Prenos podnebnega fundamentalizma v politiko ima posledice, ki so popolnoma v nasprotju s tem, kar si ta politika prizadeva doseči. Glavna težava je že omenjeni redukcionizem – poenostavitev kompleksnega sklopa vzrokov na en sam prepoznaven vzrok. V današnji okoljski razpravi so ta vzrok toplogredni plini, še posebej ogljikov dioksid.
Tako kot pri vojni miselnosti in miselnosti denarja je problem redukcionizma na ogljik v tem, da se ‘vse je pomembno’ skrči na ‘le eno je pomembno’. Moreno in sodelavci so navedli: »Ko upoštevamo tako živa bitja in ekosisteme, ni več potrebe po podrobnejšem proučevanju kompleksnosti, negotovosti in medsebojnih povezav … v prizadevanju, da resničnost in njena protislovja opredelimo kot zamenljiva z enotami ogljika, izvajamo kulturno, simbolično in epistemološko nasilje.«[2]
Redukcionizem na ogljik je udobno umeščen v okviru širšega znanstvenega redukcionizma. Obtožba, da je znanost redukcionistična, se pogosto napačno razume zgolj kot prizadevanje, da bi vedenje celot pojasnili glede na značilnosti njihovih delov. Vendar to prizadevanje sloni na bolj zahrbtnem in temeljnem redukcionizmu – redukcionizmu sveta na številke. Slednji si domišlja, da bomo nekega dne, ko bo vse urejeno, razvrščeno in izmerjeno, razvozlali vse skrivnosti in svet bo končno naš. Tako krčenje resničnosti na količino je skrčenje neskončnega na končno, svetega na posvetno in kvalitativnega na kvantitativno. Je zanikanje skrivnosti, ki želi vso resničnost zaobjeti znotraj svojih meja.
Totalitarno prizadevanje, da bi svet zajeli s številkami, nikoli ni uspešno. Meritvam in modelom se vedno kaj izmuzne: nemerljivo, kvalitativno, in kar se zdi nepomembno. Presoja, kaj je pomembno, ponavadi izraža intelektualne predsodke tistih, ki opravljajo meritve, pogosto pa tudi gospodarske in politične predsodke. Lahko bi rekli, da je izpuščeno naša senca. Kot veliko stvari, ki jih prezremo ali potlačimo, prihrumi nazaj v obliki sprevrženih, nepredvidljivih posledic. Zato se rezultati pogosto zdijo prav nori, čeprav odločanje na podlagi številk velja za razumno.
Za primer vzemimo projekt gradnje jezu Tehri na indijski reki Bhagirathi, ki je bil dokončan leta 2006. Jez, ki je bil zgrajen po desetletjih nasprotovanja okoljevarstvenikov in lokalnih prebivalcev, je potopil neokrnjene ekosisteme in starodavne kmetije, sto tisoč vaščanov pa se je moralo odseliti. Tako kot nešteto drugih jezov, ki jih še vedno gradijo v Indiji, na Kitajskem in v Afriki, so ta jez hvalili, ker naj bi prispeval k zmanjšanju toplogrednih plinov; obenem je eden od številnih jezov, s katerimi so pridobili kupone za trgovanje z izpusti ogljikovega dioksida. Na prvi pogled je uresničil svoj merljivi cilj. Kaj pa razseljeni vaščani? Izmerjene podrobnosti morda res kažejo, da se je njihovo življenje izboljšalo – morda so bili vsi preseljeni v zidana stanovanja, ki so z vidika kvadrature, vodovodne in električne napeljave boljša od njihovih tradicionalnih domov. Z vidika izgubljenih tradicij, pretrganih družbenih vezi, izgubljenih spominov, izgubljenega znanja in edinstvenosti posameznih potopljenih krajev – na kratko, z vidika vsega, kar ni bilo mogoče izmeriti, in vsega, kar se ni štelo za vredno merjenja – pa so ljudje in narava utrpeli velikansko izgubo.
Če seštejemo vse negativne posledice, je dolgoročno vprašljivo, ali je jez sploh zmanjšal ravni CO2. Preden so bili vaščani razseljeni, je bil njihov ogljični odtis skoraj ničen ali morda celo negativen, če upoštevamo, da se s tradicionalnimi kmetijskimi praksami ogljik lahko skladišči v tleh. Po razselitvi so se morali na novo urbanizirani vaščani prilagoditi ogljično bolj intenzivnemu življenjskemu slogu potrošnikov, ki uživajo hrano iz oddaljenih krajev in so zaposleni v industrijskem gospodarstvu. Poleg tega vsak nov jez s hidroelektrarno prispeva k trendu industrializacije in tako krepi infrastrukturo, ki si vedno želi samo še več. Jezu niso zgradili namesto premogovnih elektrarn, ampak poleg njih.
