V tej knjigi sem poglavje o vodi namenoma postavil pred poglavje o ogljiku, ker želim opozoriti, da bi morda morali spremeniti to, kateri od teh dveh snovi, ki sta tako temeljni za življenje, pripisujemo večji pomen. A ogljik vseeno ponuja pomemben vpogled v zdravje Gajinega organizma. Nazadnje nas pripelje do enakega razumevanja kot voda: da moramo pozornost preusmeriti na ekosisteme, prst in na biotsko raznovrstnost.
Večina razprav o toplogrednih plinih se osredotoča na izpuste zaradi zgorevanja fosilnih goriv, kako ta goriva nadomestiti z alternativnimi viri energije in ali je to mogoče narediti dovolj hitro. To področje nam je dobro znano. Sam se ga ne bom lotil, ker ne želim še več pozornosti namenjati po mojem mnenju napačni razpravi. Brez ozdravitve okolja na vseh ravneh se bo neuravnovešenost podnebja še naprej stopnjevala, ne glede na to, ali zmanjšamo izpuste ali ne.
Da bi na ekosistemsko paradigmo pogledali z vidika ogljika, se moramo posvetiti postavki ogljičnega proračuna, ki je veliko manj gotova kot izpusti zaradi zgorevanja fosilnih goriv, in sicer sproščanju ogljika zaradi t. i. spremenjene rabe zemljišč (kar je evfemizem za uničevanje ekosistemov), in enako negotovi postavki – zmožnosti neokrnjenih ekosistemov za absorpcijo in sekvestracijo ogljika.
Nekateri raziskovalci so prepričani, da oboje drastično podcenjujemo,[1] v literaturi pa je opazen splošen trend vse višjih ocen kopenskih tokov CO2. V nedavni študiji je bilo na primer ugotovljeno, da se je zaradi krčenja tropskih gozdov površine 2,27 milijona kvadratnih kilometrov od leta 1950 v ozračje sprostilo 50 gigaton ogljika in da se količine izpustov povečujejo.[2] Glede na to študijo izpusti zaradi krčenja tropskih gozdov trenutno znašajo 2,3 gigatone na leto, kar je več kot 20 odstotkov antropogenih izpustov in močno presega predhodne ocene.[3] Podoben trend je bil ugotovljen za druge biome.
Povsem mogoče je, da je učinek krčenja gozdov, izgube prsti, izgube biotske raznovrstnosti, izsuševanja močvirij in šotnih barij, izsuševanja mangrov in drugih sprememb rabe zemljišč tako velik, da bi lahko razumno trdili – tudi z vidika ogljika (in ne vode) –, da te dejavnosti enako veliko prispevajo k podnebnim spremembam kot zgorevanje fosilnih goriv. Zgorevanje fosilnih goriv povečuje nestabilnost, ki jo ekološko uničevanje tako ali tako povzroča.
V blogu podnebnih skeptikov sem nedavno prebral trditev, da se je koncentracija CO2 v ozračju med letoma 1750 in 1875 povečevala hitreje kot vsi antropogeni izpusti skupaj in da so drugoomenjeni prvoomenjeno dohiteli šele leta 1960.[4] Avtor trdi, da so se izpusti CO2 povečevali zaradi zviševanja temperature (in niso povzročili tega zviševanja), kar je značilno stališče skeptika. Obstaja pa še ena možnost: navedeno obdobje je bilo tudi čas obsežnega krčenja gozdov v Evropi in Severni Ameriki, obenem pa so se močno povečale površine kmetijskih zemljišč. Ti viri CO2 so morda zasenčili izpuste zaradi zgorevanja fosilnih goriv.
Prejšnje poglavje opisuje proces, pri katerem se zaradi krčenja gozdov, konvencionalnega kmetijstva in drugih načinov zlorabe zemlje ogljik sprošča iz izpostavljenih in erodiranih tal v ozračje. V nadaljevanju je nekaj primerov drugega dela enačbe: zmožnosti neokrnjenih ekosistemov za absorpcijo in shranjevanje ogljika pod zemljo.
