Upam, da moji opisi regenerativnih kmetij utišajo domnevo, da je industrijsko kmetijstvo nujno, če želimo nahraniti lačen planet. V resnici ni le dolgoročno nevzdržno, ampak ekološkega kmetijstva ne prekaša niti kratkoročno. A tudi v tem primeru je kvantitativne dokaze za navedeno težko pridobiti. Večina regenerativnih kmetij ne čuti potrebe po tem, da bi povečevala prehransko donosnost na hektar.
Nekateri bralci boste morda ugovarjali, da je donos ekoloških pridelkov glede na znanstvene študije običajno manjši od konvencionalnih donosov. Pri tem moramo upoštevati, kaj te študije jemljejo kot samoumevno. Velik donos majhnih kmetij je težko izmeriti, ker te običajno gojijo več pridelkov, ki morda ne končajo na prodajnih policah, ampak najdejo odjemalce lokalno v okviru partnerskega kmetovanja ali na kmečkih tržnicah, včasih izven denarne ekonomije. Poleg tega pri tradicionalnih oblikah kmetovanja pogosto uporabljajo hkratno pridelovanje več kultur in mešane posevke. Čeprav ima ekološko koruzno polje manjši donos kot polje gensko spremenjene koruze, bi se morali vprašati: Kaj pa skupni donos koruznega polja, na katerem gojijo tudi fižol in buče, po njem pa se svobodno sprehajajo kokoši, ki jedo žuželke? Kaj pa ko se s sadjem, ki so ga poškodovale žuželke, in zelenjavo slabše kakovosti nahranijo prašiči in druga živina?
Optimalne rezultate prinesejo dolgoletne ali celo večgeneracijske izkušnje, pridobljene v tesnem odnosu s posamezno kmetijo. V primerjave ekološkega in konvencionalnega kmetijstva so pogosto vključene ekološke kmetije, ki so se še pred kratkim posluževale konvencionalnih praks, redko pa se upoštevajo najnaprednejše kmetije, na katerih so se prst, znanje in prakse obnavljali desetletja.
Svojega brata, ki prideluje ekološko zelenjavo in obdeluje 50 hektarov zemlje, sem vprašal, kaj bi potreboval, da bi na ekološko trajnosten način povečal proizvodnjo hrane (trenutno obdeluje le približno desetino te zemlje). Na zanj značilen jedrnat način je odgovoril: »Približno dvesto ljudi.« Če bi na gozdnih površinah (močno uničenih po 150 letih stalne sečnje) začel uporabljati agrogozdarske prakse, če bi postavil ribnike za zadrževanje vode in v njih gojil ribe, če bi na obdelovani zemlji posadil trajnice in mešane kulture, pri čemer zemlje ne bi oral, če bi na pašnikih izvajal regenerativno pašo, če bi s kompostiranjem pridobival bioplin za proizvodnjo toplote in elektrike …, bi lahko pridelal dvajsetkrat več hrane kot je zdaj. Ampak nima dvesto ljudi, ki bi jih potreboval za vsa ta opravila, ima samo od enega do deset delavcev, odvisno od letnega časa. Njegova proizvodnja torej temelji na ustvarjanju visoke produktivnosti na enoto dela, ne na enoto zemlje.
To bi lahko pojasnilo, zakaj male kmetije po vsem svetu po donosu daleč prekašajo velike kmetije. Prvič je na to leta 1962 opozoril Nobelov nagrajenec za ekonomijo Amartya Sen, potem pa so to potrdile številne študije v več državah. V najbolj znani novejši študiji so bile vključene male kmetije v Turčiji, kjer je še vedno močno razširjeno tradicionalno kmetijstvo.[13] Tamkajšnje male kmetije so dvajsetkrat prekašale velike kmetije, kljub njihovemu počasnejšemu uvajanju sodobnih metod (ali prav zaradi tega?). Kljub temu pa je pripoved o sodobnem kmetijstvu, ki naj bi nahranilo ves svet, tako uveljavljena, da je OECD navedel, da sta ‘zaustavitev fragmentacije zemljišč’ v Turčiji ‘in združitev močno razdrobljenih zemljišč nepogrešljiva za povečanje kmetijske produktivnosti’.[14]
Seveda so lahko male kmetije enako ekološko uničujoče kot velike kmetije, na splošno pa se največje zlorabe dogajajo na industrijski ravni. Mali kmetje veliko bolj skrbno negujejo svojo zemljo, bolje razumejo njena sporočila in se nanje lažje prilagajajo.
Vrniti se moramo k zemlji, v prenesenem in dobesednem pomenu. Ameriška politika žal spodbuja nasprotno in si agresivno prizadeva za interese velikih kmetijskih podjetij po vsem svetu. Na srečo se je veliko držav, krajev in kmetov uprlo tem pritiskom. Pri tem so najbolj opazne Francija, Nemčija, Venezuela in Rusija, ki so prepovedale gojenje gensko spremenjenih posevkov, pri čemer je Rusija v okviru vsedržavnega prehoda na ekološko kmetijstvo prepovedala tudi njihov uvoz. Pri tem ne gre samo za gensko spremenjene organizme, ampak za celoten model industrijskega kmetijstva, ki spada zraven.
