Prijateljica z naprednimi nazori mi je pripovedovala o tednu, preživetem v družbi moževih sorodnikov, ki redno spremljajo novice na programu Fox News. Rekla je, da je ob koncu tedna razumela, zakaj so menili, da je vsak, ki je volil za Hillary Clinton, bedak. Konservativni mediji krojijo svoj mehurček resničnosti.
Enako bi lahko trdili za svet podnebnega skepticizma in za njegovo zrcalno nasprotje – svet podnebnega katastrofizma. Bralcu predlagam, da nekaj časa nameni obema mehurčkoma resničnosti. Tabor katastrofistov, katerega najbolj znani pripadniki so znanstveniki in pisatelji, kot so Guy McPherson, Paul Ehrlich, Paul Beckwith, David Wallace-Wells in Malcolm Light, je do prevladujočih znanstvenih dognanj o podnebju kritičen zelo podobno kot skeptiki. Pravi, da znanstveniki prezrejo podatke, ki se ne ujemajo z njihovim pogledom na svet ali na katere psihološko niso pripravljeni. Tudi ko ugotovijo, da je že prepozno, zaradi politične preračunljivosti ublažijo svoje napovedi, sami pa so v resnici veliko bolj pesimistični, kot je razvidno iz njihovih javnih izjav. Zaradi političnega pritiska so olepšana tudi poročila Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC). V resnici, pravijo katastrofisti, smo pogubljeni.
Začuda pa se podnebni skeptiki in katastrofisti, ki oblikujejo diametralno nasprotne sklepe, znajdejo v enakem položaju neukrepanja. Kakšna je razlika med tem, da ena stran ne ukrepa, ker meni, da problema ni, druga pa zato, ker meni, da ni rešitve?
Apokaliptično razmišljanje na splošno pomaga ohranjati prav tiste sisteme, do katerih je kritično. Čeprav se zdi radikalno, je stališče katastrofista s praktičnega vidika popolnoma združljivo z ohranjanjem nespremenjenega stanja. Podobno pravi raziskovalka akademičarka Eileen Crist, ki je zapisala:
»Fatalizem je dejansko miselnost, ki krepi trende, iz katerih izhaja, tako da spodbuja usklajenost s prav temi trendi. Ta usklajenost, ki jo ustvarja fatalizem, je fatalističnemu mislecu, ki samega sebe ne dojema kot konformista, ampak le kot realista, nevidna.«[17]
‘Realizem’, na katerem temelji veliko razprav o podnebju, za samoumevna šteje številna prepričanja in sisteme, ki pravzaprav povzročajo krizo. Vendar je morda to, kar verjamemo, da je resnično, le odsev zgodbe, v kateri živimo. Kar pa zadeva sisteme, smo prav vse ustvarili ljudje. In ljudje lahko vse sisteme tudi spremenimo.
Katastrofistična napovedovanja pogube se gibljejo od hudih motenj, zaradi katerih bi tropski kraji postali neprimerni za bivanje in ki bi uničile oskrbo s hrano, do izumrtja človeka v kratkem času (v času mojega življenja) ali celo nenadzorovanega učinka tople grede, zaradi katerega bi Zemlja postala podobna Veneri. Vabim vas, da pobrskate po spletišču Guya McPhersona Nature Bats Last (Narava se zadnja smeje), kjer boste našli različne znanstvene dokaze, ki podpirajo to stališče. Na kratko, skorajšnje izumrtje je odvisno od pozitivnih povratnih zank, ki pospešujejo podnebne spremembe. Na primer:
Opozorila se večinoma osredotočajo na metan. Malcolm Light pravi, da je samo metana v Arktičnem oceanu stokrat več, kot bi ga bilo potrebnega, da se sproži veliko izumrtje.[18] Tudi če bi se sprostil le en odstotek tega metana, bi se temperature po vsem svetu zvišale za 10 °C, kar bi pokončalo vse vretenčarje.
Katastrofisti trdijo, da je ta opisani proces že v teku in da posledic ne bo mogoče popraviti. Povratni učinki so že nastali. Na Arktiki kmalu sploh ne bo več ledu. Ledeni polici Larsen B in Larsen C sta tik pred tem, da se zrušita. Na zahodni antarktični ledeni plošči vsako leto izgine 150 kubičnih kilometrov ledu. Oceani se segrevajo dvakrat hitreje, kot se je domnevalo doslej. Morska gladina se zvišuje eksponentno.
Zdaj vam ne bom ponovno navedel odgovorov uveljavljenih znanstvenikov na te izjave, odgovorov na odgovore in tako naprej. Ravni metana se ne zvišujejo tako hitro, kot napovedujejo katastrofisti. Da, se – metan je prišel v sloj ozračja, višji od tistega, v katerem se opravljajo meritve. Ne, ni res – ta trditev je špekulacija, ki temelji na pomanjkljivih podatkih. Da, je res ...
