Za trenutek si predstavljajte, da lahko odločam o tem, ali boste živeli ali umrli. Ali naj vam prizanesem, ker mi bolj koristite živi kot mrtvi? Morda boste veseli, da sem vas pustil pri življenju, vendar ne boste varni, saj ne morete vedeti, kaj se bo zgodilo, če se računica spremeni. Kaj se bo zgodilo, ko mi ne boste več koristni?
To ni samo prazno ugibanje. Na svetovni ravni sredstva, ki omogočajo preživetje, prejmejo tisti, ki so koristni za svetovno gospodarstvo. Tisti, katerih prispevki niso izraženi kot blago in storitve, ki se lahko prodajo, težko preživijo. S konvencionalnega ekonomskega vidika dejansko niso bolj koristni živi kot mrtvi, in takih je vse več. Njihova vrednost je enaka vrednosti vseh drugih le, če nanje ne gledamo s finančnega vidika.[6]
Edinstvenost in svetost vsakega bitja izgineta, če ju zreduciramo na niz številk.
Skrajni primer trgovine z ljudmi opozarja na posledično degradacijo, s katero se v blažji obliki srečamo vsi, kadarkoli smo v vlogi zaposlenega ali potrošnika. Ko se ocenjuje naša denarna vrednost, naše blagostanje ni več pomembno, razen če vpliva na to vrednost. Ta logika je očitna v programih zdravstvenega varstva za zaposlene, ki navajajo, koliko manj stroškov bo nastalo, če bodo zaposleni zdravi. Že prav, a kaj se zgodi, ko stroški presežejo prednosti zdravja? Po isti logiki se žrtvuje zdravje. Prav to se pogosto zgodi, ko podjetje odkrije nevarnost za zdravje, odpravljanje te nevarnosti pa je drago. »To bomo pa prezrli.«
Ali lahko, prosim, razumemo, da je revolucija to: imeti rad vsa bitja zato, ker so, ne zato, ker so koristna? Ko dopustimo tako razmišljanje, se ne spremeni samo naš odnos do narave. Preobrazi se tudi naš ekonomski sistem, ki temelji prav na izkoriščanju človeka za dobiček, tj. za njegovo koristnost. Verjetno vam ni všeč, da se z vami tako ravna, kot z orodjem v korist nekoga drugega, kot s potrošnikom ali z zaposlenim, čigar vrednost izgine takoj, ko porabi ves svoj denar ali ni več produktiven. Tudi bitjem narave to ni všeč. Vse oblike miselnosti izkoriščanja se morajo spremeniti sočasno, saj vsaka izraža in podpira druge. Zato so vse revolucije, ki se danes odvijajo, v bistvu ista revolucija.
Trgovina z ljudmi se ne razlikuje od trgovine z naravo. Enako kot ekonomska in politična miselnost dojema človeško prebivalstvo, nam izračunavanje ogljika omogoča, da trdimo: »To zemljišče je pomembnejše od tistega. Ta vrsta je več vredna od tiste.« Naslednji korak je seveda žrtvovanje tistega, o čemer na podlagi številk presodimo, da je vredno manj.
Merjenje in monetizacija gresta z roko v roki. Če nekaj ovrednotimo na podlagi neke merske enote, to zlahka pretvorimo v drugo mersko enoto: denar. Takoj ko začnemo enačiti zeleno in nizkoogljično, lahko ogljiku določimo ceno in zeleno povežemo z denarjem. To je osnovna logika sistemov za monetizacijo ekosistemskih storitev.
Na tej logiki temelji tudi žanr okoljevarstvene literature, katerega dober primer je podnaslov iz revije Scientific American: »Fish save the world billions of dollars in damages by helping store carbon dioxide in the oceans« (Ribe prihranijo svetu več milijard dolarjev, saj pomagajo pri skladiščenju ogljikovega dioksida v oceanu).[7] V članku je opisana študija, ki je pokazala, da ribe na odprtem morju vsako leto preprečijo podnebno škodo v znesku 74–220 milijard dolarjev. To močno presega ekonomsko vrednost ribiške industrije, zato je v članku sklenjeno, da bi morali spremeniti ribiško politiko.
Kakšna sreča za ribe, da nam prihranijo denar. Kakšna sreča za zaposlene, da so bolj dobičkonosni zdravi kot bolni. Kakšna sreča za medonosne čebele, da opravljajo storitve s takšno ekonomsko vrednostjo. Ampak smola za karkoli in kogarkoli, česar ali čigar vrednost ocenjujemo kot majhno.
Ali poznate tisto očaranost, ko zagledate redko ptico ali od blizu srečate žival, vidite orla v preletu nad vodo ali kita v morju, ki prši vodo? Ali lahko določite, koliko revnejši bi bili brez teh bitij? No, povejte mi številko. Tako bomo vedeli, ali jih je vredno zaščititi.
Če ste se slučajno spraševali, ali je vredno zaščititi oceane, naj vam povem, da je Svetovni sklad za naravo (World Wildlife Fund) prijazno določil njihovo denarno vrednost: 24 bilijonov dolarjev.[8] Nedvomno upa, da bo tako uskladil gospodarsko spodbudo z ekološko blagostanje, kar je hvalevredna motivacija. Vendar pomislite za trenutek na miselnost, ki jo tako vrednotenje krepi, ko namiguje:
Očitno je ta miselnost del težave. V tem trenutku dejansko uničujemo oceane zavoljo denarja. Ne vem, koliko bilijonov dolarjev služimo s tem, vendar ko berem o deset tisoč tjulnjih, ki jih je poginjene naplavilo na kalifornijske plaže, o več sto nasedlih kitih na Novi Zelandiji, o morskih pticah, ki so se zadušile s plastiko, ali o izginjajočih koralnih grebenih, vem, da naj zaslužimo še toliko, to nikoli ne bo dovolj.
