Še vedno se spomnim dogodka, zaradi katerega sem postal okoljevarstvenik. Imel sem sedem ali osem let in z očetom sva zunaj opazovala veliko jato škorcev, ki so leteli mimo naju. »Kako velika jata ptic,« sem rekel.
Takrat mi je oče povedal zgodbo o golobu selcu, katerega jate so nekoč napolnjevale nebo. Te jate so bile tako velikanske, da so se po več ur raztezale od obzorja do obzorja. »Izumrli so,« mi je povedal. »Ljudje so kar dvigali puške v nebo in na slepo streljali, golobi pa so padali na tla. Nobenega ni več.« Takrat sem že vedel za dinozavre, ampak to je bilo prvič, da sem resnično razumel pomen besede ‘izumrl’.
Tisto noč in še veliko drugih noči sem se v postelji razjokal. Takrat sem še znal jokati. Ko je to zmožnost uničila krutost fantovskega najstništva v osemdesetih letih prejšnjega stoletja (v ZDA, op. prev.), jo je bilo skoraj tako težko oživeti, kot bi bilo na Zemljo[1] vrniti goloba selca.
Ti dve vrsti izumrtja sta povezani. Kakšno stanje duha nam dovoljuje, da uničujemo druge vrste, pustošimo zemljo in morje ter ravnamo z naravo kot z zbirko virov, namenjenih čim večji kratkoročni koristi? To lahko izhaja le iz naše omejene, otopele in raztresene zmožnosti za občutenje sočutja in ljubezni. Ne gre zgolj za osebni neuspeh. Ta otopelost je neločljivo povezana z globoko uveljavljenimi pripovedmi, ki vodijo našo civilizacijo, in z družbenimi sistemi, ki temeljijo na teh pripovedih. (Besedo ‘pripoved’ kot prevod za ‘narrative’ v knjigi uporabljamo v smislu izražanja ali razumevanja situacije ali dogodkov, ki odražajo neko stališče ali vrednote, op. prev.)
Čeprav se ne zdi tako, za naše kolektivno uničenje nista kriva niti neumnost niti kratkovidnost. To sta simptoma resnejše bolezni. Ali menite, da bi se alkoholik, če bi mu le pojasnili, da pitje škoduje njegovemu zdravju, odnosom in finančni varnosti, tako prestrašil svoje mračne prihodnosti, da bi nehal piti? Seveda ne. Razlog za nespametno žrtvovanje prihodnosti v zameno za začasno umiritev notranje bolečine ni neumnost. Zato ga lahko po mili volji oštevate, kako si uničuje jetra, in morda bo rekel: »Da, prav imaš,« in se za nekaj tednov odrekel alkoholu, ali pa bo z iskrenimi nameni obljubil, da bo pil manj. V resnici pa se ne bo nič spremenilo. Kako zelo je ta primer podoben razpravam o podnebju! Sporazumemo se, da bomo zmanjšali izpuste, hkrati pa sporazumno prezremo družbene in gospodarske razmere, ki to zmanjšanje onemogočajo. Po skoraj treh desetletjih razprav in sporazumov o podnebju se izpusti ogljika še vedno povečujejo. Ta vzorec pa ni opazen le pri podnebju. Vrste še naprej izumirajo, kolonije netopirjev in čebelji panji propadajo, gozdovi izginjajo, koralni grebeni podlegajo beljenju, sloni in kiti pa umirajo. Nihče ne želi živeti na opustošenem, bolnem ali umirajočem planetu, vendar se vseeno zdi, da smo kot zasvojenec nemočni v prizadevanjih, da bi se spremenili. Enako kot marsikateri kliše tudi izraz ‘naša zasvojenost s fosilnimi gorivi’ predstavlja izgubljeno resnico. Ponavadi ga ljudje izrečejo z obsojanjem ali z gnusom (kar kaže na pomanjkanje sočutja, kar je del problema). Če prispodobo zasvojenosti vzamemo resno, pa se moramo najprej vprašati, kaj povzroča zasvojenost.
