Gozdovi zagotovo niso edini organ Gaje, ključen za ohranjanje življenja. Glede na načelo, da življenje ustvarja razmere za življenje, so najpomembnejši organi tisti, v katerih je največ življenja, to so gozdovi, mokrišča, estuariji, koralni grebeni in bogata travišča z velikanskimi čredami živali. Število teh ekosistemov po vsem svetu strmo upada, širijo pa se območja z maloštevilnimi živimi organizmi, kot so puščave in mrtve cone v oceanih. Paradigma ogljičnega fundamentalizma je mokriščem, gozdovom, morski travi in prerijam, ki imajo velikansko zmogljivost skladiščenja in sekvestracije ogljika, prinesla dobrodošlo pozornost. Tri metre debela zgornja plast zemlje na ameriškem srednjem zahodu kaže na to zmogljivost in na katastrofalne posledice obdelovanja zemlje ter izpostavljanja prsti eroziji in oksidaciji njene organske snovi v CO2. Te negozdne ekosisteme bom skupaj z obdelovalno zemljo z vidika ogljika proučil v naslednjem poglavju.
Če se poleg ogljika posvetimo še vodi in drugim dejavnikom, postane še bolj jasno, kako zelo pomembni so ti ekosistemi za planet. Neokrnjena travišča opravljajo veliko enakih funkcij kot gozdovi, saj učinkovito vsrkavajo deževnico in ščitijo prst, preprečujejo poplave, blažijo suše, sejejo oblake in oblikujejo gladino podtalnice. Debela travnata preproga blaži udarce dežja ob prst in tako preprečuje erozijo, z ogljikom bogate organske snovi v prsti, ki jih korenine počasi odlagajo, so kot spužva za deževnico, ki jo povežejo z organskimi molekulami in tako tudi upočasnijo izhlapevanje.
Tako kot je gozd veliko več kot le množica dreves, je travišče več kot le travnata goščava. Je živ ekosistem, ki vključuje tudi rastlinojedce, plenilce in številne nevretenčarje. Deževniki rahljajo prst in ustvarjajo humusne skupke, v katerih se shranjuje deževnica, čredne živali mulijo, teptajo in gnojijo visoko travo, ki se potem spremeni v zastirko in sčasoma v prst. Glive povezujejo deževnike, bakterije, korenine, žuželke in druga drugo v kompleksne skupnosti, v katerih krožijo hranila in se izmenjujejo kemijske informacije. Vsak član travišča je živ in tudi celota je živa.
Če so gozdovi, travišča, mokrišča, koralni grebeni itd. med življenjsko pomembnimi organi Gaje, bi živa bitja mogoče lahko šteli za njene celice in tkiva. Morda nimajo vidnega neposrednega vpliva na kroženje ogljika ali vode – morda pa ga imajo. Pregovor plemena Navajo pravi: »Če ne bi bilo prerijskih psov, ne bi bilo nikogar, ki bi s tuljenjem priklical dež.« To se sliši kot golo praznoverje, vendar je skorajšnje iztrebljenje prerijskih psov v dvajsetem stoletju dejansko sovpadalo z zmanjševanjem količine padavin na ameriškem jugozahodu. Zdaj pa se je izkazalo, da prepričanje plemena Navajo nazadnje sploh ni bilo vraževerje, ampak bistroumen vpogled v ekološko hidrologijo. Bill Mollison, učitelj pri gibanju za permakulturo, je zapisal: »Znanstveniki, ki jih je misel o domnevni povezavi med prerijskimi psi in dežjem zabavala, so na nekaterih puščavskih območjih, ki so bila v petdesetih letih 20. stoletja preurejena v naravne pašnike, priporočili iztrebljenje vseh živali, ki si kopljejo brloge, ›da bi zaščitili redke puščavske trave‹. Danes je to območje prava pustinja.«[20] Mollisonova razlaga je, da so brlogi prerijskih psov in drugih živali kot pljučni mehurčki. Ko luna potuje čez nebo, se voda v vodonosnikih zaradi plimskih sil dvigne k površju, kar zagotovi vlago za dež. Judith Schwartz dodaja, da predori prerijskih psov omogočajo, da deževnica ne odteče, temveč da pronica v tla, s čimer se obnovijo vodonosniki;[21] prerijski psi pa uravnavajo tudi razrast dreves meskit, ki porabijo veliko vode.
