V svoji knjigi Sveta ekonomija iz leta 2011 sem poskusil opisati, kako bi lahko bil videti finančni sistem v ravnovesnem stanju ali stanju odrastí, in kako bi lahko realistično prešli v tak sistem. Kot glavne stebre takega sistema sem navedel ustvarjanje denarja z negativno obrestno mero, univerzalni temeljni dohodek, internalizacijo ekoloških stroškov, ponovno ekonomsko lokalizacijo in nekaj, kar spodbuja vse navedeno: duh obdarovanja, ki mora ponovno postati temelj človeške ekonomije, ustvarjalnosti in načinov preživljanja. Zdaj nisem več prepričan o ustreznosti naslova knjige – čeprav je primeren vsebini, je zaradi njega knjigo spregledala večina dejavnih ekonomistov in oblikovalcev politike. Na srečo je zdaj pravi čas za mnoge od zamisli, o katerih sem pisal. Kljub vsem poskusom, da bi jo ohranili, se doba rasti izteka, družbene in ekološke omejitve pa pritiskajo na gospodarski sistem, ki poka pod težkim bremenom. Ker postaja jasno, da ta sistem propada in da je kriza nerešljiva, pronicajo v ospredje zamisli, ki so se nekoč zdele nerealistične. Na kratko bom omenil nekaj teh zamisli, ki so še posebej pomembne za ekološko ozdravitev in ki sem se jim podrobneje posvetil v knjigi Sveta ekonomija.
1. Odpis dolga. Kot sem že pojasnil, je glavni vzrok za uničevanje okolja globalni režim dolgov. Čeprav se zdi, da tega vidika realnosti ni mogoče spremeniti, je dolg (tako kot denar) v resnici družbeni konstrukt, ki je resničen le toliko kot zakonodaja in sporazumi, ki ga predpisujejo. Zakone je mogoče spremeniti in sporazume je mogoče preklicati. Dolg je na koncu koncev odvisen od politične moči.
Načeloma bi lahko centralne banke po vsem svetu preprosto odkupile in razveljavile vse študijske, potrošniške, hipotekarne in državne dolgove, saj imajo (enako kot ameriška centralna banka) pooblastila, da ustvarjajo praktično neomejene količine denarja. Lahko bi te dolgove tudi delno odpisale ali zmanjšale obrestno mero na nič. Čeprav nimajo političnega mandata za take ukrepe, se moramo zavedati, da sedanji režim dolgov ni nespremenljiv del fizične realnosti. Lahko ga spremenimo. Ni nam treba obtičati v oderuškem svetu. V zadnjih desetih letih smo bili priča raznovrstnim akcijam reševanja gospodarstva z javnimi sredstvi, ki so bile zasnovane tako, da so se reševali upniki, dolžniki pa so ostali še naprej dolžni. Lahko bi izbrali drugo pot in v naslednji krizi – ki bo nastopila kmalu! – z javnimi sredstvi raje rešili dolžnike.
Po vsem svetu se širi gibanje proti odplačevanju dolga, ki opozarja na neupravičen izvor in obremenjujoče učinke večine dolgov danes. Dolžniška stavka (odklonitev odplačevanja dolga) organizirane manjšine dolžnikov (posameznikov in držav) bi sistem, ki je že tako močno zadolžen, hitro spravila na kolena. Glede na to, kako pomembno vlogo ima dolg pri poganjanju stroja, ki uničuje svet, lahko tudi gibanja, kot je gibanje za odpis dolga, uvrstimo med oblike okoljevarstvenega aktivizma.[3]
2. Denar z negativno obrestno mero. Sistem, ki temelji na obrestih, je popolnoma neekološki. Svet, ki je cikličen, povezuje z reprezentacijo vrednosti, ki se eksponentno povečuje. Sedanjost ceni bolj kot prihodnost, saj spodbuja diskontiranje prihodnjih denarnih tokov. V svetu, ki je končen, zahteva neskončno rast. To so le nekateri od razlogov, zakaj je potrebno razmisliti o sistemu, ki bi odpravil učinke obresti.
Zamisel o negativni obrestni meri bi lahko uresničili z likvidnostno provizijo za bančne rezerve. To v praksi pomeni, da se presežne rezerve, ki jih banka ima, vendar jih ne posoja, vsako leto zmanjšajo za na primer pet odstotkov.[4]
Tako bi banke spodbudili k posojilom po ničelni ali celo nižji obrestni meri. Posojanje ne bi bilo več odvisno od skupne gospodarske rasti. Podjetje, ki posluje z ničlo in ki mu nikoli ne bi bilo treba povečati prihodkov zaradi plačevanja obresti, bi bilo dobičkonosna naložba. Ne bi bilo potrebno stalno širiti sveta plačljivega blaga in storitev. Denarni sistem ne bi več poganjal pretvarjanja narave v premoženje in proizvode in okoljevarstveniki ne bi več brodili proti toku finančne logike.
