Zdi se, da naša kultura pogosto samodejno deluje po načelu ‘mi proti njim’, kar je mogoče prepoznati ne le v ‘boju proti podnebnim spremembam’, ampak tudi v okviru iskanja konkretnega sovražnika v bitki proti tistim, ki dvomijo ali zanikajo, da se podnebne spremembe sploh dogajajo. Miselnost pri tem je: ko bi le lahko premagali grešno zavezništvo med podjetji, ki pridobivajo fosilna goriva, njihovimi finančnimi podporniki in vlagatelji, njihovimi političnimi zavezniki ter majhno manjšino skorumpiranih akademikov, bi lahko z učinkovitimi in hitrimi ukrepi ustavili podnebne spremembe. Identiteta sovražnika je jasna. Udobno smo umeščeni v dobro poznani operativni okvir boja.
V vojni se skoraj vedno uporablja taktika razčlovečenja sovražnika. Zato glede na utečeno pripoved o podnebnem aktivizmu tisti, ki ne verjamejo v antropogene podnebne spremembe, gotovo niso pri pravi ali pa nimajo moralnega kompasa. So pohlepni in skorumpirani; živijo v zablodi in si zatiskajo oči; so hinavci, lažnivci in psihopati. Kako bi sicer lahko zanemarili toliko dokazov, znanstvena dognanja, soglasje »97 odstotkov strokovnjakov za podnebne spremembe«? Zdi se nepredstavljivo in nezaslišano.
Ker verjamem, da nisem hinavec, lažnivec ali psihopat in sem vsaj nekoliko pri pravi, moj moralni kompas pa tudi deluje, sem se odločil podrobneje raziskati stališča podnebnih skeptikov.
Podnebni skeptiki v odgovor na navedene obtožbe navajajo nesposobnost in skorumpiranost priznanih strokovnjakov za podnebne spremembe (bolj omikani med njimi poudarjajo čredno razmišljanje, pristranskost pri objavljanju in financiranju ter politični pritisk kot glavne mehanizme, na katerih temelji uveljavljeno stališče). V odziv na oznako ‘zanikanje podnebnih sprememb’ so splošno sprejet pristop poimenovali ‘alarmizem zaradi podnebnih sprememb’.
Glede na navedeno se morda zdi, da prikimavam skeptikom, saj morda v očeh tistega, ki verjame v podnebne spremembe, delam napako, ko enakovredno obravnavam prepričanja obeh strani. Ne nazadnje so v drugi svetovni vojni nacisti in zavezniške sile prav tako demonizirali drug drugega, pa to ne pomeni, da sta bili obe strani enakovredni. V tej vojni so bili tako dobri kot slabi (kajne?), kar še bolj drži v današnjih razmerah, ko je ogroženo preživetje človeštva.[2] Če samo namignemo, da je stališče sovražnika lahko utemeljeno, ali če smo kritični do razlogov za vojno, je to že izdajstvo ali »zagotavljanje pomoči in tolažbe sovražniku«, kot se je izrazila Busheva administracija v času vojne proti terorizmu. Podobno smo izdajalci tudi, če se ne postavimo na nobeno stran. Takšna je vojna miselnost.
Med vojno so mirovniki deležni več sovraštva in prezira kot sovražniki. Zakaj? Zato, ker mirovnik postavlja pod vprašaj utemeljenost vlog, s katerimi se ljudje poistovetijo, in zgodbo, v kateri živijo. Mirovniki predstavljajo grožnjo eksistenci – a ne v smislu preživetja, temveč identitete.
Ko sem raziskoval stališče skeptikov, sem namenoma uporabil zaupljiv pristop, pri katerem se nisem oziral na nobeno stran, in tako začasno domneval, da je večina udeležencev v razpravi bolj ali manj sposobna, inteligentna in iskrena. Izbral sem različne smernice utečene pripovedi o podnebju in se nato poglobil v najboljše bloge in spletišča skeptikov, kar sem jih lahko našel, z namenom ugotoviti, kaj pravzaprav pravijo o na prvi pogled zelo trdnih dokazih za globalno segrevanje. Prebral sem tudi najboljša in najbolj potrpežljiva izpodbijanja trditev skeptikov, kar sem jih lahko našel. Z vami bom delil reprezentativni vzorec svojega podviga, pri čemer bom za dramatični učinek svoje odzive malce karikiral.
