Če bi v razpravi o obnovljivih virih energije moral izbrati eno od stališč, čeprav se počutim neumen po proučevanju obeh, bi se odločil za ‘optimiste’. Menim, da se bo predvsem fotovoltaika razvijala veliko hitreje, kot napoveduje večina analitikov, saj se znižujejo cene solarnih panelov, izpopolnjujejo nove tehnologije shranjevanja in povečuje se energetska učinkovitost. Poleg tega verjamem v moč človeške volje, da uresniči vizijo. Z vztrajno predanostjo se možnost spremeni v resničnost. Če človeštvo združi svojo ustvarjalno moč pri oblikovanju sistema obnovljivih virov energije, mu bo to tudi uspelo. Na tem področju se dogaja eksplozija ustvarjalnosti: biogoriva iz cianobakterij, shranjevanje energije v železniških vagonih, termične baterije, fermentorji za bioplin, večplastne fotonapetostne naprave in podobno.
Prihodnost z obnovljivimi viri energije je dosegljiva, vendar se moramo vzdržati utopičnih pričakovanj. Lahko bi v celoti prešli na obnovljive vire energije, potem pa bi ugotovili, da to navsezadnje ni rešitev za naše težave. Zamenjava goriv ne bo spremenila temeljnih razlogov za človeško bedo in ekološko uničenje na Zemlji. Tako imenovana ‘zelena energija’ lahko še poslabša ekološki razpad, kot dokazujejo veliki jezovi s hidroelektrarnami in industrijska biogoriva. Če se ne bomo osredotočili na druge vidike ekološke ozdravitve – na zemljo, vodo, biotsko raznovrstnost in podobno –, se bo stanje biosfere še naprej slabšalo. In če ne bomo odpravili izvora družbene in psihološke bede, bodo trajnostni viri energije zgolj podaljševali njeno trajanje.
Enako svarilo velja za energetske tehnologije, ki jih konvencionalno mnenje zavrača kot namišljene. Večino bralcev bi morda presenetilo dejstvo, da obstaja celotna subkultura, ki verjame v ‘naprave na prosto energijo’ (free energy device ali over unity device), ki prejemajo energijo iz virov, ki jih konvencionalna znanost ne priznava. Veliko članov te subkulture je visoko izobraženih in gotovo poznajo osnovna znanstvena načela, kot je drugi zakon termodinamike. Ampak tudi v tem primeru je vprašanje pristnosti teh naprav napačno vprašanje. Tudi če obstajajo, nas naprave, ki jih poganja prosta energija, ne bodo rešile, prav tako kot nas ne bo rešila fotovoltaika (ki je v bistvu le še ena naprava, ki jo poganja prosta energija) in kot nas ni rešila nafta. Izobilje je stanje duha in funkcija družbenih odnosov. Tehnologija je zgolj njegovo orodje. V izobilju bi lahko živeli že ta trenutek, brez kakršnihkoli novih tehnologij, če bi se le znebili različnih sistemov umetnega pomanjkanja, ki jih pooseblja umetno pomanjkanje denarja.
V to temo sem zašel – in s tem gotovo tvegal svojo verodostojnost –, da bi predstavil pomemben vidik: ključno vprašanje ni energija. Energetska tehnologija nas ne bo odrešila. Tisti, ki naprave, ki jih poganja prosta energija, obsojajo kot eskapistično fantazijo, ki odvrača našo pozornost od resničnih težav, imajo prav, tudi če naprave res delujejo. Te naprave še ne spadajo v ta svet. Če bodo kdaj spadale vanj, bo to takrat, ko bomo končali vojno proti naravi in presegli željo, da bi svet obvladali s silo. Z drugimi besedami, imeli jih bomo, ko jih ne bomo več potrebovali, da bi odpravili pomanjkanje. Njihov namen ni ohraniti in okrepiti sedanje stanje civilizacije. Danes nam preostanejo skromnejše tehnologije, kot sta vetrna in sončna, katerih omejitve nas spodbujajo, da ponovno razmislimo o paradigmi rasti.
Konvencionalni um dojema izobilje kot funkcijo količine, v praksi pa je izobilje v enaki meri odvisno od porazdelitve in s tem od odnosa. V primeru denarja je ta trditev očitna, saj živimo v časih, ko peščica ljudi živi v neznanskem izobilju, množice pa v revščini. Po veliki recesiji je prišlo do gospodarske in denarne rasti, vendar je imel od te rasti korist večinoma le zgornji odstotek prebivalstva. Večja količina ne pomeni večjega izobilja; poplava centralnobančnega denarja ni napojila tal realnega gospodarstva. Podobno se je skupna letna količina padavin povečala na mnogih krajih, ki jih pesti širjenje puščave, prav zato, ker poškodovana tla odbijajo koncentrirane padavine porušenega hidrološkega cikla. V teoriji je tudi hrane na Zemlji več kot preveč, vendar je tako neenakomerno porazdeljena, da se je skoraj polovica zavrže, vsak peti otrok pa trpi lakoto. Glede na omenjeno bi se morda tudi v zvezi z izobiljem energije morali osredotočiti na distribucijo in obseg, ne pa na količino in vire.
Danes večina okoljevarstvenikov prehod naše civilizacije dojema kot prehod s fosilnih goriv na obnovljive vire energije. Druge vrste prehod bi lahko bil s centraliziranega sistema na porazdeljeni sistem. Veliko obnovljivih virov energije je primernih za decentralizirane sisteme. Na strehe lahko postavimo sončne panele, v soseski pa fermentorje za bioplin, ne moremo pa imeti strešnih premogovnih turbin ali sosedskih jedrskih elektrarn. Večja območja Afrike so v celoti preskočila gradnjo električnega omrežja in namesto tega na strehe postavljajo sončne panele.
Porazdeljena energija je del širšega trenda relokalizacije, ki je nujna za ponovno vzpostavitev tesnega odnosa z zemljo, vodo, živimi organizmi in s kulturo kraja. Tako kot poraba energije je tudi trend pretvarjanja sveta v standardne enote skoraj že dosegel svoj vrhunec. Ne glede na to, ali govorimo o kmetijstvu, gospodarstvu ali tehnologiji, moramo ponovno prepoznati edinstvenost vsakega kraja. Tako bodo kraji znova zaživeli. Lokalni zaprti krožni sistemi morajo nadomestiti globalne sisteme, ki delujejo po načelu ‘iz rudnika na odlagališče odpadkov’. Nekatere razsežnosti človeške kulture bodo gotovo ostale globalne, tako kot so globalni tudi nekateri planetarni sistemi, na splošno pa ozdravitev pomeni obnovo izgubljenih ciklov življenja.
Kaj človeštvo ustvarja, je odvisno od vizije, ki nas navdihuje, in zgodbe, ki ukrepanju vdahne pomen. Če razpravljamo o izvedljivosti različnih alternativnih energetskih strategij, je pogovor osredotočen na preozko področje in temelji na zgodbi, ki je preveč omejujoča. Energetska kriza je – tako kot z njo povezana ekološka kriza – priložnost, da se od prevlade preusmerimo k sodelovanju. Tako postane energija vprašanje odnosa, ne količine.
Kot vsa živa bitja bomo vedno porabljali energijo za spreminjanje svojega okolja, vendar je koncept, da je napredek človeštva odvisen od vse več energije, v dobi partnerstva z naravo preživet. Vprašanji, kako pridobivati energijo in kako jo uporabljati, bosta del pomembnejše odločitve: V kakšnem svetu bomo živeli?