Težava mehanicističnega dojemanja narave kot stvari ni le v tem, da otopi naše sočutje in nam olajša plenjenje narave. Odvzame nam namreč tudi zmožnost, da bi si aktivno prizadevali za pozitivno preobrazbo. Eden od razlogov je ta, da z mehanicističnega vidika ne moremo popolnoma razumeti potreb zemlje, oceana, prsti, vode ali gozda, tako kot jaz ne bi mogel v celoti poskrbeti za sinove potrebe, če bi ga dojemal kot biomehaničnega robota, ki potrebuje le natančen vnos različnih snovi.
Drugi razlog je ta, da nas oropa zaveznikov. Če svet zunaj nas nima namena, inteligence in avtonomnosti, smo za spremembo v celoti odgovorni sami, odvisna pa je od tega, s kolikšno silo lahko delujemo na snov. V prizadevanju za ekološko ozdravitev smo brez zaveznikov v slabem položaju. Kot sem že vprašal: ali lahko kompleks vojske, industrije, finančnih institucij, kmetijstva, farmacije, nevladnih organizacij, izobraževalnih ustanov in političnih sistemov premagamo v njeni igri – igri, v kateri se ena sila bori proti drugi? Če nimamo zaveznikov, če so ljudje edini, ki so v naključnem svetu zmožni namere, potem smo izgubljeni.
Kaj postane mogoče, ko verjamemo, da imamo prijatelje, ki so nepredstavljivo mogočnejši od nas in s katerimi se lahko povežemo? Kaj postane mogoče, ko stremimo k sodelovanju z višjo inteligenco, ki ureja stvari?
Starejše kulture so običajno verjele, da gore, reke, živali, predniki ter druga vidna in nevidna bitja sodelujejo pri človeških zadevah in lahko spremenijo potek zgodovine. Se lahko tudi mi povežemo s temi bitji in postanemo njihovi zavezniki?
Naj vas v zvezi s tem opozorim, da tu ne gre za zavezništvo, kakršnega smo vajeni pri vojni miselnosti. Ne gre za novačenje še močnejše sile v tekmovanju sile proti sili. Nasprotno, ko živimo to miselnost, ki je sorodna zgodbi o naravi kot stvari, nas zavezniki zapustijo. S takšno miselnostjo ustvarjamo svet, v katerem ni zaveznikov. Skozi lečo instrumentalnega utilitarizma, skozi lečo ‘virov’, mineralov, blaga in dobička nam namreč niso vidni. Lahko bi vprašali: »Če je narava tako mogočna, zakaj potem še ni zaustavila uničenja?« Če imajo staroselci prav in imajo zemlja, gore, gozd in voda moč, večjo od človeške, kako je potem možno, da jih človek ubija? Temu je tako zato, ker njihova moč ni moč sile proti sili.
Stephen Jenkinson je vse skupaj ganljivo opisal v svoji sijajni knjigi Come of Age (Svet odraslih):
»Divjina ne igra po pravilih, kot jih poznamo mi. Zanjo velja nekakšen neusmiljen kodeks – za preživetje ne bo pokvarila svoje divje duše. Kdo med nami še ni bil na kakem taborniškem izletu ali podobnem in videl nezadržno približevanje civilizacije, vdiranje oddaljene svetlobe v nekoč temno noč? Kolikokrat so vam starejši povedali, da se spominjajo ne tako zelo davnih časov, ko so bila na danes urbaniziranih področjih le polja divjega korenja in stopinje jelenjadi v zemlji? Koliko si vas je kdaj zaželelo, da bi se pojavilo nekaj divjega in v slogu filma Armageddon udarilo po farmacevtskih korporacijah, industrijskem kmetijstvu, vojaško-industrijskem kompleksu ali po vaših lokalnih barabah, ravno dovolj močno, da bi znova vzpostavilo mejo in nam vrnilo nekaj upanja, potem pa nam ostalim vsaj toliko odpustilo, da bi si lahko privoščili nekaj zavednega ekoturizma in tako prispevali k stroškom vzdrževanja? Zdi se, da je divjina v naših časih izjemno ranljiva. Če bi divjina na ponižanja in grabežljive prakse, ki jih mora trpeti zaradi nas, odgovorila na naš način, bi to pomenilo naše vrste maščevalno opustošenje, naše vrste povračilno pravičnost – kar je nič drugega kot izničenje pravega značaja divjine, ki se razlikuje od človeškega. Lahko bi torej rekli, da takšna nebogljenost ohranja dušo divjine. In to je srce parajoče. Če bo divjina v prihodnjih desetletjih zaradi nas izginila, vrsta za vrsto, kraj za krajem, se bo to zgodilo v skladu z značajem divjine – ne brezdušno, ne s kaznovanjem, ampak v tišini.«[6]
To pa ne pomeni, da odnos s to nadčloveško močjo ni mogoč. Ne moremo ji vsiliti svojih pogojev ali je izpriditi v svojo korist, lahko pa se uskladimo z drobcem te moči, s katerim se stikamo.