Začel sem z navidezno nespornim dokazom antropogenega globalnega segrevanja: z grafom Michaela Manna, ki prikazuje hitro zviševanje globalne temperature v dvajsetem stoletju in katerega prikaz spominja na hokejsko palico. Iz grafa je razvidno, da stoletjem razmeroma stabilnih temperatur sledi hitro segrevanje, ki je tesno usklajeno s povečanjem koncentracije CO2 v ozračju. Številkam ni mogoče oporekati. Korelacija seveda ne dokazuje vzročne povezave, a ker tako drastičnega zvišanja ni mogoče pojasniti drugače, je vzročna povezava verjetna, kar še dodatno potrjuje toplogredni učinek CO2. Kako lahko inteligentna oseba dvomi o tako prepričljivih dokazih?
Sklenil sem, da bom stvari prišel do dna. Podnebni skeptiki trdijo, da so statistične metode, na katerih temelji grafični prikaz v obliki hokejske palice, zelo pomanjkljive.[3] Aktualne in pretekle podatke kritizirajo kot nezanesljive, nepopolne in močno »prilagojene«, in sicer vedno v korist dokazovanja segrevanja v zadnjem času – starejši podatki so prilagojeni navzdol, novejši pa navzgor. Pravijo, da se pri sklepanju iz podatkov o drevesnih letnicah ne upošteva dejstva, da počasnejša rast ni nujno posledica nižjih temperatur, temveč bi jo lahko razložili tudi manjša koncentracija CO2 ali manjša količina padavin.[4] Trdijo tudi, da so moderni podatki nezanesljivi zaradi učinkov toplotnih otokov v mestih – v primerjavi s preteklostjo je zelo veliko vremenskih postaj blizu prezračevalnih jaškov, parkirišč, letališč, komunalnih čistilnih naprav in drugih toplotnih virov.[5] Poleg tega so neobdelani podatki pri procesu homogenizacije prilagojeni navzgor.[6] Če rezultati ene od vremenskih postaj niso skladni z rezultati sosednjih postaj, so podatki te postaje homogenizirani na podlagi domneve, da postaja ne deluje pravilno ali da je izpostavljena mikroklimatskim vplivom; vendar, kot trdijo skeptiki, so ponavadi podatki, ki prikazujejo nižje vrednosti, prilagojeni navzgor, saj se pogosto primerjajo s podatki postaj, ki so izpostavljene višjim temperaturam zaradi bližine stavb ali asfalta. Zaradi teh težav so nekateri raziskovalci proučili drug vir podatkovnih nizov temperatur, zbranih s sateliti, ki niso podvrženi nepredvidljivosti široko porazdeljenih odčitavanj površinske temperature. Teoretični modeli toplogrednih učinkov ne nazadnje napovedujejo segrevanje celotne troposfere. Skeptiki pravijo, da se podatki iz teh podatkovnih nizov med seboj dobro ujemajo in prikazujejo veliko počasnejše zviševanje temperature kot podatki o površinski temperaturi, na katerih temelji drugi del grafičnega prikaza v obliki hokejske palice. V vsakem primeru so sedanje temperature še vedno nižje kot v srednjeveškem toplem obdobju, katerega obstoj so nekateri že večkrat poskusili zanikati. Poleg tega, trdijo skeptiki, so se ravni ogljikovega dioksida v preteklosti zvišale šele po zvišanjih temperature, ne pred njimi, pri čemer pogosto med enimi in drugimi sploh ni korelacije. Za rekonstrukcije CO2 iz sredic ledu se uporabljajo podatki, iz katerih so bile odstranjene podatkovne točke, ki so v nasprotju sz utečeno pripovedjo, ker naj bi bile zagotovo pridobljene s kontaminiranimi vzorci.
Uh, kako sem lahko bil tak bedak in verjel uradnemu stališču Velike znanosti?!Uveljavljeno prepričanje je zavedlo tako mene kot tudi vse druge. Kako sem lahko tako nasedel?
