Andrej Detela
fizik, utemeljitelj znanosti o sintropiji
Charles Eisenstein je že v rosnih otroških letih vzpostavil srčno predan dialog z vsem živim svetom, ki nas obdaja. Danes je poznan kot velik zagovornik pravic, ki jih moramo priznati naravi. Ta stališča zastopa v globoko poduhovljenem smislu, skozi ljubezen do vsega živečega. Naravo dojema kot živ organizem, kot splet kozmičnega življenja, katerega del smo tako ljudje kot tudi prastara častitljiva drevesa, žvrgoleče ptice, žuboreči potoki ali zasanjani oblaki na nebu. Vse to je Gaja, naš dom Zemlja, ki čuti in diha kot eno samo ogromno živo bitje, ki v sebi zaobjema nebroj prepletenih povezav med posameznimi utelešenimi bitji. To je Gaja, ki potrpežljivo in neutrudno išče ravnovesje za svoje lastno blagostanje, s tem pa tudi za naše fizično in duhovno zdravje – seveda če bomo znali slišati in tudi uslišati njena sporočila. Narava ima namen sama po sebi in ne potrebuje zunanjega božanstva, ki bi ji dalo smisel.
Eisenstein vsem oblikam življenja priznava njim lastne pravice, a primarno tega ne zagovarja skozi racionalizirane številske podatke, temveč neposredno, skozi izkušnje srca. Ko smo potopljeni v ocean kozmičnega življenja, je živih vezi zdaleč preveč, da bi jih lahko zamejili v racionaliziran sistem številskih algoritmov. Vsi vemo, da suho preračunljiv pristop ne deluje najbolje v skrbi za naše otroke, a prav tako ne deluje tudi v skrbi za našo skupno mamico Gajo – kar dokazujejo na primer jalovi prepiri svetovnih vlad na zadnji klimatski konferenci v Glasgowu na Škotskem (november 2021).
Torej je v primarnem smislu treba zadeve zastaviti bistveno drugače, ne od zunaj, temveč od znotraj: šele srčno predana skrb za Zemljo (in ne kalkulacije okoli številk, ki vedno zastopajo neke parcialne interese) daje verodostojnost našim prizadevanjem za okoljsko vzdržnost. V teh naših prelomnih časih je nujna globinska preobrazba našega odnosa do narave, a za to potrebujemo tudi duhovni in čustveni pristop, kajti šele to nas motivira k iskrenemu delovanju za tiste prave spremembe. Glede tega nam avtor knjige podaja številne primere iz življenja staroselskih kultur, od katerih se lahko ogromno naučimo. Na primer, indijanci Kogi iz kolumbijskih Andov ali indijanci Janomami iz deževnega gozda ob gornjem porečju reke Orinoko (prav tako Kolumbija) nas že desetletja potrpežljivo opozarjajo, da se izteka čas za nujno potrebni sestop iz domišljavega lomastenja po Zemlji, saj nismo ‘gospodarji narave’. Leta navidezne prosperitete so se že iztekla.
Ali lahko staroselske modrosti izrazimo v jezikih sodobne znanosti? V naši ‘zahodni’ civilizaciji potem, ko smo vpeti v eno od konkretnih skrbi za naše skupno življenje, svoja spoznanja zelo radi podkrepimo tudi z meritvami, s številkami in z matematičnimi modeli. In to je tista druga polovica, ki v današnjem času dodaja še močnejšo verodostojnost našim prizadevanjem za okolje. Zato je avtor okoljsko tesnobo sodobnega sveta pojasnil in nadgradil tudi s spoznanji moderne znanosti. V knjigi so torej tudi številni statistični podatki o naglo rastočih okoljskih spremembah, čeprav se zgodba ne začne pri številkah. Tako se je avtorju posrečilo, da prepriča tudi tiste, ki ne znajo začeti drugače kot z analizo številk ter se šele na teh temeljih upajo odpreti tudi v neposredno, intuitivno dojemanje celovite resničnosti. (Mimogrede: ali ni vsaka resna znanstvena ustvarjalnost v začetni fazi predvsem intuitivna, torej nekako ‘iracionalna’, in šele pozneje, predvsem v tisti drugi, navzven sporočilni fazi, ta ustvarjalnost pridobi še lastnosti racionaliziranih znanstvenih jezikov, da se med sabo lahko razumemo o istih stvareh in istih pojmih?)
