V četrtem poglavju sem napisal: »Lotiti se moramo resnih vprašanj, kot so: Zakaj smo tu? Katera je prava vloga človeštva na Zemlji? Kaj Zemlja želi?« Napisal sem: »Ko bomo vzpostavili nov odnos ..., bomo Zemlji vedno poskusili jemati na način, ki jo bogati. Svojega vpliva na Zemljo se bomo zavedali. Ne bomo ga skušali zmanjšati, pač pa si bomo prizadevali za čudovit vpliv, ki je koristen življenju.«
To je podporni koncept čedalje močnejšega gibanja, ki svoje prakse opisuje s pridevnikom ‘regenerativen’. Najbolj znana takšna praksa je regenerativno kmetijstvo.
Regenerativno kmetijstvo vključuje zelo raznovrstne tehnike za obnovo tal, vode in biotske raznovrstnosti. Pri tem načinu kmetovanja običajno uporabljajo pokrovne posevke in trajnice, da se nikoli ne bi izpostavila gola prst, spodbujajo sinergije med številnimi prehranskimi in neprehranskimi posevki, obnavljajo naravno kroženje vode, paša živali pa posnema čredne živali v naravi. Ker se osredotoča na prst, ima v sebi prvotni duh ekološkega kmetovanja. Izraz ‘ekološki’ (angl. ‘organic’) je uvedel izkušen ekološki kmetovalec J. I. Rodale, pri čemer se je skliceval na organske molekule (ki vsebujejo ogljik) molekule, ki tvorijo živo prst. Zavedal se je, da je prst več kot le mešanica kemičnih snovi.
Žal je izraz izgubil ta prvotni pomen in je zdaj že tako zelo zlorabljen, da ameriško ministrstvo za kmetijstvo (USDA) dovoljuje, da se kot ekološki proizvod označuje hidroponsko gojena zelenjava, ki sploh ne raste v prsti. Zato ne bom uporabil izraza ‘ekološko kmetijstvo’, čeprav so regenerativne prakse, ki jih bom opisal, dejansko ekološke v smislu Rodaleovega poimenovanja.
Regenerativne prakse so v zadnjem času deležne pozornosti zaradi svoje zmožnosti, da hitro sekvestrirajo velike količine ogljika. Bralec zdaj že pozna moje mnenje, da je ocenjevanje tehnologij na podlagi samo ene snovi, na primer ogljika, napačno, vendar je ogljik v tem primeru gradnik zgornje plasti zemlje. Zgornja plast zemlje je temelj življenja na kopnem, je živa plast Zemljine površine. Regenerativni kmetovalci in kmetovalci v permakulturi se zavedajo, da bodo vsa bitja na kmetiji, tudi ljudje, uspevala, če bo uspevala prst.
Ena od obetavnih tehnik za obnovo zdravja tal se imenuje intenzivno upravljana rotacijska paša (angl. management-intensive rotational grazing oz. MIRG), pri kateri vzreja živali poteka na način, ki posnema njihovo vlogo na naravnih traviščih. Če ne prihajate iz kulture, ki še vedno izvaja tradicionalno nomadsko živinorejo, si verjetno, ko pomislite na pašne živali, zamišljate velik travnik, po katerem so razpršene krave ali ovce. Ta prizor ni niti približno podoben temu, kar bi videli v zdravem ekosistemu. V zdravih ekosistemih živijo tudi plenilci, za katere bi bil travnik, po katerem so razpršene ovce, kot samopostrežni bife. Zato se rastlinojede živali zaradi varnosti zadržujejo v velikih čredah, se intenzivno pasejo na enem območju in se nato skupaj premaknejo naprej. To posnema intenzivno upravljana rotacijska paša.
Enako kot na naravnih traviščih velike zgoščene črede rastlinojedih živali ohranjajo travišče zdravo in obnavljajo prst. Čreda se prehranjuje predvsem s sladkimi travnimi vršički, preostale rastline pa potepta in pognoji, še preden bi jih lahko pojedla vse do korenin. Tako si lahko trava hitro opomore, ko gre čreda drugam. Debela plast poteptanih rastlin ščiti tla pred erozijo, poleg tega poškodovane rastline pošljejo sladkor v korenine, pri čemer nastanejo bogati izcedki, ki skupaj z gnojem in z razpadajočimi rastlinami negujejo žive organizme v prsti. Ti organizmi, predvsem deževniki, povečujejo prepustnost tal, ki nato kot goba vsrkavajo dež. Pri tem procesu pomagajo tudi živalska kopita, ki ustvarjajo luknje v tleh in oblikujejo udrtine, v katerih se ujame voda.
