Čeprav večini okoljevarstvenikov še zdaleč ni vseeno za družbeno pravičnost, pa pripovedi okoljevarstvenega in še posebej podnebnega aktivizma smatrajo družbena vprašanja za manj pomembna od vélikega poslanstva rešiti planet. Omenil sem že, da je takšen poziv k žrtvovanju v imenu boja proti vseobsegajoči grožnji enak načinu, na katerega vojna odpravi z gibanji za družbeno pravičnost. »Nehajte tarnati, ali ne veste, da smo v vojni?« Sodelavka Marie Goodwin je nekoč vprašala uglednega podnebnega aktivista: »Ali se vam ne zdi, da je danes pomembna tudi gradnja skupnosti?« Odgovoril je: »Pravzaprav ne. Če ne bomo vsega svojega truda takoj vložili v zaustavitev podnebnih sprememb, ne bo nobene skupnosti, ki bi jo lahko gradili.« Rekel sem ji, da bi morali postati pozorni na takšen vzorec mišljenja, ki je skupen boju proti podnebnim spremembam in vojni. Na tem mestu pa želim povedati še nekaj drugega. Ne gre le za to, da je družbena pravičnost »tudi pomembna« (pri čemer ostaja neizrečeno: »… vendar ne tako pomembna kot reševanje planeta«). Gre za to, da je družbena ozdravitev nujno potrebna za ekološko ozdravitev.
Če najprej omenim najočitnejše – nepogrešljiva je zato, ker je težko dejansko izraziti ljubezen do drugih, če sami obupno trpimo. Trpeč človek običajno prenese svojo bolečino na najdražje, pri čemer si ne more pomagati. V nasprotju s tem, kar si morda mislimo tisti z več sreče, alkoholik ne zlorablja svojih otrok zato, ker jih ima rad manj kot mi svoje otroke. Enako kot za trpečega človeka velja tudi za trpečo družbo. Od nesrečnega, zatiranega naroda ne moremo pričakovati, da mu bo kaj dosti mar za karkoli, kar ni povezano z njegovim preživetjem in varnostjo. Revni ostajajo ujeti v skrb za svoje preživetje zaradi golega pomanjkanja, bogati pa se spopadajo z drugačno revščino: s pomanjkanjem skupnosti, povezanosti, smisla in intimnosti, kar lahko kljub materialnemu izobilju povzroči hud psihološki stres.
Večina človeškega trpljenja na tem planetu ne izhaja iz neizbežnih tragedij, kot so nesreče ali naravne katastrofe, ampak ga povzročamo ljudje sami.
Trgovanje z ljudmi in delo v izkoriščevalskih podjetjih, politično nasilje in nasilje v družini, rasno zatiranje in nasilje zaradi spola, revščina in vojna … vse našteto se pojavlja v tandemu z našimi sistemi, dojemanji in s pripovedmi. Te pripovedi izvirajo iz travme, obenem pa so tudi izvor travme.
Takšna je torej povezava med ekonomsko pravičnostjo, družbeno pravičnostjo in okoljem. Dokler v sebi nosimo neozdravljene družbene travme, bomo vztrajali v zlorabi svojih sobitij, celo svoje matere Zemlje. To ne pomeni, da moramo ozdraviti svoje travme, preden poskušamo ozdraviti okolje, ampak da moramo pripoznati, da sta družbena ozdravitev in ekološka ozdravitev prizadevanje za isto stvar. Nobeni ne gre dajati prednosti pred drugo in nobena nam ne more uspeti brez druge.
Z vidika vzročne logike prepletenega bivanja – morfične resonance – je enostavno razumeti, da družba, ki izkorišča in zlorablja svoje najbolj ranljive člane, izkorišča in zlorablja tudi naravo. Skrb za ranljive ljudi ustvarja polje skrbnosti, ki spodbuja skrb za druga ranljiva bitja. Skrbna družba je vajena spraševati: »Koga smo izpustili? Kdo trpi? Čigavi darovi niso prepoznani? Čigave potrebe niso zadovoljene?« Ta vprašanja morajo usmerjati vsako ekološko družbo ter tudi vsako pravično družbo.
Izraz ‘družbena pravičnost’ je morda preozek, da bi zajel takšno družbeno ozdravitev, kot je potrebna, da bi lahko popolnoma udejanjili svojo ljubezen do planeta. Tradicionalna področja družbenega aktivizma, ki se posvečajo rasizmu, revščini, neenakosti, sovraštvu do žensk in tako naprej, so pomembna, vendar ne prevprašujejo ključnih institucij, kot so izobraževanje, medicina, denar in lastnina, pač pa jih pogosto obravnavajo le z vidika enake dostopnosti. Aktivizem, ki si prizadeva za enakopravno uporabo obstoječih sistemov, je zelo neučinkovit, saj so sistemi v osnovi zatiralni, ne glede na raso, spol ali spolno usmerjenost uporabnikov.
