Če je denar nosilni steber sodobne družbe, potem njene temelje zagotovo predstavlja znanost. Ko nas nekdo pozove, naj bomo realistični, pri tem pogosto misli na denar ali na dejstva, ki jih je mogoče znanstveno preveriti. Znanost ima v naši družbi funkcijo zemljevida resničnosti. In če so podnebne spremembe dejansko iniciacija v novo fazo človeške civilizacije, potem lahko pričakujemo, da se bo prav tako kot denar temeljito preoblikovala tudi znanost.
V naši družbi predstavlja znanost razen v verskih manjšinah glavno avtoriteto: že vsaj stoletje se izraz ‘znanstveno’ uporablja kot ena od najpomembnejših oznak verodostojnosti v poslovnih krogih, politiki, medicini in na številnih drugih področjih. K njej stremijo celo tisti, ki zavestno zavračajo nekatera znanstvena spoznanja. Ker naša kultura dojema znanost kot najpomembnejši način odkrivanja resnice, se zdi zavračanje njenih dognanj povsem nerazumno – oziroma kot bi namenoma zanikali najočitnejšo resnico.
Kot sem razložil, je prikaz razprave o podnebju kot spopada med resnico in prevaro zelo nepopoln. To ni zgolj bitka med pametnimi in neumnimi, nazadnjaškimi in naprednimi, pokvarjenimi in etičnimi. Zavračanje znanosti, ali vsaj ‘tistega, kar pravi znanost’, naznanja tektonski premik v temelju civilizacije, kot jo poznamo.
Znanost v naši kulturi ni le sistem za proizvajanje znanja oziroma metoda proučevanja. V naše razumevanje resničnosti in delovanja sveta je zakoreninjena tako globoko, da bi jo lahko označili za religijo naše civilizacije. Kar se dogaja, ni upor proti resnici, temveč kriza glavne religije naše civilizacije.
Bralec bo morda ugovarjal: »Znanost ni religija, temveč nasprotje religije, saj od nas ne zahteva, da v nekaj slepo verujemo. Znanstvena metoda omogoča ločevanje dejstev od neresnice in resnice od praznoverja.«
Dejansko pa znanstvena metoda podobno kot večina verskih pristopov k odkrivanju resnice temelji na vnaprejšnjih metafizičnih domnevah, ki jih moramo pravzaprav slepo sprejeti. Prva od teh domnev je objektivnost, ki med drugim predvideva, da oblikovanje in preizkušanje hipotez ne spremenita realnosti, v kateri potekajo eksperimenti.[1] To je pomembna domneva, ki je drugi idejni sistemi nikakor ne sprejemajo kot očitno. Druge metafizične domneve pa so:
Filozofi znanosti bi lahko razumno ugovarjali nekaterim od teh konceptov, ki se že rušijo pod pritiski kvantne mehanike in teorije kompleksnosti, vendar še vedno oblikujejo kulturo in miselnost znanosti. Poleg implicitne metafizike pa lahko razmislimo še o drugih vidikih znanosti, ki spominjajo na religijo.[2] Znanost vključuje:
Namen mojega pisanja ni zavrniti znanosti z razlogom, da navsezadnje ni nič drugega kot religija. S tem bi storil komaj zaznavno napako: izraz religija bi, tako, kot to počne znanost, uporabil kot kritiko. Dojemanje znanosti kot edine poti do resnice in religije kot nasprotja znanosti vodi v implicitno razvrednotenje religije. Če to razvrednotenje zavrnemo, potem enačenje znanosti z religijo ne pomeni več kritike znanosti. Namesto tega odpira nova vprašanja. Vprašali bi se lahko: »Katere so omejitve tehnologij, ki temeljijo na takšnem svetovnem nazoru?« in »Katere druge religije – sistemi metafizike, dojemanja in tehnologije – bi lahko izšle iz trenutne krize in so potrebne za njeno odpravo?« Razmislili bi lahko tudi o tem, kakšna bi bila znanost, če bi opustili nekatere metafizične domneve. Kaj postane znanost, ko spoznamo, da sta opazovalec in opazovani neločljivo povezana? Ko spoznamo, da ima vsa snov zavest in avtonomnost? Ko kvantitativnemu presojanju prenehamo pripisovati večji pomen kot kvalitativnemu presojanju? Znanost ni edina religija, katere temeljno duhovno jedro zastirata dogma in disfunkcionalnost institucij. Duhovno bistvo religije znanosti je nasprotje njene institucionalne arogance: Znanstvena metoda izraža globoko in čudovito ponižnost, saj pravi: »Ne vem, zato bom vprašala.« Ko je znanost zdrava, ta ponižnost zavzame obliko kritičnega razmišljanja, potrpežljivega empiričnega opazovanja, preizkušanja hipoteze in, kar je morda najpomembnejše, skupnosti iskalcev znanja, ki kritizirajo, izpopolnjujejo in nadgrajujejo delo svojih vrstnikov. Pravi znanstvenik vedno dopušča možnost, da se moti – tudi v primeru, ko bi to ogrozilo njegovo financiranje, ugled in samopodobo.