Intenzivno upravljana rotacijska paša izrabljeni zemlji povrne življenje. Izsušeni izviri spet zažuborijo, rjava pokrajina ozeleni, vrnejo se ptice in biotsko raznovrstne prostoživeče živali, nestalni potoki prično teči vse leto, obnovita se tudi struktura in globina osiromašene prsti.
Najvplivnejši strokovnjak za intenzivno upravljano rotacijsko pašo je Allan Savory, zimbabvejski biolog in kmet, ki navdihuje in o svojih metodah poučuje kmete v vsej podsaharski Afriki, Severni Ameriki, Južni Ameriki in Avstraliji. Med svojim govorom na konferenci TED je pokazal osupljive fotografije stanja prej in potem, ki prikazujejo zemljišče, obnovljeno s to prakso, ki ji pravi holistična paša.[1]
Njegove trditve so izzvale precejšnjo polemiko.[2] Mene bolj prepričajo njegovi zagovorniki: prvič, ker so kritiki, ki napadajo prakse, ki jih Savory spodbuja, o njih nepoučeni, in drugič, ker se je pojavilo ogromno kmetov in lastnikov rančev, ki uporabljajo metodo in izmenjujejo svoje izkušnje prek alternativnih medijev s področja kmetijstva. Dejanske dokaze pa je težko dobiti, predvsem zaradi maloštevilnosti zanesljivih kvantitativnih podatkov. Poleg tega, da je težko meriti ogljik v prsti, intenzivno upravljana rotacijska paša ni standardiziran proces, ampak se mora prilagajati lokalnim razmeram, pri čemer se razlikuje celo med posameznimi kmetijami ali dolinami. Prav zato Savory tako pašo imenuje ‘holistična’. Prave prakse se lahko določijo le v tesnem odnosu z zemljo.
Čeprav so podatki o sekvestraciji ogljika pri praksah intenzivno upravljane rotacijske paše pičli, so bile v novejših študijah ugotovljene količine, ki močno presegajo predvidevanja večine znanstvenikov. V študiji, ki je bila leta 2014 izvedena na Univerzi v Georgii, je bilo izmerjeno, da se je količina ogljika v prsti na hektar na kmetijah, ki so posevke, razporejene v vrstah, nadomestile z intenzivno upravljano pašo, vsako leto povečala za osem ton.[3] Za tretjino se je povečala tudi zmožnost zadrževanja vode. Po vsem svetu se za pašnike in gojenje krmnih rastlin uporablja 3,5 milijarde hektarov zemlje. Če bi le desetino te zemlje namenili praksam upravljane intenzivne rotacijske paše, bi omogočili (glede na navedeni podatek o osmih tonah) sekvestracijo četrtine trenutnih izpustov (intenzivno upravljana rotacijska paša v primerjavi s tradicionalno proizvodnjo mesa za kar 22 odstotkov zmanjša tudi izpuste metana).[4]
Posamezni kmetje poročajo o veliko večjih količinah sekvestriranega ogljika. Med najbolj znanimi regenerativnimi kmetijami je Brown’s Ranch v Severni Dakoti, na kateri so se s praksami holistične paše ravni ogljika v šestih letih zvišale s 4 na 10 odstotkov, kar je 20 ton ogljika na hektar letno.[5] Povečala se je tudi zmožnost absorpcije deževnice, in sicer z dobrega centimetra na uro – kar pomeni, da odteče ogromno vode – na 20 centimetrov na uro.[6] Lastnik ranča in kmet Gabe Brown in njegova družina pa se pri tem ne zanašajo le na upravljano pašo. Upoštevajo tudi kompleksno kombinacijo sobivanja ustreznih pokrovnih rastlin in večplastnih mešanih posevkov: predstavljajte si, kako redkvice in repa rastejo v senci sončnic. Namensko gojijo rastline, katerih korenine segajo različno globoko. Raznovrstne trajnice vzdržujejo veliko biotsko raznovrstnost žuželk, kar zagotavlja naravno zatiranje škodljivcev – na kmetiji nimajo nobenih težav s koruznim hroščem, ki napada sosednje kmetije in je v Ameriki najhujši kmetijski škodljivec. Čeprav ne uporabljajo nobenih pesticidov in gnojil, je pridelek koruze na kmetiji za 25 odstotkov večji od okrožnega povprečja, stroški na mernik pa so veliko nižji.
