tako ali drugače zadolženih. V Združenih državah znaša študentski dolg več kot 1300 milijard dolarjev in povprečno več kot 33.000 dolarjev na študenta ob zaključku šolanja. Občine po vsej državi omejujejo storitve na minimum, odpuščajo zaposlene in klestijo pokojnine. Zakaj? Da bi lahko odplačale svoje dolgove. Enako velja za cele države, medtem ko upniki – in finančni trgi, ki jih k temu priganjajo – zategujejo svojo smrtno zanko okoli južne Evrope, Latinske Amerike, Afrike in preostalega sveta. Večino ljudi ni treba prav dosti prepričevati, da se je dolg sprevrgel v tirana nad njihovimi življenji.
Težje pa jim je videti to, da bi se lahko kadar koli osvobodili svojih dolgov, ki se pogosto opisujejo kot 'neizbežni' ali 'neobvladljivi'. Zato imajo celo najskromnejše oblike upiranja upravičenosti dolgov, na primer omenjene revizije javnih dolgov, revolucionarne posledice. Pod vprašaj postavljajo gotovost dolga. Če je mogoče izničiti en dolg, se lahko morda izničijo vsi dolgovi – ne samo za države, ampak tudi za občine, šolska okrožja, bolnišnice in ljudi. Zato so evropske oblasti iz Grčije naredile tako ponižujoč primer – morale so ohraniti načelo nedotakljivosti dolga. Zato je tudi bilo na stotine milijard dolarjev porabljenih za reševanje upnikov, ki so v obdobju pred finančno krizo leta 2008 dajali slaba posojila, niti centa pa ni bilo namenjenega reševanju dolžnikov.
Dolg nima samo potenciala biti točka spodbude, s katero se lahko poistovetijo skoraj vsi, ampak je tudi edinstveno politično žarišče. Razlog se skriva v tem, da bi bile posledice množičnega upora proti dolgovom katastrofalne za finančni sistem. Propad banke Lehman Brothers leta 2008 je pokazal, da ima sistem tako visok vzvod in da je tako tesno medsebojno prepleten, da se lahko celo majhna motnja razraste v gromozansko sistemsko krizo. »Nič ne bomo plačali« je tudi oblika protesta, zlahka dostopna atomiziranemu digitalnemu državljanu, ki je postal odrezan od večine oblik političnega združevanja; najverjetneje je to edina oblika digitalnega dejanja, ki dejansko vpliva na resničen svet. Če ne želite več plačevati obrokov za kreditno kartico ali študentsko posojilo, vam ni treba oditi protestirat na ulico ali se spopasti s policijskimi enotami za obvladovanje izgredov. Finančni sistem je ranljiv za nekaj milijonov klikov miške. V tem se skriva rešitev za dilemo, ki jo je Silvia Federici opisala v reviji South Atlantic Quarterly: »Namesto dela, izkoriščanja in predvsem ›šefov‹, ki so tako zelo pomembni v svetu tovarniških dimnikov, se zdaj dolžniki ne soočajo z delodajalcem, temveč z banko, in z njo se soočajo sami, ne kot del kolektivnega organa in kolektivnega odnosa, kot so to počeli mezdni delavci.« Torej organizirajmo se in širimo zavedanje. Ni se nam treba samim soočiti z bankami, s trgi obveznic ali finančnim sistemom.
Kaj bi moral biti ultimativni cilj gibanja za upor proti dolgovom? Sistemska narava vprašanja dolgov kaže, da ni vredno zasledovati nobenega predloga politike, ki je realen ali izvedljiv v trenutnem političnem okolju. Morda je politično izvedljivo zmanjšati obrestne mere na študentska posojila, ponuditi pomoč pri hipotekah, omejiti premostitvena posojila ali zmanjšati dolg na svetovnem jugu; vendar če ublažimo najhujše zlorabe sistema, naredimo ta sistem malce znosnejši in podpiramo idejo, da težava ni v sistemu – temveč da je dovolj samo odpraviti te zlorabe.
