Regenerativne prakse, ki sem jih opisal, izvirajo iz miselnosti in odnosa, ki sta od civilizacije starejša več deset tisoč let, v civilizaciji pa sta navzoča kot recesivni gen, seme prihodnosti.
Ta del sem poimenoval po knjigi Kat Anderson Tending the Wild (Skrb za divjino), v kateri je opisan odnos med predkolonialnimi avtohtonimi prebivalci Kalifornije in zemljo. Andersonova je razblinila mit, da so lovci in nabiralci zgolj naseljevali neokrnjeno naravo, ter predstavila njihov nameren, trajen vpliv na sestavo biotopov in vrst na njihovem ozemlju. Pokrajine, ki so se neizkušenim očem belih priseljencev zdele divje, so bile vse prej kot to. Andersonova je pojasnila:
»S pomlajevanjem gozdov, z obrezovanjem, brananjem, s setvijo, pletjem, požiganjem, kopanjem, z redčenjem in s selektivnim obiranjem so pri posameznih rastlinah spodbujali želene značilnosti, povečevali populacijo koristnih rastlin ter spreminjali strukture in sestave skupnosti rastlin. Z rednim požiganjem različnih vrst vegetacije po vsej državi so ustvarili boljši habitat za divjad, odstranili podrast, zmanjšali tveganje za katastrofalne požare in spodbujali raznovrstnost pridelkov. V splošnem so takšne prakse kmetovanja omogočale trajnosten pridelek skozi več stoletij, morda celo več tisočletij.« [21]
Ko so se beli priseljenci čudili neverjetnemu izobilju rib, divjadi in užitnih divjih rastlin, ki so ga leni Indijanci dozdevno brezbrižno izkoriščali, ko je John Muir pel hvalo kalifornijski dolini Central Valley in njenim neskončnim cvetočim livadam, so v resnici gledali prefinjen vrt, za katerega so ljubeče skrbele generacije ljudi. Starešine, s katerimi je govorila Andersonova, so ji povedali, da izraz ‘divjina’ v domorodni kulturi ni predstavljal nekaj pozitivnega, ampak se je uporabljal za slabo oskrbovano zemljo, na kateri ljudje niso opravljali svoje dolžnosti varovati, izboljševati in razvijati življenje.
Ni težko razumeti, kako je dojemanje prvobitnih prebivalcev kot brezbrižnih prebivalcev ‘neokrnjene’ divjine spodbudilo vdor na njihovo ozemlje. Nenazadnje so tam zgolj živeli, divjine niso izkoriščali, z njo niso počeli nič. Zapravljali so jo. Ideologija divjine je sorodna ideologiji osvajanja.
To, kar je bilo evropskim priseljencem videti kot neukročena divjina, je bil pravzaprav rezultat več tisočletij načrtnega vplivanja ljudi. Poimenovanji, kot sta ‘divjina’ ali ‘neokrnjeno ozemlje’, so jim dala dovoljenje, da območje zavzamejo ter ga prično obdelovati, ‘razvijati’ in ‘izboljševati’.
Tak odnos povzroča škodo še danes, na primer v Braziliji, kjer morajo amazonska plemena, ki si prizadevajo pridobiti pravice do ozemlja svojih prednikov, dokazati zgodovinsko uporabo tega ozemlja. Težava je v tem, da pečat, ki so ga pustili na zemlji, ni tak, da bi ga vlada zlahka priznala. Na njej niso postavili trajnih kmetij ali bivališč. Zaradi ideologije ‘divjine’ je vzajemnost njihovega odnosa z zemljo nevidna.
