Lahko smo mirni v svoji gorečnosti in potrpežljivi v svoji nuji. Prepustimo se žalovanju in sledila mu bosta sočutje in jasnost. Občudujmo inteligenco, ki vse skupaj preplete in usmerja skrivnostne vzročne poti, ki povezujejo nosoroge, zapore, korale in oddelke za rakasta obolenja. Vendar to ni odgovor na zbadajočo zaskrbljenost moje prijateljice: Kaj pa če ima prav? Kaj če je naša prihodnost samo beton s kravami, prašiči, kokošmi in z njihovimi iztrebki?
V tej knjigi zagovarjam idejo, da je človekovo blagostanje neločljivo povezano z zdravjem planeta in da taka prihodnost ni možna. Zdaj bom raziskal nasprotno misel: da človekova iznajdljivost ne pozna meja, tako kot naša zmožnost, da ekosistemske storitve nadomestimo s tehnologijo. Z drugimi besedami, kaj če je različica zgodbe o prepletenem bivanju, ki sem vam jo predstavil, napačna? Kaj če bi se dejansko lahko vedno zavarovali pred posledicami svojih dejanj? Kaj če je stališče tehnološkega optimizma na lestvici mnenj o podnebnih spremembah pravilno – da so podnebne spremembe zgolj tehnična ovira na progi, po kateri človeštvo drvi svoji veličastni usodi naproti?
Čeprav se propad preteklih civilizacij rado pripisuje ekološki degradaciji, so takšne interpretacije podvržene kritikam. Pomislite na primer na znamenite Velikonočne otoke, katerih sprememba iz gozdnatega raja, bogatega z divjimi živalmi, v gol puščavski otok brez kakršnihkoli velikih živalskih vrst, se uporablja kot opozorilna poučna lekcija v zvezi s čezmernim porastom prebivalstva in ekološkim uničevanjem. Jared Diamond, ki je to pripoved populariziral v svoji knjigi Collapse (Propad civilizacij, Učila international, Tržič, 2009), je opisal zdrs visoko razvite civilizacije več kot petnajst tisoč ljudi v revščino in kanibalizem, potem ko so do zadnje polovili vse kopenske in morske ptice na otoku ter posekali drevesa, da bi dali duška svoji obsedenosti z gradnjo slavnih kamnitih monolitov.[1] Vzporednice z našo civilizacijo so očitne.
O tej pripovedi so nedavno podvomili Terry Hunt in drugi, ki trdijo, da so se gozdovi krčili predvsem zaradi podgan (ki so jih na otok prinesli polinezijski kolonizatorji) in da število prebivalcev nikoli ni doseglo petnajst tisoč, ampak je ostalo razmeroma nespremenjeno do prihoda Evropejcev.[2] Z drugimi besedami, družbeni propad ni sledil ekološkemu propadu. Nasprotno: kljub ekološkemu propadu je družba v opustošeni pokrajini ohranila število svojih članov in družbeno kohezijo. Raznašali so kose vulkanskih kamnin, ki so med postopnim razpadanjem gnojile zelenjavne vrtove, beljakovine v prehrani so dobili s podganami in uživali so dovolj izobilja, da so lahko še naprej gradili kamnite monolite. Naravoslovec J. B. MacKinnon je navedel, da se je število prebivalcev zmanjšalo in je kultura propadla šele po tem, ko so s prvim stikom z Evropejci prišle na otok nove smrtonosne bolezni.[3] Ob prvem stiku je lokalne prebivalce bolj zanimala blagovna menjava za klobuke kot pa za hrano ali druge nujne potrebščine.[4] Ta družba ni bila obupana.
Zgodovina je pogosto projekcijski zaslon za sodobne predsodke. Normalno je, da v dobi, v kateri se bojimo ekološkega propada, vidimo zgodovino s tega vidika. Primere iz zgodovine lahko uporabimo tudi za namerno povečevanje zaskrbljenosti, saj okoljevarstveniki upajo, da se bodo tako spodbudile spremembe. Jaz pa mislim, da sprememba, ki jo potrebujemo, ne sme izhajati iz sebične zaskrbljenosti.
