Z ničimer od navedenega ne skušam zanikati, da se življenju na tem planetu dogajajo strašne stvari. Nekdo ruva drevesa, izsušuje mokrišča, lovi ribe s pridneno vlečno mrežo in onesnažuje vodo, zrak in tla. V vseh primerih je ta nekdo človek.
Ker večino škode povzročijo velike korporacije, se jih zdi smiselno označiti za sovražnika. Razkrinkajmo njihovo nemoralno ravnanje! Poskrbimo, da bodo korporacije prevzele odgovornost! Odvrnimo jih od kaznivih dejanj z ustreznimi denarnimi kaznimi! Umaknimo njihov denar iz politike! Tako bomo vsaj omilili njihove najhujše ekscese.
Ta argument je v trenutnih razmerah sicer smiseln, vendar kot nespremenljivo opredeli prav tisto, kar bi morali spremeniti. To bom nekoliko podrobneje pojasnil v nadaljevanju knjige, za zdaj pa podajam posplošeno razlago: bitka s sovražnikom je nesmiselna, če živimo v sistemu, ki sam po sebi v nedogled ustvarja sovražnike. Ni nič drugega kot recept za neskončno vojno.
Da bi se to spremenilo, se bomo morali odpovedati zasvojenosti, ki je pomembnejša od zasvojenosti s fosilnimi gorivi: zasvojenosti z bojem. Nato se lahko lotimo proučevanja temeljnih razmer, ki neprestano ustvarjajo sovražnike, proti katerim se lahko borimo.
Zasvojenost z bojem temelji na dojemanju sveta kot prežetega s sovražniki – z brezčutnimi silami narave, ki težijo k entropiji, in s sovražnimi tekmeci, ki si prizadevajo za lasten reprodukcijski ali gospodarski interes na naš račun. V svetu tekmecev se blagostanje zagotovi z nadvlado. V svetu naključnih naravnih sil se blagostanje zagotovi z nadzorom. Vojna je najskrajnejša oblika miselnosti nadzora. Ubij sovražnika – plevel, škodljivce, teroriste, patogene mikrobe – in problem je enkrat za vselej rešen. Le da to nikoli ne drži. Prvi svetovni vojni, ‘vojni, ki bo končala vse vojne’, je kmalu sledila druga, še grozovitejša vojna, zlo pa ni izginilo niti po porazu nacistov ali padcu Berlinskega zidu. Propad Sovjetske zveze je povzročil krizo v družbi, ki je svojo identiteto gradila na sovražniku (ZDA, op. prev.), zato je v začetku devetdesetih let 20. stoletja sledilo obupano iskanje novega sovražnika, ki je najprej privedlo do neprepričljivega kandidata, t. i. kolumbijskih mamilarskih kraljev, nazadnje pa se je ustavilo pri ‘terorizmu’.
Vojna proti terorizmu je kulturi, ki temelji na vojskovanju, dala nov zagon, saj je obetala trajno vojno. A na nesrečo vojaško-industrijskega kompleksa se zdi, da se javnost terorizma ne boji več tako zelo, kar pomeni, da so za ohranjanje vzdušja strahu potrebne številne nove grožnje. Težko bi rekli, da zastraševalne kampanje v zadnjih nekaj letih – ruski hekerji, islamski terorizem, ebola, virus zika, Asadovo kemično orožje in iranski jedrski program, če jih naštejem le nekaj – niso bile učinkovite.
Mediji sprožijo alarm in javnost se vsaj na prvi pogled strinja s politikami, ki jih te kampanje zagovarjajo (na primer s programi obsežnega škropljenja na Floridi za boj proti virusu zika). A prav veliko dejanskega strahu pred naštetim nisem opazil (kar je sicer lahko delno posledica tega, da se gibljem v kontrakulturnih krogih); prav gotovo nisem opazil nič takšnega, kot je bil v mojem otroštvu skoraj vsesplošno prisoten in otipljiv strah pred Sovjetsko zvezo. Javnost podcenjuje skoraj vse, kar rečejo oblasti, vključno z ustrahovanjem. Njena apatičnost vladajočim elitam sicer omogoča izvajanje programov nadzora, vendar jim ne uspeva več zasejati resničnega strahu. Se sploh še kdo zunaj političnih razredov resnično boji Irana, Bašarja Al Asada ali Vladimirja Putina (knjiga je bila napisana 2018–20, op. prev.)? Domnevamo lahko, da se jih tudi politiki ne, čeprav v znak politične drže morda dajejo vtis zaskrbljenosti.
