Med igro glasbeni stoli in denarnim sistemom je ključna razlika, a ne spremeni temeljnih pritiskov, ki povzročajo tesnobo in tekmovalnost. Ta razlika je gospodarska rast. Predstavljajte si poenostavljeno gospodarstvo, v katerem je bančni sistem tisoč ljudem posodil milijon dolarjev po 7-odstotni obrestni meri. Vsak je prejel 1000 dolarjev, po desetih letih pa mora vrniti 2000 dolarjev. Matematično nemogoče je, da bi to uspelo več kot polovici teh ljudi, saj je bil ustvarjen le en milijon dolarjev, dolgujejo pa dva milijona dolarjev. Če bi se zgodba tu končala, bi se začelo divje tekmovanje, v katerem bi bankrotirala vsaj polovica ljudi, tako kot v igri glasbeni stoli.
Dejansko pa je stanje takšno, da ko začetna posojila po 1000 dolarjev zapadejo v plačilo, jih lahko odplača skoraj vsak. Zakaj? Ker je banka medtem spet posodila 1000 dolarjev na osebo in tako ustvarila dodaten milijon skupnega dolga (ta posojila niso enakopravno razporejena, saj jih prejmejo samo tisti, za katere banka meni, da jih bodo odplačali z obrestmi). Dokler se stalno ustvarja nov denar (s posojili), lahko sistem še naprej deluje. Ko se posojanje upočasni ali celo ne dosega rasti, enakovredne obrestim, so stečaji neizogibni. Začne se začarani krog: odpuščanje in zniževanje plač, ki povzročita zmanjševanje povpraševanja in zniževanje cen, kar pripelje do nižjih dobičkov, kar vodi do manj priložnosti za posojila in posledično do še več stečajev in odpuščanj. Temu pravimo gospodarska kriza.
Da bi preprečili gospodarsko krizo, moramo stalno ohranjati gospodarsko rast. Nobeno naključje ni, da se politična levica, desnica in tudi sredina zavzemajo za gospodarsko rast, saj verjamejo, da sedanjega sistema ni mogoče spremeniti. Ne strinjajo se v tem, kako doseči gospodarsko rast, vsi pa se strinjajo, da je nujna. In prav imajo – v okviru sedanjega finančnega sistema je res nujna.
Predpostavke o gospodarski rasti so tako globoko zakoreninjene, da o njej politiki le redko podvomijo. Zato napredna levica sanjari o ‘trajnostni rasti’ in si zamišlja, da bomo lahko še naprej nadomeščali odnose s storitvami in naravo z izdelki brez ekološkega in družbenega osiromašenja.
Številni ekonomisti trdijo (ne le zaradi ekoloških razlogov), da se bližamo koncu gospodarske rasti.[1] Naš sedanji denarni sistem žal deluje le v primeru hitre rasti, predvsem zato, ker je v celotnem sistemu nujen pozitiven donos na vloženi kapital, saj edino tako spodbudimo dovolj posojil. Na posojilih pa temelji ustvarjanje denarja. Brez stalnega ustvarjanja novega denarja so možnosti za odplačevanje dolgov manjše, posledica pa so stečaji, brezposelnost, koncentracija bogastva in potreba po varčevalnih ukrepih, s katerimi se začasno odplačujejo dolgovi, ko se prihodki ne zvišujejo dovolj hitro. Zaradi tega so vlade nenehno pod pritiskom in iščejo nove načine za gospodarsko rast: kolonializem, izkoriščanje naravnih virov in podobno. Danes se soočamo z omejitvami rasti, varčevalni ukrepi pa so edina možnost, ki bo dolžnikom še nekaj časa omogočala odplačevati svoje dolgove. Gospodarska rast pomeni rast na področju blaga in storitev, zagotovljenih v zameno za denar. Zato odmaknjena indijska vas ali tradicionalno plemensko območje v Braziliji pomeni veliko priložnost za rast, saj tamkajšnjim prebivalcem skoraj ničesar ni potrebno plačevati. Lastno hrano pridelajo ali naberejo sami. Sami si gradijo hiše. Bolne zdravijo s tradicionalnimi metodami. Sami ustvarjajo glasbo in predstave. Zamislite si strokovnjaka