Podobno kot paša tudi regenerativno vrtnarstvo zelo veliko obeta pri zmanjševanju ravni ogljika, pri čemer se poslužuje podobnih načel. Izogiba se oranju in vsem drugim oblikam prekopavanja prsti, prednost pa daje pokrovnim rastlinam, ki se potlačijo ali porežejo in tako nahranijo žive organizme v prsti ter postanejo naslednja plast humusa. Glede na raziskave organizacije Rodale Institute bi lahko ekološke regenerativne tehnike, če bi se uvedle po vsem svetu, na obdelovani zemlji izravnale več kot 40 odstotkov globalnih izpustov, na pašnikih pa 71 odstotkov.[7] Količina CO2 na kopnem bi se lahko zmanjšala za več kot 100 odstotkov trenutnih izpustov – celo brez upoštevanja obnove gozdov in pogozdovanja.
Še en impresiven pristop je sintropno kmetijstvo, znano tudi kot regenerativno analogno gozdarstvo, ki ga je v Braziliji razvil Ernst Gotsch. Leta 1984 je kupil ogromno, 500 hektarov veliko kmetijo, ki je bila močno osiromašena zaradi goloseka, plantaž manioke na hribih in drugih zlorab. Lokalno je bila znana kot ‘suha dežela’. Gotsch je zemlji povrnil zdravje, tako da je posnemal ekološko sukcesijo in pri setvi uporabil načelo dobrih sosedov, z obrezovanjem dreves, pri katerem je veliko odrezanih vej pustil strohneti na tleh, pa je prispeval k organskim snovem v tleh. Po tridesetih letih je bila pokrajina povsem spremenjena. Štirinajst suhih izvirov je spet oživelo, potoki tečejo vse leto, obnovila se je biotska raznovrstnost prvotnega deževnega gozda ob obali Atlantika, temperature v mikroregiji so se znižale in količina padavin se je povečala. Kmetija zagotavlja izobilje živilskih, lesnih in drugih proizvodov – med drugim tudi kakavova zrna, ki so po mnenju nekaterih najbolj kakovostna na svetu[8] – brez namakanja ali kakršnihkoli pesticidov ali gnojil. Kot je pojasnil eden od delavcev s kmetije, se proizvodnja hrane ne bori proti naravni gozdni sukcesiji, ampak ji ta koristi. Z vsakim zaporednim spravilom pridelka je prst bogatejša, kot je bila leto prej.[9] Projekti, ki se zgledujejo po njegovem modelu, se pojavljajo po vsej Braziliji, razširili pa so se tudi v Avstralijo in drugod po svetu.
Gotsch te metode ni razvil zato, da bi zmanjšal izpuste ogljika, vendar je glede na študijo, ki jo je izvedlo združenje Cooperafloresta Brazil, z njegovo metodo sekvestriranih približno 10 ton ogljika na hektar, odvisno od faze sukcesije.[10] To omenjam predvsem zato, da bi ponovil, da pristop te knjige, ki se osredotoča na ekosisteme, ni v nasprotju z zahtevami standardne podnebne pripovedi. Od te pripovedi ni odvisna niti motivacija zanj – regenerativne prakse so celo privlačnejše z vidika vode in biotske raznovrstnosti.
Končne opombe
[1] Savory (2013).
[2] Za prvi vtis o tej polemiki glej Lovins (2014).
[3] Machmuller idr. (2015).
[4] DeRamus idr. (2003).
[5] Hawken (2017), str. 73.
[6] Vir teh in naslednjih podatkov je Ohlson (2014).
[7] Rodale Institute (2014).
[8] Taguchi (2016).
[9] Na Vimeu ali YouTubu si poglejte kratki film o kmetiji in sintropnem kmetijstvu Life in Syntropy.
[10] Cooperafloresta (2016), v Sendin (2016).