Nekateri levo usmerjeni pravijo, da je kriv kapitalizem, vendar je hudo okoljsko škodo povzročila tudi Sovjetska zveza. Poleg tega je kapitalizem (tako kot komunizem) zakoreninjen v temeljnih sistemih prepričanj, ki našemu zavedanju ostajajo večinoma skriti. Te sisteme nameravam osvetliti v tej knjigi, iz česar se bodo, vsaj tako upam, oblikovale smernice in strategije za ekološko ozdravitev. Opisal bom, koliko prizadevanj v boju proti podnebnim spremembam ali pri reševanju okolja temelji na istih predpostavkah, ki nas ženejo v propad. Opredelil bom osnovne probleme pojava, ki sem ga poimenoval utečena pripoved o podnebnih spremembah, in pokazal, kako je takšna opredelitev problema pravzaprav del problema. Pojasnil bom, kako lahko rešitve, ki izhajajo iz te pripovedi, še poslabšajo razmere. Ko bo blodnjak tako razkrit, bom raziskal temne hodnike in skrivna vrata, ki se jim prevladujoča razprava izogiba, alternativna zgodba sveta pa jih osvetljuje.
Zasvojenosti ne povzročajo napačne predstave. Pojavi se, ko niso zadovoljene osnovne potrebe. Zasvojenec s hrano v resnici ni lačen hrane, ampak hrepeni po povezanosti. Alkoholik si želi le, da bi se nekaj časa dobro počutil. Kockar hrepeni po osvoboditvi iz finančnih ali duševnih spon. Resnična želja zasvojenca s pornografijo sta intimnost in sprejemanje. Ti primeri (resda skrajno poenostavljeni) sporočajo osnovno načelo – poželenje izhaja iz nezadovoljenih potreb. Ko resnični predmet poželenja ni dosegljiv, se poželenje preusmeri k najbližjemu nadomestku. Katera nezadovoljena potreba je privedla do zasvojenosti s fosilnimi gorivi?
V teoriji o zasvojenosti poznamo pojem prenosa zasvojenosti – če je zasvojencu predmet zasvojenosti prisilno odvzet, bo postal zasvojen z nečim drugim. Posamezniki, ki se odločijo za bariatrično operacijo in se zato ne morejo več prenajedati, se bodo morda zatekli k alkoholu ali h kockanju. Prenajedanje, pitje alkohola in kockanje so simptomi globljih težav. Menim, da je tudi trenutna obsedenost okoljevarstvenikov s fosilnimi gorivi podobno preozko usmerjena. Tudi če bi našli drug vir goriva, bi lahko ostali zasvojeni z gospodarskim in s proizvodnim sistemom, ki požira svet.
Kaj v resnici iščemo, ko želimo imeti vse še večje, hitrejše in boljše? V poglavjih o energiji in kmetijstvu v nadaljevanju pojasnim, da problemi človeštva ne izhajajo iz količinskega pomanjkanja – lakota je na primer skoraj vedno posledica neenakomerne porazdelitve hrane. Z gospodarsko rastjo si prizadevamo zadovoljiti druge potrebe, ki pa so v osnovi kvalitativne, zato jih rast nikoli ne more zadovoljiti. Prvinske želje človeka po povezanosti, skupnosti, lepoti, svetosti in intimnosti se zadovoljujejo z raznimi nadomestki, ki hrepenenje začasno olajšajo, dolgoročno pa le še povečujejo. Travma naše prikrajšanosti povzroča naše kolektivne zasvojenosti. Zato ekološka ozdravitev od naše družbe zahteva, da pogleda globlje od potrošniških simptomov in se preusmeri v kvalitativni razvoj. Za to pa je potrebna temeljita sprememba razmišljanja, saj pripovedi, ki usmerjajo naše delovanje od gospodarstva do znanosti, izražajo kvantitativno razmišljanje.
Slabšanje ekološkega stanja je le eden od vidikov iniciacije, ki vodi civilizacijo v novo zgodbo, v naslednjo mitologijo. Gre za pripovedi, iz katerih tkemo razumevanje vprašanj, kot so – kdo smo, kaj je resnično, kaj je mogoče, zakaj smo tu, kako se zgodijo spremembe, kaj je pomembno, kako živeti, kako je svet postal tak, kakršen je, in kaj bi moralo slediti. Ekološka degradacija je neizogibna posledica mitologije, ki prevladuje zadnjih nekaj stoletij (in delno tudi zadnjih nekaj tisočletij) in ki sem jo poimenoval zgodba o ločenosti. Če parafraziram Einsteina: ne bomo je preprečili, dokler bomo delovali znotraj te mitologije.
