dr. Lučka Kajfež Bogataj
soprejemnica Nobelove nagrade za mir
Knjiga pred vami bo za mnoge bralce zelo provokativna. Nova zgodba o podnebju vas ne bo pustila ravnodušne, saj se boste ves čas spraševali, ali ima Charles Eisenstein res prav ali je samo tako spreten z besedami, da nas prepriča z novimi argumenti v spremembo ustaljenega pogleda na podnebne spremembe. Nam naliva čistega vina ali beremo le še eno novo knjižno uspešnico, torej le zgodbo? Ali naj dvomimo v avtorjeve nove argumente ali naj dvomimo v podnebno znanost v celoti? Z veliko verjetnostjo ne spadate v skupino bralcev, ki slepo verjame trditvam, poročanju, mnenjem, četudi pritrjujejo vaši svetovnonazorski naravnanosti. Delo Podnebje – Nova zgodba vam zanesljivo ne bo utišala vaše sposobnost dvomiti, saj v bistvu ne napada podnebne znanosti. Charles Eisenstein namreč dobro ve, da odkrit napad ošibi zmožnost racionalnega razmišljanja. Zato v knjigi postavlja raje utemeljena in inteligentna vprašanja. Včasih tudi malo nesramna.
Kako lahko znanstvenik razume to novo zgodbo in kako jo s klimatološkega stališča komentira? Podnebna znanost je pravzaprav skupek dognanj najrazličnejših znanstvenih panog. Tako naravoslovnih kot družboslovnih. Razumevanje razvoja in oblikovanja podnebja v preteklosti sloni skoraj popolnoma na naravoslovju: v prvi vrsti gre za fizikalne zakone, ki spadajo tako v astronomsko kot meteorološko domeno. Znanstvena razlaga temelji tudi na kemijskih spoznanjih o toplogrednih plinih ter kemijskih reakcijah, ki lahko potekajo v ozračju. Paleoklimatološke raziskave pa se prepletajo z geologijo in pa biologijo.
Ta del podnebne znanosti nikakor ni nekaj novodobnega, saj je star vsaj dobro stoletje. Nastajal je in se izpopolnjeval počasi, previdno, košček za koščkom, kot bi gradili stavbo. Vedno so bili navzoči tudi dvomi, ali so bili prejšnji gradniki pravilno položeni. Znotraj fizikalnih pristopov moderne klimatologije so vedno iskali skladnost različnih neodvisnih dognanj, s katerimi so poskušali priti do enega samega trdnega odgovora. Danes obsežen nabor znanstvenih meritev kaže številne razločne človekove odtise pri podnebnih spremembah. Meritve izotopov ogljika, ki jih najdemo v ozračju, kažejo, da ravno uporaba fosilnih goriv dramatično povečuje raven ogljikovega dioksida v ozračju. Tudi satelitske meritve na tleh kažejo, da manj toplote uhaja v vesolje.
Dokazi, da človek povzroča globalno segrevanje, ne slonijo zgolj na goli teoriji ali računalniških modelih, temveč na mnogih neodvisnih neposrednih meritvah v dejanskem svetu. O vprašanju, ali podnebne spremembe povzročajo ljudje, ni soglasja zgolj med znanstveniki, temveč so skladni tudi dokazi. In ravno to, torej raznovrstnost in številnost znanstvenih pristopov, je pomemben dejavnik znanstvene verodostojnosti podnebne znanosti.
