Za moč je potrebna energija, zato nas energetska kriza poziva k načinu življenja, ki uporablja manj moči. V enačenju tega z zmanjševanjem človekovega blagostanja se izražajo predsodki našega časa. Ponuja se nam razvoj drugačne vrste.
Holistična medicina ni energijsko bolj intenzivna od tehnološko napredne medicine, ampak manj. Regenerativno kmetijstvo ni energijsko bolj intenzivno od kmetijstva, odvisnega od kemikalij, pač pa je manj energijsko intenzivno. Tesno povezane skupnosti in razširjene družine niso energijsko bolj intenzivne od doma, v katerem biva ena družina, pač pa so manj energijsko intenzivne. Poleg tega te alternativne možnosti zagotavljajo boljše zdravje, obilico hrane in več sreče kot sedanji načini življenja.
Zato je glavno vprašanje, ki se postavlja v razpravi o trajnostnosti, napačno vprašanje. Vprašanje »Kako bomo zadovoljili vse večje povpraševanje človeštva po energiji?« vsebuje napovedi, za katere ni nujno, da se uresničijo. Preidemo lahko na razvoj, drugačen od zahodnjaškega modela zadnjih nekaj stoletij.
Pred več leti mi je ženska v Indiji povedala: »Odraščala sem v gospodinjstvu z več kot sto ljudmi. Tete, strici, sestrične in bratranci …, več generacij je živelo pod eno streho. Ko smo bili otroci, smo se vedno lahko igrali z veliko ljudmi in vsaka odrasla oseba v našem življenju nas je imela rada.«
»Potem pa se je vse spremenilo,« je rekla. »Sorodstvo je obogatelo in zdaj se po poroki vsak odseli, da bi si ustvaril svoj dom. Nihče ne ostane v vasi. Zdaj smo vsi precej bogatejši, vsak ima svoj dom in svoj avto, nihče pa ni tako srečen kot takrat, ko sem bila otrok. Ko se pari prerekajo, jih nihče ne sliši. Nikogar ni, ki bi pomagal popaziti na otroke, in nikogar, s komer bi se otroci lahko igrali.«
Nekaj podobnega se je zgodilo po vsem svetu, ko je val urbanizacije, ki sta ga gnali ideologija in ekonomija razvoja, izpraznil majhna mesta in vasi. Veliko ljudi predvideva, da je tak razvoj neizogiben in zaželen: da je očitna usoda vsakega kitajskega kmeta in indijskega vaščana doseči ameriški življenjski slog, kjer se bo prevažal naokoli s svojim avtomobilom, živel v tristo kvadratnih metrov veliki hiši z ločeno spalnico za vsakega otroka, v veleblagovnici kupoval hrano, pridelano v več kot tisoč kilometrov oddaljenem kraju, in se zabaval z digitalnimi mediji. Optimisti menijo, da bi bilo to možno, če bi njihovo električno omrežje napajale vetrne turbine in bi njihove avtomobile poganjali etanol, vodik ali elektrika. Pesimisti pa opozarjajo na različne težave pri uresničevanju takega življenjskega sloga za vse, saj bi prestopili meje, ki jih predstavljajo omejeni planetarni viri.
Razprava pa se ne dotakne vprašanja, ali je tak rezultat sploh zaželen. Vse več ljudi na Zahodu zadnje čase spoznava, da ni. Veliko ljudi, ki uresničijo ameriške sanje (kar se dogaja vse redkeje), odkrije, da so pravzaprav ameriška mora. Živim v državi, v kateri skoraj vsakemu petemu človeku psihiater predpiše zdravila za depresijo in tesnobo, v kateri sta ravni samomorov in zasvojenosti višji kot kadarkoli prej, v kateri je tretjina vseh otrok zlorabljenih, polovica zakonov pa se konča z ločitvijo. Te tegobe se ne ozirajo na raso in družbeni razred. Proti njim ne zaležeta niti privilegiranost niti uspeh.
Veliko ljudi na Zahodu po spoznanju, da so jih ameriške sanje pustile na cedilu, izbere drugo pot. Nekateri to naredijo zavestno, drugi ne (paraliza zaradi hude depresije ali beg pred resničnostjo, ki ga omogoča zasvojenost, bi se lahko štela za neke vrste nezavedno izbiro druge poti). Tisti, ki drugo pot izberejo zavestno, poskusijo živeti na drugačen način. Lotijo se ročnega obdelovanja zemlje. Zaživijo v skupnosti. Odklopijo se od digitalnih medijev. Živijo v manjših hišah in z manjšimi prihodki. Prizadevajo si, da bi se učili od kultur, ki so ohranile drugačen način življenja. Danes ti ljudje živijo večinoma na obrobju družbe, lahko pa bi bilo tudi drugače. Utelešajo povabilo k nekdanjemu in bodočemu načinu bivanja.