Bistvo zgodbe o ločenosti je samostojen jaz v svetu drugih. Ker sem ločen od vas, vaše blagostanje ne vpliva nujno na moje. Še več, v objektivnem zunanjem vesolju je pravzaprav tako, da več ko imate vi, manj imam jaz. Se razume, da potemtakem tekmujemo drug z drugim. Če zmagam jaz in si vas podredim, bo meni šlo bolje, vam pa slabše. Enako velja za človeštvo v odnosu z naravo na splošno. Bolj ko lahko nadziramo brezosebne sile narave, bolje nam bo šlo. Več inteligence ko lahko vnesemo v naključno, brezciljno vesolje, boljši bo svet. Naša usoda je torej preseči prvotne omejitve narave in postati njeni gospodarji. V tej zgodbi so vesolje zgolj atomi in praznina brez katerihkoli lastnosti bitja, ki jih izkušamo kot ljudje – inteligenca, namen, čutenje, samostojno odločanje in zavest. Zato je naša odgovornost, da te lastnosti prenesemo na nežive gradnike vesolja, na njegove generične delce in brezosebne sile, da vtisnemo človeško inteligenco v neživi svet.
Zgodba o ločenosti prežema vse institucije sodobnega sveta. V drugih knjigah sem opisal, kako ta zgodba tvori temelj denarja, zakonodaje, medicine, znanosti, tehnologije, izobraževanja itd., in kako bi se te institucije lahko razvile na podlagi drugačne zgodbe.
Cilj te knjige je tudi opisati in, upam, pospešiti prehod v novo (in v veliko pogledih starodavno) zgodbo, pri tem pa so posebej obravnavane podnebne spremembe in ekološka kriza na splošno. Sprememba mitologije je več kot le kognitivna sprememba. V tej knjigi bom zagovarjal tezo, da so zunanje spremembe, s katerimi se soočamo, veliko globlje od zgolj preusmeritve industrijske družbe h gorivu z ničelnimi izpusti. Vsi vidiki družbe, gospodarstva in političnega sistema se morajo preobraziti v skladu z novo zgodbo.[2]
Novo Zgodbo želim poimenovati z izrazom ‘prepleteno bivanje’ (angl. interbeing, op. prev.), ki ga je skoval Thich Nhat Hanh. Čeprav izraz namiguje na budizem, ne trdim, da sem budist, in tudi bralcu ni potrebno sprejeti budizma, da bi lahko cenil uvide, ki jih ta koncept omogoča.
Pojem prepletenega bivanja ne gre tako daleč, da bi izražal »Vsi smo eno«, nas pa osvobodi togih mej samostojnega, ločenega jaza in sporoča, da obstoj sestavljajo odnosi. To, kdo sem jaz, je odvisno od tega, kdo ste vi. Svet je del mene, tako kot sem jaz del njega. Kar se zgodi svetu, se na nek način zgodi meni. Kulturno ali politično vzdušje vpliva na geoklimatske razmere. Ko se spremeni ena stvar, se mora spremeniti tudi vse drugo. Lastnosti jaza (čutenje, samostojno odločanje, namen, izkustvo obstajanja) niso omejene le na ljudi. In posledice svojih dejanj bomo neizogibno občutili tudi mi.
Da bi se karkoli spremenilo, mora prepleteno bivanje postati več kot le filozofski koncept. Biti mora pogled na svet, način bivanja, strateško načelo in predvsem občutena resničnost. Tega ni mogoče doseči zgolj s filozofskimi argumenti, tako kot pozivi k preudarnosti in razumnosti ne morejo rešiti ekološke krize.
Šele ko bomo obnovili notranji ekosistem in si v celoti povrnili zmožnost čutiti in ljubiti, lahko upamo na obnovo zunanjega ekosistema. Ozdravitev napreduje hitro na vseh ravneh, podobno, kot se vsaka oblika izumrtja zrcali v vseh drugih. Ne pravim, da bi morali opustiti zunanji aktivizem v zameno za notranji razvoj. Gre za to, da sta ljubezen in sočutje občuteni razsežnosti zgodbe o prepletenem bivanju in da ne moremo uspešno ukrepati na podlagi te zgodbe, niti ji ne moremo resnično služiti, ne da bi jima sledili. Ljubezen in sočutje sta ta pesem, ki nas bo popeljala iz blodnjaka. Da bi jima lahko sledili, se moramo spet naučiti poslušati – zmožnost, ki sta jo travma in ideologija močno otopili in omejili.
Takrat bomo znali spremeniti sisteme, ki konkretizirajo ločenost, ker trgajo naše vezi s skupnostjo, z rastlinami, živalmi, zemljo in z življenjem ter jih nadomeščajo z generičnimi odnosi množične družbe, ki jih usmerjata tehnologija in denar. (Nič čudnega, da tako oropani vedno hrepenimo po ‘več’.)