Je sploh možno pravočasno preiti na radikalno drugačen model kmetijstva in se tako izogniti ekološki katastrofi? Moja sodelavka Marie Goodwin se je udeležila sestanka komisije za regionalno načrtovanje v dolini Delawara o zanesljivi preskrbi s hrano in obdelovalnih površinah v velemestni regiji Filadelfije. Glede na predstavitev predsedujoče uradnice je kmetijskih zemljišč v regiji veliko manj, kot bi jih bilo potrebno za preskrbo s hrano tako velikega števila ljudi v primeru zrušitve svetovnega sistema preskrbe s hrano. Marie je opozorila, da bi lahko nahranili vse, če bi h kmetijskemu zemljišču prišteli še trate. Uradnica je predlog zavrnila.
»To je nemogoče,« je rekla. »Ljudi nikoli ne bi mogli pripraviti do tega, da bi doma pridelali dovolj hrane, da bi se s tem kaj spremenilo.«
Marie opozarja, da je v ZDA med drugo svetovno vojno 40 odstotkov vse pridelane zelenjave (od 9 do 10 milijonov ton) prišlo z vrtov na zasebnih in javnih površinah, na katerih so gojili sadje in zelenjavo. V Veliki Britaniji je bil ta delež še večji. To ponazarja, kako so naše predstave o tem, kaj je mogoče ali realistično, odvisne od kulturnega dojemanja. Kulturno dojemanje se lahko spremeni, se mora spremeniti in se spreminja. Če biti realističen razumemo kot ohranjanje trenutnih razmer, bomo morali nehati biti tako realistični.
Glede na pogubno pot, po kateri hodimo danes, bi bil namesto ‘realističen’ bolj pravilen izraz ‘fatalističen’. Spet bom citiral Eileen Crist:
»Z vidika fatalističnega razmišljanja se zdi, da industrijsko-potrošniška civilizacija drvi po tirih, s katerih človeštvo ne more zaviti, ne da bi pri tem iztirilo. Tako razmišljanje namiguje, da čeprav podrobnosti o prihodnosti niso jasne, gremo širše gledano (v dobrem in slabem) v enako smer kot doslej. Fatalizem na podlagi poteka človeške zgodovine (in sočasno zgodovine narave) napoveduje, da se bodo sedanji trendi neizogibno nadaljevali. Zaradi vztrajnosti, ki jo izkazujejo mogočne sile, bodo s fatalističnega vidika sedanji vzorci svetovne gospodarske širitve, večanja potrošnje, rasti prebivalstva, spreminjanja namembnosti in izkoriščanja zemljišč, ubijanja prostoživečih živali, izumiranja vrst, kemičnega onesnaženja, siromašenja oceanov in podobnega ostali bolj ali manj nespremenjeni.«[15]
Da bi dosegli učinkovito ozdravitev tega planeta, ‘nemogoče’ stvari, kot je več ljudi, ki pridelujejo hrano, ne smejo ostati nemogoče. Dejansko je potrebna popolna civilizacijska preobrazba.
Res je – da bi nahranili ljudi in hkrati ozdravili zemljo, bi morali več časa (gledano na prebivalca) nameniti proizvodnji hrane. Morda bi se moralo močno povečati število domačih vrtov in bi potrebovali vladne politike, ki bi to spodbujale. Morda bi se moralo s kmetijstvom ukvarjati 10 ali 20 odstotkov prebivalstva in ne le 1 odstotek. To ne bi smela biti težava, saj živimo v času vse večje svetovne brezposelnosti.
Pri določitvi nadaljnjih korakov bi se lahko zgledovali po Rusiji. Rusija je leta 2003 razglasila akt o zasebnih vrtovih, ki je vsakemu državljanu dodelil pravico do neobdavčenega zasebnega, nekaj hektarov velikega zemljišča za vrtnarjenje ali rekreacijo ter pospešil tamkajšnjo gradnjo dač (ruske počitniške hiše) in ekovasi. Od leta 2016 je na majhnih zemljiščih pridelana skoraj polovica hrane v Rusiji.[16] V številnih razvitih državah pa je zaradi kmetijskih predpisov, zakonov o namembnosti zemljišč, gradbenih predpisov in podobnega težko ali celo nezakonito kmetovati ekološko, kar še zlasti velja za malega kmeta. V Ameriki so na primer zaradi zaskrbljenosti glede varnosti hrane prepovedali mešanje živali in posevkov. Ni več rac, ki bi jedle polže, ali kokoši, ki bi poskrbele za žuželke. Ni več psov, ki bi polja varovali pred svizci in jelenjadjo. Zapleteni predpisi, ki so nastali, da bi se omejilo neodgovorno ravnanje velikih proizvajalcev, lahko za malega kmeta, ki nima oddelka za pravne zadeve, pomenijo oviro v smislu velike potrate časa in denarja. Predpisi so nastali za velike proizvajalce in prav ti so tudi zelo veliko prispevali k njihovi vsebini. V skladu z na novo predlaganimi predpisi je treba predložiti dokumentacijo za vsak premik živine. Pri industrijski reji tisoč prašičev ali kokoši, ki so občasno množično prestavljeni, to ni težava. Ne more pa teh predpisov izpolnjevati majhna ekološka kmetija, ki ima morda nekaj deset glav živine in majhno jato perutnine, ki se stalno premikajo.