Namesto da razmišljamo o tem, kako bi ohranili energijsko intenzivno družbeno infrastrukturo, bi morali razmišljati o njeni popolni preobrazbi, vendar ne zato, da bi porabili manj energije. Stranski učinek preusmeritve vrednot k lokalnemu, participativnemu, vključujočemu, skupnostnemu, k celovitosti, sočutju in k obnovi ekoloških odnosov bo zagotovo tudi zmanjšana poraba energije. To bo neizogibno, ko sveta ne bomo več poskušali nadvladati in ga nadzirali z močjo. Neizogibno bo, ko bomo sebe sprejeli kot del omenjene preobrazbe ter iskali načine, kako bi lahko pri njej sodelovali.
Razlog za deurbanizacijo, relokalizacijo, skromnejše življenje, učenje pozabljenih veščin, vrnitev k zemlji in življenje v skupnosti ni nujno zmanjšanje porabe energije ali izpustov toplogrednih plinov. Take in drugačne posledične ugodnosti, ki jih je mogoče meriti, so barometri zdravja in ne njegovo bistvo. Pravi razlog bi bil lahko obnoviti vezi, ki nas osrečujejo, ponovno vzpostaviti odnose drug z drugim in z bitji narave, živeti na način, usklajen z zgodbo o prepletenem bivanju, ki pravi, da se vzpostavljamo skozi odnose.
V gibanjih za poogljično družbo in za t. i. tranzicijska mesta je veliko komentatorjev, ki dobro razumejo nesmiselnost prehoda na energijo iz obnovljivih virov, pri katerem vse ostalo ostaja enako. Večina pa družbeno preobrazbo še vedno podreja potrebam podnebne krize ali pomanjkanja energije. Pri tem pravijo: »Svojega dosedanjega življenjskega standarda ne bomo mogli ohraniti; pripraviti se bomo morali na slabše razmere.« Ali pa: »Lotimo se tega, kar je potrebno za prehod na poogljični svet.« Izbiro podrejajo nujnosti. Kaj pa če ne bomo prisiljeni v ekološko prihodnost, kar opisujem v 7. poglavju? Kaj pa če jo moramo izbrati?
Mnogi so jo že izbrali ter jo po najboljših močeh živijo v obstoječi družbeni in gospodarski mreži, ki je do nje sovražna. Nikogar nisem slišal reči: »Zapustil sem korporativno Ameriko in opravil tečaj permakulturnega načrtovanja, ker nisem imel druge možnosti.« Povsem mogoče je, da je tako odločitev spodbudila osebna kriza. Morda do tega trenutka odločitev, da je lepo življenje več vredno kot varno življenje, ni bila možna. Ta možnost se pokaže, ko se nekaj sesuje in naredi prostor novi zgodbi. Nismo stvaritelji svojih izbir. Zgolj odločimo se.
Številne krize, ki se danes zgrinjajo nad nami, nam ponujajo nove možnosti izbire. Ponuja se nam izboljšanje in ne poslabšanje kakovosti življenja. Naš ‘življenjski standard’ se bo morda poslabšal, a standardi temeljijo na kvantitativnih meritvah. Izbira, da zaživimo bolj polno, je obenem tudi odločitev za manj; na primer manj kvadratnih metrov bivalnih površin na prebivalca, manj kilovatnih ur porabljene energije, manj prepotovanih kilometrov, manj denarja za zdravstveno varstvo, manj globalnega trgovanja, manj plačanih ur za varstvo otrok, manj kupljene predpripravljene hrane, manj sečnje lesa in podobno. Če ne menite, da so ljudje srečnejši v svojih palačah, kot so bili v majhnih domovih iz dobrih starih časov, če se ne strinjate s tem, da so otroci, ki jih starši vozijo na organizirane dejavnosti, srečnejši, kot so bili otroci takrat, ko so se z gručo drugih otrok svobodno igrali na prostem, in če bi se na obisk k svojim najdražjim raje sprehodili kot dolge ure vozili, je lahko naša izbira jasen
»da« lepšemu svetu, ne pa predaja mračnim nujnim okoliščinam.
Izbiro, pred katero smo se znašli, lahko razumemo tudi kot prehod s kvantitativnih vrednot na kvalitativne. Meriti pomeni obvladovati, zreducirati neskončno raznolikost sveta na standardne enote. Pomeni vladati svetu in ga urejati v skladu z našimi meritvami. Ta konceptualna ječa sveta postavlja temelje za njegovo dejansko ujetost. Žal pa v vsaki jetniški družbi tudi paznik postane jetnik, in tako smo ujeti v nenehno stremenje po še več.
V knjigi The More Beautiful World Our Hearts Know Is Possible (Lepši svet, za katerega v svojih srcih vemo, da je mogoč) sem napisal:
»Koliko grdega je potrebno, da zadostimo pomanjkanju lepega? Koliko pustolovskih filmov je potrebnih, da potešimo pomanjkanje pustolovščin? Koliko filmov o superjunakih moramo videti, da nadomestimo izgubo lastne veličine? Koliko pornografije, da zadovoljimo potrebo po intimnosti? Koliko zabavnih programov, da nadomestimo pomanjkanje igre? Neskončno. To je dobra novica za gospodarsko rast, vendar slaba novica za planet. Na srečo naš planet, enako kot naša uničena družbena struktura, tega ne bo več dolgo zdržal. Doba umetnega pomanjkanja je skoraj pri koncu, le navade, ki nas zadržujejo v njej, moramo opustiti.«
Tako kot ljudje mislijo, da bi bili srečni, ko bi le imeli več denarja, tudi mi mislimo, da bi lahko rešili težave sveta, ko bi le imeli na voljo veliko več energije. Kaj vse bi lahko naredili!