Ljubezen je razširitev jaza na druge. V ljubezni je vaše blagostanje neločljivo povezano z mojim blagostanjem. Vaša bolečina me žalosti in vaša sreča me radosti. Ideologija sodobnosti omejuje našo ljubezen, tako da daje jazu ozko identiteto, status nejaza pa zreducira na neme, brezčutne predmete ali sebične tekmece. Zato je naklonjenost do drugih, ne glede na njihovo koristnost za nas, nekakšna iluzija, podobna ljubezni do glinenega ljubljenčka.[3] Morda je to razlog, zakaj okoljska retorika pogosto zavzame obliko opozoril, da se nam bo slabo godilo, če se ne bomo spremenili. Argumente označimo kot razsodne, kadar se sklicujejo na lastni interes. V tej knjigi bom zagovarjal, da razsodni razlogi niso dovolj; ekološka kriza poziva k revoluciji ljubezni.
Z vidika samostojnega in ločenega jaza v svetu drugih je ljubezen nerazsodna. Prežet z miselnostjo ločenosti je um vedno skregan s srcem. Nasprotno pa miselnost prepletenega bivanja priznava, da se to, kar se dogaja drugim, ki jih zapirajo v zapore, ki jih bombardirajo, s katerimi se trguje, ki jih izsekavajo, onesnažujejo in ki izumirajo, na nek način dogaja tudi jazu. V zgodbi o prepletenem bivanju se srce in um znova združita, ljubezen pa postane občutena resnica.
Če je ljubezen resnica, potem je jasno, zakaj smo tako kratkovidni. Težava je v otopelem občutenju ljubezni. Ne vidimo, da je to, kar smo razvrednotili in kar uničujemo, del nas. Ne vidimo, da ni ogroženo le naše preživetje, ki je odvisno od oceanov, deževnih pragozdov in vseh živih sistemov na Zemlji, ampak je ogroženo tudi nekaj bolj pomembnega od preživetja. Ogrožena je naša človečnost. Ogrožena je naša celotna bit. Ker ne občutimo ljubezni, verjamemo, da lahko povzročamo škodo, ne da bi jo občutili tudi sami.
Seveda ne bi napisal knjige, ki bi le medlo obljubljala, da bo ljubezen rešila svet. Kako jo lahko spodbudimo na sistemski ravni? Kako odstranimo prepreke, ki jo onemogočajo? Kako prebudimo otopelo sočutje? Kako opisano diagnozo prenesemo v praktično ukrepanje na politični ravni in na ravni ekološke ozdravitve? Knjiga bo obravnavala vsa ta vprašanja.
Končne opombe
[1] Bralec bo opazil, da včasih zapišem besedo ‘Zemlja’ z veliko začetnico, včasih pa ne. Kadar se nanaša na planet, jo pišem z veliko začetnico. Kadar pa imam v mislih območje prebivanja ali besedo uporabljam kot sinonim za tla ali v smislu kraja, kjer obstaja življenje (vsak planet, kot je naš, bi označil za zemljo), jo pišem z malo začetnico.
[2] Pridevnik ‘nov’ uporabljam v smislu ‘pripoved, nova za sodobno civilizacijo’. A v resnici sploh ni nova. Ne le, da so starejše, domorodne kulture živele neko različico zgodbe o prepletenem bivanju, v obliki ezoteričnih naukov, tradicionalnih modrosti in protikulturnih tokov je prisotna tudi v zahodni civilizaciji. Nekaj novega pa bi bila množična civilizacija, ki deluje v skladu z načeli prepletenega bivanja.
[3] Če sem popolnoma odkrit: imam posebno opeko, ki jo uporabljam pri vajah či gonga in ki mi je, moram priznati, precej ljuba. Kar pa zadeva nerazsodnost ljubezni, bom citiral nekaj verzov iz znanstvenofantastičnega dela Isaaca Asimova. Ali tudi vi pod njegovo pametnjakarsko hudomušnostjo zaznate podton popolnega poraza? »Povej mi, zakaj zvezda sveti se, povej mi, zakaj bršljan ovija se, povej mi, zakaj modro je nebo, in povem ti, zakaj ljubim te močno. Zvezdi pomaga jedrska fuzija, tropizem pa bršljanu, da se ovija, zaradi sipanja svetlobe modro je nebo in zaradi testikularnih hormonov ljubim te močno.«