V izračunavanje ogljika sem se spustil zato, da bi pokazal, da ima lokalna, intimna skrb v duhu sodelovanja smisel tudi pri razmišljanju v okviru toplogrednih plinov. Pri tem pa sem dregnil v nevaren redukcionizem in vrtoglavo četo zapletenih ekoloških medsebojnih vplivanj zajel z enim samim metričnim sistemom: enotami ogljika. S tem tvegam sporočilo: »Pri teh ekosistemih je pomembno to, koliko ogljika lahko sekvestrirajo,« in potrditev ogljika kot utemeljenega približka za ekološko blagostanje. Tako prispevam k vsenavzočemu enačenju zelenega ali trajnostnega z nizkoogljičnim.
Ključna vloga živih sistemov pri ohranjanju podnebne stabilnosti prinaša dobro in slabo novico. Dobra novica je, da naš svet lahko preživi, da se torej lahko prilagodi višjim ravnem toplogrednih plinov. Slaba novica pa je, da število ekosistemov, ki to zmorejo, po vsem svetu strmo upada. Glede na pozitivne povratne zanke, ki že sproščajo velike količine ogljika in metana iz virov, ki jih ni ustvaril človek, to pomeni, da se bo podnebna nestabilnost še naprej slabšala, tudi če popolnoma odpravimo uporabo fosilnih goriv, razen če hkrati ne ozdravimo in zaščitimo dreves, mangrov, morske trave in tako naprej.
Eden od izzivov, ki ga včasih navajajo skeptiki glede podnebnih sprememb, je, da so bile ravni CO2 in temperature v preteklih obdobjih veliko višje kot danes, pa je bilo s planetom vse v redu. Običajna replika je, da se ravni CO2 še nikoli prej niso zvišale tako zelo hitro. Ne glede na to, ali ta replika drži ali ne, mislim, da ne upošteva pomembnejšega vprašanja: Od kod se je vzela pretekla odpornost biosfere? Zagotovili so jo zdravi živi ekosistemi. Življenje ustvarja pogoje za življenje, sodobna doba pa je doba smrti, kot je še nismo videli.
Podnebni skeptiki navajajo tudi pomembno, čeprav delno resnico, in sicer da se bosta zaradi večje količine CO2 v ozračju povečala rast rastlin in absorpcija CO2. Absorpcija ogljika je dejansko hitrejša od pričakovane, saj se je v desetih letih povečala s 40 na 50 odstotkov izpustov fosilnih goriv.[18] Morda nam ne bi bilo hudega – če ne bi približno četrtina do tretjina površine planeta utrpela hude izgube rastlin in če ne bi večino ostale površine ogrožala človekova dejavnost. Puščave, monokulturne plantaže in pločniki ne sekvestrirajo veliko ogljika.
Zaradi okrnjenih ekosistemov se je veliko območij iz ponorov ogljika spremenilo v vire ogljika. Podobno imajo skeptiki prav, da so bile ravni CO2 pred milijoni let nekajkrat višje in da so za Zemljino podnebje značilna naravna nihanja. Tragično pri tem pa je to, da so degradacija habitatov, onesnaževanje, razvoj, rudarjenje, izsuševanje mokrišč, prelov, iztrebljenje plenilcev in podobno ustvarili razmere, v katerih rastline in druga živa bitja niso več popolnoma zmožni ohranjati dinamične odpornosti planeta. Gaja se lahko sama uravnava – vendar to njeno sposobnost uničujemo.
Glede na to, da se vse bolj zavedamo ključne vloge gozdov in drugih ekosistemov pri uravnavanju podnebja, in glede na možnost regenerativnega kmetijstva (o kateri bom razpravljal pozneje), da zelo hitro sekvestrira ogromne količine ogljika (in, kar je po mojem še pomembnejše, da obnovi kroženje vode) – zakaj so razprave na tem področju tako osredotočene na izpuste?
Naštel bom nekaj razlogov:
1. Prvi in najpreprostejši razlog je, da je izpuste fosilnih goriv veliko lažje izmeriti ali oceniti kot izpuste zaradi sprememb rabe zemljišč. Čeprav so se meritve biomase z novimi tehnologijami in s številnimi raziskavami izboljšale, se med posameznimi kraji in študijami še vedno močno razlikujejo. V naši sedanji politični kulturi oblikovalci politike, pogajalci in upravni organi potrebujejo kvantitativne meritve, da bi lahko cilje, dogovore in pravila opredelili na podlagi ogljičnega proračuna. Zato se izpusti veliko bolj prilegajo politični kulturi.
Biosekvestracijo je še težje meriti kot biomaso. Raziskovalca Oswalda Schmitza z univerze Yale sem vprašal, zakaj je o sekvestraciji ogljika tako malo zanesljivih podatkov. Njegova razlaga je bila preprosta: veliko lažje je izmeriti in izračunati shranjevanje ogljika nad zemljo kot pa v njej. To ponazarja splošno načelo: ko se pri oblikovanju politike zanašamo na sisteme merjenja, postane politika pristranska do stvari, ki se jih odločimo meriti, ki jih znamo meriti in ki se jih same po sebi sploh da meriti. Poleg tega se tisto, kar je prezrto, pogosto ujema s kulturnimi slepimi polji ter s prevladujočimi družbenimi, materialnimi in gospodarskimi praksami.