Denarni sistem z negativno obrestno mero:
Bralec ima lahko ob vsem tem veliko vprašanj. Kako bodo banke služile denar? Ali bi to povzročilo inflacijo? Kako bomo preprečili špekulativne mehurčke, ko bodo ljudje bežali iz gotovinskega v drugo premoženje? Ali ne bo prišlo do čezmerne potrošnje? Večino teh vprašanj sem obravnaval v 12. poglavju knjige Sveta ekonomija, v katerem so podrobno opisani zgodovina, teorija in uporaba valute z negativno obrestno mero.
To zamisel omenjam, da bi namignil na alternativo običajni polemiki o ‘kapitalizmu’, ki ga levičarska analiza najpogosteje navaja kot vzrok za okoljsko krizo. Vendar ta polemika, in podobno se dogaja v večini razprav o podnebju, zastira globlje domneve, skupne obema stranema. Narava kapitalizma je odvisna od narave kapitala. Narava kapitala – predvsem, kdo ga ima in kaj lahko naredi z njim – je odvisna od družbenih dogovorov, ki niso črno-beli, ampak dopuščajo veliko odtenkov in različic. Negativna obrestna mera obrne kapitalizem na glavo.
Socializem je običajno opredeljen kot ‘javno lastništvo nad proizvodnimi sredstvi’. A kaj sploh je lastništvo? To nikoli ni absolutna podreditev objekta subjektu, kot bi lahko sklepali na podlagi zgodbe o ločenosti. Lastništvo je vedno odvisno od družbenega dogovora.
Objekti, kot so zemlja, voda, minerali in drevesa, sami ne priznavajo, da so last nekoga. Tudi najbolj zavzeti libertarci ne trdijo, da nam lastništvo nad nečim daje pravico lastnino uporabiti v škodo drugih. Lastninske pravice so vedno družbeno opredeljene. Vprašanje je torej: Kakšen bi bil primeren družbeni dogovor v zvezi s tem, kdo lahko uporabi kaj in za kakšen namen, če upoštevamo, da se naše razumevanje tega, kaj škoduje drugim, poglablja?
Aktivisti, nikoli ne bomo kaj prida dosegli, če bomo upe polagali v spodbujanje javnosti k zrušitvi kapitalizma. Prav tako ne bomo prišli daleč, če bomo sedanji sistem kapitalizma ohranili nespremenjen. Spremeniti moramo njegove temelje, osnovno dojemanje in dogovore, ki opredeljujejo kategoriji denarja in lastnine. Celo beseda ‘moje’ se zdi odveč, ko pričenjamo sebe razumeti kot med seboj povezana bitja, objekte lastništva pa pričenjamo dojemati kot dejanske subjekte. Danes vemo, da ni prav lastiti si človeka – suženjstvo si lahko zamislimo le, če sužnja razčlovečimo. Podobno se nam zdaj začenja dozdevati, da ni prav posedovati zemljo. Lahko smo njen čuvaj, skrbnik, partner, zaveznik, celo služabnik …, ampak – lastnik? Le kako si drznemo?
Izziv pri tem je, kako to razumevanje prenesti v naš ekonomski sistem. Veliko nas želi živeti bolj ponižno in spoštljivo. Ne želimo dobička na račun trpljenja drugih. To vse večje zavedanje odstopa od sedanjega sistema denarja in lastnine. Denar z negativno obrestno mero je korak k usklajevanju ekonomije in ekologije.
3. Internalizacija ekoloških stroškov. Danes je očitno, da je denar v večini primerov sovražnik trajnostnosti. S črpanjem virov, sečnjo gozdov, siromašenjem oceanov in z onesnaževanjem je mogoče zaslužiti veliko denarja. Obratno pa ozelenitev puščav, obnavljanje mokrišč, varovanje habitatov ali preprečevanje onesnaževanja trenutno omogočajo le malo zaslužka. To pomeni, da se morajo vladne politike – in naši dobri nameni – boriti proti moči denarja, če želimo ohraniti svet, ki je primeren za življenje in ki življenje spoštuje.
