Če sta tako skeptična desnica kot črnogleda levica ujeti v pristransko dojemanje resničnosti, je rešitev morda nekje na sredini: v utečeni pripovedi o podnebnih spremembah. V tem primeru gre za udobno stališče, ki ga podpira glavna epistemološka avtoriteta naše družbe – znanost.
Težava je v tem, da dinamika, ki bremeni obe skrajnosti, prav tako bremeni sredino. Zadnja leta vse več insajderskih kritikov razkriva tako resne pomanjkljivosti pri financiranju znanosti, pri znanstvenih objavah in raziskavah, da nekateri pravijo celo, da znanosti ne gre več zaupati.[20]
Pomanjkljivosti, ki jih opisujejo, so med drugim:
Sistem spodbuja neskončno izpopolnjevanje obstoječih teorij, o katerih je bilo doseženo soglasje; če pa je katera od njih napačna, jo je skoraj nemogoče razveljaviti. To presega klasično upiranje spremembi paradigme po Kuhnu – gre za zaščito paradigme, kot to poimenujejo kritiki. Nekdanji direktor ameriškega Nacionalnega inštituta za zdravje (NIH) in Nobelov nagrajenec Harold Varmus vse skupaj opiše takole:
»Sistem zdaj daje prednost tistim, ki lahko zagotovijo rezultate, ne pa tistim z morebiti revolucionarnimi idejami, ki (že po definiciji) ne morejo obljubiti uspeha. Mladim raziskovalcem odsvetujejo preveliko odstopanje od njihovega dela po doktoratu, čeprav bi pravzaprav morali postavljati nova vprašanja in oblikovati nove pristope. Izkušeni raziskovalci se raje, kot da bi raziskali nova področja, držijo svojih preizkušenih in dokazanih receptov za uspeh.«[27]
Ni težko razumeti, kako lahko ta dinamika vpliva na podnebno znanost, močno zaznamovano politično področje, ki mu vlada namenja več milijard sredstev. Raziskovalci podnebnih sprememb se na spletiščih skeptikov pritožujejo, da se bojijo objaviti rezultate, ki so v nasprotju s podnebnim pravoverjem, saj ne želijo biti izobčeni kot ‘zanikovalci’, profesorji pripovedujejo, da je študentom odsvetovano preiskovanje odstopanj v podatkih; preberemo lahko tudi zgodbe o uglednih znanstvenikih, ki so izgubili financiranje in službeni položaj potem, ko so objavili blago kritiko uradnih stališč.
Klimatologinja Judith Curry, ki jo štejejo med odpadnike, opozarja na vprašanje izvora znanstvenega soglasja o podnebnih spremembah:
»Obstaja precej spodbud, ki skrbijo za to, da se izkrivljeno znanstveno ‘soglasje’ še krepi: enostavno objavljanje rezultatov, zlasti v vplivnih strokovnih revijah; uspešno pridobivanje financiranja; potrditev drugih strokovnjakov v obliki nagrad, priznanj, napredovanj itd.; medijska pozornost in promocija raziskav; privlačnost poenostavljene pripovedi, da lahko podnebna znanost ‘reši svet’; in vključenost v pomembne politične razprave.«[28]
Vse to pripomore k izoblikovanju nekakšne kolektivne potrditvene pristranskosti, iste spoznavne prepreke, ki zelo očitno pesti številne, ki dvomijo o podnebnih spremembah. Z drugimi besedami, potrditvena pristranskost ni omejena na tiste zunaj uveljavljene znanstvene skupnosti. Vgrajena je v institucijo znanosti, ne glede na sistem strokovnih recenzij, s katerim naj bi se odpravila. Moj oče, upokojeni profesor, o strokovnih recenzijah pravi:
»Strokovne recenzije so bile na mojem področju pogosto površne in opravljene na hitro, saj so bili recenzenti deležni le malo spodbud, da bi jim namenili več časa. Nihče ni prejel podatkov avtorjev raziskave, da bi jih repliciral. Uredniki so z izbiro pregledovalcev lahko vplivali na rezultate (kar je pomembno). Poleg tega so razne skupine raziskovalcev na specializiranih področjih, ki so bili edini, ki so lahko razumeli nekatere članke, pri pregledih izdajali pozitivne ocene, da bi se utrdila status in prepoznavnost njihovega kroga ljudi.«
Na kratko bi dodal še, da to ne pomeni, da je stališče znanstvene skupnosti o podnebju (ali čem drugem) napačno. Pomeni pa, da če bi bilo napačno, bi to morda le stežka ugotovili. To bi vedeli le, če bi mehanizmi samonadzora znanosti kot institucije delovali pravilno.
Tistim, ki sumijo, da sem proti znanosti, želim nekaj priznati. Soglasje v zvezi z globalnim segrevanjem, ki združuje Veliko znanost, vlade in večino svetovnih elit, ne krepi mojega zaupanja v utečeno pripoved, temveč ga zmanjšuje.
