»Charles, nekega dne se boš moral odločiti, ali želiš narediti kaj pomembnega za družbo.«
Tako mi je rekel ugleden okoljevarstvenik, ko sem mu opisal raznovrstna področja svojih dejavnosti in interesov. S tem je želel povedati nekaj v smislu:
»Za ukrepanje proti podnebnim spremembam nimamo več veliko časa, saj bo izumrtje človeštva zaradi nepopravljivih negativnih posledic neizogibno. Zato trenutno šteje edino to, da vse napore vložiš v čim hitrejše zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, in to za vsako ceno. Tvoji drugi interesi niso pomembni. Če ne bomo kmalu uvedli učinkovite obdavčitve ogljikovega dioksida, tudi celjenje odnosa med moškim in ženskim vidikom ne bo pomembno. Niti ne bo imelo smisla reševanje kitov; niti prekinitev trenda, pri katerem mladi opustijo šolanje in sčasoma pristanejo v zaporu. Družbena pravičnost, izobraževanje, psihiatrična zdravila, holistična medicina, znanstvene anomalije, povezovalno starševstvo, oblikovanje skupnosti, nova ekonomija, filozofija, zgodovina, kozmologija, neolamarkizem v biologiji, zdravilstvo s svetimi rastlinami, nenasilna komunikacija, inteligenca rastlin, ogroženi jeziki, neodvisnost avtohtonega prebivalstva, metafizika absolutne subjektivitete – nobena od tematik, o katerih pišeš, ni pomembna, če nima neposrednega, velikega in čimprejšnjega vpliva na toplogredne pline. Ko bomo zmagali v tej bitki, lahko pozornost namenimo še drugim stvarem. Torej, se boš pridružil boju?«
Tako razmišljanje se imenuje fundamentalizem in je zelo podobno dinamiki dveh odločilnih institutov naše civilizacije: denarja in vojne. Fundamentalizem skrči kompleksno na preprosto in zahteva, da se v korist vseobsegajočega, v prihodnost usmerjenega cilja, ki prekaša vse drugo, takoj žrtvuje vse človeško ali osebno. Skrajni verski fundamentalist, ukročen z obljubo o nagradi v nebesih ali z grožnjo o trpljenju v peklu, zatre svojo človečnost, da bi lahko služil temu, kar po besedah njegove religije želi Bog. Več milijonov ljudi, ki jim življenje krojijo gospodarske zahteve in potrebe, žrtvuje čas, energijo, družino in vse, za kar jim je resnično mar, da bi zaslužili denar. Narod v vojni, ki mu življenje kroji življenjska ogroženost, se odreče kulturi, prostočasnim dejavnostim, državljanskim svoboščinam in vsemu, kar ne prinaša koristi vojaškim prizadevanjem.
Kdor je previden, ko gre za ta dva instituta, bi lahko bil previden tudi, ko naleti na standardno pripoved o podnebnih spremembah, ki se prav tako osredotoča na univerzalni vzrok in uporablja enako miselnost žrtvovanja za en in edini cilj. Če se strinjamo, da je na kocki preživetje človeštva, so upravičena vsa sredstva; vsak drug cilj, na primer reforma zaporov, stanovanja za brezdomce, skrb za avtiste, reševanje zlorabljenih živali ali obisk pri babici pa postane neupravičena distrakcija, ki nas odvrača od edinega, kar je pomembno. V skrajni obliki od nas zahteva brezbrižnost do potreb, ki so tik pred našim nosom. Ne smemo več zapravljati časa! Vse je na kocki! Na življenje ali smrt! Kako podobno logiki vojne. Sploh me ni čudilo, ko mi je predstavnik lokalne skupnosti nedavno povedal, da so prebivalci obubožanih skupnosti sovražni do okoljevarstvenikov. Prav potrebe teh revnih slojev so prezrte in prav njih se v vojni najprej žrtvuje.
Čeprav ta knjiga obravnava predvsem ekološko ozdravitev, se oddaljuje od miselnosti, da v primerjavi s tem ni nič drugega pomembno. Takšna miselnost je številne ljudi delavskega razreda in manjšine odtujila od okoljevarstva, saj pokroviteljsko sporoča: »Mi vendarle bolje vemo kot vi, za kaj bi vam moralo biti mar«. Zanika njihove tegobe. Bodimo realni, komu mar za rasistično policijsko prakso »ustavi in pretipaj« in kriminalizacijo večjih delov prebivalstva ob tem, ko se nam dogaja civilizacijski propad? Komu mar za delo v izkoriščevalskih podjetjih ali rakotvorne snovi v vodovodnem sistemu, ko pa Zemlja zaradi podnebnih sprememb morda ne bo več primerna za življenje ljudi? Vaše skrbi niso pomembne. Če je naše prepričanje takšno (četudi nismo tako nespametni, da bi ga naglas izrazili), bomo izžarevali energijo križarskega pohoda, ki bo pritegnila le naše sofundamentaliste.
Če želimo spodbuditi širok družbeni konsenz za zaščito in ozdravitev planeta, moramo takšno logiko odpraviti pri samem viru. Um, prežet z ločenostjo, ugovarja: »Če pa je res! Nič od tega ni pomembno, če se ozračje segreje za deset stopinj[1].« To prepričanje temelji na zgodbi o svetu, ta zgodba pa ne priznava intimne medsebojne povezanosti vsega. Če dojemamo resničnost kot zbirko ločenih vzročno nepovezanih pojavov, je jasno, da se nam v primerjavi s podnebnimi spremembami zaustavitev gentrifikacije v Brooklynu ali spolnega suženjstva na Haitiju zdi banalna.