Res je, da jezovi s hidroelektrarnami proizvajajo električno energijo brez izgorevanja fosilnih goriv, pri tem pa je mogoče preprosto izračunati tone CO2, ki bi jih v ozračje izpustile enakovredne premogovne ali plinske elektrarne. Veliko težje pa je izračunati zmogljivost potopljenih ekosistemov za skladiščenje ogljika ali pa izmeriti količino metana, ki ga sprošča poplavljeno rastlinje (čeprav izpusti metana iz umetnih zbiralnikov po najnovejših ocenah znašajo 104 megatone letno, kar je enakovredno vsem izpustom metana zaradi fosilnih goriv skupaj).[3] Še težje bi bilo izračunati učinke trofičnih kaskad, ki jih povzroči pomanjkanje organskih usedlin, na ribe in obrežne ekosisteme dolvodno. Usedline so nujne za oblikovanje delt in za preprečevanje vdora morske vode.[4] Glede na velikansko zmogljivost mokrišč za skladiščenje ogljika je možno (celo v okviru redukcionizma na ogljik, da sploh ne omenjam vodnega okvira, ki ga bom predstavil v nadaljevanju), da odstranjevanje jezov bolj krepi podnebno stabilnost kot gradnja jezov. Naše ‘znanstveno utemeljeno’ mnenje je odvisno od tega, kaj vključimo v meritve.
Ena od obžalovanja vrednih posledic gibanja za ukinitev fosilnih goriv je obsežno prilaščanje zemljišč v Afriki in Južni Ameriki, ki je sledilo usmerjanju naložb kapitala v nasade za proizvodnjo biogoriv. Biogoriva so najskrajnejša možna oblika redukcionizma: gre za redukcijo živih bitij na toploto. Hkrati so zreducirani tudi obstoječe kmečko gospodarstvo in ekosistemi – na nasade jatrofe ali oljnih palm, nasade sladkornega trsa, proizvodnjo lesnih sekancev in tako naprej. Raznovrstno preživljanje s kmetovanjem je zreducirano na plačano delo. Za ponazoritev: v zadnjem desetletju se je vnela polemika v zvezi s tem, da so evropske korporacije v Gani pridobile velike dele zemljišč za zasaditev jatrofe, katere z oljem bogata semena, čeprav strupena za ljudi in živali, so izvrstna surovina za biogoriva. Nasadi jatrofe so rentabilni le, če so dovolj veliki (vsaj 1000 hektarov), z njih pa je treba odstraniti obstoječe rastlinje. Ponavadi pa je treba odstraniti tudi tam navzoče male kmetovalce. Ker je večina zemlje v Gani v skupni lasti, je potrebno dogovarjanje s tradicionalnimi poglavarji, ki so pogosto nepismeni in morda ne razumejo pravnih posledic dokumentov, ki jih podpisujejo s prstnim odtisom, še posebej če so navajeni zemljo dojemati kot sveto bitje in ne kot zamenljivo blago.
Posledice so ogromen poseg v tradicionalne načine življenja, zlorabe človekovih pravic, lakota in ekološka degradacija. V zgodbi, ki se ponavlja po vsem svetu, beremo o kmetih, ki nekega dne pridejo na svoja polja, tam pa izvedo, da so na tuji posesti in morajo opustiti zemljo, v katero so vlagali leta ali desetletja. Podjetja, ki proizvajajo biogoriva, pravijo, da uporabljajo le zemljo, ki prej ni bila obdelovana, in (dokaj protislovno) da pregnani kmetje prejmejo odškodnino, vendar se te trditve pogosto ne skladajo z resnično situacijo. Ta podjetja včasih najamejo tradicionalne poglavarje ali druge vplivne osebe in tako postavijo njihove interese nasproti interesom skupnosti. Obljubljena delovna mesta na plantaži niso vedno dejansko na voljo, niti ne morejo v celoti nadomestiti izgube pridelka. Kmetje in okoljevarstveniki v Južni Ameriki, ki se upirajo prilaščanju zemlje in projektom za gradnjo hidroelektrarn, so včasih tarče paravojaških vodov smrti. Nobena od teh posledic ni zapisana v nobeni razpredelnici, na podlagi katerih se oblikuje podnebna politika. Česar ne preštevamo, tega ne vemo.
