Prepričan sem, da zdaj že nestrpno čakate, da povem svoje mnenje o tem, katera stran ima prav. Morda si boste olajšano oddahnili, ko bom dosedanje pisanje pojasnil kot intelektualno vajo in zagotovil, da seveda verjamem v podnebne spremembe. Na čigavi strani sem? Dobro, povzel bom svoje mnenje, ki ga bom v nadaljevanju knjige podrobneje razložil:
Resnično se spoprijemamo z zelo resno podnebno krizo. Vendar glavna nevarnost ni segrevanje kot tako, ampak nekaj, kar bi lahko poimenovali podnebno neravnovesje. To neravnovesje je predvsem posledica degradacije ekosistemov po vsem svetu: izsuševanja mokrišč, golosekov, prekopavanja zemlje in erozije tal, zdesetkanja rib, uničevanja habitatov zaradi razvoja, zastrupljanja zraka, prsti in vode s kemikalijami, gradnje jezov na rekah, iztrebljanja plenilcev in tako naprej. Ker te dejavnosti motijo tako kroženje ogljika in vode kot tudi bolj skrivnostne procese Gaje, zmanjšujejo odpornost ekosfere, ki tako ni kos dodatnim toplogrednim plinom, ki nastajajo pri človekovi dejavnosti. Morda se bo planet zaradi tega še naprej segreval, morda se ne bo, prav gotovo pa lahko pričakujemo vse večja nihanja, ne le v temperaturi, ampak, kar je še pomembneje, v količini padavin (kar se morda že dogaja, kot dokazujejo nedavno rekordno visoke in nizke temperature na različnih krajih po vsem svetu).
Standardna podnebna teorija kot vzrok podnebnih sprememb izpostavlja predvsem sevalni prispevek, ki ga povzroča CO2, pri tem pa degradaciji ekosistemov pripisuje drugoten pomen. Glede na to teorijo se ozračje zaradi sevalnega prispevka (učinka tople grede) segreje le za nekaj več kot 1 stopinjo Celzija vsakokrat, ko se delež ogljikovega dioksida podvoji. To samo po sebi ni pretirano skrb vzbujajoče. Skrb vzbuja morebitno ojačanje tega segrevanja zaradi številnih pozitivnih povratnih učinkov. V nadaljevanju bom zagovarjal tezo, da so ti veliko bolj odvisni od bioloških procesov, kot se zavedamo. Ko so biološki sistemi degradirani, izgubijo zmožnost prilagajanja spreminjajočemu se podnebju in ohranjanja stabilnih razmer, v katerih lahko uspevajo.
Težava razprave o podnebju je torej predvsem to, da vso svojo pozornost namenja napačnemu vprašanju. Glavna težava ni v tem, ali se povprečne temperature po svetu zvišujejo. Razpravljamo o napačni zadevi. Podnebno neravnovesje se bo nadaljevalo tudi, če ustavimo izpuste ogljika, in nas pripeljalo do katastrofe tudi, če se povprečne temperature ustalijo. To pa zato, ker je Zemlja živo telo, ne stroj, mi pa uničujemo njena tkiva in organe.
Antropogeno povzročeno podnebno neravnovesje se je pojavilo že dolgo pred začetkom industrijske dobe, vzrok pa sta bila predvsem krčenje gozdov in erozija tal. Oboje je v zadnjih stoletjih doseglo industrijske razsežnosti, izpusti toplogrednih plinov pa so popolnoma nov izziv, na katerega je močno degradirana biosfera slabo pripravljena.
Naj svojo tezo izrazim brez ovinkarjenja:
Če je utečena pripoved o antropogenem globalnem segrevanju točna, je najnujnejša prednostna naloga zavarovati in obnoviti tla, vodo in ekosisteme po vsem svetu.
Če je utečena pripoved o antropogenem globalnem segrevanju napačna, je najnujnejša prednostna naloga zavarovati in obnoviti tla, vodo in ekosisteme po vsem svetu.
Eden od namenov te knjige je utemeljiti te trditve ter opisati spremembo v dojemanju in mitih, ki bo omogočila, da se izvedejo v praksi.
Kar zadeva ustaljeno razpravo o podnebju, sem na najosnovnejši ravni naklonjen alarimistom. Ne glede na pomanjkljivosti v njihovih podatkih, argumentih in modelih je osnovni strah, ki podžiga njihovo gorečnost, dobro utemeljen. Tudi če se povprečne temperature ne bodo več višale ali se celo prično nižati, ne bi smeli biti nič manj zaskrbljeni. Poleg tega je označitev skeptikov kot ‘zanikovalcev’ v svojem bistvu resnična, le da niso zanikovalci zato, ker so skeptični glede znanosti, ampak ker zanikajo ekološki holokavst ter uničenje biološkega bogastva in vitalnosti Zemlje. Takole gre: Recimo, da sem se okužil z mesojedo bakterijo, ki me ubija, vsi pa se prepirajo o tem, ali imam vročino ali ne. Tisti, ki pravijo: »Da, nevarno vročino ima. Dobro bi bilo, da mu pomagamo,« so bliže resnici kot tisti, ki pravijo: »Nima vročine, torej je gotovo vse v redu z njim.« Mojo bolezen morda res spremlja nevarna vročina in morda je smiselno, da se vročina zniža. A če sem še vedno okužen z mesojedo bakterijo, bom tako ali tako kmalu umrl, bodisi zaradi vročine bodisi od česa drugega. Z vidika planeta je mesojeda bakterija globalni finančni sistem, ki ga podpira zgodba o ločenosti. Razvoj in izkoriščanje virov požirata svet.