Kar se lahko naučimo iz revizionistične pripovedi o Velikonočnih otokih, se mi zdi še bolj srhljivo kot možnost propada zaradi ekocida. Zgodba namreč kaže, da je betonski svet s kravami, prašiči, kokošmi in z njihovimi iztrebki navsezadnje le mogoč. MacKinnon je v svoji ganljivi in pronicljivi knjigi The Once and Future World (Svet nekoč in v prihodnosti) opisal:
»Zgodbi o Velikonočnih otokih pripovedujeta o dveh možnih končnih točkah naše globalne kulture, če bomo še naprej šli po isti poti proti vse bolj poenostavljenemu in degradiranemu naravnemu svetu. V prvi zgodbi sta usodi narave in človeštva prepleteni ter zaradi družbene in ekološke katastrofe skupaj dočakata bridek konec. V drugi zgodbi človeško in nečloveško življenje ubereta različni poti. Ekosistem planeta je samo še ruševina, ljudje pa vztrajajo, častijo svoje bogove in hrepenijo po statusnih objektih, njihovo preživetje pa je odvisno od nekakšnega futurističnega ekvivalenta podganjega mesa in vrtov s kosi vulkanskih kamnin z Velikonočnih otokov.«[5]
Ta odlomek prikazuje svet iz nočne more, v katerem je bila celotna biosfera spremenjena v ogromen vzrejni obrat in industrijski park, v katerem upravljamo planet kot stroj, katerega bruto materialne komponente so tehnološko prilagojene in v katerem ne obstaja nobena živalska ali rastlinska vrsta, ki ne koristi človeku. Ta svet je povsem strupen za življenje, razen v umetno vzdrževanih enklavah. To je svet proizvodnje sintetičnega mesa, računalniško podprtih hidroponskih rastlinjakov namesto kmetij, bazenov alg za kisik, strojev za vsrkavanje ogljika, ki regulirajo ozračje, obratov za razsoljevanje, izoliranih mest, ki nadzirajo podnebje in filtrirajo zrak, površina planeta pa je spremenjena v en sam ogromen rudnik in odlagališče odpadkov. V tem svetu postane človeško življenje povsem odvisno od tehnologije, saj se iz odurnosti, ki smo jo ustvarili, umikamo v umetno ali celo v virtualno okolje. Ali si upate trditi, da se to že ne dogaja? V takem svetu si ne želim živeti. Nihče si ne želi, vseeno pa se celotno človeštvo že več tisoč let z vsako odločitvijo, z vsakim korakom bliža betonskemu svetu. To si želim označiti kot nemogoče z ekološkega vidika, a kaj pa če je mogoče? Kaj pa če moramo zavestno izbrati drugo pot, ne pa da nas v to nekaj prisili? Podnebni aktivisti radi govorijo: »Zdaj se pa bomo morali spremeniti.« Mogoče podnebne spremembe ne sporočajo: »Spremenite se ali umrite,« ampak so poziv civilizaciji, naj se od količine preusmeri k lepoti. Neusmiljeno nas sooča s posledicami naše moči in nas sprašuje: »V kakšnem svetu želite živeti?«
Ne glede na to, ali je neskončno tehnološko prilagajanje vse bolj degradiranemu ekosistemu sploh mogoče, nas dojemanje, da je mogoče, dejansko sili k zavestni odločitvi. Če bi nas ekološka degradacija lahko prisilila, da bi izbrali pot ozdravitve, bi se to že zgodilo. Zato te poti ozdravitve ne bomo izbrali pod prisilo, ampak bo potreben drugačen razlog. Ne bomo je izbrali iz strahu pred lastnim izumrtjem ali izumrtjem civilizacije.
Rad bi ponovil: če bi nas ekološka degradacija lahko prisilila, da bi izbrali pot ozdravitve, bi se to že zgodilo.