Kot je razvidno iz izraza, so tudi mokrišča ključna za ustrezno kroženje vode. Upočasnjujejo odtekanje vode s kopnega v morje in ji tako omogočajo, da pronica v vodonosnike in izhlapi v ozračje, kjer se spremeni v dež. Površina mokrišč se je zmanjševala skozi vso zgodovino, saj so ljudje mokrišča izsuševali za poljedelstvo, kar še vedno počnemo. Sedanja pokrajina Severne Amerike, katere potočki, potoki in reke tečejo po točno opredeljenih kanalih, je dejansko rezultat izrazitega spreminjanja zemljišča. Raziskovalec Steve Apfelbaum je zapisal: »Veliko potokov, ki so trenutno opredeljeni kot potoki prvega, drugega in tretjega reda, je bilo v prvotni zemljiški knjigi splošnega zemljiškega urada ZDA opredeljenih kot poraščene kotanje, mokrišča, mokre prerije in močvirja.«[22] Zaradi gradbenih projektov (na primer ravnanje toka vijugastih rek za plovbo) in skorajšnje iztrebitve bobrov se je odtekanje vode z zemlje v morje zelo pospešilo: tokovi rek so hitrejši za več redov velikosti. Na svetovni ravni to pomeni, da kopno izgublja vodo hitreje, kot jo prejema, zaradi česar je suša neizogibna, morska gladina pa se zvišuje.
Ironično je, da je v zadnjem času veliko mokrišč uničenih v imenu boja proti podnebnim spremembam, saj veliki projekti gradnje hidroelektrarn pogosto povzročijo hude hidrološke motnje. Nekoč so bila za afriški Sahel značilna prostrana, rodovitna mokrišča z izjemno bogato biotsko raznovrstnostjo, ki so jih oskrbovale sezonske poplave. Odkar se je v osemdesetih letih 20. stoletja začelo obdobje gradnje jezov, se ta mokrišča hitro zmanjšujejo, razvojne agencije pa to spodbujajo zaradi proizvodnje električne energije in nadziranja poplav. Čadsko jezero zato obsega samo še pet odstotkov svoje nekdanje površine. Temu so sledili družbeni nemiri, ki so podžigali Boko Haram in valove preseljevanja v Evropo. Naslednja je delta notranjega Nigra, prostrano mokrišče velikosti Belgije, ki mu grozi gradnja velikega jezu, načrtovana v Gvineji.[23] V prispevku Freda Pearcea v reviji Yale Environment 360 je navedeno: »Za izsušena mokrišča se vzrok pogosto išče v podnebnih spremembah, vendar je pogosto pravi razlog več človekovega poseganja v tok rek.«[24] Kako prikladno je vzroke iskati v podnebnih spremembah, namesto da bi se razmišljalo o osnovni strategiji razvoja tretjega sveta.
V zvezi s tem bom omenil še dva bioma, ki sta običajno izključena iz te kategorije: kmetijske in mestne površine. Kot bo sledilo v nadaljevanju, ozdravitev tega planeta ni stvar umika človeštva in oblikovanja ločenega človeškega sveta, ki se v naravo sploh ne vmešava. Ozdravitve ne bomo dosegli tako, da bomo čim bolj zmanjšali svoj vpliv, dosegli jo bomo s spremembo značaja našega vpliva. Dosegli jo bomo z drugačno udeležbo v naravi, takšno, pri kateri bo človeštvo znova postalo del ekologije, ne pa ločeno od nje.
