Ker sem bil v prejšnjem poglavju kritičen do prevladujoče pripovedi o podnebnih spremembah, se bralec morda sprašuje, na čigavi strani sem. V vojni je to vedno najpomembnejše vprašanje. Ali se kljub svoji kritiki redukcionizma še vedno strinjam z osnovnim načelom, da izpusti ogljika resno in neposredno ogrožajo podnebje? Ali pa sem morda t. i. zanikovalec podnebnih sprememb? Katero stran podpiram v ‘boju’ proti podnebnim spremembam'?
Ko bom podrobneje razložil kritiko, v katero sem se spustil v prejšnjem poglavju, bo postalo jasno, da je to napačno vprašanje – da se ne osredotoča na pravo stvar, da je napačno to, kar sporoča med vrsticami, in da je napačen svetovni nazor, na katerem temelji. Za zdaj lahko rečem, da ta knjiga izraža hkrati dvom in alarmira. Dvomi o nekaterih vidikih prevladujoče pripovedi o podnebnih spremembah, vendar se tudi strinja, da človekove dejavnosti zaskrbljujoče škodijo ekosferi. Pravzaprav se nagibam k skrajnemu stališču, da je ekološka kriza zelo resna. Napotki v tej knjigi se delno ujemajo z običajnim zavzemanjem za boj proti podnebnim spremembam in ga v nekaterih vidikih močno presegajo, čeprav iz drugačnih razlogov in z drugačnimi motivi. Zato upam, da bodo moji argumenti prepričali tudi tiste, ki ne verjamejo v antropogeno globalno segrevanje. Tisti, ki vanj verjamejo, pa bodo v tej knjigi morda spoznali nove politične strategije in konkretne napotke za spoprijemanje s podnebnimi spremembami v okviru širše okoljske regeneracije.
Ko bom razčlenil običajni spekter mnenj o podnebnih spremembah, se bo pokazalo, da način razpravljanja zastira nekaj, kar je pomembnejše od tega, katera stran ima prav. Kot pri številnih vprašanjih z zelo nasprotujočimi si stališči so prav prikrite domneve, ki so značilne za obe strani in o katerih nobena stran ne podvomi, najpomembnejše, in nam lahko najbolj učinkovito odprejo nova obzorja.
Med temi prikritimi domnevami sta strinjanje o tem, kaj je pomembno in kaj sploh ni predmet razprave. Naj navedem primer z drugega področja: v politični razpravi o priseljevanju ena stran pravi, naj se priseljencem vstop prepreči, druga stran pa, naj se jih spusti v državo, vlade pa v določenem trenutku uvedejo politiko, s katero dosežejo nekaj vmes. Nobena stran pa se pri tem ne vpraša: »Zaradi katere politike je življenje v drugih krajih tako nevzdržno, da ljudje tvegajo življenje, zapustijo družine in se odpravijo na pot?« Obe strani se strinjata, da ne bosta razpravljali o vojaškem imperializmu, neoliberalnih trgovinskih politikah in globalnem režimu dolgov, ali pa se teh problematik sploh ne zavedata. Brez spremembe na tej ravni pa vprašanja priseljencev nikoli ne bo mogoče ustrezno rešiti. Burna prevladujoča razprava vso pozornost preusmerja od temeljnih vzrokov k površinskim simptomom, s čimer se ohranja dosedanje stanje. Takšna je večina pogovorov z zelo nasprotujočimi si stališči, tako v politiki kot v skupnostih ali med zakoncema. Tako se ves čas vrtimo v krogu, s čimer ublažimo in preusmerimo nezadovoljstvo, resničnega problema pa se sploh ne lotimo. Resnični problem je ponavadi bolj neprijeten, saj ne vključuje le demoniziranega nasprotnika, ampak tudi nas.