Z vidika zgodbe o prepletenem bivanju intuitivno razumemo različne vrste vzrokov in posledic. Ne preseneča nas, da v zaporniško usmerjeni družbi, ki v zapore trpa na milijone svojih članov, svobodo izgubijo tudi tisti na prostosti. Ne preseneča nas, da ko kakšen narod po svetu povzroča nasilje, nobeno varovanje, nadzor, zidovi ali ograje ne morejo preprečiti, da se nasilje ne bi prikradlo nazaj kot nasilje v družini ali samouničevalne navade. In ne preseneča nas, da se onesnaženost okolja in degradacija habitatov zrcalita v telesnih boleznih in degradaciji našega notranjega sveta. Zaradi iluzije ločenosti mislimo, da bi lahko naravni svet nadomestili s tehnologijo in s pravimi filtri za zrak, s filtri za vodo, z zaščito pred elektromagnetnimi sevanji, s prehranskimi dopolnili, klimatskimi napravami, z antibiotiki, s fungicidi, z napravami za uničevanje mrčesa in s podobnim morda lahko uspešno živeli na strupenem planetu. Z vidika prepletenega bivanja pa vemo, da zdravja enega ni mogoče ohranjati, če ne ohranimo zdravja vseh.
Če želimo vzpostaviti solidarnost, moramo razumeti, da so genocid in ekocid, degradacija človeka ter ekološka degradacija vezi istega tkiva, in da se nič od tega ne bo spremenilo, ne da bi se spremenilo tudi drugo. Ne gre za to, da bi se morali posvečati rasnim ali razrednim krivicam s strateškim ciljem, da bi ljudi, ki so tem krivicam izpostavljeni, spreobrnili v okoljevarstvenike. Gre za pripoznanje, da ozdravitev na katerikoli ravni prispeva k ozdravitvi na vseh ravneh. Ker nismo navajeni razmišljati holistično, se zdi paradoksno, da bo socialno podjetje, ki zaposluje brezdomce, pomagalo pri preprečevanju podnebnih sprememb – vzročne povezave našemu načinu dojemanja niso očitne. Delovanje našega prevladujočega sistema proizvodnje znanja (znanosti) temelji na nadziranju spremenljivk, razdeljevanju celot na dele in na oblikovanju merljivih, predvidljivih vzročnih mehanizmov. Takšno znanje je kulturno legitimno. Vendar vzročne niti, ki brezdomstvo povezujejo z ekološkim uničenjem, niso ne merljive ne predvidljive. Cinik, ki razmišlja kot Ebenezer Stispuh (zagrenjen in skopuški protagonist v Dickensovi Božični pesmi, ki ne praznuje božiča. Na božični večer ga obiščejo štirje duhovi in mu pokažejo krivice, ki jih je storil. Stispuh se pokesa in postane boljši človek, op. prev.), bi morda trdil, da se z rehabilitacijo brezdomcev podnebne spremembe še poslabšajo, saj brezdomci tako postanejo potrošni člani družbe.
Seveda je mogoče oblikovati argument, da stanovanja za brezdomce izboljšujejo zdravje biosfere, vendar se ne bo zlahka prilegal načinu izražanja podnebne politike, obenem pa verjetno ne bo prepričal Stispuha. Vendar ko Stispuh izkusi preobrat zavesti in ugleda svet z očmi prepletenega bivanja, se zave, da sta tadva pojava povezana. Prepričan v prirojeno inteligenco, ki prežema vse pojave, bo morda sklepal, da če je družba negostoljubna do svojih ranljivih članov, bo tudi planet negostoljuben do te iste družbe. Domneval bo, da so globoke korenine brezdomstva tudi globoke korenine podnebnih sprememb. Namesto da bi se ‘boril proti brezdomstvu ‘, si bo prizadeval razumeti njegov izvor. Razumel bo, da se brez skrbi lahko posveti temu, kar najbolj prebudi njegovo sočutje; z gotovostjo, da je to, kar počne, pomembno tudi z vidika svetovne krize. Tako ga ne bo več gnala zaskrbljenost zaradi samoohranitve in preživetja, saj bo razumel, da je njegovo blagostanje neločljivo povezano z blagostanjem vseh v njegovem vse večjem krogu ljubezni.
Vprašati se moramo torej, kaj spodbudi prehod v zavedanje o prepletenem bivanju? Charles Dickens, ki je ustvaril Stispuha, je to vedel. Spodbudi ga soočenje z lepoto, s trpljenjem in s smrtjo. Spodbudi ga povezanost s tem, kar je resnično. Temu bi lahko rekli izkušnja iniciacije. Brez nje primež zaskrbljenosti zaradi samoohranitve in preživetja nikoli ne popusti. Te strahove bi lahko poskusili izkoristiti za spodbujanje okolju naklonjenega ravnanja (z grožnjo o podnebnih spremembah), vendar s sklicevanjem na egoizem, da bi rešili problem, ki ga je povzročil neobrzdani, slepi egoizem, zgolj prilivamo olje na ogenj. Potrebno je ravno nasprotno – povečati krog sočutja tako, da bo zajel vsa bitja na Zemlji.
Končna opomba
[1] Stopinj Celzija. Kjer ne bo navedeno drugače, bom v tej knjigi uporabljal metrični sistem. Pravzaprav raje uporabljam tradicionalne merske enote za vsakdanjo uporabo, metrični sistem pa za znanstvene namene. Tradicionalne merske enote niso tako neobjektivne in se nanašajo na človeško izkušnjo (prstni členki, čevlji, koraki, zelo mrzel ali vroč dan itd.). Nasprotno pa metrični sistem pomete z lokalnimi in kulturnimi razlikami in jih nadomesti z globalnim standardom. To se, tako kot poblagovljenje narave in kulture, šteje za napredek.