Razumeti moramo, da nekaterih stvari ni mogoče izmeriti in jim določiti cene. To je skregano z vladajočo ideologijo našega časa: znanost trdi, da lahko vse izmerimo, ekonomija pa, da lahko vsemu določimo ceno. Zato (v prevladujoči kulturi) verjamemo, da bomo s tehnologijo osvojili svet, če bomo povečali obseg in točnost našega kvantitativnega razmišljanja, in da bomo z razširitvijo področja tržnih odnosov povečali učinkovito ustvarjanje bogastva.
Zakaj se potem kljub temu, da naše tehnologije nadzora postajajo vse bolj vplivne in natančne, zdi, da svet uhaja izpod nadzora? Zakaj se potem kljub temu, da svetovni BDP dosega nove vrhove, spoprijemamo z vse večjo revščino – z revščino, iz katere niso izvzeti niti premožni? Zaradi vsega, kar izpustimo iz naših meritev, kar je težko meriti in je nemerljivo: lepota, radost, trpljenje, namen, bolečina, svetost, izpolnitev, igra … in prizor tjulnjev na plaži, čeprav morda ne služijo nobenemu drugemu namenu. V resnici je prav to tisto, kar bogati življenje.
Ironično nam miselnost instrumentalne uporabnosti, ki vrednoti vse stvari glede na to, koliko nam koristijo, sploh ne koristi. To je precej težko pojasniti v okviru Zgodbe o ločenosti, kvečjemu bi morda lahko rekli, da bi se morali pri tem bolj potruditi. Pri izkoriščanju vsega v lastno korist bi morali biti pametnejši in manj kratkovidni. V okviru Zgodbe o medbivanju pa je očitno, zakaj je tako. V svetu tesne povezanosti škodovati enemu pomeni škodovati vsem. V svojih prizadevanjih za nadzor bomo vedno omejeni, pri merjenju in napovedovanju pa nikoli ne bomo popolni.
Številke imajo svoje mesto, vendar če želimo na tem planetu ohraniti stvari, ki jim ni mogoče določiti cene, se pri tem ne moremo zanašati na matematiko. Ne moremo se s strašenjem prisiliti v sočutje, češ da ne bomo več povzročali škode, če bomo ustrezno izmerili negativne posledice (strah za lastni interes je pravzaprav tisto, kar onemogoča sočutje). Podobno se ne moremo dovolj podkupiti, da bi čutili ljubezen, v upanju, da bomo končno poskrbeli za naše oceane, če bi le dojeli, koliko denarja bomo prihranili. V denar usmerjen um nas ne bo rešil pred uničenjem, ki ga povzroča v denar usmerjen um.
Ko se pri spodbujanju trajnostnosti sklicujemo na koristnost, implicitno potrjujemo, da je normalno in prav sprejemati odločitve glede na koristnost. To je kontraproduktivno, saj v večini primerov, ne glede na to, ali ste podjetje ali potrošnik, tisto, kar vam koristi takoj in koristnost česar lahko izračunate, škoduje planetu. Lastni interes, kot ga je izoblikovala naša kultura, rudarski družbi pravi: »Ta gozd spremenite v površinski kop.« Vam pa pravi: »Kupite ta pametni telefon, ki vsebuje minerale iz površinskega kopa.« Morda nam pravi, da lahko nekje drugje zasadimo nov gozd in tako nadomestimo izgubljeni ponor ogljika. Prav tako nas prepričuje, naj nadaljujemo izkoriščanje, saj je v mojo lastno korist v resnici to, da se nekdo drug – ne jaz – odpove mineralom, dobičku in pametnemu telefonu.
Če je gozd za vas svet, koliko bi vam moral plačati, da bi ga lahko posekal? Noben znesek ne bi zadostoval, enako kot za noben denar ne bi dali usmrtiti svoje matere ali otroka. Ko vrednost gozda ali drugega ekosistema izrazimo s količino sekvestracije ogljika, ta vrednost postane zgolj številka, nekaj končnega. Gozd postane pogrešljiv, če ga le lahko nadomestimo z nečim vrednejšim.
Finančni argumenti v najboljšem primeru omogočajo, da se (notranji in dejanski) računovodje sprostijo in nam dovolijo ravnanje, ki izhaja iz ljubezni do Zemlje. »V redu je. Smiselno je tudi z ekonomskega vidika.« Žal ohranjajo tudi pojmovanje, da je ekosistem v osnovi vir ‘storitev ’, da je planet tu za nas, da je vreden, ker nam koristi, ne pa sam po sebi. Potrebna je globlja ekološka revolucija.
Končne opombe
[6] Glede na konvencionalno ekonomsko teorijo je ekonomska vrednost enaka vrednosti za družbo, pri čemer je logika naslednja: Tisti, katerih prispevki so zaželeni in potrebni, bodo te prispevke lahko prodali. Tisti, katerih prispevki niso zaželeni, ne bodo našli trga. Tisti, ki zaslužijo največ denarja, ustvarjajo največ vrednosti. Pomanjkljivosti tega argumenta so enake težavam z vsakim sistemom kvantitativne vrednosti. Morda uporabljena merska enota (denar, CO2 itd.) ni pravilno ali popolno merilo vrednosti.
[7] Harball (2014).
[8] Hoegh-Guldberg idr. (2015).