Usihajočo moč taktik zastraševanja omenjam, ker se v prizadevanju za zaustavitev ekološkega propadanja uporablja prenekatera izmed prav teh taktik. Glavna pripoved o podnebnih spremembah je v osnovi takšna:
»Verjemite nam, slabo se nam bo godilo, če ne bomo pohiteli in uvedli velikih sprememb. Skoraj je že prepozno – sovražnik je pred vrati!« Pod vprašaj želim postaviti domnevo, da lahko in da bi morali javnost motivirati z zastrašujočim sklicevanjem na njeno korist. Kaj pa nasprotno? Kaj pa sklicevanje na ljubezen? Ali je življenje na Zemlji dragoceno in sveto samo po sebi ali le zaradi svoje koristnosti za nas?
Aktivizem za podnebne spremembe je poln vojne retorike, vojnih metafor in vojnih strategij. Razlog za to, poleg globoko zakoreninjenih navad iz zgodbe o ločenosti, je želja navdihniti gorečnost in predanost, ki pri ljudeh prideta še posebej do izraza v vojnem času. Po retoričnem zgledu vojne tako vzbudimo občutek življenjske ogroženosti.
Moje mnenje je, da takšna strategija ne deluje. V naslovih svojih esejev izraza ‘podnebne spremembe’ raje ne uporabljam. Ko sem to nazadnje storil, mi je eden od bralcev napisal: »Vaše objave skoraj ne bi prebral, ker je naslov vključeval besedi ‘podnebne spremembe’, in res sem že sit tega, da moram vedno znova poslušati eno in isto.«
Lahko da se dogaja, da dobivamo odpor do vojne. Ali je tudi v vašem primeru potrebno vse več prigovarjanja, da bi se pridružili še enemu boju? Se počutite tako iztrošeni, da vas nobena nova grozota ne more več spodbuditi k takšni zavzetosti, kot ste je bili zmožni pred nekaj leti? Zdi se, da je iztrošenost za aktiviste pogubna, ampak kot nakazuje zgodba o moškem, izgubljenem v blodnjaku, je lahko prav ta iztrošenost tudi nujen začetek popolnoma nove oblike zavzetosti.
Moja prijateljica Pat McCabe, pripadnica plemena Diné (Navajo) in dolgoletna učenka načina življenja, poimenovanega Lakota Way, pravi:
»Ko izčrpaš vse svoje vire, se zgodi čudež.« Ko nam zmanjka znanega, postane mogoče tisto, česar še ne poznamo.
Razumljivo je, da lahko predlog, naj opustimo bojevanje, užali marsikoga, ki se ga dotakne uničevanje življenja na Zemlji. Za nekoga, ki je navajen vojne miselnosti, opustitev bojevanja pomeni opustitev ukrepanja. Predlagam, da bojevanje opustimo v nekem drugem smislu – kot vodilno načelo naših prizadevanj za ozdravitev Zemlje. Bitke so še vedno mogoče, vendar je naša zmožnost ozdravitve veliko večja, če k problemu pristopimo z miselnostjo miru.
Pogosto slišimo, da je bila zadnja večja vojna, ki je nedvoumno dosegla svoje cilje, druga svetovna vojna. Potem so se vojaški spopadi običajno končali v slepi ulici, v godlji ali s porazom močnejše sile. Neuspeh vojne ZDA v Afganistanu na primer ni posledica slabšega orožja. Težava je v tem, da je orožje v primeru, ko cilja vojne ni mogoče doseči s silo, neučinkovito. Puške in bombe ponavadi ne morejo prinesti stabilnosti, ‘osvojiti src in razuma’ ali doseči naklonjenost države Ameriki, razen če je popolnoma jasno, da gre za reševanje ljudi pred zlobnimi despoti ali napadalci[5]. Da bi upravičili vojno, je treba poskrbeti, da se vsaka situacija ujema s takšno zgodbo, kar so mediji poskušali storiti pri vsakem konfliktu od vietnamske vojne naprej.