Avstralski aktivist Daniel Schneider mi je pripovedoval o demonstraciji proti projektu hidravličnega lomljenja v Novem Južnem Walesu. Na kraju se je zbralo več tisoč ljudi, vključno z mnogimi aboridžini, ki so se tam utaborili za tri mesece, zablokirali ceste, se priklenili na avtomobile in sedeli na drogovih, da bi preprečili vstop delovnim strojem. »Dejansko smo se pripravljali na boj,« je rekel Dan. Izvedeli so, da se na prihod v naslednjem tednu pripravlja osemsto policistov skupaj z nastavljenimi provokatorji, ki bodo zagotovili izgovor za množična prijetja. Protestniki so se pripravili na končni obračun – seveda ne na dejanski boj s policijo, ampak na boj za pozornost javnosti in poročanje v medijih. Z droni in s pametnimi telefoni so dogajanje v živo prenašali aktivistom po vsem svetu. Pripravljeni so bili zmagati v vojni za javno mnenje ter razkrinkati pokvarjenost policije in vlade.
Ko se je napetost približevala vrhuncu, je Dan skupini aboridžinov podal predlog. Vse je navdajala zla slutnja, da bodo v boju poraženi. Zakaj ne bi torej poskusili nečesa drugega? Vedeli so, da prihajajo helikopterji medijskih hiš – zakaj ne bi izdelali ogromnih umetniških instalacij, ki jih bodo lahko posneli iz zraka namesto običajnih aretacij hipijev aktivistov? Aboridžini so bili nad predlogom navdušeni in so na podlagi svojih zgodb iz sanj pripravili skice za ogromne šestdesetmetrske mavrične kače in druge podobe, ki so jih nameravali na tla narisati s svetim zemeljskim pigmentom. Poleg tega so nameravali policiste obredno pozdraviti z velikimi kresovi, iz katerih se bo kadil dim svetega evkalipta, pričakalo pa naj bi jih še petsto moških, poslikanih z obrednimi barvami ter opremljenih z aboridžinskimi palčkami in didžeriduji.
Naslednje jutro je Dan prejel telefonski klic. Vlada je preklicala dovoljenje za hidravlično lomljenje.
Pozneje je k njemu prišla starejša staroselka. »Še dobro, da smo se odpovedali konfliktu. Zato nam je uspelo. To sem že doživela,« je rekla. »Običajno se vedno odvije ista zgodba. Pride policija, aretirani so vsi temnopolti in veliko svetlopoltih, projekt pa se nadaljuje. Ker pa smo se tokrat odpovedali konfliktu in se prepustili umetnosti in obredom, so se predniki te dežele lahko pridružili in uporabili svojo moč.«
Bližnja prijateljica Helena Norberg-Hodge, ki je živela uro stran od dogajanja, mi je povedala drugačno različico te zgodbe. Po njenih besedah so zmago zagotovile pletilje – starejše ženske, belke in domorodke, ki so, medtem ko so tiho pletle, ohranjale mir v taboru, ukrotile pretepanje in pijančevanje, ki sta izbruhnila med moškimi, in odprle stranske komunikacijske kanale s policijo. Z delovanjem iz ozadja so spremenile dinamiko in tako preprečile obračun; poleg tega so s počlovečenjem protestnikov onemogočile pripoved o ‘okoljskih ekstremistih’, ki bi policijo spodbudila k napadu.