Ali je takšna situacija neizogibna? Ali izraža večno bitko med altruizmom in sebičnostjo, duhovnim in snovnim, dobrim in zlim, med Bogom in Mamonom? Nekateri ekonomisti menijo, da je možna tudi druga pot – če bi le lahko dosegli, da bi bile dejavnosti, ki uničujejo okolje, zelo drage, dejavnosti, ki okolje obnavljajo, pa donosne. Gre za to, da so onesnaževanje, krčenje gozdov in podobno neke vrste kraja družbi, naravi in prihodnjim generacijam. Nikomur ne bi smelo biti dovoljeno, da ustvarja dobiček s prenosom stroškov na nekoga drugega. Namen zelenih davkov ter sistemov omejevanja pravic do onesnaževanja in trgovanja z njimi je internalizacija teh stroškov in uskladitev najboljše poslovne odločitve z najboljšo ekološko odločitvijo. Kar zadeva obnovo okolja, je namen ‘koncepta o spoštovanju ekosistemskih storitev’ plačevati ljudem za varstvo tal, zasaditev gozdov, zaščito porečij in podobno.
Ta pristop sem že kritiziral s teoretičnega in praktičnega vidika, še posebej v primeru, ko se koncept ekološkega zdravja skrči na eno samo monetizirano merilo ekvivalentov ogljika. Merimo lahko le tisto, kar lahko vidimo, zato se bo vse, kar zakrivajo plašnice naše kulture, našemu preračunavanju izmuznilo. Poleg tega svoje predsodke nenamerno prenašamo v svojo odločitev o tem, kaj meriti in kako, ti predsodki pa so običajno usklajeni s finančnim interesom institucij in sistemov, ki meritve uporabljajo. Na kaj smo pozorni v civiliziranem svetu? Na tone izpustov CO2, hektarje gozdne površine, koncentracije prizemnega ozona, kislost oceanov, število vrst. V skrbi za merljive stvari smo pripravljeni žrtvovati tisto, kar je nam nevidno ali nepomembno: več generacij stare družbene prakse, ki tradicionalnim ljudstvom omogočajo soobstajanje z zemljo, celovitost svetih krajev, zapletene medsebojno odvisne ekološke odnose, ki se jih še nismo naučili videti ali meriti.
Po drugi strani pa ne moremo vztrajati pri ohranjanju sistema, v katerem si dobiček in ekologija nasprotujeta. Ali lahko popravimo koncept ekosistemskih storitev? Nekateri programi, ki temeljijo na konceptu ekosistemskih storitev, so bili uspešni, in teh uspehov ne smemo prezreti iz dogmatičnih razlogov. Kmetje v Boliviji so plačani za zaščito lokalnih porečij, gozdarska podjetja pa za opuščanje goloseka. S sistemi za omejevanje žveplovega dioksida in trgovanje z njim se je zmanjšala količina kislega dežja. Če se bomo učili iz napak (na primer iz žalostnih rezultatov trgovanja z dobropisi za ogljik) in gradili na uspehih, bomo morda razvili drugačne, boljše načine za uskladitev denarja z ekologijo. Tu je nekaj primerov:
Temeljno načelo pri tem je, da ekonomske logike ne posplošujemo na vsa področja. Ljudem in državam bi bilo treba omogočiti, da z alternativnimi dejavnostmi zaslužijo ravno toliko denarja kot s črpanjem virov (nad ravnjo, ki je še trajnostna). V nasprotnem primeru bi bilo hinavsko reči: »Ne posekajte tistih dreves – plačali pa vam bomo le, če jih posekate.« Denar navsezadnje izraža to, kaj družba ceni. Ker vedno bolj cenimo ekološko ozdravitev, moramo ekonomski sistem spremeniti tako, da bo to odražal.
Ne smemo pa se pretvarjati, da so finančne spodbude, s katerimi želimo doseči okolju prijazne rezultate, resnična vrednost zemlje, vode, biotske raznovrstnosti in podobnega. Zagotovo je dobro uskladiti denar z ekologijo, vendar moramo paziti, da pri tem ne zreduciramo ekologije na denar, narave na blago, neskončnega na končno, svetega na posvetno, kakovosti na količino, sveta pa na kup uporabnih stvari. Če finančne spodbude ločimo od doktrine vrednosti, jih lahko uporabljamo prilagojene za vsak posamezen primer, pri čemer je potrebno v celoti upoštevati njihov družbeni kontekst.
4. Univerzalni temeljni dohodek. Na prvi pogled se morda zdi, da koncept zagotovljenega dohodka spodbuja potrošnjo, ne pa trajnostnosti. Dejansko pa bi lahko ljudi osvobodil obveznega sodelovanja v ekstraktivni ekonomiji ter jim omogočil, da družbi služijo kot zdravilci, umetniki, mirovniki in ekološki čuvaji.
Univerzalni temeljni dohodek močno kritizirata tako desnica kot levica. Desničarji pravijo, da bi večina ljudi prenehala prispevati k družbi, če jim ne bi bilo potrebno delati za preživetje. Kdo bi vozil avtobuse, pomival posodo in čistil stranišča? Marksistični levičarji pa pravijo, da univerzalni temeljni dohodek ohranja osnovno strukturo kapitalizma (zasebno lastništvo nad proizvodnimi sredstvi) in bi v najboljšem primeru ublažil največje skrajnosti kapitalizma.