Lahko razumemo, da želijo sodobni naravovarstveniki čim bolj zmanjšati vpliv človeka na naravo, saj se sočuten opazovalec zgrozi ob človeškem vplivu, kakršnemu smo bili priča v industrijski dobi. Lahko razumemo, zakaj spodbujamo načelo, da za sabo ‘ne puščamo nobenih sledi’. Lahko razumemo predstave o prihodnosti, v kateri se ljudje umaknejo v izolirana mesta, kolonije v vesolju ali virtualno resničnost ter dovolijo naravi, da si povrne svojo nekdanjo celovitost, ter jo dojemajo kot spektakel ali kraj za rekreacijo, ki ga morda obiskujejo kot duhovi z ničelnim vplivom, kot opazovalci in ne udeleženci.
Knjiga Tending the Wild predlaga drugačno vizijo, ki nas osvobaja dojemanj, s katerimi nas je prepojila industrijska družba. Namesto ničelnega vpliva predlaga pozitiven vpliv. Namesto načela, da za sabo ne puščamo nobenih sledi, predlaga, da za sabo pustimo čudovito sled ali zdravilno sled. Predlaga, da se vprašamo: »Kakšna je naša resnična vloga, s katero prispevamo k zdravju, sožitju in evoluciji celote, katere del smo?«
Naše roke in um so velik dar, ki se izraža v obliki tehnologije in kulture. Ta dar ni namenjen samo nam. Njegov namen je prispevati k celovitosti in evoluciji življenja.
Res je, da kot civilizacija svojih darov nismo uporabljali na ta način. Tudi predindustrijska plemena so povzročila precejšnje opustošenje in tako prispevala k širjenju puščave na Bližnjem vzhodu in na drugih območjih ter k izginjanju megafavne v Severni in Južni Ameriki. Slednje je sovpadalo z izrazitimi spremembami v sestavi vegetacije: zaradi izumrtja mamutov, mastodontov in druge megafavne so na mnogih delih celine savano nadomestili gozdovi, hkrati pa sta se močno zmanjšala splošna biotska raznovrstnost[22] in razpoložljivost hranil.[23] Morda so se prišleki v Severni Ameriki prav iz tragedije teh izumrtij naučili, da morajo ohranjanju in širjenju preostalega biološkega bogastva celine nameniti posebno pozornost.
Če je nekdo staroselec, to še ne pomeni, da on ali njegova kultura vesta, kako živeti v vzajemno koristnem sožitju z zemljo. Tega se mora vsaka kultura naučiti. Poleg tega je v vsaki fazi razvoja potrebno novo znanje.
Ko so ljudje poselili nova ozemlja, je pogosto sledilo izumrtje megafavne ter drugih živali in rastlin. To se je zgodilo v Avstraliji, v Severni in Južni Ameriki, na Novi Zelandiji, na Madagaskarju in v Polineziji, zaradi česar se je antropogeni ekocid zdel nekako neizogiben in se je dejansko pospeševal, saj se je povečevala tudi naša zmožnost uničevanja narave. Kljub temu so ljudstva v vseh teh krajih sčasoma le vzpostavila ravnovesje z zemljo, kar se je večinoma kazalo kot izobilje in biotska raznovrstnost (dober primer sta Severna in Južna Amerika, kjer je bila narava še posebej bogata). To nam kaže, da poleg ‘človeka uničevalca’ obstaja tudi druga možnost – da se učimo iz svojih napak, razvijamo svoje darove ter jih uporabimo v drugačen namen.
Če je tako, se lahko veliko naučimo od staroselcev, ki so trajnostno skrbeli za ozemlje, ki so mu rekli dom, ter ga bogatili. To lahko vključuje tudi učenje na podlagi njihovih dejanskih metod, še verjetneje pa je potrebno prevzeti miselnost, ki je botrovala nastanku teh metod, saj je okolje izpred deset tisoč let ali celo izpred petsto let verjetno za vedno izgubljeno. Ta miselnost je produkt svetovnega nazora, ki sem ga poimenoval zgodba o prepletenem bivanju in ki združuje raznolike mitologije staroselcev. Z bolj praktičnega vidika pomeni vzpostavljanje intimnega, spoštljivega odnosa z naravo v njenih specifičnih lokalnih oblikah. Daljše in pozorno opazovanje narave in interakcija z njo nam lahko ponudita odgovore na vprašanja, kot so »Kaj potrebuje reka?«, »Kaj želi gora?« in »O čem sanja zemlja?«
Za odgovore na takšna vprašanja bo morda potrebno dolgo, pozorno znanstveno in drugačno opazovanje. Ni zanesljivega recepta, s katerim bi lahko določili, na katerih zemljiščih bi bilo treba uporabljati pašo v strnjenih čredah in na katerih zemljiščih se živina sploh ne bi smela pasti. Ni zanesljivega recepta, s katerim bi lahko določili, katere tujerodne vrste bi morali nadzirati kot invazivne in katere sprejeti, ker prispevajo k novemu ravnovesju.