Enako velja za nevojaške spopade. V svojem življenju sem slišal napovedi za vojno proti revščini, vojno proti raku, vojno proti drogam, vojno proti terorizmu, vojno proti lakoti in aktualno vojno proti podnebnim spremembam. Nobena od teh ni bila nič bolj uspešna od vojne v Iraku.
Če je ‘boj’ proti podnebnim spremembam vojna, potem je jasno, katera stran zmaguje. Izpusti toplogrednih plinov se neomajno povečujejo, že odkar so bili v poznih osemdesetih letih 20. stoletja prvič splošno priznani kot problem. Nadaljuje, ponekod pa celo stopnjuje, se tudi krčenje gozdov. Poleg tega nismo storili nič, da bi spremenili osnovno družbeno infrastrukturo, odvisno od fosilnih goriv. Če bi bila vojna edina rešitev, bi se morali odzvati s še silovitejšim bojem. Če je mogoč drug način, pa navada bojevanja predstavlja oviro do zmage.
Vendar v primeru ekocida vojna miselnost ni le ovira na poti k ozdravitvi, ampak poglavitni del problema. Vojna temelji na neke vrste redukcionizmu – večplastne med seboj povezane vzroke, ki vključujejo tudi nas, skrči na preprost zunanji vzrok, ki mu rečemo sovražnik. Poleg tega sovražnika ponavadi zreducira na ponižano karikaturo človeka. Demonizacija in razčlovečenje sovražnika se le malo razlikujeta od desakralizacije narave, ki je temelj ekocida. Upodobitev narave kot nekaj drugega, kar si ne zasluži čaščenja in spoštovanja, kot objekta, nad katerim je treba prevladati, ga nadzirati ali si ga podrediti, se zrcali v dehumanizaciji in izkoriščanju ljudi. Spoštovanje narave je neločljivo povezano s spoštovanjem vseh bitij, tudi človeka. Nemogoče je, da bi izkazovali enega in ne tudi drugega. Podnebne spremembe nas zato pozivajo ne le k spremembi naših virov energije, temveč k veliko globlji preobrazbi. Pozivajo nas k preobrazbi temeljnega odnosa med seboj in drugimi, ki ni omejen le na odnos med človeštvom in nečloveštvom, t.j. naravo.
Filozofsko razmišljujoč bralec bi lahko ugovarjal, da jaz in drugi v resnici nista ločena ali da je razlikovanje med človekom in naravo umetna, napačna in uničujoča dvojnost, izum sodobnega uma. Drži, opredelitev narave kot ločene dejansko namiguje, da smo ljudje nenaravni in kot taki morebiti izvzeti iz zakonov narave. A ne glede na temeljno metafiziko – tisto, kar se spreminja, je naša mitologija. Od narave nikoli nismo bili in nikoli ne bomo zares ločeni, a prevladujoča kultura si že dolgo domišlja, da ni del narave in da jo bo nekega dne presegla. Že dlje časa živimo v mitologiji ločenosti.
Del mitologije ločenosti je prepričanje, da je narava stvar, oziroma – z drugimi besedami, prepričanje, da ima samo človek celovito sebstvo. To nam daje dovoljenje, da bitja narave izkoriščamo za svoje potrebe, tako kot je dehumanizacija temnopoltih ljudi svetlopoltim omogočila, da jih zasužnjijo.
Definicija prevladujoče kulture glede tega, kdo velja za popolnoma subjektivno, zavestno in častivredno bitje, se razširja že več sto let. Pred dvesto ali tristo leti je bil popoln posameznik le premožen belec. Potem se je ta kategorija razširila na vse belce. Sčasoma se je spet razširila in zajela tudi ženske ter ljudi druge barve kože. Nato se je pojavilo gibanje za pravice živali, ki je sporočalo, da imajo tudi živali zavest, subjektivnost in notranje življenje, in se zato z njimi ne bi smelo ravnati, kot da so zgolj zverine ali viri mesa. Pred kratkim so se pojavila neverjetna znanstvena odkritja o inteligenci rastlin, inteligenci podgobja, inteligenci tal, inteligenci gozdov in celo o sposobnosti vode, da hrani in posreduje kompleksne, dinamične vzorce informacij. Zdi se, da se ta odkritja približujejo prepričanjem domorodcev po vsem svetu, da sta življenje in zavest prisotna povsod.