Da bi se zares prepričal, bom preveril, kaj v odgovor na to pravijo uveljavljeni klimatologi. Čakaj malo – trditve skeptikov niso resnične. Kritiki grafičnega prikaza v obliki hokejske palice poskušajo na podlagi ene ali dveh nepomembnih napak ovreči celotno znanstveno raziskavo, poleg tega so bile napake odpravljene v različici raziskave iz leta 2008. Potem, ko je bila objavljena prvotna znanstvena raziskava, so številne druge strokovno recenzirane raziskave, ki so temperature pridobile iz različnih vrst podatkov, potrdile, da sta zadnji dve desetletji najbolj vroči v dva tisoč letih.[7] Zdaj je na voljo res veliko rekonstrukcij grafičnega prikaza v obliki hokejske palice na podlagi paleoklimatskih podatkov in vse so bolj ali manj skladne z grafom Michaela Manna.
Kar zadeva satelitske podatke, se skeptiki ne zavedajo, da orbitalno razpadanje satelitov povzroča lažen hladilni učinek, ki bi ga bilo treba upoštevati pri izračunu. Neobdelanim odčitkom temperature ne gre zaupati. Drugič, odčitki temperature so izkrivljeni tudi zaradi dnevnih razhajanj (angl. diurnal drift). Tretjič, sateliti pravzaprav ne merijo temperature, ampak mikrovalove, ki jih oddaja atmosferski kisik in ki so samo posredno odvisni od temperature. Četrtič, grafi, ki sem jih bil proučeval, temeljijo na tehtanih povprečjih različnih ravni troposfere, izbrane uteži pa bi lahko prikazale pretirano ohladitev; poleg tega je treba podatke, zbrane z različnimi vrstami senzorjev, združiti in uskladiti z eno samo lestvico. Kakorkoli že, znanstveniki so odstopanja vzeli resno, ko pa so raziskali razloge in podatke prilagodili, se je pokazalo, da se podatki satelitov v veliki meri ujemajo s podatki o površinski temperaturi in s teoretičnimi modeli. Poleg tega je pravzaprav na voljo pet satelitskih podatkovnih nizov, skeptiki pa se vedno sklicujejo na tistega, ki prikazuje najmanjše segrevanje – čeprav se ta še najmanj ujema s podatki, zbranimi z vremenskimi baloni, ki so še en vir meritev temperature troposfere.[8]
Uveljavljeni znanstveniki trdijo, da so se ravni CO2 v preteklosti le navidezno zvišale šele po zvišanjih temperature, saj že blago povečanje temperatur vodi do začaranega kroga učinkov, ki še ojačajo segrevanje.
V zvezi z učinkom toplotnih otokov in s prilagoditvami podatkov uveljavljeni znanstveniki pravijo, da so bili pri odpravljanju izkrivljanj neobdelanih podatkov zelo natančni.[9] Poleg tega vremenske postaje na podeželju in v mestih kažejo enaki stopnji segrevanja.[10] Enako velja za ravni ogljikovega dioksida v sredicah ledu. Znanstveniki so imeli zelo dobre znanstvene razloge za izločitev skrajnih podatkovnih točk, ki gotovo niso bile pravilne, saj je nemogoče pojasniti, kako bi CO2 lahko dosegel zadevne ravni. Zanemariti dolgotrajne pogovore v skupnosti znanstvenikov in objaviti mnenje, porojeno v udobju fotelja, da so spletkarili in priredili rezultate na podlagi nekega vnaprej dogovorjenega ‘načrta’, je žalitev znanstvenikov in kaže na izrazito nerazumevanje tega, kako znanost v resnici deluje.
Joj, res sem vesel, da sem prebral obrazložitve pravih znanstvenikov, ki niso na plačilni listi industrije fosilnih goriv, preden bi dovolil, da se v to knjigo prikrade kakršnokoli zanikanje podnebnih sprememb. Zanikovalci so me skoraj pretentali. Kdo pa sem, da si domišljam, da vem več od strokovnjakov za podnebne spremembe, ki že desetletja proučujejo to področje? Kako arogantno sem si domišljal, da bi lahko po nekaj tednih ‘raziskav’ po svetovnem spletu odkril nek očitni dokaz, da se motijo in da niso dovolj pametni ali pošteni, da bi to uvideli! Sram me je, da sem dvomil o njih.