Vendar biogoriva vsaj pripomorejo k zmanjšanju izpustov CO2 v ozračje, kajne? No, ne nujno. Odvisno, kako se kdo loti izračuna. Ali upoštevate izgubljeno zmogljivost uničenih ekosistemov za skladiščenje ogljika? Sproščanje ogljika zaradi povečane erozije tal? Nepredvidljive učinke motenj hidrološkega cikla? Učinke zaradi odhoda lokalnih kmetov s podeželja v mesta, kjer postanejo potrošniki v globalnem prehranskem sistemu? Če vse to prezrete, lahko še naprej verjamete, da so biogoriva dobra za planet. Podjetja, ki proizvajajo biogoriva, to nedvomno verjamejo. Ti ljudje niso zlobni, saj tudi oni, kot večina nas, živijo v zgodbi, ki pritrjuje njihovim odločitvam. Zato moramo širiti novo zgodbo, ki ceni ljudi in kraje, tla in vodo, biotsko raznovrstnost in življenje, kar je kvalitativno in odnosno.
Podnebni argumenti se uporabljajo tudi v podporo obsežnim projektom za proizvodnjo lesnih sekancev, ki uničujejo gozdove na jugovzhodu Združenih držav Amerike in v Vzhodni Evropi. Ko te argumente podrobno proučimo, se izkažejo za vredne piškavega oreha. Načrtovalci politik so vajeni zaupati le številkam, zaradi česar lahko nasedejo pristranskim številkam, še posebej kadar gre za finančne interese politično vplivnih lobijev. In tako v ogromnih strojih za sekance izginja ena drevesna krošnja za drugo, ko vsako posebej hrupno pogoltnejo in živo bitje v nekaj sekundah pretvorijo v ‘okolju prijazno biogorivo’.[5]
Težava ne tiči v biogorivih kot takih. Kot pri mnogih drugih tehnologijah sta problem industrijska razsežnost in neupoštevanje lokalnih ekoloških učinkov proizvodnje. Pridobivanje fotovoltaične in vetrne energije podobno utemeljujemo z zdravjem okolja, pri čemer preštevamo tone ogljika, ki jih tako nadomestijo, prezremo pa strupene odpadke, ki nastajajo v fotovoltaičnih panelih in pri izdelavi litij-ionskih baterij, ter ptice in netopirje, ki jih vetrne turbine ubijejo. Kdor izpostavi ta vprašanja, je kaj hitro odrinjen kot dlakocepski črnoglednež. Še bolj nevidne so težave, kot so škodljivi učinki na zdravje zaradi hrupa vetrnih turbin (in kdo ve, kateri so učinki hrupa na prostoživeče živali in rastline?) ali podnebni učinki tega, kar je nek staroselec opisal kot ‘kraja vetra’. Česar ne vemo, tega ne preštevamo.
Po mnenju tistih, ki so zapriseženi kvantitativnemu pristopu k reševanju problemov, je treba vsako napako pri merjenju odpraviti s še natančnejšim merjenjem. V skladu z miselnostjo, ki temelji na merjenju, se zlorabe merskih sistemov odpravijo z dodatno razširitvijo teh sistemov, tako da bi naše meritve pravilno zajele neupoštevane izpuste in izgubljeno zmogljivost za skladiščenje ogljika. Če bi nam le uspelo razširiti meritve na celoto, bi lahko sprejemali optimalne odločitve. Pa bodo naše meritve kdaj popolne? Ne. Nekaj bomo vedno izpustili – tisto, kar smo razvrednotili.
Običajno se meri to, kar ustreza gospodarskim in političnim interesom ter nezavednim predsodkom tistih, ki naročajo meritve. So tudi stvari, ki se jih niti ne trudimo meriti, ker so v osnovi nemerljive, na primer svetost zemlje ali pa vode, ki napolnjuje reko Ganges. Druge kulture morda pravijo: ta reka, ta gora, ta gozd je svet. Ali je to le vraževerje, ki je v napoto razumnemu odločanju? Glede na to, da naša kultura uničuje planet, druge, ki so spoštovale sveto, pa so na njem trajnostno živele več tisoč let, bi se morda morali vprašati, ali je prav, da svetu vsiljujemo sistem vrednot, ki se odraža v naših meritvah.
Ko se osredotočimo na merljive količine, razvrednotimo tisto, česar ne moremo ali ne želimo meriti. Pomembnost vprašanj, kot so biotska raznovrstnost, onesnaženost s strupi, radioaktivni odpadki in podobno (da sploh ne omenjam družbene nepravičnosti in ekonomskih neenakosti), zbledi, ko v ospredje stopi nujnost izračunavanja ogljika. Seveda lahko tudi vsa ta vprašanja podkrepimo z argumenti o ogljiku, vendar s tem stopamo na tanek led. Če rečemo: »Zaprimo cementarno zaradi CO2,« s tem sporočamo tudi: »Če CO2 ne bi bil problem, cementarna lahko ostane.« Tako že takoj kot zaveznika izgubimo vsakogar, ki ne verjame v podnebne spremembe. Če globalno segrevanje izgubi podporo znanosti, bodo izničeni tudi vsi s tem povezani okoljski argumenti.