Povsod, kjer se je razširila modernizacija, lahko vidimo, da so se zemljišča, na katerih je človekov vpliv velik, spremenila v poškodovana, šibka zemljišča, ki ne zmorejo opravljati svoje funkcije pri ohranjanju Gajine homeostaze. Golih tal, kot so preorana tla, skoraj nikoli ne vidimo v naravi, in to ne brez razloga. Taka tla so kot odprta rana, meso brez kože, in hitro izgubijo za življenje potrebno vlago, prst pa z njih hitro odpihne. Ker so ožgana od sonca in nimajo strukture korenin, ki bi jih držale in zračile, ob deževju ne morejo absorbirati veliko vlage, poleg tega te vlage po deževju ne morejo prav dolgo zadržati. Kemično intenzivno kmetijstvo stanje še poslabša, saj ubija deževnike in druge organizme v tleh, ki pomagajo pri pronicanju vode v globlje plasti zemlje. Deževniki ne le povečujejo zmožnost tal za zadrževanje vlage, ampak skupaj z ekosistemi tal, h katerim prispevajo, tudi povečujejo zmožnost tal za skladiščenje ogljika in spodbujajo razvoj metanotrofnih bakterij, ki se hranijo z metanom in zmanjšujejo ravni tega toplogrednega plina.[25]
Gola, poškodovana tla ne le povečujejo oddajanje ogljika v ozračje, ampak tudi prispevajo k neposrednemu regionalnemu segrevanju: v študiji je bila ugotovljena korelacija med večjim sejanjem krovnih posevkov v kanadskem pšeničnem pasu, nižjimi poletnimi temperaturami ter večjo vlažnostjo in količino padavin.[26] Krovni posevki so del vse večjega gibanja za regenerativno kmetovanje, ki si prizadeva za obnovo vode in prsti pri kmetovanju.
Druge sodobne kmetijske prakse, ki še povečujejo škodo, povzročeno vodi in prsti, so:
Te in druge netrajnostne prakse bomo opustili, ko bomo dojeli, da je človekovo blagostanje neločljivo povezano z blagostanjem prsti in vode.
V mestnih okoljih je škoda, povzročena tlom, še hujša, pogosto so tla v celoti asfaltirana. Ker voda ne more pronicati v zemljo, pomeni nevšečnost, ki je prek drenažnih sistemov preusmerjena kot odpadna voda in se hitro vrne v ocean, ne da bi vstopila v hidrološki cikel, kroženje vode v fazi evapotranspiracije ali obnavljanja podtalnice. Medtem pa mesta svoje potrebe po vodi zadovoljujejo z viri iz okolice.
Ker mesta nimajo veliko vegetacije, ki bi izparevala vodo in hladila zrak, jih prizadene učinek toplotnih otokov. Toplota vpliva na vetrove, ki ustvarjajo sisteme visokega zračnega pritiska, ti pa potiskajo padavine v okoliška območja – na primer v hladnejše gorske regije –, kjer se zato pojavijo silni nalivi, erozija in poplave.[27] V manjši meri vsako območje brez vegetacije (kot so zorana polja) postane toplotni otok, ki ustvarja visok zračni pritisk in potiska dež stran, v gore ali k morju.
Tisti, ki so skeptični glede podnebnih sprememb, se pri zatrjevanju, da so podatki o globalnih temperaturah izkrivljeni, včasih sklicujejo na učinek toplotnih otokov, saj je vse več termometrov nameščenih na mestnih toplotnih otokih ali blizu njih. Tudi, če je to res, je ta tolažba slaba, če se zaradi urbanizacije, razvoja in krčenja gozdov celoten planet spreminja v toplotni otok. Učinki niso samo lokalni. Ker motijo hidrološki transport toplote, vplivajo na globalne temperature ter na suše in poplave, pogosto prek zapletenih, nelinearnih vzročnih verig. Zaradi krčenja gozdov in izsuševanja mokrišč vzdolž evropske sredozemske obale sta se na primer zmanjšala evapotransipracija in število poletnih neviht v bližini obale, v srednji Evropi pa so nevihte postale silovitejše. Manj obalnih neviht privede do zasoljevanja tal v Sredozemlju in sprememb v razmerju slanosti med Sredozemskim morjem in Atlantskim oceanom, zaradi česar se okrepijo nevihte na Atlantskem oceanu in spremenijo podnebni vzorci vse do Mehiškega zaliva.[28]
Podnebne spremembe kot današnja poglavitna okoljska pripoved zastirajo pogled na veliko večji, bolj neposreden in bolj lokalen vpliv sprememb pri upravljanju zemljišč na suše, poplave, vročinske valove in na druge oblike ekstremnih vremenskih pojavov. Namesto da bi podnebne spremembe spodbudile k sprejemanju ekološko bolj koristne zakonodaje, so postale prikladen grešni kozel, ki odvrača pozornost od učinkovitih lokalnih ukrepov in odgovornost za ekološko ozdravitev prelaga na daljne, globalne institucije.