***
V pričujoči knjigi nam avtor razgrinja izviren in nadvse dragocen pogled na sodobno okoljsko problematiko. Njegov pristop je namreč radikalno drugačen od vsega, česar smo vajeni ob poslušanju ali prebiranju množice opozoril o bližajoči se podnebni katastrofi.
Že zdavnaj je spoznal, da opozorila s strašenjem ne pomagajo kaj dosti, podobno tako kot grozna opozorila na zavojčkih cigaret verižnih kadilcev najbrž ne bodo odvrnila od kajenja. Nasprotno, avtor nas v okoljsko problematiko uvede skozi intimni, ljubeči odnos do vsega živečega: če bomo naravo in vsa bitja v njej resnično vzljubili, bomo spontano delovali v njeno korist. Avtorjev jezik je torej izrazito poetičen in knjiga nam približa možnost sodobne pravljice, ki pa je uresničljiva in za katero se je vredno potruditi.
Po avtorjevih besedah »[...] gre za iniciacijo v povsem novo usmeritev. Vprašanje torej ni, ali lahko preživimo, temveč kako bi radi živeli. Vprašanje ni več, kako doseči trajnostnost, ampak kaj je tisto, kar želimo, da traja. [...] Ekološka kriza naj bi bila budnica k spremembi, ne pa izziv, ki ga moramo premagati, da bi lahko ostali na isti poti. [...] Ponovna oživitev našega sveta je ključna za ekološko ozdravitev. Če živimo v veri, da je svet mrtev, bomo neizogibno ubili tisto, kar je živo.«
Charles Eisenstein nas torej ne straši z bližajočo se apokalipso, vendar to ne pomeni, da bi zanikal skrajno resnost poškodb, ki jih (še največ v zadnjih desetletjih) povzročamo našemu naravnemu okolju. Uradna, trenutno prevladujoča okoljska narativa se osredotoča predvsem na problem globalnega segrevanja, toda avtor pravilno ugotavlja, da tega problema ne bomo rešili, če ga ne bomo obravnavali kot del veliko širšega problema: vseprisotno uničevanje malih in velikih ekosistemov, od gozdov, mokrišč in travišč pa vse do globalnega podnebja. Vse to je namreč med sabo povezano z živimi nitkami, ki jih v njihovem mnoštvu lahko uzremo samo skozi ljubečo odprtost v takšnost tega sveta.
Torej se ne smemo omejiti samo na vprašanja, povezana z globalnim pregrevanjem planeta, a hkrati tega problema tudi ne smemo zanikati. Seveda je skrajno resen (na primer, britanski The Guardian že nekaj let uporablja izraz ‘global heating’ namesto starega poimenovanja ‘global warming’), toda laže ga bomo reševali, če ga postavimo v širši kontekst. Ta kontekst vključuje vse možne ekosisteme, ki na vidne ali nevidne načine vplivajo tudi na vreme. Zemljo uničujemo na številne načine, na primer tudi s spuščanjem ogromne količine plastičnih odpadkov v naravo – in velik del tega konča kot mikroplastika v zemlji in na dnu oceanov, nazadnje seveda tudi v hrani, ki jo uživamo. O tem se skoraj ne govori, pa se bo kmalu. Skratka, ko ekosistemi propadajo, opeša samoregulacijska sposobnost Gaje, in to v povratnih zankah vpliva na vse, vključno na globalno podnebje.
***
Ali bomo uspešni, če se trudimo dvig globalne temperature ustaviti pri tisti kritični meji 1,5 °C samo s priseganjem na neke številke? In če karikiram: se mrtvi tehnicistični jeziki lahko postavijo v vlogo arbitra za živo okolje? Globalna temperatura še vedno nezadržno narašča, kot v posmeh podnebnim konferencam, na katerih so bili podpisani številni sklepi in dobri nameni. V dneh, ko to pišem, pri nas na Krasu in po vsem svetu razsajajo številni gozdni požari.
