Pred nekaj leti sem od mladenke, študentke na elitni pravni fakulteti, prejel naslednje elektronsko sporočilo:
»Ne jokam zelo pogosto. Ta teden pa sem jokala dvakrat. Zaradi nosorogov. Srce me boli, ker izumirajo. Da bi se spravila v boljšo voljo, poskušam razmišljati razumno. Pravim si, da je žalost zaradi nosorogov povsem nerazumna. Zakaj pa nisem žalostna zaradi škrgonožca, ki izumira prav tu v južni Kaliforniji?
Toliko je vsega, zaradi česar sem žalostna: na primer policijsko streljanje. Pravkar pišem poročilo o tem, kaj pomeni čezmerna uporaba sile pri prijetju, in če v podatkovno zbirko Westlaw vpišem ‘čezmerna uporaba sile’ in ‘priznanje imunitete’, je med rezultati iskanja več kot 600.000 primerov. Ti primeri so le neznaten del policijskega nasilja, saj še veliko več primerov ni prijavljenih ali nikoli niso obravnavani na sodišču. To državo (ZDA, op. prev.) je zajela epidemija policijskega nasilja. Tudi to je lahko razlog za žalost. Tako pa prebiram te primere, ki so grozni (uporaba paralizatorja, streljanje, pretepanje, uporaba solzivca, dolgotrajne poškodbe, kako zlahka so ovržene obtožbe o prekomerni uporabi sile), vendar nikoli ne jočem.
Potem pa preberem nekaj člankov o zadnjih, starajočih se belih nosorogih v živalskih vrtovih po svetu in se sesujem. Kako nam je lahko tako zelo spodletelo? Prav imaš, Charles, gre za žalovanje za umirajočo biosfero (okoljske krize že dolgo ne enačim več z globalnim segrevanjem in jezi me, ko to počnejo drugi).
V mojem letniku je fant, ki mi res pride do živega. Na živce mi gre z izjavami, kot je: „Res mi je všeč, ko vidim fotografije McDonald’sa v drugih državah ali afriških otrok, obutih v superge Nike, ker v tem vidim našo zmago. Naša kultura je najboljša.“ Ko je to rekel, sem ga postrani pogledala. Pozna moje mnenje, ker sva se o tem že pogovarjala, zato je dodal: „Ne morem si pomagati, navijam za Ameriko.“ Rekla sem: „Jaz pa za biosfero.“ On pa: „Mislim, da bi morali obdržati samo živali, ki jih potrebujemo za preživetje.“ Njegova neumnost me je tako osupnila, da sem ostala brez besed. Nekaj minut dejansko nisem mogla govoriti z njim. Nisem hotela govoriti z njim. Malo mi je bilo slabo. Nazadnje sem rekla: „Mislim, da to ni mogoče.“ Odgovoril je: „No, lahko pa poskusimo.“ Kot da je to nekaj, kar je vredno poskusiti. Ob njem me zgrabi panika, ker pomislim: Kaj pa če ima prav? Kaj, če je naša prihodnost samo beton s kravami, prašiči, kokošmi in z njihovimi iztrebki? Kaj bi naredili z vsemi njihovimi iztrebki? (Že prej mi je rekel, da mu nikoli ne bi moglo biti mar za žival, da ga trpljenje živali ne prizadene.)
Res se trudim videti ga kot sebi enakega. Ta semester sem v predavalnici sedela poleg njega, ker vem, da se od njega lahko nečesa naučim. Z njim poskušam biti prijazna, čeprav mi je slabo ob tem, kar govori. Tega ne počnem zaradi moralne čistosti. Poskušam razumeti tako ravnanje, tako razmišljanje, ker če ga ne bom nikoli razumela, se mu nikoli ne bom mogla smiselno zoperstaviti. Vendar ni preprosto. Včasih čutim, kako se v meni prebuja sarkazem, ampak vem, da je to samo moj obrambni mehanizem. Imaš kak nasvet?
Najbolj strašno pa je, da ta fant v celoti zagovarja nadziranje izpustov ogljika. Verjame v globalno segrevanje, v to, da nas ogroža, in da bi morali ukreniti nekaj v zvezi s tem. Raje bi videla, da bi zanikal podnebne spremembe in imel rad živali. Čisto zares.