Ker želim vprašanje res skrbno preučiti, bom preveril, ali so se skeptiki odzvali. Res so se. Trdijo, da različica Mannove raziskave iz leta 2008 vsebuje iste osnovne napake kot prvotna raziskava, in da druge študije, ki zagovarjajo grafični prikaz v obliki hokejske palice, uporabljajo enake problematične temperaturne približke. Trdijo, da vremenske postaje na podeželju prikazujejo enak trend zviševanja temperature kot vremenske postaje v mestih, saj je veliko teh postaj, čeprav so na podeželju, izpostavljenih precejšnji urbanizaciji. Pravijo, da je bila napaka zaradi faktorja orbitalnega razpadanja dejansko popravljena pred dvajsetimi leti in je tako ali tako vplivala le na odčitke v spodnji troposferi, ki pa tu niso relevantni. Popravljena so bila tudi dnevna razhajanja. Mikrovalovi so primernejši za merjenje temperature kot metoda električnega upora, ki se uporablja pri površinskih odčitavanjih. Zagovorniki podnebnih sprememb dosledno ‘prilagajajo podatke’ vedno, kadar se ti ne ujemajo z njihovo razlago ali z modeli, pri čemer je vsaka ‘prilagoditev’ seveda prilagoditev navzgor. Podatkovni nizi, ki se ujemajo z odčitki, zbranimi z vremenskim balonom, prikazujejo večje segrevanje zato, ker vključujejo podatke satelita, pri katerih ni bila odpravljena napaka zaradi umeritvenih razhajanj, zaradi dnevnih razhajanj pa so bili podatki prilagojeni na podlagi podnebnega modela namesto na podlagi empiričnih podatkov.[11]
Zdi se, da so me spet vrgli na finto, da so me ukanile dozdevno avtoritativne ovržbe manjšinskega stališča, ne da bi resnično razumel znanstvena dognanja, na katerih temeljijo.
Pri tem prehajanju med stranmi mi je postalo jasno, da se na koncu zgolj na podlagi dokazov verjetno ne morem odločiti, komu verjeti. Ko sem se še nekoliko bolj poglobil v odčitke temperature, sem zabredel v zmešnjavo tehničnih podrobnosti o atmosferski fiziki, o statističnih metodah in tako naprej, ki jih zaradi nezadostnega znanstvenega predznanja težko razumem. Pri tem gre omeniti, da sem znanstveno pismen in da sem na univerzi Yale diplomiral iz matematike. Če sam ne zmorem presoditi, ali so trditve utemeljene, kako lahko to presoja povprečni državljan? Poleg tega nestrinjanja med tistimi, ki imajo znanstveno predznanje, dokazujejo, da mi tudi nadaljnje izobraževanje ne bi nujno pomagalo. Preostane mi samo, da se pri odločitvi, komu bom verjel, ne zanašam na dokaze.
Če nisi klimatolog, meteorolog ali atmosferski fizik, si na istem kot jaz. Prepričanje o antropogenem globalnem segrevanju je odvisno predvsem od tega, ali posameznik sprejme avtoriteto in integriteto znanstvene skupnosti, vključno z zanesljivostjo akademskih objav, nepristranskostjo strokovnih recenzij in financiranja ter odpornostjo posameznih znanstvenikov in ustanov proti potrditveni pristranskosti. Veliko ljudi, zlasti liberalcev in naprednjakov, meni, da je znanost še edina zaupanja vredna institucija v naši družbi. Dvomiti o antropogenih podnebnih spremembah pomeni dvomiti o viru verodostojne resnice v naši kulturi, pomeni pa tudi dvomiti o drugih institucijah, katerih verodostojnost temelji na znanosti.[12] Še zlasti v Združenih državah Amerike so zato tisti, ki ne verjamejo v podnebne spremembe, ponavadi zvesti predstavniki desnice, ki ne verjamejo niti v druge, bolj temeljne znanstvene teorije. Če verjameš, da je evolucijska teorija velika grešna zarota, katere namen je zanikati biblijsko zgodbo o stvarjenju, si na dobri poti, da boš zanikal tudi podnebne spremembe. V posmehljivem povezovanju tistih, ki dvomijo o podnebnih spremembah, s tistimi, ki verjamejo, da je Zemlja ploščata, je nekaj resnice.[13] Vendar ne gre za to, da si zaslužijo posmehovanje, saj niso trapasti ali neumni. Gre za to, da se upirajo glavni epistemološki avtoriteti prevladujoče kulture.