Ko pa govorimo o scenarijih in projekcijah prihodnjega razvoja podnebja in pa še zlasti o tem, kako zmanjšati vpliv človeštva na podnebje, pa se premikamo na družboslovna področja ekonomije, socioloških znanosti, človeške psihologije in celo etike. Vzroki in posledice podnebnih sprememb, ki jih je v celoti zakrivilo človeštvo, sprožajo številne etične razmisleke o pravičnosti, odgovornosti, solidarnosti, enakopravnosti in človekovih pravicah. Podnebne spremembe so glede na vzroke skoraj zagotovo nepravične. Ekonomske rešitve so številne – od davkov do subvencij za nezaželena in priporočena dejanja. Ta del znanstvenega dela zelo jasno priznava vrzeli v znanju in odkrito opozarja na obstoječe meje znanstvenih ugotovitev. Kako se prilagoditi na novo podnebje, torej na razmere, ki jih človeška vrsta še ni izkusila, nima enotnega odgovora. Pa naj gre za kmetijstvo, turizem ali zdravje. Za mnoge sta rešitvi – jejmo manj mesa ali pa zmanjšajmo količino zavržene hrane – enako relevantni. Je za blaženje podnebnih sprememb jedrska energija vendarle ena od obetavnih opcij? Odgovori na taka vprašanja so odvisni od tega, katerega znanstvenika bomo vprašali. Seveda lahko povsem strokovne dileme povzročijo dodatno zmedenost med ljudmi, če jih dojamejo kot znanstvene predloge, ki so si v nasprotju. Posledica je lahko, da v delu javnosti zaznamo prepričanje, da so znanstveni strokovnjaki vpeti v politične interese, v skrajnem primeru celo, da interesne skupine lahko kupujejo tiste znanstvenike, s katerimi si izmenjujejo podobne poglede.
Pri prilagajanju na podnebne spremembe bosta na preizkušnji tudi naš čut za solidarnost in skrb za sočloveka. Podnebne spremembe bodo v stisko spravile dve do tri milijarde ljudi, ki že potrebujejo pomoč pri prilagajanju na novo podnebje in jo še bodo. Obstoj naše vrste bo morda v prihodnosti zaradi podnebnih sprememb odvisen ravno od medsebojne pomoči, sodelovanja in skrbi za šibkejše ter revnejše. Če bomo solidarni s prizadetimi, nam bo uspelo ohraniti tudi humanost, kulturo in zdravje. Pri solidarnosti in skrbi za sočloveka ne gre le za finančno pomoč razvitih držav deželam v razvoju, ampak tudi za prenos znanja in sodobnih tehnologij. Vsa ta vprašanja preigrava knjiga, jih komentira in tudi na svoj način odgovarja.
A kaj, ko podnebne spremembe niso edini problem, ki ga imamo. Ob hitrem tehnološkem razvoju se nam je zdelo, da smo si podredili naravo, a zdaj spoznavamo, da živimo na fizično omejenem planetu, ki ne raste. Ne zraka, ne vode ne rodovitnega kopnega, na primer, danes ni prav nič več kot pred stoletjem. Te omejitve se kažejo na vsakem koraku: manjšanje zalog in produkcije nafte, tanjšanje ozonske plasti, globalno segrevanje ozračja in oceanov, lakota, nenadzorovano odlaganje strupenih odpadkov, nižanje ravni podtalnice, izginjanje živalskih in rastlinskih vrst, krčenje gozdov … Prvič v zgodovini človeške vrste moramo rešitve iskati v okviru omejitev in zmogljivosti bogatega, a končnega planeta. To bomo dosegli le, če nam bo uspelo najprej korenito spremeniti vodilne inštitucije ter prevladujoče prakse, tehnologije, politike, življenjske sloge in našo miselnost. Tudi o tem razmišlja knjiga, ki spodbuja spremembe tudi pri vsakem od nas.
Krepitev povezave med znanostjo, politiko in družbo ter sodelovanje državljanov sta pomembni sestavini procesov dolgoročnih rešitev. Poiskati moramo rešitve za več problemov hkrati. Knjiga ponuja številne, sama bi poudarila predvsem pomen opuščanja kurjenja premoga in nafte, načrtovanje prehranske verige, drugačno upravljanje z mesno prehrano in zavrženo hrano, večjo energetsko in snovno učinkovitost ter pametno prostorsko in urbanistično načrtovanje z zeleno infrastrukturo.
Vsakdo med nami ima številne možnosti, kako zmanjšati svoj vpliv na okolje. Lahko se odločimo za majhne korake, še bolje, da poskušamo narediti velike. V bistvu jih lahko združimo v preprosta gesla: znižajmo, ugašajmo, reciklirajmo, zmanjšajmo, jejmo s premislekom in pametno izberimo prevozna sredstva. Predvsem pa se aktivirajmo! Točno to, povedano na svojstven način, pa je tudi temeljno sporočilo knjige oziroma zgodbe pred vami.
Rim, Ljubljana, 20. 6. 2022