Ali si feministke želijo enakopravno zastopanost žensk med onesnaževalci, direktorji špekulativnih skladov, lastniki izkoriščevalskih podjetij in oderuškimi stanodajalci? Ali si aktivisti gibanja Black Lives Matter (Življenja temnopoltih štejejo) želijo, da bi trend, pri katerem mladi opustijo šolanje in sčasoma pristanejo v zaporu, zajel tako svetlopolte kot temnopolte člane družbe, osredotočene na kaznovanje in zapiranje? Če imamo trenutni sistem za samoumeven, potem je odgovor verjetno pritrdilen. Če menimo, da je obupna koncentracija bogastva samoumevna, bi morale vse rase zagotovo imeti enake možnosti, da pristanejo med elito ali v nižjem sloju. Če menimo, da je globalno vojno kolesje samoumevno, bi verjetno morale imeti ženske enake možnosti, da postanejo generali, kot jih imajo moški. Če menimo, da je gospodarstvo, ki uničuje planet, samoumevno, bi bilo treba h krmilu takega gospodarstva poleg moških belcev enako prijazno sprejeti tudi ženske, geje, temnopolte, invalide in transspolne osebe.
Čeprav bi navedenim domnevam gotovo ugovarjali, jih liberalni mediji posredno potrjujejo s tem, da slavijo vsako zmago superjunakinje v filmu in imenovanje temnopolte osebe, geja ali ženske na visok položaj v vladi. A vizija prvotnih radikalnih feministk in borcev za družbeno pravičnost je presegala izbojevanje enakopravnosti v obstoječem sistemu. Feministke niso hotele le enakopravnega statusa v patriarhatu, ampak so hotele spremeniti celotni sistem. Vodje gibanj za državljanske pravice, na primer Malcolm X in Martin Luther King mlajši, niso hoteli doseči le enakopravne obravnave Afroameričanov v vojski ZDA, hoteli so povsem odpraviti militarizem in imperializem. Vendar se je danes prevladujoča kastrirana različica tako gibanja za državljanske pravice kot feminističnega gibanja zadovoljila s politično korektnim idealom enakosti, kar le premika figure znotraj vladajočih struktur, samih struktur pa ne spreminja. Zdi se, da se ne zavedajo, da te strukture zahtevajo neenakost, naj bo rasna, spolna ali drugačna. Izkoriščevalski sistem mora nekoga izkoriščati. Rasni predsodki, moški šovinizem, nacionalizem itd. omogočajo in upravičujejo tak sistem, vendar se z odpravo teh oblik nestrpnosti osnovna dinamika ne bo spremenila. Namesto tega bodo pač izkoriščali nekoga drugega.
To vprašanje načenjam iz dveh razlogov. Prvič, rad bi pojasnil, da mora družbena pravičnost preseči običajno mešanico vprašanj identitetne politike. Družbena ozdravitev, ki jo potrebujemo, zahteva obsežno prenovo in verjetno celo popolno reformo naših sistemov medicine, izobraževanja, rojstva, smrti, zakonodaje, denarja in vlade. Drugič, enak vzorec prizadevanja za površinske spremembe, ki se ne dotaknejo osnovnega sistema, je v enaki meri prizadel tako družbeno pravičnost kot tudi okoljevarstvo. Tako kot lahko podjetje zaposli temnopolte, ženske in LGBTQ-jevce na vodilnih položajih za upravljanje dobavne verige, ki izkorišča temnopolte v čezmorskih tovarnah, in pri tem verjame, da je napredno, lahko tudi izravna svoje izpuste ogljika s prispevki v sklad za pogozdovanje, hkrati pa uporablja za okolje strupene proizvode, in se kljub temu okliče za zeleno. Moj namen ni obsojati zelenih utemeljitev korporacij (ali vaših ali mojih utemeljitev), pač pa opozoriti na fundamentalistično miselnost, ki omogoča te utemeljitve. Vse oblike fundamentalizma so odmik od kompleksnosti resničnega sveta, in bojim se, da fundamentalizem prevladuje na veliko področjih, ne le v religiji. Prepoznam ga tudi v raznih teorijah alternativne medicine, v obliki velikega razkritja edinega pravega vzroka za vse bolezni (Vzrok so paraziti! Vnetje! Stres! Zakisanje telesa! Travma!). Fundamentalizem ponuja gotovost, omejitev misli na le nekaj predpisanih poti. Prenagljena določitev vzroka in umik k neprevpraševanim aksiomom, ki jim slepo verjamemo, nam v času, ko se podira toliko tistega, za kar smo bili prepričani, da vemo, ne koristita.
Če bomo še naprej ohranjali podnebni fundamentalizem, se bo simptomatska vročina podnebnih sprememb zgolj poslabšala, ne glede na to, s katerimi makroskopskimi ukrepi bomo reševali najočitnejše vzroke teh sprememb. Morda nam bo uspelo znižati številke (temperature, toplogrednih plinov), ampak tako kot pri pacientu, ki mu zdravnik pove: »Vsi izvidi so pokazali, da ste zdravi,« se bo bolezen pojavila na način, ki se ga nismo odločili meriti, ki ga ne moremo meriti ali pa je nemerljiv. Upoštevati moramo še veliko več kot le simptome in obnoviti temelje ekološkega zdravja: prst, vodo, drevesa, glive, bakterije, vse vrste in ekosisteme ter človeške kulture na Zemlji.