Regenerativno kmetijstvo je ekološko smiselno z vidika ogljika, vode in biotske raznovrstnosti. Smiselno je tudi z vidika prehranske donosnosti. Zakaj torej kljub vse večji priljubljenosti ostaja na obrobju – tako v kmetijstvu kot tudi v znanosti?
Razlog je njegova nezdružljivost z zakoreninjeno miselnostjo, z gospodarskimi institucijami in znanstvenimi praksami.
Kmetije, kot sta Brownova in Gotscheva, dinamično kombinirajo veliko regenerativnih praks, ki se prilagajajo edinstvenim in spreminjajočim se lokalnim razmeram. Zato je zelo težko izolirati in količinsko opredeliti učinke katerekoli posamezne prakse. Za znanstveno dokazovanje učinkovitosti katerekoli od teh praks bi morale biti druge spremenljivke na več poskusnih in kontrolnih območjih enake. Regenerativno kmetijstvo pa ne deluje tako. Ker je vsaka lokacija edinstvena, ni mogoče uporabiti standardnih procesov na več zemljiščih. Zato se regenerativne prakse ne ujemajo najbolje z zdajšnjim znanstvenim protokolom.[11] Poleg tega proizvajalci pesticidov, gnojil in gensko spremenjenih semen, ki financirajo večino kmetijskih raziskav, nimajo veliko interesa za financiranje študij o praksah, pri katerih se ne uporablja nič od navedenega. Podatki o sekvestraciji ogljika, zadrževanju vode, koristih biotske raznovrstnosti in podobnem v zvezi z regenerativnim kmetijstvom so tako večinoma nepotrjeni.
Pomanjkanje zanesljivih podatkov pa preprečuje vključitev regenerativnega kmetijstva v politično razpravo, ki temelji na podatkih. Kako oglaševati prakse, pri katerih ni mogoče zlahka pridobiti merljivih rezultatov, če okoljska politika temelji na kvantitativnih ciljih za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov? V primerjavi z izpusti fosilnih goriv je podzemno biotsko skladiščenje ogljika težko meriti, tudi če to poskusimo. Še težje pa bi bilo količinsko opredeliti posredne koristi biotske raznovrstnosti, obnavljanja podtalnice in podobnega.
Ne gre za to, da oblikovalci politike niso navdušeni nad Gotschevimi dosežki (njegov kratki film je bil predvajan na konferenci o podnebnih spremembah COP21). Gre za to, da je njegove dosežke težko prenesti v sedanjo politiko, ki temelji na podatkih. Pozvani smo k drugačnemu načinu dojemanja sveta. Na niz podatkov je mogoče zreducirati le, kar je mrtvo. Civilizacija, ki svet dojema kot živ, se bo pri svojih odločitvah naučila upoštevati druge vrste informacij.
Regenerativno kmetijstvo je več kot le sprememba praks. Je tudi sprememba paradigme in našega osnovnega odnosa do narave.
Regenerativno kmetijstvo si prizadeva posnemati naravo in z njo sodelovati, ne pa je prevladati. S holističnega vidika regenerativnega kmetijstva se težave, kot so slaba rodovitnost, odtekanje vode, plevel in škodljivci, razlagajo kot simptomi neravnovesja med kmetom in zemljo. Namesto da bi se kmet s težavami spoprijel z bojevanjem, si prizadeva prilagoditi svoje prakse, da bi povrnil zdravje prsti in vode, obnovil biotsko raznovrstnost in podobno, pri čemer poglablja odnos z zemljo.
Regenerativne prakse, kot sta ekološko vrtnarjenje brez prekopavanja in intenzivno upravljana paša, se v veliko pogledih ne ujemajo s sedanjim agroindustrijskim kompleksom, ki daje prednost standardnim proizvodom, proizvedenim po standardnih postopkih s standardnimi vložki in predvidljivimi stroški. Pri regenerativnih praksah je treba zelo dobro poznati mikropogoje posamezne lokacije. Kar deluje v Avstriji, morda ne deluje v Kamerunu ali celo v sosednji dolini. Kar je delovalo lani, morda ne bo delovalo letos.
Nobenega recepta ni za to, kako dolgo naj čreda ostane v posamezni ogradi, da bi se tla čim bolje regenerirala. Kmet mora opazovati razmere in jih proučiti glede na pretekla spoznanja (svoja in po možnosti spoznanja očeta, starega očeta, soseda …), se učiti na podlagi poskusov in napak ter bogatiti znanje. Podobno ni nobenega recepta za to, kako globoko kotanjo izkopati in kaj posaditi vanjo, da bi se zadržalo čim več vode. Ni recepta za to, katera je najboljša kombinacija ustreznih pokrovnih posevkov. Vse to je odvisno od situacije, zato kmet nikoli ne more biti zgolj delavec.