Na splošno je zelo težko izmeriti skupno količino ogljika v zemlji, še toliko bolj pa stopnjo sekvestracije. Večina analiz obravnava le vrhnjih 30 centimetrov ali meter zemlje, vendar lahko trave in druge rastline z globokimi koreninami shranijo ogljik še veliko globlje.[19] Upoštevati je treba še molekularno zgradbo organskih snovi v prsti, ki določa, kako dolgo je ogljik shranjen v zemlji, preden se ponovno vključi v kroženje ogljika. To časovno obdobje je odvisno tudi od lokalnih razmer, mikroklime, sestave živih organizmov v prsti in drugega.
2. Biološki tokovi ogljika (in drugih toplogrednih plinov) v primerjavi z izpusti niso najbolj primerni za podnebno modeliranje. Bolj ko razumemo, kako velika je medsebojna prepletenost podnebja in življenja, težje oblikujemo podnebne modele. Računalniška simulacija dinamike fluidov, tj. pretoka zraka, vode in toplote, je razmeroma enostavna. To pa ne velja za življenjske procese: kako deviški gozdovi vzdržujejo mikroklime bolje kot nasadi dreves, vloga bakterij, ki sejejo oblake, vpliv deževnikov na populacije metanotrofov v prsti ter vpliv kitov na mešanje hranil v oceanih in s tem na biomaso planktona.
Take stvari je težko modelirati, pravzaprav tudi razumeti, ne da bi jih najprej desetletja natančno preučevali. Navadno se osredotočamo na tisto, kar ustreza našim orodjem, ki jih najbolj poznamo.
3. Osredotočenost na izpuste je udobno zasidrana v prevladujočem geomehanskem vidiku planeta, ki dojema Zemljo kot zapleten stroj, ne kot živ organizem.
Sodobne redukcionistične metode so dobro prilagojene zapletenim (ne pa kompleksnim) sistemom. Čeprav je v zapletenem sistemu, kot je avtomobil ali računalnik, morda veliko spremenljivk, so te bolj ali manj neodvisne druga od druge. Če sistem ne deluje, lahko napako odpravimo tako, da spremenljivke ločimo in vsako posebej preizkusimo. Z nadziranjem ene spremenljivke ali omejenega števila spremenljivk lahko ustvarimo tudi predvidljive makroskopske učinke. Zapleteni sistemi so zato primerni za pristop k reševanju težav po delih. Celota je enaka vsoti svojih delov in vzročne povezave so na splošno linearne. Da bi razumeli in upravljali velik, zapleten sistem, ga razdelimo na veliko majhnih delov in vsakemu dodelimo svojo ekipo. Ta pristop izraža celotna akademska struktura, ki je razdeljena na razmeroma samostojne smeri in podsmeri.
Pristop od zgoraj navzdol, ki temelji na nadzoru in je primeren za zapletene sisteme, popolnoma spodleti pri upravljanju kompleksnih sistemov. V kompleksnem sistemu so spremenljivke soodvisne, vzročne povezave nelinearne, majhna sprememba enega elementa sistema pa lahko izrazito spremeni celoto. Nobenega dela ni mogoče razumeti ločeno, temveč le v okviru široke mreže povezav z drugimi deli. Pri kompleksnih sistemih je celota več kot le vsota delov, zato je vsaka redukcionistična analiza sistema neuspešna, poskusi ločevanja in spreminjanja spremenljivk pa povzročijo nenamerne in nepredvidljive posledice.
Telesa, ekosistemi, genomi, družbe in planet so kompleksni sistemi. Najraje bi jih dojemali drugače – kot zelo zapletene stroje –, ker bi potem lahko uporabili nam znane metode reševanja težav od zgoraj navzdol in bi imeli občutek, da imamo vse pod nadzorom. Vrhunec te iluzije je vojna miselnost, ki sem jo opisal na začetku knjige in se pojavlja v vseh tehnologijah nadzora, od pregrad na mejah do antibiotikov in betoniranih rečnih strug. Vsaka nazadnje pripelje do strašnih nenamernih posledic, ki običajno vključujejo ravno nasprotno od tistega, kar naj bi tehnologija nadzirala (priseljevanje, bolezen, poplave).
Vsaka pripoved, na primer utečena pripoved o podnebnih spremembah, je kot leča, ki nekatere stvari poveča, druge pa pomanjša. Žal pomanjša nekatere od prav tistih stvari, ki bi jim morali nameniti največ pozornosti, če želimo ozdraviti Zemljo. Z geomehanskega vidika so se stvari, kot so erozija zgornje plasti zemlje, pesticidi, osiromašenost vodonosnikov, izguba biotske raznovrstnosti, ohranjanje kitov ali slonov, strupeni in radioaktivni odpadki in podobno, včasih obravnavale (in v veliko primerih se še vedno) kot razmeroma nepomembne za podnebne spremembe. Take napake so razumljive, če dojemamo Zemljo kot izjemno zapleten stroj. Če jo dojemamo kot živo, vemo, da ji bomo z uničevanjem njenega živega tkiva gotovo onemogočili, da bi se uspešno spoprijemala z nihanji komponent ozračja.
Bistvo ni v tem, da izpusti niso pomembni. Pozivam k spremembi prioritet. Na ravni politike se moramo preusmeriti k varovanju in ozdravitvi ekosistemov na vseh ravneh, še posebej na lokalni. Na kulturni ravni moramo človekovo življenje ponovno povezati s preostalim življenjem, ekološka načela pa uporabiti za ozdravitev družbe. Na ravni strategije in miselnosti moramo pripoved preusmeriti k življenju, ljubezni, h kraju in k soudeležbi. Tudi če bi opustili pripoved o izpustih, se bodo ti gotovo zmanjšali, če naredimo vse od naštetega.
Končni opombi
[18] Carrington (2016).
[19] Biodiversity for a Livable Climate (2017).