Ali res kdaj izberemo ozdravitev pod prisilo? Nekateri se odpovejo cigaretam ob prvi diagnozi pljučnega raka, drugi pa vztrajno kadijo skozi traheostomsko cevko, tudi ko se pljučni rak širi po njihovem telesu. Kaj se dogaja v tistem kritičnem trenutku, ko dosežemo dno, ko staro življenje postane neznosno? Kdaj rečemo, da je dovolj in da se ne gremo več? Kdaj končno pustimo tisto službo, končamo tisto zvezo, gremo na tisto potovanje, prekinemo tisto zasvojenost, pozabimo na tisto zamero? Običajno nas nekakšna kriza spodbudi, da se spremenimo in živimo bolj polno, ni pa nujno. Vsaka kriza, vsaka tragedija, vsaka nova poškodba ali izguba je povabilo, da stopimo na drugo pot. Od nas je odvisno, ali bomo sprejeli povabilo.
Ob nadaljnjem propadanju biosfere nas bodo zagotovo doletele številne krize, tragedije in izgube. Če strah pred nadaljnjimi izgubami ni dovolj, da bi se spreobrnili, kaj pa je? Prevladujoča okoljska pripoved, zlasti v zvezi s podnebjem, temelji na strahu pred posledicami za človeštvo. Kaj nas vodi pri naši izbiri, kadar nas ne vodi strah?
Večina bo kot antipod strahu predlagala ljubezen. Pri tem sem previden, saj ta vzorec zelo spominja na znano paradigmo dobrega proti zlemu. Strah ni vedno slab, saj nas včasih lahko prebudi, spodbudi, da se osredotočimo, in pripravi do tega, da nekaj storimo. Morda storimo nekaj za tiste, ki jih imamo radi – ni nujno, da gre za samoohranitev. Za tisto, kar imamo radi, nas skrbi, tudi ko nam ta skrb ne koristi na noben razumen način. Včasih tudi žrtvujemo svoje življenje za tisto, kar imamo radi. Zaradi ljubezni je naša skrb večja, kot bi lahko bila zaradi lastne koristi, in kot je dr. Seuss navedel v knjigi The Lorax: »Če nam ne bo postalo veliko bolj mar, se ne bo nič izboljšalo. Res ne.« Narava nas morda ne bo rešila pred nami samimi.
Skrb, ki jo potrebujemo, da bi živeli v lepšem svetu, torej izhaja iz ljubezni. A kako se prebudi ljubezen? En način je z izgubo, žalovanjem in z zavedanjem smrti. Kadar prijatelj ali družinski član zboli, ima bližnje srečanje s smrtjo ali začne umirati, zavedanje njegove dragocenosti premaga moje vzorce pasivnosti in v meni prebudi globljo skrb. Žal pa je zanikanje smrti v sodobni družbi – njena obsedenost z mladostjo, ohranjanjem in rastjo – vpliven zaveznik teh vzorcev pasivnosti. Zanikanje smrti nam preprečuje tudi, da bi živeli. Izpodrine ljubezen in ustoliči sleparja, ki mu pravimo ego. Sodobna civilizacija se podobno pretvarja v svoji ideologiji o človeški izjemnosti: da se človeška bitja in človeška družba lahko izvzamejo iz omejitev. Neomejena rast ločenega jaza, naj gre za osebni ali kolektivni človeški jaz, je sovražnik ljubezni. Zato so smrt, izguba in žalovanje njeni zavezniki.