Poleg žalovanja pa je še nekaj. Žalovanje je še hujše zaradi groznega občutka nemoči. Zdi se mi, da sploh ne morem vplivati na usodo nosoroga. Pridno opravljam svoje delo. Prejšnji semester sem opravila z odliko, sem disciplinirana. Rada se učim. Vendar ne počnem nič konkretnega.«
Kot ta mladenka tudi jaz ne vem, zakaj me nekatere tragedije povsem užalostijo, druge pa ne. Na svetu je neskončno vsega, zaradi česar bi lahko točili solze. Ker pa ne moremo jokati zaradi vsega, o čemer kaj slišimo, morda dobimo nekakšno čustveno trdo kožo, da bi se lahko prebijali skozi življenje. Od časa do časa pa kaj preluknja to kožo in na dan privrejo še vse druge tragedije, zaradi katerih prej nismo žalovali. Zato se včasih zjočem ali občutim srce parajoče muke zaradi na videz neznatne stvari: starša, ki sramoti dveletnega otroka. Ali pa zaradi presunljive krivice, ki jo trpijo nedolžni: otrok, ki obtiči v tej državi, ko so njegovi starši izgnani. Ali pa mi pride do živega en sam incident nasilja med milijoni drugih. V vsakem od njih se zrcalijo vsi drugi. Pravzaprav vsak vsebuje tudi druge. Ko boste naslednjič odpotovali na drug planet in videli divje živali, ki izumirajo v kletkah, boste vedeli, da na tem planetu tudi ostarele živali trpajo v domove. Svet, v katerem se poslednji beli nosorogi starajo v živalskih vrtovih, je nujno tudi svet zaporov, vojne, rasizma, revščine in ekocida. Eden ne more obstajati brez drugih. Vsi so del iste grešne matrice.
Ker vsak od teh razlogov vsebuje druge razloge, takrat, ko žalujemo zaradi enega, žalujemo zaradi vseh. Ni pomembno, ali vam pridejo do živega nosorogi ali policijsko nasilje. Vsi so izraz iste temeljne mitologije: zgodbe o samostojnem in ločenem jazu v nesvetem, odtujenem svetu.
Če vidite vesolje kot sestavljeno iz zamenljivih gradnikov, ki nimajo značilnosti jaza, ki nimajo lastne inteligence ali evolucijske težnje, potem naše manipuliranje z naravo in s snovnim nima mej, razen tistih, ki jih postavljajo sprevržene nenamerne posledice, ki jih v teoriji lahko predvidimo in nadzorujemo z nekaj več informacij ter tehnološkega znanja in izkušenj. Zakaj potemtakem ne bi obdržali le živali, ki so nam koristne?
V zgodbi o ločenosti smo v svojem bistvu ločeni od nosorogov. Če odmislimo solzavo sentimentalnost, ni nujno, da njihova usoda vpliva na našo. Enako kot za nosoroge velja tudi za biosfero. V zgodbi o ločenosti ni nujno, da usoda biosfere vpliva na našo, razen z vidika začasne praktične zagate, dokler ne razvijemo tehnologije, ki nam bo omogočila neodvisnost od narave. To je svet betona in prašičjih iztrebkov, ki se ga moja prijateljica tako boji.
Njena opazka, da bi ji bilo ljubše, če bi bil njen sošolec ljubitelj živali, ki zanika podnebne spremembe, je smiselna. To pa zato, ker ljubezen ruši Zgodbo o ločenosti. V ljubezni se jaz razširi na druge, katerih blagostanje postane del našega. Da bi naš planet lahko ozdravel, ga moramo ljubiti. Ljubitelj živali je vsaj na pravi poti.
Če bi radi spremenili mišljenje ljudi, kot je sošolec te mladenke, ne bomo ničesar dosegli z neposredno razpravo. Nihče ne more nekoga z logiko prepričati, naj se zaljubi. Morda lahko nekoga z utilitarnimi razlogi prepričamo, naj namesto ene politike podpre drugo, vendar je dojemanje planeta kot instrumenta v našo korist prav tisto, zaradi česar smo se znašli v tej zmešnjavi. To me spominja na ‘pragmatične’ nasprotnike vojne v Vietnamu in vojne v Iraku, ki niso dvomili o vojni kot orodju za uveljavljanje ameriških interesov (in tudi niso dvomili o pojmu ameriških interesov), ampak so zgolj trdili, da pač točno ta vojna ni koristna. Vrata za druge vojne so ostala odprta. Podobno je, če rečemo: »Prenehajmo uporabljati fosilna goriva ali pa bomo nasrkali,« in pri tem kot glavni argument uporabimo antropocentrične interese, saj tako nosorogov nimamo s čim zagovarjati. Ali bomo ‘nasrkali’, če izumrejo? Verjetno ne. In tako stopamo naprej proti svetu betona in iztrebkov, ki ga bo zaradi estetike morda krasilo nekaj parkov.
Zakaj tega fanta in več milijonov takih, kot je on, privlači zgodba o ločenosti, katere namen je izkoristiti svet in manipulirati z njim? Mogoče ima to kaj opraviti s tem, da se sam počuti kot instrument, ki ga izkoriščajo in s katerim manipulirajo. Tudi sam je v enakem položaju, v katerega želi postaviti živali in planet. Ker ni zares neodvisen, hrepeni po občutku nadzora.
