Za trenutek se posvetimo domnevi zagovornikov tehnologije, ki pravijo, da podnebne spremembe niso težava, ker človekova iznajdljivost ne pozna meja. Če je to res, če lahko uresničimo vse, kar si zamislimo, zakaj bi se zadovoljili s svetom, ki je vsako leto grši in bolj uničen? Zakaj bi se zadovoljili z notranjim obupom, ki ga občutimo v takem svetu? Morda bi s tehnologijo res lahko nadomestili izgubo ekosistemskih storitev. Morda bi res lahko tudi notranjo izgubo ozdravili s tehnologijo, s psihiatričnimi zdravili, z vsebinsko bogatimi virtualnimi resničnostmi, ki bi nadomestile osiromašenost zunanje resničnosti, z obilico raznolikosti in stimulacije, ki bi potešila estetsko, čutno in duhovno lakoto, ki je posledica osiromašenosti naravnega sveta. Morda bi lahko.
A tudi če bi lahko, nam ni treba. Namesto tega bi lahko to ‘neomejeno človekovo iznajdljivost’ usmerili v celovitost in lepoto vsega sveta ter obnovili notranji in zunanji svet z nečim, čemur bi lahko rekli ‘tehnologije ponovne združitve’. Glede na izjemno moč človeške volje bi vprašanje, ki sem ga pravkar zastavil: »Zakaj bi se zadovoljili s svetom, ki je vsako leto grši in bolj uničen?«, morda spremenili v: »Zakaj pa smo se zadovoljili s svetom, ki je vsako leto grši in bolj uničen?«
Če ne znamo odgovoriti na to vprašanje in če ne moremo spremeniti razmer, ki vodijo do te izbire, potem ni upanja, da se bomo spreobrnili. Prav nobenega upanja ni. Še naprej se bomo zadovoljili s tem, s čimer smo se vedno zadovoljili.
Razmere, ki so pripeljale do tega, da smo se zadovoljili z uničenim svetom, so tako vseprisotne in vztrajne, da jih dojemamo kot dejansko resničnost. Skupaj tkejo mitologijo in izkustvo ločenosti, v kateri živimo. Opisal sem že osnovno metafiziko zgodbe o ločenosti: samostojen in ločen jaz v objektivnem vesolju, ki ni povezano z jazom in ki ga naseljujejo brezosebne sile, generični delci snovi ter drugi jazi, ki tekmujejo med seboj. Tu je nekaj načinov, kako lahko to pripelje do ekocida:
Z drugimi besedami – naša izbira je stalno uničevanje biosfere, ker ne vemo, kaj izbiramo. Ker ne vemo, da je Zemlja živo telo, v katerem je vse med seboj povezano, mislimo, da lahko škodo izoliramo in jo zamejimo. Zbegani smo, ko nekje drugje izbruhne v drugačni obliki, njenega vzroka pa morda ne prepoznamo. Ujeti v linearno razmišljanje spet iščemo najbližji, neposreden vzrok. Zaradi sindroma propada čebeljih družin umirajo medonosne čebele. Zakaj? Poskušamo najti vzrok, patogen, sovražnika – nekaj, proti čemur bi se borili. Linearno razmišljanje je vojno razmišljanje. Včasih je uporabno in primerno, kadar pa se ne upoštevajo nelinearne povratne zanke, je rezultat neskončna vojna proti sovražnikom, ki so bili ustvarjeni v prejšnji vojni (ta vzorec se očitno pojavlja tako v politiki kot v našem odnosu z naravo).
Danes poteka ideološki prehod iz linearnega razmišljanja, usmerjenega v nadzor, v nelinearne sisteme teoretičnega razmišljanja. V genetiki je na primer stara dogma ‘en gen, ena lastnost’ povsem izginila, saj postaja jasno, da noben gen ne deluje ločeno od drugih. Sanje o genskem inženiringu – da bi lahko bil inženiring organizmov tako natančen, da bi zagotovil želene lastnosti brez kakršnihkoli nepričakovanih negativnih posledic – so se izkazale za iluzijo, saj spoznavamo, da bi se organizem morda popolnoma preoblikoval ob spremembi enega samega gena. Dela ni mogoče ločiti od celote.