Pripravil sem oris običajnega spektra mnenj o podnebnih spremembah; kot boste lahko videli, vključuje stališča, ki se zdijo precej skrajna in si celo nasprotujejo. Vendar to ne drži. Čeprav se zdi, da si nasprotujejo, jih združujejo prikrita strinjanja, in prav zaradi teh strinjanj je problem nerešljiv. Zadeve se moramo lotiti povsem drugače – pomakniti se moramo izven običajnega spektra mnenj, kamor nas bo sčasoma usmerila tudi ekološka kriza.
Kaj bi tako raznolika stališča sploh lahko imela skupnega? Za začetek se vsa osredotočajo na toplogredne pline in globalne temperature. Po prepričanju nekaterih naj ti sploh ne bi bili problem, drugi pa trdijo, da zaradi njih grozi konec civilizacije. Vsa stališča se strinjajo s splošnim konsenzom, da so podnebne spremembe in ogljik v središču varstva okolja.
Temu primerno se skeptiki (vsaj večina, ne vsi) tako kot na utečeno pripoved o antropogenem globalnem segrevanju požvižgajo tudi na skrb za naravo. Podobno se alarmisti tako močno osredotočajo na antropogeno globalno segrevanje, da povsem nehote prezrejo druga okoljska vprašanja (da sploh ne omenjam družbenih vprašanj).
Zaradi intenzivnosti in razširjenosti razprav o tej problematiki nam ne ostane nič energije za vprašanja, kot so ohranjanje prostoživečih vrst in habitatov, strupeni in jedrski odpadki, erozija tal, usihanje vodonosnikov in podobno. Tragično pri tem je, kot bom pojasnil, da so prav ta druga vprašanja prikrita gonilna sila podnebne nestabilnosti. Podnebne spremembe so posledica degradacije ekosistemov, ki se je začela pred vsaj pet tisoč leti in je vrhunec dosegla danes. Izhajajo iz prevladujočega temeljnega odnosa med civilizacijo in naravo.
Podnebne spremembe nas pozivajo k oblikovanju drugačnega odnosa, v katerem se bodo planet ter vsi kraji, ekosistemi in vrste na njem priznavali kot sveti – ne le z vidika našega dojemanja in filozofije, temveč tudi v našem dejanskem odnosu. Najmanj to je potrebno, da se obvarujemo pred okoljsko krizo, ki nam preti. Pri tem moramo večino svoje pozornosti nameniti temu, da tako na regionalnem kot na lokalnem nivoju prispevamo k izboljšanju tal, vode in biotske raznovrstnosti. Problema ne bodo rešila neskončna fotovoltaična polja na uničeni zemlji. Celotna civilizacija mora postati enotna v cilju obnoviti lepoto, zdravje in življenje vsega, kar je bilo uničeno med vzponom človeštva.
Na vseh ravneh v razpravah prevladuje vprašanje ogljika. Zdi se, da večina skeptikov (a tudi v tem primeru ne vsi) želi, da bi okoljski problem v celoti izginil, in upa, da bomo lahko z zanikanjem problema podnebnih sprememb spet neomejeno plenili po planetu. Podnebni fundamentalisti pa kljub svoji načelni naklonjenosti do drugih okoljskih vprašanj le-ta v praksi prav tako spregledajo, kar posredno dovoljuje vsakršno ekološko plenjenje, pri katerem ne nastaja CO2.
S tem želim poudariti, da je del problema že sam okvir razprave. Ta okvir razprave, ki izhaja iz zgodbe o ločenosti, vključuje:
Te domneve odkrito in prikrito vplivajo na današnja znanstvena dognanja in politiko o podnebju, od oblikovanja osnovnih raziskovalnih vprašanj do političnih argumentov o podnebju ter prednostnega razvrščanja pri financiranju, v tehnologiji, kmetijstvu in industriji. Z njimi se strinjajo tako alarmisti kot skeptiki, kar ni presenetljivo, saj na istih domnevah temelji tudi civilizacija, kot jo poznamo. Problem in trenutni pristopi k reševanju tega problema imajo skupen izvor. Prav zato je potreben drugačen okvir.