Dobro mu dene, da človeštvo (kot približek jaza) nadzira stvari. Saj ne da psihoanaliziram ubožca, vendar če bi resnično radi spremenili prepričanja, ki povzročajo ekocid (in si ne želimo le psihološkega zadovoljstva zaradi zmage v prepiru), je pomembno, da razumemo izkustvo življenja, na katerem ta prepričanja temeljijo. Ideologija in psihologija sta neločljivi.
Zato mislim, da je ta mladenka na pravi poti, ko je z njim prijazna, hkrati pa ne dovoli, da bi ji nadvladal. Če gledamo na svet z vidika zmagovalcev in poražencev, se nihče ne bo potrudil, da bi vam ustregel, razen če uporabite nadvlado, prisilo ali plačilo. V skrajnem primeru je tak svet brez ljubezni, iskrene prijaznosti in radodarnosti, ki niso samo sredstvo izkoriščanja. Zato lahko neprisiljena prijaznost in radodarnost uničita zgodbo o ločenosti.
Prijaznost, ki jo moja prijateljica izkazuje sošolcu, in željo, da bi razumela njegovo izkustvo sveta, je mogoče prenesti na raven sistemov in politik. Katero zgodbo živijo naši nasprotniki, zločinci, tisti, ki jih želimo okriviti? Katere življenjske izkušnje jih ženejo k tej zgodbi? Na katere prikrite načine živi tudi v nas? Ko bomo vedeli, kako je biti v njihovi koži, bomo veliko lažje predrli pripovedni oklep stroja, ki uničuje svet. To je sočutje. Z njim ne nadomestimo strategije in ukrepanja. Osvetljuje nove strategije in nam omogoča, da smo v svojem ravnanju učinkovitejši, ker se tako lahko lotimo globokih vzrokov, namesto da se v nedogled borimo s simptomi.
Kako je biti nosorog? Ali policist? Kako je biti direktor podjetja, terorist ali morilec? Kako je biti reka? V zgodbi o prepletenem bivanju, v kateri smo medsebojno povezani na vseh ravneh, tudi na ravni golega obstoja, se ta vprašanja pojavijo naravno. To niso zgolj psihološka vprašanja, ampak tudi ekonomska in politična vprašanja, saj ti sistemi ustvarjajo veliko naših življenjskih izkušenj.
Zgodba o prepletenem bivanju tudi zmanjša občutek nemoči, o katerem mladenka govori na koncu elektronskega sporočila. Vse svetovne krize v ‘grešni matrici’ zrcalijo druga drugo in enako velja za odzive nanje. Če se odzovemo na eno, se odzovemo na vse. Predstavljam si, kako bi potekal pogovor z nosorogom, ki je v kletki. Vprašal bi me: »Kaj si počel s svojim življenjem, medtem ko sem izumiral?« Če bi mu odgovoril: »Prizadeval sem si rešiti koralne grebene«, ali »Pomagal sem se boriti proti uporabi sonarjev v mornarici, ki motijo kite«, ali »Vse življenje sem si prizadeval odpraviti smrtno kazen«, bi bil nosorog zadovoljen, jaz pa tudi. Oba veva, da vsa ta prizadevanja nekako pomagajo tudi nosorogom. V oči bi ga lahko pogledal brez sramu.
To je nekaj, kar je prezrl celoten spekter stališč glede podnebnih sprememb, od skeptikov do katastrofistov. Svet, v katerem so dojenčki ob rojstvu ločeni od mater, v katerem se otrokom predpišejo zdravila, da bi lahko sledili pouku, v katerem izsušujemo močvirja in odlagamo strupene odpadke, v katerem se je razbohotila trgovina z ljudmi, v katerem so živali zaprte v vzrejnih obratih, v katerem se kazen enači s pravico, v katerem je bogastvo skoncentrirano v vse manj rokah in v katerem se ljudje sovražijo zaradi barve kože, je nujno tudi svet, v katerem podnebje postaja vse bolj neuravnovešeno. In to niso le simptomi, ampak tudi vzroki. To pomeni, da nekdo, ki si prizadeva za odpravo sistema kazenskih sankcij, pomaga tudi pri ozdravitvi podnebja. Verjetno ne moremo razumeti vzročne povezave med kazensko sankcijo in podnebjem, vendar sta nekako drug drugemu zaveznika. Le na podlagi nepovezanega svetovnega nazora, ki poraja redukcionizem na ogljik, lahko verjamemo, da so podnebne spremembe nekako ločene od vsega drugega, kar sem naštel.
Kar se v zgodbi o prepletenem bivanju zgodi enemu, se na nek način zgodi vsem in vsemu. Zato lahko mirno prisluhnemo, kaj vzbuja našo strast, pritegne našo skrb in nas spodbudi, da uporabimo svoje darove, ne glede na to, ali se potreba po tem zdi velika ali majhna, pomembna ali neopazna. Ker vse vsebuje vse drugo, smo lahko mirni v svoji gorečnosti in potrpežljivi v svoji nuji.