Še en razlog, zaradi katerega bi nekdo lahko dvomil o podnebnih spremembah, je, da so te spremembe morda v nasprotju z njegovimi globokimi gospodarskimi, družbenimi ali političnimi prepričanji. Ni presenetljivo, da ima večina ljudi, ki dvomijo o podnebnih spremembah, konservativno politično mnenje. Običajno nasprotujejo temu, da vlada pravno ureja gospodarstvo, in podnebne spremembe dojemajo kot nevaren razlog za še bolj intenzivno pravno urejanje. Ponavadi so naklonjeni nebrzdanemu izkoriščanju naravnih virov in se posmehujejo možnosti, da bi lahko narava človeštvu postavila kakršnokoli omejitev, ki je tehnologija ne bi mogla preseči. Večinoma zagovarjajo jedrsko energijo, hidravlično lomljenje, vrtanje v morsko dno, premogovništvo in širjenje industrijskega razvoja po vsem planetu. Precej pogosto (čeprav ne vedno) se njihovo mnenje, da ne škodujemo podnebju, ujema z mnenjem, da na splošno ne škodujemo okolju, da se ne bi smeli preveč obremenjevati z GSO, s kemičnimi odpadki, z jedrskimi odpadki, s plastičnimi odpadki v morju, pesticidi, farmacevtskimi odpadki, z uničevanjem habitatov in tako naprej. Poleg tega so blogi, ki dvomijo o podnebnih spremembah, še zlasti pa komentarji na teh blogih, pogosto začinjeni z islamofobičnimi mnenji (s prevaro o podnebnih spremembah nas poskuša vlada odvrniti od resnične nevarnosti: islama!) in z drugimi novinarskimi racami alternativne desnice.
Zato na kratko navajam dva razloga, zakaj bi morali verjeti v antropogene podnebne spremembe, ki ne temeljita na dokazih: zaupanje v institut znanosti in slaba družba tistih, ki ne verjamejo v podnebne spremembe.
Kaj je torej končni rezultat mojega premlevanja o podnebnem skepticizmu? Če še vedno čakate na odgovor na vprašanje »Na čigavi strani sem?«, se bojim, da boste morali počakati še malo dlje (do konca tega poglavja). Sem pa na svoji odpravi odkril, da se obe strani motita pri opisovanju druga druge. Med skeptiki, za katere so resda pogosto značilne nevednost, kvaziznanost in še kaj hujšega, je veliko razumnih, znanstveno pismenih posameznikov, ki so zaradi izražanja nepravovernih stališč deležni silovitega sovraštva. Pristop k borbi proti podnebnim skeptikom, ki temelji na miselnosti ‘vojne proti zlu’ (pri čemer začnemo s strupeno žaljivko ‘zanikovalec podnebnih sprememb’), je osnovan na napačnih predpostavkah. Čeprav menim, da včasih prezrejo ali omalovažujejo podatke, ki ne podpirajo njihovega stališča, najbolj znani odpadniki, kot so Judith Curry, John Christy, Roy Spencer, Jim Steele in Stephen McIntyre niso skorumpirani, neumni niti nepošteni, vsaj nekateri med njimi pa so tudi goreči okoljevarstveniki, iskreno zaskrbljeni zaradi degradacije narave. Poleg tega so nekatere njihove kritike utemeljene, vsaj z vidika laika, ki je proučil obe strani. Ne glede na to, ali je splošno priznano mnenje pravilno ali ne, bi tako znanosti kot javnosti koristilo bolj spoštljivo in manj dogmatično sodelovanje s skeptiki. Napačen pa je tudi porogljiv odnos skeptikov do uveljavljenih znanstvenikov. Ko se pogovarjam s strokovnjaki za podnebne spremembe in berem znanstvene raziskave, mi je jasno, da so tudi ti ljudje na splošno zelo natančni, vestni znanstveniki, ki jim je iskreno mar za planet. S tem, ko jih skeptični blogerji obtožujejo, da so vpleteni v zlonamerno zaroto, kazniva dejanja iz malomarnosti, finančno korupcijo ali prikrite politične motive, in ko razširjajo ponižujoče karikature o ‘ekoteroristih’ in ‘objemalcih dreves’, spodkopavajo verodostojnost svojih morda upravičenih kritik.