Mokrišča
S katerimi slabimi novicami naj začnem? Da je planet v zadnjem stoletju izgubil polovico svojih mangrovskih močvirij in približno 70 odstotkov vseh svojih mokrišč?[5] Da se livade morske trave vsako leto skrčijo za 7 odstotkov?[6] Da je bilo v Združenih državah Amerike od ustanovitve izgubljenih 50 odstotkov mokrišč, pri čemer do izgub v enaindvajsetem stoletju prihaja še hitreje kot v dvajsetem?[7] Večina izgub je posledica spreminjanja zemljišč v kmetijska, rasti mest in razvoja obalnih območij, medtem pa neokrnjena mokrišča propadajo zaradi onesnaženosti in vdora slane vode. Dviganje morske gladine navadno ne bi bila težava, ker bi se obalna mokrišča preselila, vendar danes nasipi ovirajo njihovo širjenje, zaradi jezov pa izgubljajo usedline, ki jih potrebujejo za rast.
Propadanje mokrišč je z vidika biotske raznovrstnosti katastrofalno. Kaj pa z vidika ogljika? Mokrišča odložijo v prst več ogljika kot katerikoli drug ekosistem – v primeru morske trave gre na primer celo za 20 ton na hektar na leto.[8] Po nekaterih ocenah mokrišča skupaj z mangrovami in slanimi močvirji zagotavljajo več kot polovico biološkega zajemanja ogljika po vsem svetu.[9] Šotišča so še en obsežen ponor ogljika in v svojih tleh vsebujejo toliko ogljika kot vsa živa biomasa na Zemlji, ta ogljik pa se lahko sprosti v ozračje, če se šotišča izsušijo, posekajo ali požgejo.
Ravni sekvestracije za te in druge ekosisteme se običajno določijo z merjenjem ravni kopičenja prsti. Ta metoda uporablja osnovno znanstveno strategijo, pri kateri se spremenljivke ločijo druga od druge in posledično ne upoštevajo sinergijske povezave med sistemi. Mangrove na primer ujamejo usedline, ki bi onesnažile koralne grebene naprej v morju, zaradi česar bi ti verjetno postali bolj dovzetni za beljenje. Morska trava blaži kislost okoliške vode in tako omogoča hitrejšo rast lupinarjev. Lupinarji in koralni grebeni pa prav tako zagotavljajo biološko sekvestracijo ogljika. Osnovna metoda izračunavanja ogljika – Zemlja se razdeli na biome in regije, potem pa se seštejejo njihove zmožnosti za sekvestracijo ogljika – že v osnovi podcenjuje vrednost posameznih biomov in regij.
Travišča
Neokrnjena travišča, na katerih živijo črede velikih rastlinojedih živali, imajo velikansko zmožnost sekvestracije ogljika v tleh. Količino ogljika na hektar je težko natančno določiti, ker se ocene, pridobljene na podlagi meritev in modeliranja, razlikujejo za več velikostnih razredov, odvisno od geoloških razmer, padavin, vrste trav in tega, ali se kosijo, ter od prisotnosti ali odsotnosti črednih živali (prostoživečih ali domačih rejnih živali). Poleg tega lahko sekvestrirani ogljik ostane v zemlji različno dolgo. Nekatere organske snovi v prsti, ki vežejo ogljik, se razgradijo v letu ali dveh, veliko ogljika ostane v prsti nekaj desetletij, nekaj pa se ga sprosti v ozračje šele čez več tisoč let (ali sploh nikoli). Trimetrska zgornja plast zemlje na ameriškem srednjem zahodu (ki je danes v veliki meri erodirana) kaže na zmožnost travišč za shranjevanje ogljika pod zemljo.