Morda bi lahko vsak imel svojo palačo in svoje zasebno letalo. Potem bi bili zagotovo srečni.
Pomenljivo je, da tudi ljudje, ki imajo palačo in zasebno letalo, niso nič srečnejši od drugih. Ko sem prej pisal odstavek o depresiji, tesnobi in podobnem, sem na spletu preveril, ali si nisem preprosto izmislil, da so bogati ravno tako dovzetni za te bolezni kot drugi. Ali vi ne raziskujete na enak način – najprej se odločite, kaj je res, potem pa poiščete dokaze? Naletel sem torej na članek iz revije Forbes z naslovom Why the Super-Successful Get Depressed (Zakaj so izjemno uspešni ljudje depresivni).[4] Očitno je depresija med izvršnimi direktorji zelo pogosta, kar je razumljivo. Preden vam ‘uspe’, lahko svojo nesrečo utemeljujete s tem, da nimate večje hiše in boljšega avtomobila, jahte in zasebnega letala. Kaj pa potem, ko imate vse to?
Tega mi res ni treba dokazovati, saj še vrabci čivkajo o tem, da nas kopičenje stvari ne osrečuje. Kot posameznikom nam je to jasno. Na kolektivni ravni pa ne. Javna politika ima željo po več za samoumevno.
Za to obstaja dober razlog: naš gospodarski sistem zahteva neskončno rast. Da bi namesto kvantitativnih izbrali kvalitativne vrednote, bomo potrebovali izrazito drugačen gospodarski sistem. Ne razpravljamo le o osebnih odločitvah, spremeniti moramo tudi pogoje, pod katerimi se ljudje odločajo.
To ni poziv k stagnaciji. Mogočih je več načinov razvoja, od katerih ne zahtevajo vsi stalnega povečevanja obsega. Z vidika tehnologij, ki uporabljajo moč, je prevladujoča civilizacija trenutno dejansko najrazvitejša civilizacija, kar jih je svet kdaj videl. Uporablja več energije za opravljanje več dela kot katerakoli civilizacija pred njo. Vendar so bile civilizacije, ki jih je uničila, potisnila na rob ali vsrkala vase, visoko razvite na druge načine: v razumevanju energije telesa, tehnik sanjanja, arhitekturni estetiki, razvijanju zavedanja in urejanju krajine. Vsaka kultura je raziskala in razvila človeške sposobnosti, ki se jih danes komajda še zavedamo. Mnoge od teh sposobnosti se ujetim v zgodbo o ločenosti (z vsemi njenimi vzroki in kategorijami) zdijo nemogoče. S koncem te zgodbe te sposobnosti ponovno pridobivajo veljavo in nagonsko se po znanje o njih odpravimo k obrobnim kulturam. Tovrsten razvoj nikakor ni odvisen od ohranjanja trenutnih ravni porabe energije. Nasprotno, razvoj v zgodbi o prepletenem bivanju v sedanjem okolju skorajda ni mogoč. Klimatizirana stanovanja, digitalizirani odnosi, vožnja na delo v oddaljene kraje, industrijsko predelana hrana, odtujenost od materialne proizvodnje, nevključenost telesa v delovni proces in podobno – vse, kar je omogočila obilica energije, zdaj ovira našo naslednjo fazo razvoja.
Kakšen razvoj si pa vi želite? Katera prihodnost se bolj ujema z vašimi prizadevanji: ogromen televizor s ploščatim zaslonom in robotski sistem za čiščenje v petsto kvadratnih metrov veliki hiši z garažo za tri avtomobile in s pristajališčem za vaš zasebni helikopter? Ali majhna hiška iz naravnih materialov, zgrajena po svetih geometrijskih razmerjih, obdana z vrtovi, ki kipijo od življenja in so polni ptic, ter s potkami povezana z drugimi prebivališči v skupnosti ljudi, ki vam veliko pomenijo? Niste edini! Ali bi radi ‘razvili’ svoje zavedanje, zaznavanje subtilnih energij, poznavanje lokalnih rastlin in živali, čustveno inteligenco in pristnost svojih odnosov? Veliko ljudi hrepeni po takem razvoju. Si lahko predstavljate, kakšna bi postala družba, če bi tak razvoj podpirala in si zanj kolektivno prizadevala, namesto da ga potiska na rob? Za tak razvoj zagotovo ni potrebna večja poraba energije in materialov. Nasprotno, želja po več onemogoča preusmeritev pozornosti in prioritet, ki je potrebna za takšen način razvoja.
Končna opomba
[4] Walton (2015).