Če dvomite o podnebnih spremembah in berete to knjigo, vas želim prebuditi iz zanikanja. To ne pomeni, da se morate strinjati z znanstvenimi dognanji o podnebju. Pomeni, da uvidite propadanje številnih dragocenih krajev, rane dnevnih kopov, razlitja nafte, odlagališča strupenih odpadkov, uničevanje habitatov in vrst ter siromašenje življenja na Zemlji. Pomeni, da začutite agonijo tega planeta, jo razumete in v zvezi s tem nekaj ukrenete.
V času mojega življenja se je število metuljev monarhov zmanjšalo za 90 odstotkov. Biomasa rib se je zmanjšala za več kot za polovico. Puščave so se razširile kot še nikoli prej. Izginilo je 80 odstotkov azijskih mangrov in polovica koralnih grebenov. Deževni gozd na Borneu je izginil skoraj v celoti. Površine deževnih gozdov po vsem svetu so se zmanjšale za več kot polovico. Več tisoč vrst je izumrlo. Vse to je resnično in je le kaplja v morju degradacije, ki pesti ta planet. Naj vas le skrbi. Če bomo še naprej izgubljali organe in tkiva planeta, katastrofa ni več daleč.
Če spadate med tiste, ki jih podnebne spremembe skrbijo, vam sporočam, da odobravam vašo zaskrbljenost, obenem pa vas pozivam, da jo preusmerite. Vaša zaskrbljenost naj ne bo odvisna od tega, ali je ogroženo preživetje človeštva. Meni se zdi možnost, da človeštvo preživi na mrtvem, golem planetu, bolj zaskrbljujoča od prihodnosti brez ljudi. Kako bi vam bilo všeč, če bi samo vi preživeli holokavst, v katerem bi umrli vsi vaši prijatelji in družinski člani? Kot bom razpravljal v nadaljevanju, vprašanje
»Kaj se bo zgodilo z nami?« ne seže dovolj globoko, zaskrbljenost, ki jo izzove, pa je preozka in na koncu koncev celo kontraproduktivna.
Ne glede na to, na čigavi strani ste, bi rad, da začutite drugačno zaskrbljenost – zaskrbljenost zaradi umiranja življenja na tem planetu. Ste tudi vi opazili, da se med vožnjo na vetrobranskem steklu avtomobila razmaže opazno manj žuželk? Spomnim se, da je bilo v mojem otroštvu vetrobransko steklo polno zmečkanih žuželk. Spraševal sem se, ali me morda vara spomin, dokler nisem prebral sedemindvajset let trajajoče študije, v kateri je dokumentirano 78do 82-odstotno zmanjšanje biomase letečih žuželk v zavarovanih naravnih rezervatih.[30] Ta študija je temeljita, obsežna in zelo natančna, obenem pa se ujema s podobnimi ugotovitvami drugje po svetu.[31] Če bi odločal jaz, bi ta študija bodla v oči z naslovnic vseh časopisov.
Žuželke so bile prve živali, ki so se (približno sočasno kot rastline) naselile na kopnem. Ključne so v vsaki kopenski prehranjevalni verigi in so močno prepletene z življenjem. Manj žuželk pomeni manj življenja. Pomeni, da planet postaja manj živ. Z drugimi besedami: pomeni, da planet umira. Nihče ne pozna vzroka, vendar avtorji menijo, da to verjetno niso višje temperature, saj so te v obdobju študije sovpadale z večjo, ne manjšo biomaso žuželk. Kot možne vzroke navajajo kemikalije in izginevanje habitatov na bližnjih kmetijskih zemljiščih. Menim, da je to verjetno in da se pod tem skriva globlji vzrok – da sveta ne dojemamo kot nekaj živega in svetega.[32] S svojim ravnanjem ne delamo v korist življenja, temveč druga živa bitja dojemamo kot podrejena človeku. To je tisto, kar kliče po spremembi. Ekološka kriza je iniciacijsko zdravilo, ki bo prevladujoči svetovni civilizaciji pomagalo doseči to spremembo. Kriza bo vse večja, dokler zdravilo ne bo začelo učinkovati.
Končne opombe
[30] Hallmann idr.(2017).
[31] Za uvod v druge raziskave, v katerih je dokumentirana apokalipsa žuželk, glej Hunziker (2018).
[32] Ko tu govorim o nas, mislim na prevladujočo civilizacijo. Če ste del te, to vključuje tudi vas, čeprav morda z vsem srcem nasprotujete njenim sistemom in prepričanjem.