Še en partner ljubezni v njenem prebujenju in izrazu je lepota. Vzljubimo, kar je lepo, in v ljubljenem vidimo lepoto. Poglejmo, ali bi lepota lahko nadomestila utilitarno korist kot motivacijo in cilj v odnosu človeštva do sveta. Ne glede na to, ali bi lahko preživeli v svetu podgan in betona, ta svet zagotovo ni tako lep kot »svet nekoč in v prihodnosti«, ki ga opisuje MacKinnon.[6] Raziskovalci in naravoslovci iz prejšnjih stoletij pričajo o neverjetnem naravnem bogastvu Severne Amerike in drugih krajev pred kolonizacijo. Preberite si še opise iz knjige Paradise Found (Najdeni raj) Steva Nichollsa:
»Atlantskih lososov je v takem izobilju, da zaradi hrupa, ki ga zganjajo, nihče ne more spati. Otoki so tako polni ptic, kot je travnik poln trave. Kiti so tako številni, da ogrožajo ladijski promet, morje pa je zaradi njihovih brizgov polno pene. Ostrige so široke več kot trideset centimetrov. Otok prekriva toliko belih čapelj, da se grmovje zdi povsem belo. Labodov je toliko, da se obale zdijo kot prekrite z belo odejo. Kolonije eskimskega škurha so tako številčne, da je videti, kot da se kadi iz zemlje. Gladki bori so visoki šestdeset metrov. Smreke obsegajo šest metrov. Obseg debla barvilnega hrasta meri devet metrov. V votlem deblu platane se lahko pred nevihto skrije trideset moških. Trska tehta devetdeset kilogramov (danes morda štiri kilograme). Pri ribolovu se zdijo trske enako številčne kot zrna peska. Moški je poročal, „da se v vsako vrženo mrežo lahko ujame več kot šeststo rib, ena pa je tako velika, da bi jo lahko pri kosilu postregli dvanajstim priseljencem, pa bi je še vedno kaj ostalo“.«
Ko sem vam naslikal te prizore, sem namenoma uporabil besedo ‘neverjeten’. Neverjeten pomeni ‘nekaj, kar je težko verjeti’. Nejevera je dejansko pogost odziv, ko se srečamo z dokazi, da so bile stvari nekoč zelo drugačne, kot so zdaj. MacKinnon ta pojav, ki je v psihologiji znan kot ‘slepota za spremembe’, predstavi v anekdoti o fotografijah rib z otočja Florida Keys. Na starih fotografijah iz štiridesetih let 20. stoletja lahko vidimo zadovoljne ribiče, ki razkazujejo svoj najboljši ulov – jadrovnice, ki po dolžini dosegajo ribičevo višino. Ko današnji ribiči vidijo te fotografije, brez obotavljanja trdijo, da niso pristne.
Človek je običajno slep za postopne spremembe svojega okolja in domneva, da so stvari vedno bile takšne, kot so zdaj, in da vedno bodo. MacKinnon bi rekel, da ne pogrešamo nekdanje lepote sveta, ker je nismo nikoli poznali.
Nisem prepričan, da je ne pogrešamo. Mislim, da jo, vendar ne vemo, kaj je tisto, kar pogrešamo. Čutimo praznino, nekakšno revščino, lakoto po nečem nedoločljivem. Ta lakota, kadar jo tešimo z denarjem in s potrošniškim blagom, spodbuja neprekinjene cikle uničevanja. Kadar jo tešimo z drogami, s kockanjem in z alkoholom, spodbuja nerešljiv družbeni problem zasvojenosti. Mogoče degradacija narave navsezadnje ni brez posledic.
Že samo grižljaj tega izgubljenega izobilja nahrani mojo dušo in opominja na bogastvo, ki bi ga nekega dne spet lahko imeli. Nekoč sem šel plavat na severni obali Škotske in približal se mi je tjulenj, ki je prav hecno pomolil glavo iz vode in si me radovedno ogledal. Ta prizor še vedno bogati moj um. Junija sem na bratovi kmetiji dolge minute opazoval kresnice, ki so se svetlikale kot božični okraski, bilo pa jih je toliko, kot sem jih nazadnje videl v otroštvu. Ob njih se na svetu počutim kot doma.
Ko sem živel v Harrisburgu, sem vsak dan obiskal zeleni pas v bližini svoje hiše. Čeprav je bilo zemljišče obkroženo z mestom in je bil potok onesnažen s kanalizacijskimi odplakami, čeprav je bil gozd poln klopov in strupenega bršljana, ponoči pa so se v njem shajali prekupčevalci drog, sem še vedno našel posebne kraje, kjer sem opazoval igro pisancev, in se zadrževal tam, kamor so se zatekle ptice. Dvomim, da bi brez te hrane za dušo danes pisal te besede.
Kljub vsemu, kar je bilo izgubljeno v našem napredovanju k betonskemu svetu, še vedno ostaja veliko lepega. Zemlja je še vedno živa. Zdaj je čas, da izberemo življenje. Ni prepozno.