Tudi konvencionalne strategije prerazporejanja (socialnih transferjev), na primer povišanje dohodnine v najvišjem razredu, imajo svoje omejitve, večinoma zato, ker ne naslavljajo najgloblje srži dolgovne krize: upada gospodarske rasti po vsem svetu ali, kot bi temu rekel marksist, padca donosa na kapital. Vse več ekonomistov se pridružuje uglednim osebnostim, kot so Herman Daly, E. F. Schumacher in celo (čeprav to ni zelo znano) John Maynard Keynes, ki trdijo, da se približujemo koncu rasti – predvsem (vendar ne samo) zaradi ekoloških razlogov. Ko se rast ustavi, se priložnosti za posojila razblinijo. Ker se denar v bistvu rodi v obstoj s posojanjem, se ravni zadolženosti višajo hitreje kot zaloga denarja, ki je potrebna za servisiranje teh dolgov. Kot je Thomas Piketty zelo jasno opisal, sta rezultat tega vedno večja zadolženost in koncentracija bogastva.
Navedeni predlogi politike imajo še eno pomanjkljivost: so tako zmerni, da je malo verjetno, da bodo zanetili množično ljudsko gibanje. Nižje obrestne mere ali druge postopne reforme ne bodo zdramile otopelih in razočaranih državljanov. Spomnimo se gibanja za jedrsko razorožitev v osemdesetih: čeprav so ga liberalci establišmenta omalovaževali kot naivno in nerealno, je spodbudilo glasno in predano gibanje, ki je prispevalo k obarvanosti mnenj, ki so bila nato podlaga za sporazume START o krčenju strateške oborožitve v Reaganovem obdobju. Gibanja za gospodarsko reformo potrebujejo nekaj enako preprostega, dojemljivega in privlačnega. Zakaj ne bi odpisali vsega študentskega dolga? Zakaj ne bi hipotekarnim dolžnikom, zadolženim študentom in državam omogočili novega začetka?
Težava je v tem, da odpis dolgov pomeni izbris sredstev, od katerih je odvisen naš celotni finančni sistem. Ta sredstva so osnova vašega pokojninskega sklada, solventnosti vaše banke in varčevalnega računa vaše babice. Varčevalni račun dejansko ni nič drugega kot dolg, ki vam ga dolguje banka. Da bi preprečili kaos, mora neka entiteta kupiti terjatve za denar in nato te dolgove preklicati (v celoti ali delno ali morda zgolj zmanjšati obrestno mero na nič). Na srečo obstajajo globlje in elegantnejše alternative konvencionalnim politikam prerazporejanja. Omenil bom dve najobetavnejši: Positive Money (›pozitivni denar‹) in valuto z negativno obrestno mero.
Obe ti alternativi pomenita korenite spremembe v ustvarjanju denarja. Pozitivni denar pomeni denar, ki se ustvari neposredno brez dolga vlade in ki se lahko da neposredno dolžnikom za odplačilo dolga ali pa se uporabi za nakup dolgov od upnikov, ki se jih nato prekliče. Valuta z negativno obrestno mero (ki jo temeljito opišem v Sveti ekonomiji) vključuje provizijo za likvidnost na bančne rezerve, kar v bistvu pomeni obdavčitev premoženja pri viru. Omogoča posojanje po ničelni obrestni meri, zmanjšuje koncentracijo premoženja in omogoča funkcioniranje finančnega sistema, kadar ni rasti.
Takim skrajnim predlogom je skupno spoznanje, da je denar družbeno-politični konstrukt, tako kot lastnina ali dolg. Je družbeni dogovor, ki ga uresničujemo s simboli: s številkami na listih papirja, z biti v računalnikih. Denar ni nespremenljiva lastnost resničnosti, ki se ji moramo, hočeš nočeš, prilagoditi. Dogovore, ki jim pravimo denar in dolg, lahko spremenimo. Ampak za to bo potrebno gibanje, ki se bo uprlo nespremenljivosti trenutnega sistema in zanj poiskalo alternative.