Predstavljajte si, da poskušate preprečiti površinski kop, tako da se sklicujete na gorivo, ki ga bo porabila oprema, in izgubo ponora ogljika zaradi posekanega gozda, rudarska družba pa vam odgovori: »V redu, izbrali bomo okolju čim bolj prijazen način. Za buldožerje bomo uporabili biogoriva, računalnike bomo napajali s sončno energijo, za vsako posekano drevo pa bomo posadili dve novi.« Tako se zapletete v mrežo računanja, pri tem pa se povsem prezre pravi razlog, zaradi katerega ste želeli preprečiti površinski kop – ker imate radi tisti vrh gore, tisti gozd, tisto vodo, ki bo zastrupljena. Neuspešne politike, ki temeljijo na problematiki ogljika, imajo nekaj skupnega – prednost dajejo globalnemu pred lokalnim, oddaljenemu pred bližnjim in merljivemu pred kvalitativnim. Ta napaka je del splošnejše miselnosti, ki dragoceno, sveto in bližnje žrtvuje za oddaljen cilj. To je miselnost instrumentalizma, ki drugim bitjem in zemlji pripisuje vrednost glede na njihovo koristnost za nas. Je naduto prepričanje, da lahko predvidimo in nadziramo posledice svojih dejanj. Je zaupanje v matematične modele, ki nam omogočajo sprejemanje odločitev na podlagi številk. Je prepričanje, da lahko določimo ‘vzrok' – en vzrok, ki zajema nekaj in ne vsega – in da lahko resničnost najbolje razumemo tako, da jo seciramo in osamimo spremenljivke.
Odločanje na podlagi številk običajno pomeni odločanje na podlagi finančnih dejavnikov. Ali je res tako zelo drugače, če iste metode in miselnost namesto tega prenesemo na neke druge številke?
Probleme smo vajeni reševati tako, da napademo njihove neposredne vzroke, ki jih lahko izoliramo. To je spet primer vojne miselnosti – odpravimo kazniva dejanja z odvračanjem storilcev, odpravimo zlo s prevlado nad zlobneži, odpravimo zlorabo drog s prepovedjo drog, odpravimo terorizem z ubijanjem teroristov. A svet je v resnici veliko bolj zapleten. Kot so nam pokazale vojna proti kriminalu, vojna proti drogam, vojna proti plevelu, vojna proti terorizmu in vojna proti patogenim mikrobom, vzročnost običajno ni linearna. Kriminal, droge, plevel, terorizem in patogeni mikrobi so lahko simptomi globljega sistemskega neravnovesja. Na slabi prsti zraste plevel. Šibko telo je ugodno okolje za patogene mikrobe. Revščina je leglo kriminala. Imperializem pripelje do nasilnega upora. Odtujenost, brezup, izguba smisla in razpad skupnosti spodbujajo zasvojenost z mamili. Proučiti kompleksen sklop globokih vzrokov je veliko težje kot najti nekega krivca in ga napasti z znanimi redukcionističnimi metodami.
Enako je s podnebnimi spremembami. So kot simptomatska vročina, ki opozarja na globlje neravnovesje, ki prežema vse vidike naše civilizacije. Fundamentalist želi vse skrčiti na eno stvar, kar je prikladno, če ne želite videti vsega.
Podobno kot pri terorizmu, drogah ali patogenih mikrobih – če se strogo lotimo posrednega vzroka, ne da bi se posvetili temeljnim težavam, se bodo simptomi vrnili v novi, še ostrejši obliki. Kadar se odločamo na podlagi številk, nas bo podobno pozneje preganjalo tisto, kar ni izmerjeno, oziroma, kar je izključeno.
Zemlja je kompleksen živ sistem in vzdrževanje njene homeostaze je odvisno od preudarnega medsebojnega delovanja vseh živih in neživih podsistemov. Kot bom razpravljal v nadaljevanju, največja grožnja življenju na Zemlji niso izpusti fosilnih goriv, ampak izguba gozdov, prsti, mokrišč in morskih ekosistemov. Življenje ohranja življenje. Ko se te vezi pretrgajo, so posledice nepredvidljive: možno je globalno segrevanje ali morda celo globalno ohlajanje ali pa vse bolj nestabilno nihanje sistema, ki uhaja izpod nadzora. S to grožnjo se spopadamo, in ker vključuje več dejavnikov ter je nelinearna, je ne moremo odpraviti zgolj z zmanjšanjem izpustov CO2.
Končne opombe
[2] Moreno idr. (2015).
[3] Magill (2014).
[4] Robbins (2017).
[5] Za impresiven posnetek teh strojev v akciji glej prispevek Blockerja (2014).