Kaj je po vašem mnenju glavna ovira, ki vam preprečuje, da bi svoje življenje posvetili ekološki ali družbeni ozdravitvi? Za veliko ljudi je to potreba, da služijo denar, in to v prav tistem gospodarstvu, ki porablja družbeni in ekološki kapital sveta. Nenazadnje, denar izvira od tam: izvira iz investicijskega kredita, ki je na voljo vsakomur, ki bo ustvaril novo blago in storitve. Taka podjetja zaposlijo ljudi, ki jim bodo pomagali doseči ta cilj. Če je vaš cilj v nasprotju s tem, če pretvarjati naravo v izdelke in skupnost v storitve ni vaš cilj, boste težko našli službo, saj denar na splošno izvira od tam.
Noben fizikalni zakon nam ne narekuje, da moramo denar ustvarjati tako, kot ga. Denar je izraz družbenega dogovora v zvezi s tem, kaj ima vrednost in kam usmeriti našo kolektivno voljo. Lahko bi se odločili, da bomo denar ustvarjali na način, ki neposredno podpira ekološko in družbeno ozdravitev. Do neke mere to že počnemo – centralne banke, ki so kvazijavne ustanove, odkupujejo javni dolg, s katerim se financirajo programi. Ker pa ta dolg vključuje obresti, še vedno podpira nujnost rasti. Druga možnost bi bila ničelna obrestna mera, negativna obrestna mera ali tako imenovani ‘pozitivni denar’ , ki bi ga vlada izdala v obliki neposrednih subvencij za družbeno ali okoljsko ozdravitev.
Okoljevarstveniki bodo vedno plavali proti toku, razen če ne bomo spremenili finančnega sistema in dokler ga ne bomo spremenili. Udrihanje po korporativnem pohlepu zgreši bistvo. Korporacije počnejo le to, kar od njih zahteva sistem. Tudi udrihanje po hinavščini potrošnikov zgreši bistvo. Ali lahko za onesnaženost premogovnega mesta krivite življenjski slog njegovih prebivalcev? Seveda ne, to bi bila hinavščina – ohranjati sistem, ki nas sili v ekocid, hkrati pa obsojati ljudi, ki v tem ekocidu sodelujejo.
Ekvador je leta 2007 svet pozval, naj mu pomaga ohraniti deževni gozd Yasuni, ki je po besedah nekaterih biološko najbogatejši na svetu. Žal je bogat tudi z nafto – pod njim so nahajališča, vredna več kot sedem milijard dolarjev. Predsednik Ekvadorja Rafael Correa je zato izjavil, da se bo njegova država odpovedala polovici tega zneska, če bodo mednarodni donatorji prek sklada, ki ga upravljajo Združeni narodi, plačali Ekvadorju drugo polovico. Zbiranje sredstev se ni posrečilo, saj je bil doniran manj kot en odstotek, čeprav je ekvadorska vlada vložila veliko truda v lobiranje za to idejo. Leta 2013 je obupala in objavila načrte za razvoj regije. Po siloviti, vendar neuspešni kampanji domorodnih prebivalcev za zaustavitev razvoja so bile leta 2016 konzorciju kitajskih naftnih družb dodeljene pravice za vrtanje nafte. Vrtati so začeli leta 2017.
Kdo je kriv za to? Ali je kriv Ekvador, ker mu ni uspelo zaščititi svojega deževnega gozda? Ali je kriv hinavski sistem? Na eni strani pravi: »Rešite svoj deževni gozd, da bi ohranili biotsko raznovrstnost in ustavili podnebne spremembe,« na drugi strani pa pravi: »Denar pa vam bomo dali le, če posekate gozd in naredite prostor za naftne vrtine.«
Gledano na splošno smo vsi v enakem položaju kot Ekvador. Počutimo se krivi zaradi svojega ravnanja, ki uničuje svet, hkrati pa živimo v sistemu, ki nas praktično prisili k ravnanju, ki uničuje svet.
Če ne razumemo sistemske narave hinavščine, bomo morda obsojali podnebnega aktivista, ki v enem trenutku poziva k bojkotiranju naložb v podjetja za fosilna goriva, v naslednjem trenutku pa v svoj avtomobil natoči gorivo. Morda bom obsojal samega sebe, ker se pritožujem nad pridobivanjem spornih mineralov iz Srednje Afrike, hkrati pa uporabljam računalnik, ki verjetno vsebuje prav te minerale. Ne gre za doseganje osebne čistosti. Gre za razumevanje vzrokov.
Hinavščina tako kot pohlep ni pravi sovražnik, ampak je še en simptom. Simptom izpostavljam samo zato, da bi osvetlil bolezen.
Hinavščina je simptom dileme. Ko pri sebi ali pri drugih opazite hinavščino, lahko – namesto da bi se prepustili ogorčenju in obsojanju –, vzamete to kot znak, da je hinavec v nemogočem položaju. V klasičnem Batesonovem smislu (Gregory Bateson je angleški antropolog in znanstvenik, op. prev.) je v dilemi oseba z nasprotujočima si potrebama, ki delujeta na različnih ravneh abstrakcije ali zavedanja. Ekonomski sistem, ki podpira ekocid, nas postavlja pred dilemo: uspešna zadovoljitev ene potrebe (osebne varnosti) pomeni, da ni zadovoljena druga potreba (skrb za Zemljo). Zaradi posledičnega nelagodja se pretvarjamo in se slepimo, kar predstavlja hinavščino. Tako se pogosto spopadamo z dilemo, edini izhod pa je, da zamajemo njene temelje.
Na hinavščino opozarjam zato, da bi razkril dilemo, ki se skriva za njo, da bi v duhu zavezništva lahko rekli: »Stopimo skupaj in storimo nekaj glede te dileme.« Napadanje ljudi in korporacij zaradi njihove hinavščine nima nobenega učinka. Če se ne reši temeljna dilema, se bodo v najboljšem primeru spremenili ravno toliko, da ne bodo več videti hinavski.
Pohlep in hinavščina – najljubši tarči okoljskega moraliziranja – imata torej v našem gospodarskem sistemu skupni izvor. Če nas pohlep žene v porabo narave, hinavščina pa nam omogoča, da to nadaljujemo, je čas za prehod na drugačen gospodarski sistem – tak, ki ne bo več ustvarjal pohlepa, ker nas ne bo ločeval od resničnega bogastva medčloveškega odnosa in odnosa z naravo, ter ne bo več hranil hinavščine, ker nas ne bo postavljal pred nemogočo dilemo.
Makroekonomski ekvivalent te hinavščine lahko najdemo v že omenjenih konceptih ‘zelene rasti’ in ‘trajnostnega razvoja’. Tudi tu gre za dilemo: delovanje našega sistema je odvisno od rasti, vendar neskončna rast na končnem planetu ni mogoča. Zamajati moramo temelje te dileme in spremeniti monetarni sistem, ki zahteva rast.