Če na primer razumemo, da krčenje gozdov in obdelovanje zemlje povzročata erozijo zgornje plasti zemlje, zaradi katere ta ne more absorbirati deževnice, to pa privede do poplav, se moramo nujno odzvati na lokalni ravni: z ohranjanjem gozdov in mokrišč, izvajanjem ekološkega kmetijstva brez oranja oz. prekopavanja in z obnovo prsti. Če vse to prezremo, nam v prizadevanjih za varstvo okolja preostanejo ukrepi, kot so namestitev sončnih plošč na streho ali kompenzacija za potovanje z letalom v obliki donacije v sklad za sajenje dreves. Okoljska vnema je še naprej osredotočena na kraje daleč od doma in večina škodljivih dejavnosti se nadaljuje.
Te besede pišem po hurikanih Irma in Harvey, ki sta bila, kot navajajo mediji, zaradi podnebnih sprememb še hujša. Čeprav razumem znanstveno logiko, na kateri temelji ta trditev – toplejša voda hitreje izhlapi, toplejši zrak zadrži več vode itd. –, se ob natančni proučitvi argument zdi neprepričljiv.[29] Skupna zbrana energija ciklonov se v zadnjih desetletjih ni opazno povečala, enako velja za padavine, pogostost neviht ali moč neviht. Ne glede na to polemika v zvezi s tem, ali so podnebne spremembe pravi vzrok, odvrača pozornost od lokalnih dejavnikov, zaradi katerih take nevihte povzročajo večjo škodo ljudem in ekosistemom. Glavni med njimi, vsaj na Floridi in v Teksasu, je razširjeno izsuševanje mokrišč, ki lahko vsrkajo deževnico in ublažijo nevihtne poplave. Obe regiji sta prizadeti tudi zaradi krčenja gozdov, kmetijske zlorabe tal in obsežnega razvoja predmestij. Iskanje vzroka v podnebnih spremembah prikrije te dejavnike in omogoča, da se te prakse nadaljujejo.
Enako kot s poplavami je s sušami. Pred kratkim sem prebral pronicljiv članek Vijaya Prashada o priseljevanju, v katerem je navedel: »Vzroke [za izseljevanje iz Srednje Amerike] bi bilo treba iskati v propadu kmetijstva v teh državah, ki so ga povzročile predvsem suše in nenadne poplave, izjemna vročina in gozdni požari, ki so posledica podnebnih sprememb.«[30] Za trenutek pozabimo na gospodarske in politične vzroke za propad kmetijstva, kot so sporazumi o prosti trgovini, zaradi katerih je tradicionalno kmetovanje nedonosno, ki koristijo živilskopridelovalnim transnacionalnim podjetjem in kmetijsko gospodarstvo usmerjajo k izvoznemu blagu. Čeprav so globalni podnebni vzorci (silovit El Niño v letih 2015 in 2016) povzročili v zadnjem času lakoto, so te države utrpele tudi intenzivno krčenje gozdov. Gvatemala je v samo petnajstih letih, in sicer od leta 1990 do leta 2005, izgubila 17 odstotkov deževnih gozdov, od takrat pa se gozdovi krčijo trikrat hitreje;[31] izgube so bile zlasti hude v njenih slavnih oblačnih gozdovih.[32] Podobna zgodba je doletela Honduras, ki je v istem obdobju izgubil 37 odstotkov deževnih gozdov, izboljšanja pa ni na vidiku. El Salvador je najbolj žalosten primer, saj je od šestdesetih let 20. stoletja utrpel 85-odstotno krčenje gozdov. Ko so ti gozdovi posekani, deževnica odteče, namesto da bi pronicala v tla, kjer bi obnovila gladino podtalnice, posledica pa so erozija, zemeljski plazovi in poplave. Izviri presahnejo, količina dežja se zmanjša, lokalno podnebje pa je vse bolj vroče in suho. Vse to vodi v uničujočo sušo.