Morda našo slabo vest skuša potolažiti reklama, da neki novi tip avtomobila na kilometer vožnje izpusti manj kot sto gramov toplogrednega plina. Ali ta danes prevladujoča podnebna narativa ni samo nadaljevanje iste miselne zablode v novi preobleki? In ali tehnicistične, megalomanske fantazije o reševanju planeta z geoinženiringom, v katere zaidejo nekateri zeleni milijarderji in samooklicani ‘filantropi’ (na primer Bill Gates) niso samo izraz prav istega hipertrofiranega ‘razvoja’ v interesu dobička, merljivega z denarjem? Eisenstein pravi: »Izobilje je stanje duha in funkcija družbenih odnosov. Tehnologija je zgolj njegovo orodje.« Prav res, vrniti se je treba k izviru.
Toda svet še vedno obvladuje kapitalistična tekmovalnost (kar naprej poslušamo ekonomske litanije o potrebi po ‘konkurenčnosti’) in številke o škodljivih izpustih služijo v interesu večje prodaje, torej še večje zasičenosti Zemlje s potrebnim in zlasti še več nepotrebnim. Ali znamo trezno razsoditi, kaj od tega, kar danes proizvajamo, zares sploh potrebujemo? V bogatem delu sveta po moji oceni največ četrtino, zagotovo ne več. Seveda pa moramo, da nas ta četrtina zadovolji in osreči, življenje napolniti z globljim smislom drugačne vrste. Prvinska radost bivanja, ki ne temelji na materialnih dobrinah, ne gre pa brez etike, ki je v sodobnem svetu tako zelo primanjkuje.
Pa vendar: če bomo za nastalo situacijo krivili samo posamezne korporacije, ki pač morajo tekmovati v okviru sodobnega neoliberalnega kapitalizma (sicer bi propadle), ne bomo dosegli ničesar. Problem je v srži sodobnega ekonomskega in finančnega sistema, ki v principu in po definiciji ne more preživeti brez vgrajenega pohlepa in brez nenehne ‘rasti’. Ne zmore se ustaviti niti tedaj, ko ta ‘sveta rast’, po Galimbertiju eden glavnih mitov našega časa, že spominja na zločesto rast rakavega tkiva. Da lahko uzremo srž našega problema, moramo torej izstopiti iz miselne kletke matematiziranih ekonomskih in finančnih pojmov. Ti pojmi so v lasti Sistema, ki je izgubil moralni kompas.
To pa nas že napeljuje na sklep, ki si ga marsikdo še ne upa priznati: še nikoli prej v zgodovini civilizacije niso bile tako nujno potrebne sanje. Pripadnikom avtohtonih ljudstev so sanje ohranjale (in kot navaja avtor, mnogim še vedno ohranjajo) spoštljiv odnos do presežnosti, ki vključuje tudi naravo. In mi? Znova se moramo naučiti sanjati. Danes moramo sanjati o drugačnem svetu, o svetu, kjer odnosov ne bomo več gradili na tekmovalnosti in prizadevanju za prevlado nad drugimi bitji, nad drugimi oblikami življenja. Torej sanjati o svetu, v katerem kulturno in okoljsko vzdržni odnosi temeljijo na spoštljivem ali celo ljubečem sodelovanju vseh ubrano različnih akterjev. In te sanje tudi pretvarjati v resničnost. Skratka, v teh letih vsesplošne krize prihaja čas, ko se odpovedujemo zlorabi moči. Le tako bomo lahko ozdravili Zemljo, našo ljubo mamico Gajo.
V tej naši skupni zgodbi smo soudeleženi prav vsi. Čeprav mnogi vplivneži še vedno slepo verjamejo v uradno narativo, da obstoječa oblika kapitalizma nima alternative (po njihovo: naj kar propade ves svet, nikar pa kapitalizem!), pa se v nevidnem ozadju, ki ni pod žarometi množičnih (sprivatiziranih) medijev, vse bolj krepi nova skupnost prebujenih, ki razmere sodobnega sveta preizprašujemo na sveže, pa vendar že davno nam vsem vrojene načine. Skratka, gre za vrnitev k izvorni človečnosti. In točno o tem nam prigovarja ta knjiga.
1. 8. 2022