Mislim, da si tidve različici zgodbe ne nasprotujeta, temveč se dopolnjujeta. Kako ‘predniki dežele’ udejanjajo svojo moč, če ne preko tihe vere pletilj? Kje te ženske črpajo moč? Kako ostajajo miroljubne pod pritiskom miselnosti ‘mi proti njim’?
Zgodba o sili proti sili temelji na globlji domnevi, da moramo za vsako smotrno dogajanje poskrbeti sami. Ne dopušča samostojnega prispevanja drugih bitij k oblikovanju sinhronicitet in nas zapira v svet, v katerem predniki in moč zemlje ne morejo delovati. Poleg tega ženskam ne dopušča, da bi s svojo žensko energijo ohranjale mir in tako prednikom in zemlji omogočile, da opravijo svoje delo. Pravzaprav jim – ženskam, prednikom in moči zemlje – sporoča, da jih ne potrebujemo. Da jih ne priznavamo.
Ta miselnost je podobna geomehanskemu pogledu na podnebne spremembe, ki prav tako ne upošteva zmožnosti živih sistemov za ohranjanje pogojev za življenje. Lahko jih ohranjajo – le dopustiti jim moramo. Mi pa jim tega ne dovolimo ter namesto tega zmanjšujemo to zmožnost in jo uničujemo. Uničujemo gozdove, jezera, gore in močvirja, deloma zato, ker jih tako ali tako že v osnovi dojemamo kot mrtve, pri čemer nas vodi ista miselnost, ki zanika, da lahko moč zemlje deluje na načine, ki so skrivnostnejši od urejanja kroženja ogljika, kroženja vode in albeda površine Zemlje.
V istem smislu moramo vsem tem bitjem dovoliti, da ‘ohranjajo razmere za življenje’, tako da nam pomagajo na področjih tehnologije in politike. Ko uporabljamo konfrontacijske taktike ali se proti uničevalcem borimo na sodišču, se moramo spomniti, da ni vse odvisno od nas. Spomniti se moramo, da smotrnih sprememb ne omogočajo le naša dejanja. Spomniti se moramo, da to ni boj, v katerem lahko zmagamo le z bojevanjem.
Ste v svojem življenju že kdaj opazili, da se najbolj presenetljive sinhronicitete dogodkov zgodijo takrat, ko ste negotovi? Na primer, ko se preselite v nov kraj brez pravega načrta, ko se odpravite na potovanje brez začrtane poti ali ko naredite nekaj neobičajnega, ne da bi vedeli, kaj se bo zgodilo – takrat pogosto pride do neverjetnega srečanja (ki včasih celo spremeni življenje), ‘srečnega’ naključja ali drugega nepredvidenega dogodka. To se redko zgodi, ko je vse načrtovano, predvidljivo in pod nadzorom, kot da v tem primeru za duhove ni prostora.
Vstopiti v svet sinhronicitet, pomoči prednikov in zavezništva z močjo zemlje ne pomeni brezdelno posedati in si preprosto želeti, da bi se nekaj zgodilo. ‘Pošiljanje pozitivne energije’ ne zadošča. Potrebno je neke vrste žrtvovanje – nekaj, kar vključuje tveganje ali izgubo. Žrtvujete lahko čas, energijo in denar. S korakom v neznano lahko žrtvujete gotovost ali nadzor. Lahko gre za dejanje predanosti, ki vam veliko pomeni. Žrtvujete lahko ‘zmago’ oziroma zadovoljstvo ob tem, ko vaš nasprotnik prizna svojo zmoto. Žrtvujete lahko položaj, v katerem ste vodja ali imate zasluge za uspeh. Žrtvujete lahko polariziran pristop in razčlovečenje druge strani, zaradi katerih se počutite večvredne. Žrtvujete lahko samopodobo, na primer prepričanje, da ste tisti, ki pozna odgovore.
Nujnost žrtvovanja lahko razumemo tudi tako: oseba, kakršna sem zdaj, ni v celoti usklajena z lepšim svetom, ki bi ga rad pomagal ustvariti. Da bi lepšemu svetu učinkovito služil in živel resničnost, v kateri je mogoč, se moram preobraziti. Pri tem bom nekaj izgubil, nekaj pa pridobil. Nečemu se moram odpovedati, da bi se uskladil s prihodnostjo, ki me kliče.