Največjo zmožnost za shranjevanje ogljika imajo travišča, porasla z raznimi avtohtonimi vrstami trav, po katerih se pasejo velike črede rastlinojedih živali. Žal se je 97 odstotkov prvotne prerije z visoko travo v Severni Ameriki spremenilo v kmetijska zemljišča, predmestja in urejene pašnike. Prvotno je obsegala 70 milijonov hektarov, njena zmožnost uravnavanja ogljika pa je bila velikanska. Čeprav podatkov, pridobljenih v okviru intenzivno upravljanih pašnih praks, ki si prizadevajo posnemati naravno pašo rastlinojedih živali, ni veliko, lahko domnevamo, da bi prerija z visoko travo lahko sekvestrirala 8–20 ton ogljika na hektar na leto. Namesto tega danes večina tega zemljišča oddaja ogljik, ker ga obdelujejo za pridelavo kmetijskih rastlin.[10] Obdelovanje zemlje z oranjem, ki golo prst izpostavi zraku, vodi in vetru, omogoča oksidacijo organske snovi v zemlji (ogljika). Podobna zgodba se odvija v azijskih stepah, afriških savanah, južnoameriških pampah in tako naprej. Po podatkih Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) je bila degradirana že tretjina travišč po vsem svetu.[11] Kar bi lahko bil ponor ogljika, postaja vir izpustov.
Gozdovi
Javnost med vsemi ekosistemi prepoznava gozdove kot ključne za ohranjanje zdravja podnebja. Trenutno absorbirajo približno 40 odstotkov antropogenih izpustov na globalni ravni, vendar zaradi krčenja vsaj tretjina tega zopet konča kot izpusti.[12] Več ko je v zraku CO2, več ga absorbirajo – a le do neke mere. Kot bi hrabro dajali vse od sebe, da bi ozračje ohranili v ravnovesju. Ljudje jim pri tem nismo v pomoč. Po nekaterih ocenah se je skupno število dreves na Zemlji od začetka civilizacije skoraj razpolovilo,[13] danes pa letno izgine več sto tisoč kvadratnih kilometrov gozdov. Izgube so morda še večje, kot se na splošno ocenjuje, saj statistični podatki o krčenju gozdov ne vključujejo manj obsežnih izgub dreves, ki po navedbah nekaterih raziskovalcev prispevajo dve tretjini izgube biomase tropskih gozdov.[14] Tako kot pri mokriščih in traviščih se zemlja zaradi uničevanja gozdov spreminja iz ponora ogljika v vir ogljika.
Manj poznana težava od krčenja gozdov je degradacija gozdov, ki je predvsem posledica sečnje, poškodb zaradi napadov žuželk in gozdnih požarov – treh med seboj tesno povezanih dejavnikov. V nasprotju s trditvami lesne industrije so gozdovi zaradi sečnje bolj dovzetni za katastrofalne požare, ne manj.[15] Kot je opisano v zadnjem poglavju, sečnja zmanjšuje transpiracijo ter povečuje odtekanje vode in erozijo, s čimer se ustvarjajo bolj suhe razmere, obenem pa se poruši ekološko ravnovesje, ki omejuje razmnoževanje žuželk. Značilno je, da homogenizira gozd in ga naredi bolj dovzetnega za napade žuželk in bolezni, saj so štori podrtih dreves primerno gojišče za oboje. Ker so tako odstranjena stoječa mrtva drevesa in votla starejša drevesa, hkrati izgine pomemben habitat, s čimer se poveča tveganje za nenadno povečanje števila škodljivih žuželk in patogenih mikroorganizmov. Zaradi cest, po katerih vozijo težki stroji, so tla zbita, ekosistemi pa razdrobljeni, kar dodatno zmanjšuje odpornost.[16] Noben od omenjenih učinkov ni pravilno zajet v meritvah ogljika ali v podnebnih modelih.