za razvoj, ki se odpravi tja in reče: »Kako velika tržna priložnost! Ti nazadnjaški ljudje pridelujejo svojo hrano – lahko bi jo kupovali. Sami tudi kuhajo – namesto njih bi to lahko veliko učinkoviteje počele restavracije in delikatesne prodajalne. V zraku odmeva pesem – namesto tega bi lahko plačevali za zabavni program. Otroci se skupaj brezplačno igrajo – lahko bi jih vpisali v dnevno varstvo. Od odraslih se učijo tradicionalnega znanja – ta družba bi lahko plačevala za izobraževanje. Ko zgori hiša, pri obnovi pomaga vsa skupnost – če bi lahko pretrgali te vezi vzajemne pomoči, bi vzpostavili velik trg zavarovalniških storitev. Vsi imajo močan občutek družbene identitete, močan občutek pripadanja – namesto tega bi lahko kupovali izdelke z blagovno znamko. Vsi so veseli in zadovoljni – iluzijo tega bi si lahko zagotovili z dovoljenimi in s prepovedanimi drogami ter z drugimi oblikami potrošnje.« No, malo se mi že vrti od zamišljanja vsega tega bogastva, ampak saj ste me razumeli. Vprašanje je, kako bodo ti ljudje plačali za vse to? Preprosto. Denar bodo zaslužili tako, da bodo lokalne naravne vire in svoje delo pretvorili v blago. Deževni gozd postane nasad oljnih palm, gora postane površinski kop, reka se izkorišča za hidroelektrarno, prebivalstvo opusti tradicionalno življenje in se zaposli v gospodarstvu, ki ga vodi denar.
Nekaj se jih izobrazi za zdravnike, odvetnike in inženirje, drugi pristanejo v revnih četrtih.
To je bistvo procesa, ki mu pravimo ‘razvoj’. Razvojna posojila financirajo ta proces že več kot pol stoletja. Je del ideologije, po kateri denar pomeni blagostanje, razvoj po zahodnjaškem vzoru je koristen (ali neizogiben), tehnološko napredno življenje pa je več vredno od življenja v tesnem stiku z naravo. Te domneve je težko spodbijati z logičnimi argumenti. Da se človek znebi teh domnev, mora običajno preživeti nekaj časa v manj razvitih kulturah, biti priča njihovemu veselju in globini doživljanja ter ugotoviti, kako sodobno življenje požira njihovo lepoto.
Izraz ‘razvoj’ vsebuje vrednostno sodbo, da so drugi nižje na implicitni lestvici razvoja. V skladu s tem je finančni sistem, ki zahteva razvoj, dober. In resnično je videti dober, če kot utemeljeno merilo blagostanja sprejmemo BDP. Ko je več deset milijonov indijskih kmetov biotsko raznovrstno ekološko kmetijstvo za lokalno porabo zamenjalo s kemično intenzivno monokulturno pridelavo poljščin, ki porabi veliko vode in je namenjena za blagovne trge, se je njihov prispevek k merjenemu BDP močno povečal. Zakaj? Preden so vse te dobrine postale blago za prodajo na širšem trgu, je veliko hrane pojedla razširjena družina, ki jo je pridelala, in veliko je je bilo na podlagi nedenarnega sistema vzajemnosti porazdeljene po skupnosti. Preostanek je bil prodan na lokalnih trgih v okviru neformalne ekonomije. Prehod na mehanizirano kmetijstvo, pri katerem se uporabljajo kemikalije, je vključeval zadolževanje za nakup strojev, gnojil, herbicidov, insekticidov in semen. Trpljenje, ki je sledilo znižanju cen blaga, zaradi katerega kmetje niso mogli odplačati dolgov, je splošno znano: banke so zasegle zemljo, ki je bila v družinski lasti več stoletij ali celo tisočletij, in več sto tisoč kmetov je storilo samomor. Mlajšim generacijam ni preostalo drugega, kot da se preselijo v hitro rastoča velemesta, saj so tradicionalni načini preživljanja izginili. Industrijski proizvodi so nadomestili izdelke lončarjev, orodjarjev, tkalcev in drugih obrtnikov. In BDP je rasel.