Ta ponižnost in na dolgi rok pridobljene izkušnje so v okviru kulture prakse tiste značilnosti, ki pridobivanje znanja spremenijo v znanost. Zato ne pozivam k zavračanju znanosti, ampak k njeni razširitvi s ciljem, da vključi tudi tisto, kar je doslej prezrla.
Ekofeministke in globoki ekologi (angl. deep ecologists) so kritični do znanosti zaradi njene nagnjenosti k abstrakciji, izolaciji in oddaljevanju opazovalca od biti opazovanega; z drugimi besedami, nagnjenosti k dojemanju sveta kot objekta. Francis Bacon je eksperimentalno metodo predstavljal kot zasliševanje narave ali še huje, posilstvo narave, ki z uporabo moči prodira do njenih najglobljih skrivnosti. Kako bi se ta metoda spremenila, če bi jo dojemali kot pogovor in ne kot zasliševanje, kot ljubljenje in ne kot posilstvo? Kaj če k znanosti ne bi pristopili kot k sredstvu, s katerim lahko naravo stlačimo v svoje kategorije, ampak bi nam služila kot način za povečanje dosega naših čutov in posledično za boljše razumevanje tistega, kar ljubimo?
Na ta vprašanja opozarjam z nekaj zadržki, saj je s konvencionalnega vidika kakršnokoli zavračanje znanosti korak nazaj v že zdavnaj ovržene mite, nerazsodnost in v vraževerje. Ne bi rad pristal v istem košu z nevedneži. Večini ljudi se zdi očitno, da danes nimamo težav s prevelikim zaupanjem v znanost, ampak prav nasprotno – znanosti ne zaupamo dovolj. Zato utegnete pomisliti, da čeprav so moje prejšnje trditve morda filozofsko utemeljene, je njihovo navajanje v kontekstu podnebnih sprememb strateška napaka, ki bo opogumila zanikovalce podnebnih sprememb in dala potuho onesnaževalcem. A jih vseeno navajam, saj so metafizične domneve znanosti in njen institucionalni odraz ključni del sistema, ki pustoši po svetu. V redukciji resničnosti na številke, ki je značilna za znanost, se zrcali pretvarjanje narave v denar. V njenem posploševanju snovi na generične delce se zrcali standardizacija ljudi in blaga v industrijskem gospodarstvu. Tehnologija, ki izhaja iz znanosti, pa spodbuja oboje.
Čeprav se razvija, nas je znanost, kakršno smo poznali (in kakršno v veliki meri še vedno poznamo), naučila:
Čeprav se zdi, da je javnost, ki nasprotuje znanosti, nevedna, pa jo k nasprotovanju morda spodbuja pristna intuicija o omejitvah vloge znanosti kot kompasa pri sprejemanju odločitev in končnega razsodnika resnice. Javnega zavračanja znanosti in avtoritete na splošno ne smemo več dojemati kot nekakšne težavne neposlušnosti, ampak moramo v njem uvideti neprijetno resnico.