Nadalje, če razumemo, da so gozdovi živa bitja (in ne zgolj skupki živih bitij), opazimo tudi druge vrste poškodb. Neverjetno zapletene micelijske mreže vsa drevesa in druge rastline povezujejo v gozd ter tako ustvarjajo komunikacijsko omrežje, prek katerega si drevesa izmenjujejo informacije, opozarjajo druga drugo na škodljivce in si včasih tudi izmenjujejo vire. Ceste to živo mrežo razsekajo na manjše, nepovezane dele. Poleg tega konvencionalna sečnja drevesom preprečuje, da bi dosegla zelo visoko starost, da bi padla in več desetletij ali stoletij počasi razpadala. Kaj pa če imajo najstarejša drevesa, drevesa starešine, modrost (ali kemijsko zakodirane informacije, če vam je ljubše), ki gozdu pomaga, da preživi v nenavadnih razmerah, ki se pojavijo enkrat na sto let? Kaj pa če na gnijočih drevesih živijo počasi razvijajoče se glive, ki imajo pomembno vlogo pri ohranjanju ekološkega ravnovesja? Vse te pojave je veliko težje izmeriti kot metrične tone biomase. Gozdar Peter Wohlleben v svoji knjigi iz leta 2016 z naslovom Skrivno življenje dreves (Založba Narava, Kranj, 2021, 8. ponatis) prepričljivo predstavi čutenje gozdov in družabnost dreves. Njegova ekipa je na podlagi sladkorja z dodanimi radionuklidi ugotovila, da zdrava drevesa hranijo bolna drevesa in da matična drevesa skrbijo za svoje potomce. Skupnost dreves včasih več stoletij ohranja pri življenju štore podrtih dreves. Sporazumevajo se prek kemičnih snovi, ki se prenašajo po zraku, in micelijskih mrež, poleg tega se individualno in kolektivno učijo iz izkušenj s sušo in z drugimi grožnjami.[17] Nekatera drevesa se spoprijateljijo z drugimi drevesi in ne tekmujejo za sončno svetlobo, ampak sodelujejo. Drevesa sodelujejo tudi pri ustvarjanju mikroklim: v neki študiji, ki jo omenja Wohlleben, je bilo ugotovljeno, da naravno rastoči gozdovi vzdržujejo temperaturo, ki je za 3 stopinje nižja kot na območjih, ki jih upravljajo ljudje.
Ekološko krizo, ki jo opredeljujemo z vidika podnebnih sprememb in globalnih meja, bomo morda rešili šele, ko bomo ob njenem proučevanju spoznali, da so gozdovi in vse stvari živi. Šele takrat bomo imeli znanje in spretnosti, ki jih potrebujemo, da bi lahko ustrezno skrbeli za tkiva in organe Gajinega telesa. Vendar živosti ne vidimo, če gozd ali drugo bitje zreduciramo na podatkovno zbirko.
Živo bitje, ki smo ga poimenovali gozd, ne vključuje samo dreves, ampak vsa bitja, ki živijo v njem. Kako bi količinsko opredelili na primer prispevek populacije volkov? Plenilci na vrhu prehranjevalne verige so ključni za ohranjanje odpornih ekosistemov, čeprav k sekvestraciji ogljika ne prispevajo neposredno. Njihovo prispevanje je posredno, sistemsko in razpršeno. V gozdovih Severne Amerike so zaradi iztrebitve volkov in pum narasle populacije jelenjadi, ki se prehranjuje s podrastjo in z mladikami, posledice pa so izpostavljena prst, večje odtekanje vode in erozija ter zmanjšano zadrževanje vode, pa tudi manjša količina padavin v suhih sezonah in poplavljanje v mokrih sezonah. Spremembe v tleh in podrasti občutijo tudi žuželke ter skupnosti gliv in bakterij, zaradi česar so drevesa dovzetna za napade žuželk in bolezni ter posledično za požare. Sečnja, kisel dež, onesnaženost z ozonom in spreminjajoči se podnebni vzorci v vražji sinergiji še povečujejo te učinke. Iz razlogov, ki so edinstveni za vsak kraj, so gozdovi po vsem svetu v vedno slabšem stanju.