Da bi sistem regenerativnega kmetijstva lahko deloval, morajo kmetje dojemati zemljo kot edinstvenega posameznika. Naučiti se ji morajo prisluhniti, videti in čutiti njene potrebe in razpoloženja. Allan Savory hodi naokoli bos, da bi o zemlji zbral informacije, skrite globoko v njej. Znanje o neki lokaciji se nadgrajuje vse življenje in skozi več generacij ter postane del lokalne kulture. Tak odnos je popolnoma drugačen od odnosa industrijskega kmetijstva, ki obravnava zemljišča le kot standardne enote, ki jih je mogoče opisati s količinami dušika, fosforja in kalija, s padavinami, z vrednostjo pH in s podobnim. Regenerativno kmetijstvo zavrača industrijski model proizvodnje ter njegovo osredotočenost na standardizacijo in obseg. Prehranski sistem, ki izhaja iz intimnega odnosa z zemljo, bo imel v družbi drugačno mesto kot sedanji sistem. Med drugim mu je treba nameniti veliko več časa, zato bi se moral s kmetovanjem in z vrtnarjenjem ukvarjati veliko večji delež prebivalstva.
Danes se s kmetijstvom preživlja manj kot odstotek prebivalstva Združenih držav Amerike; primerjajte to z dvema tretjinama leta 1850, polovico leta 1880 in z 10 odstotki leta 1955. Tudi v absolutnem smislu se je delež kmetijskega prebivalstva, ki je vrhunec dosegel pri 32 milijonih leta 1910, zmanjšal za 90 odstotkov.[12] V drugih državah je bil ugotovljen podoben trend. Demografi in proučevalci podnebnih sprememb imajo nadaljevanje takega trenda običajno za samoumevno, saj lahko pogosto preberemo izjave, kot na primer: »Do leta 2050 bo 70 odstotkov svetovnega prebivalstva živelo v mestih.«
Da bi lahko živeli v ustreznem odnosu z Zemljo, se mora ta trend spremeniti. Urbanizacija ni nekakšen zakon narave niti neizogibna faza človekovega napredka. Poganjajo jo gospodarske in tehnološke razmere, vključno z mehanizacijo kmetijstva in njegovo pretvorbo v blagovno proizvodnjo. Urbanizacija je pretrganje vezi, ločitev od kraja z večgeneracijskim kulturnim pečatom in oddaljevanje od zemlje. Seveda imajo mesta svojo vlogo; arhetip mesta ne bo izginil z Zemlje in prav je tako. Mesta so lahko čudovite priložnosti za prepletanje zelo raznovrstnih kultur, alkimistični talilni lonci, katerih produkti so mogoči le ob močni koncentraciji ljudi. Kljub temu veliko ljudi sliši klic zemlje. Trend urbanizacije v nekaterih razvitih državah dejansko že kaže znake preobrata. Glede na popis USDA iz leta 2014 se je število mladih kmetov leta 2007 začelo povečevati, s čimer se je dolgoletni trend obrnil.
Poziv, naj se več ljudi ukvarja s kmetijstvom, naleti na naslednji ugovor:
»Lahko je vam, privilegiranim strokovnjakom, ki ne veste, kako težko in naporno je delo na kmetiji.« Ta ugovor pogori iz več razlogov, med katerimi je vredno omeniti to, da na bratovi kmetiji opravim veliko ročnega dela. Delo na kmetiji v okviru industrijskega kmetijstva se zelo razlikuje od dela na majhnih, raznovrstnih, ekoloških kmetijah. Na teh so zelo raznovrstna tudi opravila in redkokdaj je treba ure in ure, dan za dnem obirati fižol ali voziti traktor sem in tja. Na industrijski kmetiji je delo podobno drugemu industrijskemu delu: ponavlja se, je rutinsko in posameznika razčloveči. Nič čudnega, da je njegova zadnja faza dobesedno razčlovečenje v smislu nadomeščanja ljudi s stroji. Tehnološko utopične sanje o življenju brez dela se zdijo precej privlačne, če delo vidimo zgolj takšno, kakršno je postalo z vzponom tehnologije.
V zgodbi o vzponu bi vrnitev k zemlji pomenila nazadovanje. Z napredkom naj bi se vendar odmikali od dela, odmikali od snovnega in umazanega. V tej zgodbi je nebeško boljše od zemeljskega, visoko boljše od nizkega, čisto boljše od umazanega, um boljši od telesa in najvišji družbeni razredi najbolj oddaljeni od zemlje. Današnje nove računalniško podprte robotske tovarne hidroponsko gojene zelenjave so neizogibna posledica te zgodbe. Lahko vidite, kako velika sprememba bi bila znova častiti kmetovanje in se združiti z oddaljenim snovnim svetom?
Napovedi o vse večji urbanizaciji imajo za samoumevno prav tisto, kar se mora spremeniti.
Končni opombi
[11] Enako velja za holistično medicino. Ker je vsako telo edinstveno, je pravo holistično medicino težko potrditi na podlagi nadziranja spremenljivk v standardnih diagnostičnih in terapevtskih kategorijah.
[12] Spielmaker (2018).