Žrtvovanje, ki ga omenjam, običajno ni namerno, ampak gre za rezultat osebnega usklajevanja z drugačnim življenjskim namenom ali ustvarjalnim ciljem. Usmerjanje življenjske energije v služenje molitvi oziroma ukrepanje v tridimenzionalnem svetu pa je namerno. Običajno ukrepanje, zlasti tisto, ki vključuje trdo delo, veliko denarja ali nevarnost zaporne kazni, je kot obred predanosti, ki lastni podzavesti in drugim opazovalcem sporoča, da mislimo resno.
Tisto, ki posluša naše molitve, se naveliča molitev, ki niso resne. V naši kulturi si pogosto želimo določenih stvari, ravnamo pa v popolnem nasprotju s to željo. Zato Poslušalec vpraša: »Ali misliš resno? Naj preverim.« Poslušalec potem ustvari situacijo – izziv ali nazadovanje –, kar osebi z željo ponudi priložnost, da pojasni, ali misli resno.
Okoljevarstvenik Mark Dubois mi je pripovedoval o kampanji, ki so jo on in drugi okoljevarstveniki bíli v sedemdesetih letih in v začetku osemdesetih let dvajsetega stoletja, da bi preprečili gradnjo jezu New Melones Dam na neokrnjenem odseku reke Stanislaus River. Skupina aktivistov je poskusila vse, od pravnega izpodbijanja do peticij, lobiranja za zakonodajo in neposrednega fizičnega ukrepanja (Mark se je priklenil na balvan, da bi organom preprečil polnjenje zbiralnika); a vse zaman. V kampanjo so vnesli toliko svojih src in duše, in ko so nazadnje izgubili boj, sta bila njihova bolečina in žalovanje tolikšna, da jih veliko ni moglo prenesti obiska poplavljene soteske. Počutili so se povsem poraženi. Kljub temu je bil projekt New Melones prelomnica. To je bil zadnji tako velik jez, zgrajen v Združenih državah Amerike. Od takrat je vsak nov projekt gradnje jezu naletel na odločno nasprotovanje in odstranjenih je bilo več jezov, kot jih je bilo na novo zgrajenih.
Seveda bi lahko konec dobe gradnje jezov pojasnili z vsakdanjimi razlagami. V Severni Ameriki je le še nekaj primernih lokacij; organi so zaradi odmevnosti in stroškov boja proti projektu New Melones izgubili voljo za nadaljnje projekte; zaradi upora se je povečala ozaveščenost javnosti o škodi, ki jo povzročajo jezovi. Vse to je res, z drugega vidika pa bi neuspešno kampanjo lahko razumeli kot nekakšno molitev. Ko v vizijo vložimo vse, kar imamo, svet to opazi in resničnost se spremeni. Naši neuspehi so naše molitve. Ne trdim, da se moramo zaobljubiti nedosegljivemu cilju in upati, da bomo s protestniškimi rituali čudežno dosegli nemogoče rezultate. Pomeni, da se z znanjem, ki ga imamo, trudimo po svojih najboljših močeh, v zavedanju, da bomo z iskreno predanostjo vplivali na svet. Nobeno iskreno dejanje ni nikoli zaman.
Ne moremo z gotovostjo vedeti, da bodo naše molitve uslišane na način, ki ga pričakujemo. Lahko pa smo prepričani, da so naše molitve slišane. Tu nismo sami. Nekaj je, kar gleda. Nekaj je, kar posluša.
Kar vidim lahko, kako moji evangeličanski prijatelji pravijo: »Da, ta ‘nekaj’, o čemer govoriš, je Bog.« Strinjam se z njimi, a s to razliko, da oni dojemajo Boga kot nesnovno bitje, duha, ki upravlja snov, vendar je ločen od nje. Snov dojemajo kot brezčutno in tako podpirajo znanstveni redukcionizem. Rekel bi, da je tisto ‘nekaj’, kar posluša, vse: zemlja, nebo, voda, zrak, skale, drevesa, živali, rastline in podobno, pa tudi bitja, ki jih ne vidimo in nimajo poimenovanj (vsaj ne v angleščini). Snov čuti, gleda, posluša; lahko bi rekli, da je bog v vseh stvareh in da je ni stvari, ki ni bog.
Končna opomba
[6] Jenkinson (2018). Vzeto iz osnutka pred objavo, ki mi ga je poslal avtor.