Lahko bi navedel še več podatkov o sekvestraciji ogljika nad zemljo in v njej za različne vrste gozdov: tropske gozdove, gozdove zmernega pasu in borealne gozdove, primarne gozdove s sklenjenimi krošnjami, sekundarne gozdove in tako naprej. Ampak – dajte no, ali res potrebujemo te številke, da bi spoznali, da moramo ohraniti in ceniti naše dragocene gozdove? Tudi če bi lahko živeli na planetu brez gozdov, ali bi to sploh hoteli? Kdaj se bo ubijanje dreves prenehalo? Omahujem, da bi navedel še več številk, saj ne želim sporočati, da moramo razpravljati o številkah. Ali bo kaj pomagalo naštevanje še več kvantitativnih razlogov, zakaj bi morali narediti to, kar že vemo, da bi morali narediti? Ne bi rekel.
Če še ne vemo, da so gozdovi sveti in dragoceni, nas še več številk ne bo prepričalo.
Gozd je živo bitje, katerega zapletenosti si ne moremo predstavljati. Ko ga zreduciramo na majhen sklop generičnih odnosov in številčnih vrednosti, dobimo izhodišče za nasilje: fizično krčenje gozdov z žagami in buldožerji je posledica konceptualnega krčenja gozdov na merljive količine in storitve. Zato vrednosti gozdov ne želim določevati z vidika ogljika. Pri tem se prezrejo neogljične storitve ekosistemov in njim lastna vrednost, razprava pa se preusmeri k številkam.
Zreduciranje gozda na številke, kot so biomasa in stopnje sekvestracije, ni tako zelo drugačno od zreduciranja gozda na število desk in dolarjev. Gre za isti način razmišljanja in ne nameravam ga več uporabljati.
Končne opombe
[1] Glej na primer Arneth idr. (2017).
[2] Rosa idr. (2016).
[3] Ocene količine ogljika, vezanega v biomasi deževnih gozdov, se zvišujejo. V članku iz leta 2012 v publikaciji Nature Climate Change (Baccini idr., 2012) je navedena ocena 228,7 gigatone, kar je celih 21 odstotkov več, kot je bilo ocenjeno leta 2010 v publikaciji Global Forest Resources Assessment (Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, 2010). Klub temu je ocena letnih izpustov zaradi krčenja tropskih gozdov iz publikacije Nature Climate Change za več kot polovico manjša od zgoraj navedene številke iz publikacije Current Biology, verjetno zato, ker ne upošteva podzemne biomase in podedovanih izpustov.
[4] Middleton (2012).
[5] Davidson (2014).
[6] Waycott idr. (2009).
[7] Fears (2013).
[8] Duarte idr. (2013). Ta številka združuje meritve in modeliranje za obnovljene livade morske trave (naravne livade bi jih verjetno prekašale) v petdesetletnem obdobju. Pri tem je upoštevano, da se ravni sekvestracije eksponentno zvišujejo s časom (do neke meje), kar pomeni, da veliko prejšnjih študij, izvedenih v zvezi s kratkoročnimi projekti ponovne zasaditve, močno podcenjuje zmožnost morske trave za sekvestracijo ogljika. Približno 30–60 milijonov hektarov morske trave po vsem svetu, ki veže 20 ton ogljika na hektar, vsako leto absorbira skoraj gigatono ogljika oziroma desetino antropogenih izpustov.
[9] Nellemann idr. (2009). Bodite pozorni na to, da so ravni sekvestracije, navedene v tem poročilu, nižje od novejših ocen.
[10] Za več informacij o tem glej 8. poglavje o regenerativnem kmetovanju. Večina ocen je za velikostni razred nižja od teh številk, na drugi strani pa ameriška prerija z visoko travo zajema le 2 odstotka travišč po vsem svetu.
[11] Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (2009).
[12] Pan idr. (2011).
[13] Crowther idr. (2015).
[14] Baccini idr. (2017).
[15] Wuerthner (2016).
[16] Glejte na primer podatke organizacije Sierra Forest Legacy (2012).
[17] Če želite spoznati Wohllebnovo delo, priporočam odličen Schiffmanov intervju (2015).