Zunaj kmetijstva so še drugi predpisi, ki so neusklajeni z ekološkimi potrebami. Majceni domovi ne izpolnjujejo gradbenih predpisov glede velikosti. V domovih, v katerih se uporabljajo kompostna stranišča in akvaponični sistemi za prečiščevanje sive vode, je treba vseeno namestiti drage in nepotrebne male komunalne čistilne naprave ali greznice.
Uskladitev naše družbe z ekološko ozdravitvijo ni nepraktična. Potrebna je le sprememba naših dojemanj, prednostnih izbir in zakonov. Narava teži k celovitosti, moramo se le uskladiti z njo, namesto da se borimo za to, da bi stvari ostale enake.
Na ravni nacionalne in svetovne politike bi prehod na regenerativno kmetijstvo zahteval precej politične volje in odločnosti. Veliko kmetov je danes preobremenjenih z dolžniškimi obveznostmi in si ne morejo privoščiti nekaj let nižjih prihodkov, medtem ko bi na kmetiji uvajali nove prakse. Ta prehod bi bilo treba podpreti z nekakšno javno subvencijo. Najboljši pristop bi bila po moje prerazporeditev zdajšnjih subvencij (kmetijstvo je v veliko državah že zelo subvencionirano). V ZDA je približno 85 odstotkov kmetijskih subvencij namenjenih 15 odstotkom največjih kmetijskih dejavnosti.[17] Kmetijske subvencije vsako leto znašajo vsaj 20 milijard dolarjev v ZDA, v EU pa še več. Samo s polovico tega zneska bi lahko vsako leto sto tisoč ameriških malih kmetij prejelo triletno subvencijo za prehod v znesku 100.000 dolarjev. To je dovolj časa, da se preprečijo motnje v preskrbi s hrano, hkrati pa je dovolj hitro, da se doseže pomemben ekološki učinek. Kongresu z veseljem podarim papirnati prtiček, na katerem sem to izračunal.
Naslednja težava je delovna sila – čeprav te težave dejansko ni. Tudi v tem primeru lahko preprosto prerazporedimo obstoječe vire. Brezposelnost med mladimi je v ZDA najmanj 10-odstotna, v Evropi pa skoraj 20-odstotna. Poleg tega vlade po vsem svetu, zlasti ameriška, porabijo ogromne vsote denarja, da bi mlade spodbudile k služenju vojaškega roka, ali pa to od njih celo zahtevajo. Veliko ameriških državljanov iz delavskega razreda in nižjega sloja se odloči za služenje vojaškega roka zaradi idealistične želje, da bi nečemu služili, poleg tega pa na nobenem drugem področju, z izjemo preprodaje drog, nimajo dovolj možnosti zaslužka. Ta idealizem žal temelji na zastarelih pripovedih, kot je ‘Amerika se bori za svoboden in demokratičen svet’, ki so pravzaprav krinka za imperializem. Z iztekanjem dobe imperija te pripovedi izgubljajo svojo moč, v vojski pa vzbujajo srhljiv cinizem, zlasti med veterani. Dovolil si bom domišljav predlog: Kaj pa če bi to dvojno potrebo po služenju svetu in ekonomski varnosti zadovoljili z ustanovitvijo ekoenot, ki bi si prizadevale za ekološko ozdravitev in služile vsemu življenju na Zemlji?
Ekološka ozdravitev deluje v obe smeri: delo z rastlinami, živalmi, zemljo in z vodo ima močne terapevtske učinke.[18] Pristopi, kot sta terapiji s hortikulturo in z vrtnarstvom, dosegajo impresivne rezultate pri ogroženih mladostnikih, zapornikih, veteranih in ljudeh s kroničnimi obolenji, kar sploh ni presenetljivo, če razumemo zdravje kot celovitost, ločitev pa kot bolezen. Ob stiku z naravo se še posebej izboljšajo duševne motnje, kar potrjuje stališče, da so te motnje večinoma simptomi ‘motnje pomanjkanja narave’. Bolezenska stanja, kot so pomanjkanje pozornosti s hiperaktivnostjo, depresija in anksioznost, se pogosto izboljšajo ali povsem izginejo, kadar je posameznik v rednem in pomenljivem stiku z naravo. Ozdravitev posameznikov, ozdravitev družbe in ozdravitev sveta so prepletene.
Končne opombe
[13] Ünal (2008).
[14] Monbiot (2008).
[15] Crist (2007), str. 54.
[16] Ruska federacija (2018).
[17] Smith (2016).
[18] Če potrebujete strokovno recenzirano potrditev te trditve, ki se zdi očitna, lahko začnete z virom: Soga idr. (2017).