Deževni gozdovi v Južni in Srednji Ameriki so imeli pred krčenjem gozdov veliko dežja, ne glede na El Niño. Zato pa se imenujejo deževni gozdovi. Poleg tega je El Niño (vremenski pojav, ki na velik del severne poloble prinaša sušo in vročinske valove) od sedemdesetih let 20. stoletja vse pogostejši in hujši. Čeprav običajno velja, da so vzrok zanj podnebne spremembe, bi lahko bil tudi stranski produkt krčenja gozdov, zlasti v Indoneziji, kjer bi izrazito krčenje gozdov lahko oslabilo trajno območje nizkega zračnega pritiska, ki prispeva k Walkerjevemu kroženju, slabitev tega pa povzroča pojave El Niña.[33]
Iskanje vzroka za suše v Srednji Ameriki v podnebnih spremembah zmanjšuje nujnost reševanja težave lokalnega krčenja gozdov in preusmerja osredotočenost na rešitve na svetovni ravni. Drugoten pomen pripisuje celotnemu spletu drugih vzrokov, ki daleč presegajo krčenje gozdov. Kaj pa sploh povzroča krčenje gozdov? V Srednji Ameriki ali drugje so lahko vzroki med drugim:
Očitno je, da to niso osamljene motnje v načeloma zdravem sistemu. Sistem sam, skupaj z zgodbo o ločenosti, s katero je prepleten, povzroča motnje. Če bi se moral odločiti samo za en vzrok, bi izpostavil krnitev, poenostavljanje in siromašenje odnosov – medčloveških ter med človekom in svetom. Če bi moral izbrati univerzalno rešitev, bi bilo to ponovno dojemanje sveta kot svetega in ravnanje z njim kot takim.
Če je kaj na Zemlji sveto, bi to morala biti voda. Do zdaj je v tej razpravi pravzaprav nisem zagovarjal kot sveto, temveč sem zgolj opozoril na slabe stvari, ki se dogajajo nam in planetu zaradi zlorabljanja vode, dreves in prsti. Da bi jih dojemali kot svete, moramo iti še naprej. Kot pravi moj prijatelj Orland Bishop, je sveto nekaj, kar zahteva žrtvovanje, torej nekaj, kar cenimo – in smo pripravljeni na žrtve, da bi to zaščitili – ne glede na korist, ki nam jo prinaša (angl. besedi ‘sacred ’ (sveto) in ‘sacrifice ‘ (žrtvovati) imata enak koren, slednja pa dobesedno pomeni ’narediti sveto’, op. prev.).
Druge kulture so svetost vode ohranjale z obredi in s tabuji, ki so vodo varovali pred vsem, kar bi ji škodovalo ali jo onesnažilo. Ne trdim, da moramo posnemati domorodne obrede, lahko pa najdemo sodoben ekvivalent, ki črpa iz domorodnega znanja in se sklada z našo razvijajočo se zgodbo o svetu. Naše vodne tehnologije se bodo navzele energije obreda, ko bodo izhajale iz dojemanja vode, kakršnega so imela tradicionalna ljudstva in staroselci, in sicer da je voda živo bitje. Ta pogled čedalje bolj živi med nami, saj znano znanstveno dojemanje vode kot homogene, kemične tekočine brez strukture postaja zastarelo.[34]
Hidrološke trditve v tem poglavju nas spodbujajo k ravnanju z vodo kot s sveto, vendar se ne dotaknejo vprašanj v zvezi z vodo, ki jih je težje (glede na naše trenutno znanje) povezati s podnebnimi spremembami. Prepričan sem, da se bomo nekega dne naučili, da bo onesnaževanje vode s pesticidi, farmacevtskimi ostanki, z industrijskimi kemikalijami in z radioaktivnimi odpadki ogrozilo blagostanje planeta prav toliko kot krčenje gozdov ali izpusti toplogrednih plinov. Voda je življenje. Kar storimo vodi, storimo življenju.
Končne opombe
[20] Kot je navedel Buhner (2002).
[21] Schwartz (2016), str. 82.
[22] Apfelbaum (1993).
[23] Pearce (2017).
[24] Prav tam.
[25] Biodiversity for a Livable Climate (2017).
[26] Prav tam.
[27] Kravčík idr. (2007).
[28] Millán (2014).
[29] Glej NOAA (2018).
[30] Prashad (2017).
[31] Vsi ti podatki so s platforme Mongabay (2018), kjer je na voljo srce parajoč seznam trendov krčenja gozdov po svetu.
[32] Community Cloud Forest Conservation (2018).
[33] Hance (2012).
[34] Za poglobljeno razpravo v zvezi s tem glej moj esej The Waters of Heterodoxy (Eisenstein, 2014).