Dežurni krivci za takšne razmere so ponavadi Monsanto in banke, kot izvor zla pa se navaja pohlep korporacij. Res pride prav, če lahko nekoga sovražimo in krivimo, in res je, da je Monsanto Indiji agresivno vsiljeval svoje kemikalije in gensko spremenjena semena. Razumeti pa moramo, da ta korporacija izhaja iz ideologije modernizacije in verjame, da dela človeštvu veliko uslugo. Donos se je povečal in gospodarstvo raste. Nazadnjaškim kmetom pomagamo pri vstopu v sodobni čas in hranimo lačne množice po svetu. Kot ponavadi je težava utemeljitev, ki sloni na številkah, v tem, česar ne merimo. Na primer:
Kot se pogosto zgodi, je najpomembnejše tisto, kar ni zajeto s številkami. Zgodba o modernizaciji, v kateri živi Monsanto, se zanaša na nevidnost teh stvari. Prav ta nevidnost preprečuje naravno človeško sočutje, saj je trpljenje skrito za številkami. Seveda ne gre le za Monsanto – miselnost razvoja je vtkana v sistem, v katerem živimo. Je del zgodbe o ločenosti, katere rdeča nit je vzpon človeštva do prevlade nad naravo. Monsanto bi lahko celo občudovali, saj je pri uporabi skoraj univerzalne ideologije izjemno inovativen. Kriviti pohlep Monsanta (ali njemu podobnih, kot so Syngenta, DuPont, Dow, Bayer) je napačna opredelitev problema ali v najboljšem primeru zdravljenje simptoma, ne pa vzrokov bolezni. Vzroka sta zgodba in sistem. V tem kontekstu zaposleni v Monsantu verjamejo, da so na strani dobrih in da so protestniki proti Monsantu zmedeni hipiji, ki preprosto ne razumejo, za kaj gre. Ne razumejo, da je več tisoč predanih znanstvenikov – znanstvenikov! – posvetilo svoj poklic razvoju tehnologije posevkov, ki svetu prinaša toliko koristi. Ne razumejo, da se borimo proti lakoti.
Če razumemo sistem in zgodbo, v katerih poslujejo Monsanto in njemu podobni, lahko svoj aktivizem usmerimo v spremembo sistema in preoblikovanje zgodbe. Tudi takrat, ko je borba nujna, bomo veliko učinkovitejši, če bomo ob ukrepanju razumeli, kako nasprotnik dojema svet in samega sebe.
Sistem in zgodba sta tesno prepletena. Če ideologija modernizacije in razvoja ni dovolj, za konformizem poskrbijo veliki finančni pritiski. Pri omenjeni bančni prispodobi novo posojilo v višini 1000 dolarjev ni naključno odobreno komurkoli. Odobreno je tistim, ki ga bodo predvidoma lahko odplačali z obrestmi, tako da bodo zaslužili denar pri nekom drugem v tem krogu. Denar izvira iz posojil tistim, ki ga bodo odplačali z obrestmi, ker bodo sodelovali pri ustvarjanju novega blaga in storitev. To pomeni, da se družbeni odnosi pretvarjajo v storitve, naravno bogastvo pa v izdelke. Temu rečemo razvoj.
Končna opomba
[1] Gordon (2012) utemeljuje konec dobe gospodarske rasti, pri čemer ne navaja ekoloških argumentov.