Čeprav podrobna obrazložitev argumentov za univerzalni temeljni dohodek ali proti njemu presega namen te knjige, bom s komentarjem omenjenih kritik izpostavil njegov potencial. Začel bom s kritiko, da univerzalni temeljni dohodek ‘ne spodbuja dela’. Ta miselnost izhaja iz filozofije o človeški naravi, ki pravi, da ljudi vodi razumsko koristoljubje in da brez podkupnine ali prisile ne bodo prispevali k nečemu, kar je večje od njih. To pomeni, da bi se vi, dragi bralec, z veseljem prepustili življenju tenisa in golfa, internetne igre World of Warcraft in televizije, zabave in razvrata, če bi to le bilo mogoče. A na srečo morate zaslužiti za preživetje.
V praksi pa vidim prav nasprotno. Ljudje si želijo smiselno prispevati k blagostanju družbe in planeta, vendar tega ne morejo storiti, ker morajo zaslužiti denar za preživetje. Ali pa se morajo boriti proti ekonomskemu pritisku, da delajo tisto, kar svet trenutno resnično potrebuje. Naš ekonomski sistem potemtakem ne deluje pravilno, saj naj bi nas v idealnem primeru moral spodbujati prav k stvarem, ki služijo svetu. Namesto tega nas spodbuja k delu, ki služi programu rasti, prevlade in osvajanja – tako imenovanemu ‘vzponu človeštva’. Ti cilji večini ljudem, ki jim služijo, ne dajejo več smisla in zadovoljstva.
Na nek način imajo torej desničarji s svojo kritiko prav. Družba, kot jo poznamo, bi propadla, če ljudi ne bi mogli več podkupiti ali prisiliti v opravljanje ponižujočega dela. S tem da je delo na področju visokih financ za dušo lahko ravno tako ponižujoče kot vožnja avtobusa – ali morda še bolj. Univerzalni temeljni dohodek bi korporacije in podjetnike motiviral, da oblikujejo delovna mesta, ki bodo ljudi izpolnjevala, saj se ne bodo mogli več zanašati na obupane ljudi, pripravljene delati skoraj karkoli.
Kar zadeva kritiko levičarjev, bi na univerzalni temeljni dohodek v bistvu lahko gledali kot na obnovo javnega lastništva skupnih dobrin. V knjigi Sveta ekonomija sem za ta dohodek uporabil izraz družbena dividenda (angl. social dividend) – delež vsakega posameznika v kolektivnem naravnem in kulturnem bogastvu sveta, do katerega ni nobena oseba bolj upravičena od druge. Ta vidik je še zlasti prepričljiv, če se univerzalni temeljni dohodek financira z dajatvami na nakopičeno premoženje (na primer negativna obrestna mera ali zemljiški davek po Henryju Georgeu ipd.), kar v bistvu onemogoča dobiček, ustvarjen zgolj z lastništvom nad viri.
Vsaka razprava o kapitalizmu je odvisna od narave kapitala. Obstoj denarja in lastnine izhaja iz družbenega dogovora. V obeh primerih gre za zgodbo, za sistem, ki temelji na pomenih in sporazumih. Zgodbe je mogoče spremeniti. Sedanja zgodba o denarju je ključni del zgodbe o vzponu in temelj družbenega sistema, ki požira svet, sistema, ki pretvarja kakovost v količino, naravo v blago, prst v puščavo, drevesa v deske in vrednote v vrednost. To je sistem, ki prežveči lepoto in izpljune denar. Je tok, proti kateremu plavajo vsa okoljevarstvena prizadevanja. Spremeniti ga ni mačji kašelj. Denar, kot ga poznamo, prežema naše razumevanje tega, kdo smo in kaj je resnično. Spremeni se lahko le, če se spremeni vse, in ko se bo spremenil, se bo hkrati spremenilo vse drugo. Kdor si podnebno krizo razlaga kot znamenje za celovito preobrazbo naše civilizacije, bi moral torej razumeti nujnost tega, da ta sprememba zajame tudi denar.
Končni opombi
[3] Če bi radi izvedeli več o filozofiji, ekonomiji in politiki gibanja proti odplačevanju dolga, preberite moj članek z naslovom Don’t Owe. Won’t Pay. (Nismo dolžni. Ne bomo plačali. www.ninamvseeno.org) v reviji YES! (Eisenstein, 2015b).
[4] Negativne obresti bi bilo še lažje uresničiti pri digitalnih valutah, s čimer bi lahko zamejili kopičenje in špekulacije, ki so pri teh valutah zelo razširjeni.