Poleg tega lahko pri mnogih dvomljivcih, ki niso usposobljeni znanstveniki, neredko odkrijemo hudo intelektualno nemarnost, na podlagi česar bi lahko domnevali, da imajo prav oni politični motiv. Brez razmisleka sprejmejo nezanesljive dokaze in argumente, ki podpirajo sklepe, ki jim ustrezajo. Naletel sem na primer na dozdevno verodostojen graf, ki prikazuje ocene temperatur iz ledenih sredic za več tisoč let v preteklost (menda izpred deset tisoč let do danes), glede na katerega naj bi bile temperature med segrevanjem v minojskem, rimskem in srednjeveškem obdobju veliko višje od današnjih.[14] Graf sem našel na desničarskem blogu, ki je v osnovi sporočal: »Zagovorniki podnebnih sprememb so gotovo butasti ali skorumpirani, saj njihovi lastni podatki kažejo, da so temperature danes veliko nižje kot v preteklosti.« V komentarjih so odmevale pritrditve. Graf je bil impresiven, zato sem preveril vir informacij, in sicer strokovno recenzirano raziskavo avtorja R. B. Alleyja.[15] Ugotovil sem, da je bil graf, ki ga je oblikoval avtor bloga, zelo zavajajoč, saj se je sklop podatkov, na katerih je temeljil, nanašal le na obdobje do leta 1905 (kar je smiselno, saj sredice ledu niso uporabni približki za temperature v zadnjem času). Kljub temu je bil graf označen tako, da je bilo videti, kot da zajema podatke do današnjega obdobja. Graf je torej dokazoval samo to, da so bile temperature v preteklosti veliko višje kot leta 1905 – preden naj bi se zaradi izpustov začelo sodobno segrevanje.[16]
Seveda vedenje znanstveno neusposobljenih in politično motiviranih privržencev ne pomeni, da so argumenti skeptikov neutemeljeni. Nas pa opominja, naj bomo previdni in naj se zavedamo potrditvene pristranskosti – tako svoje kot tuje. Potrditvena pristranskost je težnja, da damo prednost dokazom, ki se ujemajo z našim obstoječim prepričanjem, in da dokaze razlagamo na način, ki to prepričanje potrjuje. Desničarski blogerji so torej verjeli temu grafu, ne da bi ga kakorkoli preverili, čeprav je že površni pregled osnovnih podatkov razkril, da je zavajajoč.
Večja ko je navezanost ega na svoja mnenja, verjetnejša je potrditvena pristranskost. Znaki navezanosti ega so prepričanost v svoj prav, ošabnost in preziranje tistih, ki menijo drugače. Na žalost vse tri elemente pogosto opažam v pisanju obeh strani, zato nobeni ne zaupam prav pretirano. Preberite bloge in komentarje obeh strani ter se vprašajte, ali bi bili ti ljudje pripravljeni priznati, da se motijo.