Ko pravimo: »Zaupajte znanstvenemu soglasju o podnebnih spremembah,« s tem med vrsticami pravimo tudi:
Vse te stvari, ki smo jim zaupali, so na različne načine prispevale in še vedno prispevajo k uničevanju biosfere. Zato je radikalnejši okoljevarstvenik v zagati, ko se v boju proti podnebnim spremembam sklicuje na znanost, saj to pomeni strinjanje s prav tisto intelektualno avtoriteto, ki je dolgo vodila in zagovarjala obstoječi sistem, ki podpira ekocid. Poleg tega se obstoječe institucije še dodatno krepijo, saj je treba hitro ukrepati, in one so edine, ki lahko ukrepajo takoj. Podnebni aktivist se znajde v nezavidljivem položaju, v katerem hkrati podpira sistem in se bori proti njemu.
Če se zanašamo na zaupanje, da nas bosta institut znanosti in, širše gledano, oblast, na splošno rešila pred podnebno katastrofo, smo resnično na trhlih tleh. Tako na retorični kot na strateški ravni se moramo premakniti s pozicije pridnih učencev in učenk, ki zaupajo znanosti in verjamejo, da je pomembno tisto, kar jim pove učitelj. Poleg tega se moramo otresti prepričanosti v svoj prav, ki se je oklepamo, ko preziramo tiste, ki ne razumejo znanosti (ali ko zviška gledamo nanje kot na neposlušne kmetavzarje, katerim je treba stvari ‘pojasniti’ tako, da bi jih razumeli tudi tepci). S sklicevanjem na znanost ne bomo prepričali kmetov, lovcev, lastnikov rančev in drugih ljudi, ki so (v Združenih državah Amerike) običajno konservativno politično usmerjeni volivci Donalda Trumpa in se postavljajo na stran podnebnih skeptikov. Prav tako ne bomo naredili vtisa na ljudi delavskega razreda, ki povsem razumljivo čutijo, da so jih institucije pustile na cedilu.
Nedavni politični dogodki, kot sta brexit in izvolitev Trumpa, kažejo na to, da ljudstvo vse bolj zavrača uveljavljeno oblast. Ti dogodki, ki jih običajno pripisujemo fanatičnosti, ksenofobiji in (pomenljivo) nerazumnosti, opozarjajo na hudo krizo verodostojnosti naših prevladujočih institucij in elit, ki stojijo za njimi. Kriza se bo s povečevanjem koncentracije bogastva in z razpadanjem družbenih dogovorov le še poslabševala. Poslabšala se bo, ko bodo glavne institucije naše družbe – medicina, izobraževanje in zakonodaja – zaradi svoje disfunkcionalnosti postale še bolj absurdne. Poslabšala se bo, ko ne naprednim ne konservativnim vladam ne bo uspelo popraviti političnega sistema. Poslabšala se bo, ko bodo ljudje spoznali moč in lepoto tistega, kar je klilo zunaj okvirov normalnosti, v ‘alternativnih’ svetovih.
Veliko ljudi ima neposredne izkušnje, ki so v nasprotju s tem, kar jim znanost in avtoriteta običajno pravita, da je resnično in mogoče. Prijateljica se po nekaj terapijah z akupunkturo kljub velikim dvomom za vedno znebi menstrualnih krčev, ki jih je imela večino življenja. Neka ženska premaga ‘neozdravljivi’ četrti stadij raka trebušne slinavke. Nek moški med obredom, pri katerem zaužije rastlino ibogo, vzpostavi neposreden stik s svojimi predniki in prekine svojo zasvojenost z mamili. Sovražni tolpi se srečata v krogu poravnave in skleneta premirje. Najstniški prijatelji mojega sina vidijo NLP. Take izkušnje naredijo ljudi odprte za še več podobnih izkušenj. Ko se zgodi ‘nemogoče’, začnemo dvomiti o običajnih prepričanjih o tem, kaj je mogoče.