Za takšno spremembo paradigme sta morda najpomembnejši področji prav ekologija in teorija o Gaji. Ekosistemi so polni nelinearnosti – simbioza, pozitivne in negativne povratne zanke, avtokatalitične zanke, trofične kaskade itd. –, planet pa s homeostatskimi mehanizmi povratnih zank vzdržuje gostoljubnost okolja za življenje.[7] Podnebna znanost priznava to nelinearnost, ne dojema pa njenega celotnega pomena, zlasti ko mora svoje ugotovitve prenesti v jezik politike. Zato poudarja globalne spremenljivke (predvsem toplogredne pline), ki jih načeloma lahko nadziramo s strategijami od zgoraj navzdol, zanemarja pa prispevek lokaliziranega ekocida.
Zaradi travme otopita sočutje in zmožnost čutenja. Travma iz otroštva v skrajnem primeru pripelje do disociacije. Čustva so tako boleča, da nezavedni um modro poskrbi za otopelost in skrije bolečino, dokler otrok ne odraste in ni dovolj močan, da jo predela. Dokler oseba ni pripravljena na to ozdravitev, bo njena zmožnost čutenja manjša. Lahko se zdi, da je z njo vse v redu, vendar samo zato, ker je odmik od čustev v sodobni družbi postal nekaj normalnega. Do tega je delno pripeljalo povzdigovanje razuma in brezčutne objektivnosti v naši kulturi, delni razlog pa je to, da je travma postala nekaj normalnega. Pri tem gre za manj očitne oblike travme, ki niso tako opazne zaradi strahotne prevlade skrajne fizične, spolne in čustvene zlorabe otrok, vojne in političnega zatiranja, nasilja v družini ter gospodarske revščine. Postale so tako normalne, da jih komaj opazimo – tako normalne kot zmanjšana zmožnost čutenja, ki je posledica take travme.
Travmi se v življenju ne moremo povsem izogniti in je nekaj pravzaprav potrebujemo za razvoj. Številne tradicionalne kulture so to priznavale in so travmatične izkušnje vključile v procese iniciacije – te izkušnje so bile pridobljene v okviru obreda in potem integrirane. V naši družbi je pogosto drugače. Travma se prikriva kot sramotna skrivnost, skriva se za stereotipi razreda, rase in spola, ali pa postane z normalizacijo povsem nevidna.
Kar družba šteje za normalno, je pravzaprav travmatično. Travma je, ko vas starši naderejo, ko vas kdo sramoti zaradi spolne usmerjenosti, ko se na prvi dan šole znajdete med samimi tujci, ko ste izpostavljeni hudim prizorom nasilja na zaslonu, ko ste prikrajšani za pogost dotik, ko ste omejeni na zaprte prostore in igrišča, ko morate pogosto pretrgati vezi in se seliti, ko se vam poruši svet ob ločitvi staršev – in čeprav vse našteto ni enakovredno ‘travmi’ v smislu prav fizične zlorabe, kljub temu zmanjšuje zmožnost čutenja.
Pred kratkim sem na letalu pogledal nekaj minut akcijskega filma, ki je bil cenzuriran, da bi bil primernejši za mlajše gledalce. Besedo bullshit (sranje) so na primer zamenjali z besedo bullshine (presneto), besedo fuck (jebemti) pa z besedo freak (porkaduš). Cenzurirali so tudi prikaz golih ženskih prsi. V vsej svoji grozovitosti pa je bil ohranjen prizor, v katerem so moškega z glavo naprej potisnili v ogromen mlin za meso. Taki prizori so hkrati simptomi in dejavniki normalizacije travme. Dokler se družba strinja, da so manj moteči kot ženske prsi, ali lahko sploh upamo, da se bomo odvrnili od ekocida?
Še ena oblika travme je posledica ekonomskega, družbenega in političnega zatiranja. Oseba, s katero so kruto ravnali ali ki je ostala brez prebite pare, se osredotoči na preživetje. Ne gre za to, da si zatirani ne morejo privoščiti sočutja – nikoli nisem opazil, da bi revni premogli manj sočutja kot bogati. Prej nasprotno. Lahko pa nuja vsakodnevnega preživetja zelo omeji izkazovanje tega sočutja. Pomislite na obupane razseljene kmete v Braziliji, ki delajo na cestah, v rudnikih ali na rančih v Amazoniji. Če jih trpljenje gozdov ne gane, je to zato, ker se morajo osredotočiti na svoje preživetje.