Fanatizem in ekocid sta oba odvisna od razčlovečenja ali ‘zanikanja jaza’ drugih in prav tako je preobrat obojega del istega premika k zgodbi o prepletenem bivanju. Ponavljam, ta izraz presega zgolj medsebojno povezanost ali odvisnost, ter izraža, da smo na eksistencialni ravni povezani z vsemi drugimi bitji in s svetom na splošno. Moj obstoj je del vašega obstoja in del obstoja kitov, slonov, gozdov in oceanov. Kar se zgodi njim, se na neki ravni zgodi tudi meni. Ko neka vrsta izumre, umre tudi nekaj v nas. Ne moremo ubežati osiromašenosti sveta, v katerem živimo.
Enako velja za ekološko, gospodarsko in politično blagostanje. Kolonializmu in imperializmu, kjer se je bogastvo enega naroda večalo s plenjenjem drugih, so šteti dnevi. Doba miselnosti, da se bogastvo človeka lahko povečuje s plenjenjem narave, je prav tako že skoraj pri koncu. Navzven je seveda videti, kot da sta obe vrsti plenjenja še vedno trdno zasidrani ali celo dosegata nove skrajnosti, a njuno ideološko jedro je strohnelo. Krize, ki se kopičijo v tem času, so iniciacija človeštva v novo in starodavno mitologijo prepletenega bivanja.
V nadaljevanju bom razpravljal o tem, da je resničnost podnebne krize drugačna od našega običajnega dojemanja te krize. Vendar je dojemanje pomembno. Temeljna resnica podnebnih sprememb je, da smo na koncu neke dobe. Smo na koncu obdobja ločenosti. Ta prehod se odvija že tri generacije, njegov začetek pa označuje najskrajnejša od vseh mogočih tehnologij nadzora, uporabljena na vrhuncu totalne vojne. Seveda govorim o atomski bombi.
Obdobje vojn se je dejansko končalo leta 1945, ko je človek prvič v zgodovini razvil orožje, ki je bilo preveč grozno, da bi ga še naprej uporabljali. Dve strahotni eksploziji atomske bombe sta postavili temelje za desetletja ‘obojestransko zagotovljenega uničenja’, žarek evolucijskega spoznanja, da kar naredimo drugim, naredimo sebi. Prvič v zgodovini je bila totalna vojna med velesilami nemogoča. Razen kljubovalne manjšine danes nihče ne razmišlja o uporabi jedrskega orožja, tudi kadar povračilni ukrepi niso verjetni. Zaradi povratnega radioaktivnega udara je širša uporaba nepredstavljiva, zadržuje pa nas tudi nekaj drugega. Temu lahko rečemo vest ali etičnost, vendar nas je zgodovina tragično naučila, da samo vest ali etičnost nista dovolj, da bi preprečili nespametno in strahotno. Ne, spremenilo se je še nekaj drugega.
Po mojem mnenju se je spremenilo to, da se prevladujoča civilizacija pričenja zavedati prepletenega bivanja. Kar naredimo drugim, naredimo sebi. To bo odločilno spoznanje naslednje civilizacije – če ta sploh pride. Trenutno se spoprijemamo (ko v tej knjigi govorim o ‘nas’, ponavadi mislim prevladujočo kulturo na tem planetu) z drugo lekcijo učnega načrta o prepletenem bivanju. Prva lekcija je bila atomska bomba. Druga lekcija so podnebne spremembe.
Končna opomba
[5] Nekateri trdijo, da je bil resnični cilj nedavnih vojn povzročiti kaos in uničiti zmožnost neodvisnih vlad, da bi se uprle neoliberalnim politikam proste trgovine in imperialističnim geopolitičnim ciljem. S tega vidika so bile nekatere vojne, na primer vojna, ki je razkosala Jugoslavijo, ali vojna, ki je uničila Libijo, zelo uspešne. Kljub temu še vedno drži, da postaja vojno orožje nemočno pri doseganju tistega, za kar pravimo in verjamemo, da hočemo doseči.