Nekateri od najbolj izobraženih ljudi, kar jih poznam, se posvečajo astrologiji: akademski filozof, profesor prava, medicinski antropolog. Ti ljudje ne spadajo med preveč neumne, da bi razumeli, da je gravitacijski vpliv drugih planetov zanemarljiv. Prav tako niso nepoučeni o potrditveni pristranskosti ali o nagnjenosti uma k zaznavanju navideznih vzorcev v naključnem šumu. So zelo inteligentni ljudje, ki se znajo zazreti vase. Lahko jih odpišete kot vraževerne tepce, ki so manj razumni od vas, a kako boste to dokazali? Ker preprosto veste, da se svetovni nazor institucionalne znanosti in njeno razumevanje vzročnosti povsem ujemata z resničnostjo? In ali ste res lahko prepričani, da se kulture po vsem svetu, ki so več tisoč let ohranjale preroške prakse, preprosto niso zavedale zmožnosti uma za samoprevaro? Ali gre res za to, da smo mi pametni, oni pa neumni, in mi napredni, oni pa primitivni, ter da je naša zgodovinska dolžnost, da njihova manjvredna spoznanja nadomestimo z našimi večvrednimi? Zdi se, da je taka miselnost prej del problema kot pa rešitve.
Ironično je, da veliko ljudi, ki verjamejo v energijsko zdravljenje, astrologijo, žitne kroge in podobno, istočasno podpira podnebno politiko, ki temelji na znanosti. Svoje življenje medtem živijo po načelih I Činga, tarota ali astrologije. To ponazarja zid, ki duhovnost in politiko ohranja v dveh ločenih svetovih. Ta zid se mora porušiti. Ključ do naše odrešitve leži onkraj tega, kar nam trenutno ponuja znanost – našli ga bomo v dojemanju sveta kot živega bitja, kot svetega bitja in kot ljubljenega bitja. Iz takšnega dojemanja bodo izšle tehnologije in prakse, ki bodo močno presegle to, za kar znanost danes pravi, da je mogoče. Osupljivi rezultati regenerativnega kmetijstva so šele začetek tega, kar bi se lahko zgodilo, če bi razmišljali takole: »Zemlja, vem, da želiš ozdraveti. Prosim, povej mi, kaj lahko storim zate. Zemlja, vem, da želiš dajati. Prosim, povej mi, kako ti lahko služim. Zemlja, vem, da želiš izpolniti svoj najvišji namen. Prosim, povej mi, kaj lahko storim zate.«
Iz takšnega stanja duha in uma vzniknejo spoznanja regenerativnega kmetijstva in ekološke ozdravitve.
Znanost je lahko zelo učinkovita pri postavljanju teh vprašanj in iskanju odgovorov nanje. Ne pravim, da bi jo morali nadomestiti s kartami za tarot ali s preroškimi praksami drugih kultur, ki so za ohranjanje ravnovesja z zemljo dejansko uporabljale veličastne obrede. Kar se mora spremeniti, je vzgib, ki vodi znanost: manipuliranje s svetom, ki ga dojema kot mrtvega, kot atome in praznino. Ko se bo spremenilo to, se bo znanost tako preobrazila, da jo bomo komaj še prepoznali. Vključevala bo oživljajočo silo prvobitnih načinov komuniciranja z naravo in nam pomagala obnoviti svojo prvinskost. Ta izraz mora pomeniti resnično povezanost s krajem – intimen odnos s krajem in z vsemi bitji, ki prebivajo v njem. Na koncu koncev ni pomembno, ali izvajamo tehnološke obrede znanosti ali obrede neke druge religije. Pomembno je, da se vrnemo k ljubezni.
Na vse skupaj lahko gledate tudi takole. Pri srčnih zadevah se ne zanašate na znanost, kajne? Zanašate se, vsaj upam, na ljubezen ali morda na sovraštvo ali na strah. Mogoče ta čustva utemeljujete z razumom, vendar ljubezen ni razumna. Če je naša želja nerazumna predanost ozdravitvi Zemlje, mora naš odnos z njo postati srčna zadeva. V nasprotnem primeru bodo imeli katastrofisti morda prav.
Končni opombi
[1] V Burttovi razpravi iz leta 1925 The Metaphysical Foundations of Modern Science (Metafizični temelji sodobne znanosti) je podrobno obravnavan izvor implicitnih metafizičnih domnev v konceptualnih kategorijah, ki jih je določil Isaac Newton.
[2] Teh značilnosti nimajo vse religije, najdemo pa jih pri večini institucionalnih religij. Očitno je, da je znanosti po strukturi najbolj podobno katolištvo.