Na splošno je anksioznost zaradi preživetja v nasprotju s sočutjem, z njo pa se ne spoprijemajo samo zatirani. Trpijo tudi zatiralci. Razlog je, da vsi živimo v družbi umetno ustvarjenega pomanjkanja, ki vsakega člana družbe priganja k temu, da prehiti ostale. Tekmovalnost je vgrajena v naš ekonomski sistem. Če želimo sprejeti najrazumnejšo ekonomsko odločitev, moramo pogosto utišati srce. Sčasoma to postane navada, refleks in način življenja.
Naj ponovim, kar sem opisoval na zadnjih nekaj straneh: da bi se odvrnili od ekocida, bomo morda morali zavestno izbrati pot ozdravitve. Ne moremo se zanašati na to, da nas bo k temu prisilil propad. Da bi to pot izbrali, moramo spremeniti razmere, ki tlakujejo pot naši izbiri. Da bi jih spremenili, moramo vzpostaviti drugačen ekonomski sistem in drugačno razumevanje narave, in, kar je še pomembnejše, prebuditi moramo svojo sočutno zmožnost čutenja. Vprašanja okoljske degradacije in podnebnih sprememb zato ni mogoče ločiti od potrebe po družbeni, ekonomski in osebni ozdravitvi.
Prebujanje naše zmožnosti čutenja bo bolelo, saj je na svetu ogromno bolečine, ki čaka, da jo občutimo. Potisnili smo jo stran, jo potlačili globoko vase in jo na globalni ravni dobro skrili. Betonski zidovi z bodečo žico, zidovi dezinformacij, zaporniški zidovi, zidovi zaprtih skupnosti, zidovi zgodovinske zaslepljenosti in zidovi zamolčanega prevladujoči kulturi od zunaj preprečujejo, da bi se zavedala trpljenja prizadetih (ljudi in drugega). Navznoter pa nam to preprečujejo lažni upi, iluzije, zasvojenosti in psihoaktivna zdravila.
Navsezadnje ne verjamem, da lahko z inženiringom v nedogled odpravljamo škodo, ki smo jo povzročili, podobno kot alkoholik ne more v nedogled prelagati bolečine tako, da si nalije še eno pijačo. Vsak tehnološki odziv na razmere, ki so vse manj primerne za življenje, vključuje vse večje zaplete: bolj zapletene družbene sisteme in bolj zapletene tehnologije. Vlaganje v kompleksnost sčasoma doseže točko padajočih donosov. Medicina, izobraževanje, vlada in vojska ječijo pod bremeni napihnjenih upravnih struktur, zaradi katerih so komajda zmožni opravljati osnovne funkcije, za katere so bili ustvarjeni. Taki sistemi se sčasoma zrušijo pod lastno težo.
Pa vendar – naj ponovim, da je teoretična možnost preživetja na uničenem planetu brezpredmetna, ko pa bi lahko živeli na lepi, ozdravljeni Zemlji. V širšem smislu je večina razprav o podnebnih spremembah nepotrebna za nekoga, ki si dovoli občutiti bolečino drugih bitij, ki jo povzroča okoljska škoda. Ne glede na to, ali industrijska civilizacija ogroža naše preživetje ali preživetje naših vnukov, v svoji sedanji obliki povzroča hudo škodo povsod, kjer je navzoča. Če bi bila to edina možna oblika civilizacije, bi bila takšna žrtev morda sprejemljiva.
Mislim, da je možna drugačna civilizacija. Kažejo se obrisi alternativnega in holističnega, avtohtonega in tradicionalnega, inovativnega in izvirnega ter regeneracije in obnove. Teh obrisov ne vidijo samo vizionarji. Tudi vi, dragi bralec, jih gotovo vidite, kako se vam prikazujejo in se spet skrivajo, medtem ko se trudite obdržati glavo nad razburkano gladino navad in dvoma. Tu smo zato, da drug drugega opomnimo, da je izbira v naših rokah.
Končna opomba
[7] Zdaj me bo kdo hitro razbremenil predstave, da biosfera ohranja homeostazo, saj se stalno spreminja in tako spodbuja oblikovanje novih izrazov, kot je homeodinamika. No, tudi telo ni vedno popolnoma nespremenljivo, vendar sta tako telo kot planet v ključnih pogledih sčasoma pokazala izjemno stabilnost. Slanost oceanov je na primer ostala skoraj enaka več sto milijonov let kljub stalnemu pritoku soli. Globalna temperatura se ni spremenila za več kot nekaj odstotkov kljub velikemu povečanju sončnega obsevanja. Enako so ravni kisika v ozračju ostale v razponu, ki omogoča preživetje živali. In tako naprej.