Če vas to zanima, vam toplo priporočam, da dober teden namenite prebiranju literature, ki ji sledijo katastrofisti, in še en dober teden prebiranju literature, ki ji sledijo skeptiki (dobro izhodišče je spletišče Watts Up With That? (Kva pa je zdaj to?) ali raziskava Matta Ridleya The Climate Wars’ Damage to Science (Kako podnebne vojne škodijo znanosti).[19] Neverjetno, kako lahko inteligentni ljudje na podlagi informacij, pridobljenih iz nečesa, kar imenujemo znanost, oblikujejo tako dramatično nasprotujoče si zaključke. Le kako je to mogoče? Obe strani navajata različne psihološke in politične teorije, ki naj bi pojasnile nepopustljivost druge strani. Obe strani sta prepričani, da je znanost na njihovi strani.
Iz razlogov, ki bodo postali jasni v nadaljevanju knjige, ne zagovarjam prepričanja katastrofistov. A ta kljub temu vsebuje tri pomembne resnice.
Prvič, ta planet je dejansko sredi velikega umiranja, za katerega je s svojimi dejanji odgovoren človek. Večina ljudi in institucij tišči glavo v pesek in tega ne vidi ali si ne dovoli občutiti.
Drugič, prav zares nam preti konec sveta. Ne dobesedni konec civilizacije ali človeške vrste, ampak tako temeljita preobrazba, da bo po njej videti, kot da živimo v popolnoma drugačnem svetu. Za rešitev ekološke krize morajo biti spremembe tako temeljite. Znašli smo se pred iniciacijo, metamorfozo v novo vrsto civilizacije, in v tem novem svetu se spremeni tudi odgovor na vprašanje, kaj je mogoče, praktično in realistično. Uspešen prestop v novi svet nam nikakor ni zagotovljen, a katastrofisti vseeno sporočajo resnico o možnosti. Razumejo, da je faza smrti, umiranje našega trenutnega kolektivnega jaza, nujna, ne pričakujejo pa ponovnega rojstva. Kar ni nič nenavadnega. Pravi obred iniciacije pogosto vključuje trenutek, ko je izgubljeno vsako upanje, da nam bo kdaj uspelo.
Tretjič, katastrofisti imajo prav, da tradicionalna sredstva, metode in miselnost še zdaleč niso kos nalogi, da ozdravimo planet. Katastrofisti so kot glas, ki človeku v blodnjaku govori: »Samo ustavi se.« Ne uvidijo pa, da bomo potem, ko se bomo ustavili, našli novo vodilo – pesem, ki nas lahko pripelje do izhoda. Položaj je brezupen, drži, a le z vidika logike in pogleda na svet, ki nas držita v pasti. Zaradi tega pogleda na svet (ki je pravzaprav privedel do krize) ostajamo nemočni, saj je sklop rešitev, ki ga ponuja, za ta izziv popolnoma neprimeren.
Mnogi moji bralci so verjetno doživeli vsaj eno izkušnjo, ki je bila v nasprotju z njihovim prepričanjem, kaj vse je mogoče. Jasnovidne sanje, ozdravitev bolezni, za katero je veljalo, da je neozdravljiva, neverjetno točno prerokovanje, presenetljive sinhronicitete, srečanje z NLP-jem – nekaj, kar je namigovalo na to, da resničnost zajema veliko več, kot so nam povedali. Če ste tudi sami doživeli kaj takšnega, vas sprašujem: Ali vaš obup upošteva take izkušnje? Ali take stvari izključujete iz svojega ‘realizma’?
Ironično pri tem je, da so nekateri katastrofisti v svojem obupu naleteli na pomembno sporočilo pesmi, ki nas lahko vodi do izhoda. Pravijo, da je situacija tako ali tako brezupna, zato lahko svoj čas na tem planetu posvetimo ljubezni, lepoti in življenju. Da! To je izhodiščna točka, saj je trenutna kriza rezultat dolgotrajnega zanikanja ljubezni, lepote in življenja. Revolucija je ljubezen. Kaj vse nam lahko omogoči?
Ko se takšna sprememba odnosa izrazi v ukrepanju v praksi, se na koncu izkaže kot pomembnejša za okrevanje podnebja od ukrepov, h katerim pozivajo konvencionalni podnebni alarmisti. Zdi se, da šele ko obupamo nad reševanjem sveta, postanemo odprti za pot, ki nas bo vodila k rešitvi.
Končne opombe
[17] Crist (2007), str. 54.
[18] Light (2014).
[19] Ridley (2015). Ta raziskava, morda zato, da bi potrdila svojo verodostojnost, kot kvaziznanost označuje druga odstopanja od konvencionalnega mnenja, na primer prepričanje v učinkovitost homeopatije ali v nevarnost gensko spremenjenih živil.