Večina ljudi bi priznala občutek izgube, ko bi pomislila na svet brez slonov, nosorogov in kitov. Cinik pa bi morda rekel, da se bomo temu privadili in ne bomo vedeli, da nam kaj sploh manjka, tako kot verjetno ne žalujete zaradi izgube pirenejskega kozoroga ali več sto brezimnih vrst, ki izumrejo vsako leto. V zgodbi o prepletenem bivanju, v kateri je jaz v odnosu z drugimi, pa vsako izumrtje osiromaši mrežo odnosov na Zemlji, ki vključuje tudi nas. Vsako izumrtje nas skrči in nas poenostavi. Izumrtja so končni rezultat ideologije, ki druga bitja zreducira na manj kot celovita bitja in jih izključi iz kroga jaza. Najprej jim celovit obstoj odrečemo s svojim sistemom prepričanj, nazadnje pa njihovo izgnanstvo zavzame nepreklicno fizično obliko. Mitologija ločenosti nas najprej loči od naših vrstnikov, ki so pravzaprav del nas, potem pa ti vrstniki izginejo za vedno.
To osiromašenje se ne kaže le kot popolno izumrtje. Veliko vrst, ki še niso popolnoma izumrle, se je kot preostala populacija obdržalo na majcenih delih svojega nekdanjega območja. Tako se umikajo iz našega izkustva življenja. Poleg tega sodobni človek skoraj v celoti živi v svetu proizvodov, medijev in zaprtih prostorov, ter se odtujuje od oblik življenja, ki so še navzoče v njegovem okolju. Sam zmorem po petju prepoznati največ deset vrst ptic. Ali jih vi prepoznate več? Upam, da jih, vendar mislim, da večina v moji kulturi tega ne zmore. Tolikšna odtujenost je danes normalna.
Ena od posledic omenjenega je vse večja osamljenost, bolečina, ki je ne more zmanjšati nič v svetu zaprtih prostorov, svetu proizvodnje ali digitalnem svetu. Manjkajo nam odnosi v vsej njihovi raznolikosti. Standardizirani, digitalizirani ali abstraktni odnosi ne negujejo celotne biti. Z vidika svojega obstoja smo reveži, saj smo obdani s standardiziranim blagom, obiskujemo javne kraje, polne tujcev, vse bolj komuniciramo prek interneta in se v svetu klimatiziranih hiš, zapakirane hrane in dela s stroji oddaljujemo od intimnega odnosa z naravo. Ali kljub temu preživimo? Da. Z vidika zgodbe o ločenosti še naprej obstajamo. Vendar le delno in medlo. Za medsebojno povezan jaz obstoj ni binarni da ali ne. Obstoj dosega različne ravni, odvisne od bogastva odnosov.
Mislim, da je vprašanje: »Ali bi lahko preživeli v uničenem svetu sintetične hrane in betonskih bazenov alg?« napačno. Boljša vprašanja so morda:
»Kaj bomo postali?«, »Kdo želimo biti?« in »Kakšen svet naj izberemo?«
Mogoče pri podnebni krizi in splošni ekološki krizi sploh ne gre za preživetje naše vrste. Mogoče gre za iniciacijo v povsem novo usmeritev. Vprašanje torej ni, ali lahko preživimo, ampak kako bi radi živeli. Vprašanje ni več, kako doseči trajnostnost, ampak kaj je tisto, kar želimo, da traja.
Končne opombe
[1] Diamond (2005).
[2] Hunt (2006).
[3] MacKinnon (2013), str. 199.
[4] Prav tam, str. 198.
[5] Prav tam.
[6] Bralec bo morda ugovarjal, da so okusi različni, da se nekaterim ljudem zdijo stekleni nebotičniki lepši od gozdov in slapov. Tudi meni se zdijo nekateri nebotičniki lepi (čeprav le malo kateri, ki je bil zgrajen po letu 1950). Zastavlja se vprašanje: je res lepota tisto, kar pritegne ljudi k okolju iz jekla, stekla in kroma, ali je to varnost? Ali vedo, kaj zamujajo?