Dragi bralec, morda mislite, da ste razmeroma nepristranski, ampak opazujte svoj odziv, ko preberete kako kritiko svojega stališča o podnebnih spremembah. Ali je ne preverite veliko bolj natančno, kot bi preverili nekaj, kar potrjuje vaše stališče? Kdo je ta človek? Ali je bilo objavljeno v recenzirani strokovni reviji? Ali ga plačujejo naftne družbe? Poskusil bom poiskati nekaj, kar ga bo demantiralo ... Če imate kot zagovornik nekega stališča takšno miselnost, lahko kritiko zavrnete že na podlagi najbolj površnega izpodbijanja, blatenja zadevne osebe, neutemeljene obtožbe itd. V istem smislu boste verjetno brez pomisleka verjeli člankom, ki potrjujejo vaše stališče. Sploh se ne boste ukvarjali s proučevanjem neprilagojenih neobdelanih podatkov, da bi preverili točnost približkov temperatur, in tako naprej. Če to težnjo posplošimo, lahko ugotovimo, da družba živi v mehurčkih resničnosti, ki med seboj vse manj komunicirajo in ki se vojskujejo, medtem ko njihova strinjanja ostajajo neprevpraševana, njihovi skupni interesi pa zanemarjeni.
Končne opombe
[2] Tu navajam utečeno pripoved o drugi svetovni vojni. Čeprav je očitno, da so bile v vojni barabe, v resnici ni tako jasno, ali je bil kdo sploh pošten. Vojna proti silam osi je bila z vidika svojega izvora in izvajanja neločljivo povezana z ameriškimi imperialističnimi ambicijami, poraz še slabših imperialističnih sil pa je bil dobrodošel stranski učinek.
[3] Glej na primer Muller (2004), za bolj polemičen pristop pa glej Krüger (2013). Za poenostavljen povzetek osnovne kritike statističnih podatkov glej Moriarty (2010).
[4] Moriarty (2010).
[5] Glej Watts (2009).
[6] Za smiselno obrazložitev tega spora glej Steele (2013).
[7] Moriarty (2010).
[8] Foster (2016).
[9] Za delno razlago, kako to poteka, glej Hausfather in Menn (2013).
[10] Mothincarnate (2015).
[11] Spencer (2016).
[12] Ko tu govorim o znanosti, ne izpodbijam znanstvene metode, pač pa zgolj to, ali jo znanstvene ustanove zvesto uporabljajo. Ali dejstvo, da je ne uporabljajo zvesto, izraža globlje epistemološke in ontološke težave, je že druga stvar. Znanstvena metoda vsebuje implicitne metafizične predpostavke (na primer objektivno resničnost, neodvisno od opazovalca), ki jih ni mogoče preveriti znotraj okvira njenega sklopa predpostavk. Dozdevna nezmožnost znanstvenih ustanov za objektivno iskanje resnice je morda nepopravljiv odsev omejitev metafizičnega temelja znanstvene metode, ne pa pogojna pomanjkljivost, ki bi se načeloma lahko odpravila z reformami strokovnih recenzij in akademskih praks, z bolj rigoroznim ponavljanjem eksperimentov in tako naprej.
[13] Poznam več zelo inteligentnih ljudi, ki verjamejo, da je Zemlja ploščata. Priljubljenost teorije o ploščati Zemlji v zadnjem času je odsev vse večje odtujenosti javnosti od znanstvene skupnosti. Večina poročevalcev to pripisuje prevzetnosti in slabim komunikacijskim spretnostim znanstvenikov, nedostopnosti zelo specializiranega znanstvenega jezika ali pa neumnosti in nevednosti javnosti. Možna razlaga pa je tudi, da si je znanstvena skupnost to nezaupanje prislužila s svojim zavezništvom s prevladujočim sistemom, bodisi z gospodarskim bodisi z ideološkim. Opomba 1: Menim, da je Zemlja okrogla. Opomba 2: Pod pogojem, da je objektivni glagol biti, ki izraža identiteto, ontološko utemeljen.
[14] Grafa v knjigi ne želim prikazati, saj bi ga kdo lahko uporabil zunaj konteksta. Brez težav ga lahko najdete na svetovnem spletu, tako da v brskalnik vtipkate »GISP2 Ice Core Temperature Data Last 10,000 Years«.
[15] Alley (2000).
[16] Ta površnost prikrije dejstvo, da so bila minojsko, rimsko in srednjeveško toplo obdobje verjetno res toplejša od današnjih temperatur.