Zakaj bi sprejel soglasje v zvezi s podnebnimi spremembami, ko pa zavračam soglasja, ki so se navajala v podporo gensko spremenjenim organizmom, jedrski energiji, farmacevtski onkologiji ali varnosti splošno razširjenih pesticidov?[29]
Lahko bi ugovarjali, da je soglasje o teh vprašanjih šibkejše od soglasja v zvezi s podnebnimi spremembami, in morda imate prav. Vendar nas možnost navajanja prepričljivejših primerov vprašljivih znanstvenih soglasij postavlja v nekoliko kočljiv položaj. Če razkrijem svoje dvome o na primer standardni kozmologiji velikega poka, temni snovi, lipidni hipotezi glede arterioskleroze ali modelu črpalk in kanalov v fiziologiji celične membrane, spodkopavam lastno verodostojnost, ki jo potrebujem, da bi uspešno dokazal svoje stališče. Mislili boste, da sem izgubil razum, da ne poznam osnov znanosti ali da sem naivno navdušen nad norimi teorijami. Vrgli me boste v isti koš s tistimi, ki verjamejo v biblijsko zgodbo o stvarjenju, v teorijo o ploščati Zemlji in v teorijo zarote o pristanku na Luni. Ali pa boste ugotovili, da je izvor mojih nasprotnih stališč psihopatološki, da se upiram očetu ali da imam opozicijsko kljubovalno motnjo. Nemogoče je navesti primer zmotnega znanstvenega soglasja, ki bi prepričal osebo, ki zaupa znanstvenemu soglasju. Seveda bi lahko zbral pretekle primere zgrešenih znanstvenih soglasij – na misel mi pridejo svetleči eter, evgenika s svojimi pozivi, da je treba človeštvo rešiti pred genetskim propadom, in oguljeni primer geocentrične kozmologije –, vendar lahko zagovornik znanosti to obrne in reče: »Vidiš, znanost deluje. Napačne teorije so sčasoma zavrnjene in bliže smo resnici.« Vse to ob predvidevanju, da so velike napake zdaj že stvar preteklosti.
Nič od tega pa ne pomeni, da verjamem vsakemu znanstvenemu krivoverstvu, na katero naletim. Ne nazadnje si veliko znanstvenih krivoverstev medsebojno nasprotuje. Pri veliko vprašanjih nimam tako ali drugače izoblikovanega stališča, ker ko se vanje poglobim in poskušam ugotoviti, katera stran ima prav, pristanem v zmešnjavi nasprotujočih si trditev, ki jih nisem zmožen presojati – kot sem opisal v razpravi o satelitskih merjenjih temperature.
Morda vam je takšna zmešnjava mnenj in stališč znana. Vzorec je enak, ne glede na to, ali raziskujete teorije o zaroti 11. septembra, kemične sledi letal, kroge na žitnih poljih, škodljive učinke cepiv ali nestandardne arheološke, kozmološke, biološke ali geološke teorije. Ena stran se sklicuje na avtoriteto znanstvene skupnosti, na drugi strani pa so predvsem obrobni krivoverci. Ti odpadniki se pritožujejo, da težko pridobijo denar za raziskave, da težko dobijo možnost za objavo v strokovnih revijah in da težko prepričajo druge, da bi njihove trditve jemali resno. Medtem pa zagovorniki pravoverja prav to pomanjkanje strokovno recenziranih objav v strokovnih revijah navajajo kot razlog, zakaj nepravoverskih teorij ne jemljejo resno. Njihova logika je: »Te teorije niso sprejete, zato niso sprejemljive.« Prav to pa je srčika potrditvene pristranskosti.
Pri večini polemik, pri katerih je vplivno pravoverje v sporu z obrobnim krivoverstvom, znanstvena skupnost velikodušno uporablja navednice, s katerimi sporoča dvom o navedenem, in porogljive oznake, kot so ‘zanikovalec’, ‘teoretik zarote’ ali ‘kvaziznanstvenik’, s katerimi izvaja psihološki pritisk na neodločenega laika, ki ne želi, da bi ga drugi imeli za bedaka. Omenjene taktike privedejo do družbene dinamike mi/drugi, zaradi česar lahko domnevamo, da enaka dinamika za zagotavljanje kolektivnega razmišljanja in preprečevanje nasprotovanja prevladuje tudi v znanstveni skupnosti. A kot sem že omenil, morda so nepravoverne teorije res same bedarije in si zaslužijo posmehovanje, ki so ga deležne. Laiki tega ne moremo vedeti. Vse se spet konča pri tem, ali zaupamo avtoriteti. Rad bi predlagal pripoved o ekološki ozdravitvi, ki ni odvisna od zaupanja v obstoječe institucije, tako znanstvene kot druge. Znanost je še vedno lahko naš zaveznik (v naslednjih dveh poglavjih se bom močno opiral nanjo), ni pa treba, da je tudi naš gospodar.
V tej skrajno polarizirani podnebni razpravi morda težko dejansko verjamete, da ne poskušam prikrito zavreči antropogenega globalnega segrevanja. To ni moj namen. Naj ponovim: moj namen je osvetliti prikrite dogovore, ki jih podpirata obe strani v razpravi, dogovore, ki bodo krizo še poslabšali in nazadnje privedli do katastrofe, ne glede na to, katera stran ima prav.
Končne opombe
[20] Belluz in Hoffman (2015).
[21] Freedman (2010).
[22] Baker (2016).
[23] The Economist (2013).
[24] Smith (2006) in The New Atlantis (2006).
[25] McNeil (2014).
[26] Peplow (2014).
[27] Albert idr.(2014).
[28] Curry (2016).
[29] Kot primer take literature glej mnenjsko kolumno Mitcha Danielsa iz leta 2017 v časopisu Washington Post Avoiding GMOs Is Not Only Unscientific, It Is Immoral (Izogibanje GSO ni le neznanstveno, ampak je tudi nemoralno). Glej tudi moj odziv: Eisenstein (2018).