To zadnje vprašanje se kaže v razpravi med ekologi, ki zagovarjajo obnovo ter si prizadevajo popraviti ekološko škodo in obuditi avtohtone vrste, in med novimi ekologi, ki dvomijo o domnevah, na katerih temelji koncept obnove. Naravoslovna avtorica Janet Marinelli je ta razkol opisala takole:
»V času, ko postaja obnova gozdov in ekosistemov vse bolj nujna, so se zatresli temelji prevladujoče paradigme obnovitvene znanosti. Ekologi, ki zagovarjajo obnovo in za katere je obnova stanja prsti, kakršna je bila pred prihodom Evropejcev na celino, še vedno osnovni, čeprav redko navedeni cilj, so si v laseh s tako imenovanimi novimi ekologi, ki izpodbijajo prvenstveno vlogo avtohtonih vrst pri ohranjanju ter se zavzemajo za ‘nove ekosisteme’ z avtohtonimi in tujerodnimi vrstami, ki jih je na planetu čedalje več.«[24]
Iz tega zapisa je razvidna možnost sinteze teh stališč. Očitno je, da je človekovo posredovanje nujno za obnovo ekosistemov, ki ni nujno obnova prejšnjega stanja, ampak obnova zdravja. Kljub temu prejšnje stanje ekosistemov ni nepomembno. Preteklo znanje je koristno za razumevanje potreb zemlje, od kod te potrebe izhajajo in kako jih zadovoljiti. Ni splošnega recepta, s katerim bi na primer ugotovili, kdaj je treba invazivno vrsto nadzirati in kdaj je ta vrsta pravzaprav razlog za ponovno vzpostavljanje ravnovesja v uničenem ekosistemu.[25]
Zanesljivega recepta za ukrepanje ne zagotavlja niti pristop ‘zaupajmo naravi’ niti pristop ‘obnovimo ekosisteme’. Vprašanje ni, ali naj sodelujemo, ampak kako naj sodelujemo. Ker nimamo recepta, nam preostaneta pozorno opazovanje, prilagojeno posameznemu kraju, in iskreno poizvedovanje na podlagi razumevanja nelinearne, žive narave vsakega ekološkega bitja. Tako se bomo naučili, kako lahko sodelujemo pri obnovi zdravja krajev, ki jih naseljujemo, in celotnega planeta.
Vse regenerativne prakse, ki sem jih opisal v tem poglavju, so del skupne temeljne predstave: Zemlja je živa. Kar je živo, imamo lahko radi. Temu, kar imamo radi, želimo služiti. Ko ljubljeno zboli, mu želimo olajšati trpljenje in pomagati pri ozdravitvi. Bolj ko se tega zavedamo, bolj lahko prispevamo k ozdravitvi.
Končne opombe
[21] Anderson (2006).
[22] Barnosky idr. (2016).
[23] Doughty idr. (2013).
[24] Marinelli (2017).
[25] Kritično razpravo o zapletenosti obvladovanja invazivnih vrst si lahko preberete v knjigi Tao Orion Beyond the War on Invasive Species (Onkraj vojne proti invazivnim vrstam). Prizadevanja za nadzor invazivnih vrst pogosto naredijo več škode kot koristi.