Z drugimi, bolj prodornimi besedami – sploh ni pomembno, ali imajo skeptiki prav ali ne, saj nas že domneve, na katerih temelji razprava, obsojajo na strašno prihodnost. Zato bi rad predlagal nov okvir razprave:
Medsebojno povezane krize našega časa, vključno z ekološko krizo, so iniciacija naše civilizacije. Iniciacija nas bo popeljala k sistemu prepričanj, ki sem ga ravnokar opisal.
Ali si lahko predstavljate, kako bi bila videti družba, ki bi ta prepričanja udejanjala v kmetijstvu, tehnologiji in gospodarstvu? Trenutna ‘zelena' politika bi bila v primerjavi s tem videti prav bedna. Okoljevarstvena politika mora danes pluti proti toku zgodbe o ločenosti. Okoljevarstveno gibanje vse svoje moči usmerja v veslanje, a ladjo kljub temu odnaša v drugo smer, saj se splošno stanje planeta še naprej slabša. Dobrih petdeset let po sprejetju zakona o čistem zraku (leta 1963 v ZDA, op. prev.) je onesnaženost celotnega planeta slabša kot kadarkoli prej. Dobrih štirideset let po sprejetju zakona o čistih vodah (leta 1972 v ZDA, op. prev.) je v morju več plastike kot rib. Dobrih štirideset let po sprejetju zakona o ogroženih vrstah (leta 1973 v ZDA, op. prev.) se biotska raznovrstnost na Zemlji naglo zmanjšuje. Poleg tega se po več desetletjih podnebnih sporazumov podnebno neravnovesje še naprej povečuje.
Ali je rešitev to, da skušamo še bolj silovito veslati? V primeru, da toka ni mogoče preusmeriti, se to zdi edino upanje. A tu metafora pade, saj tok ni neka samovoljna sila narave ali človeške narave, kot da smo gensko nagnjeni k uničenju sveta. Nasprotno, tok sestavljajo sistemi, ki jih je ustvaril človek: na prvem mestu finančni sistem, pa tudi naši vladni, znanstveni, tehnološki, izobraževalni in verski sistemi. Kar je človek ustvaril, lahko tudi odpravi.
In ni nepomembno, kako se lotimo odpravljanja teh sistemov. Morali bi podvomiti o pripovedih o reševanju sveta, saj so v preteklosti taki podvigi povzročili več škode kot koristi. Neizogibno, in še posebej, kadar zahtevajo takojšnje ukrepanje, se oprejo na obstoječe dejavnike, ki so na voljo: na obstoječe institucije s politično močjo, na obstoječe gospodarske mehanizme, na obstoječe tehnološke metode in na obstoječo miselnost. Pri organizaciji hitrega in obsežnega ukrepanja ponavadi institucijam, ki so že tako ali tako vplivne, damo še več moči. Pogledati moramo onkraj obstoječih institucij, miselnosti, tehnologij in gospodarskih mehanizmov, ki so vsi del problema. Pred nami so negotovi časi in novo družbeno ozemlje, na katerem bomo odkrili nepričakovane oblike in izraze človeške ustvarjalnosti.
Ponudim pa lahko vodilno načelo. Delovanje našega sistema je usklajeno s še globjim tokom, in sicer z našo civilizacijsko mitologijo: z zgodbami, s pomeni, z dojemanji in z dogovori, ki skupaj tvorijo to, za kar mislimo, da je resničnost. Ozdravitev sveta ne sme izhajati in ne bo izhajala iz mitologije ločenosti, ki nas je pripeljala v slepo ulico.
Končna opomba
[1] V začetku leta 2017 sem ga poslušal, ko je z gotovostjo napovedal, da bo človeška vrsta izumrla v dveh do štirih letih.