Kaj naj v praksi naredimo zdaj, ko vemo, kako globoka je iniciacija, pred katero smo se znašli? Brez mostu, ki bi svet metafizike povezal s svetom politike, tvegamo, da bo zgodba o prepletenem bivanju postala zgolj filozofija.
Poleg tega je prepad, čez katerega mora ta most seči, zelo velik. Koncepti, kot je ‘glas zemlje’, se v okviru trenutnih razprav javne politike zdijo naravnost bedasti.
Na eni strani prepada so rešitve, ki so nujne za pravočasno ozdravitev Zemlje. Ko obiščete ta svet, občutite velikansko upanje. V začetku leta sem obiskal center za zahodno umetnost in ekologijo Occidental Arts & Ecology Center, ki ga vodi izjemno nadarjeni in gostobesedni Brock Dolman, tam pa sem lahko videl prakse, s katerimi bi lahko hitro obrnili potek globalnega ekocida. Gozdni vrtovi, obnova avtohtonih rastlinskih in živalskih vrst, rešitve za zadrževanje vode, kompostna stranišča … – nič od tega ni nestvarno fantaziranje. Vse je bilo tam, prav pred mojim nosom. V tistem trenutku sem vedel, da se vizija mojega srca o lepšem svetu ujema z izvedljivo resničnostjo.
Na drugi strani prepada so prevladujoče prakse, politike in dojemanja. Čeprav se lepši svet, ko sem v omenjenem centru, zdi zelo resničen, in čeprav se v luči Brockovega znanja in inteligence zdi naravnost neizogiben, pa je dejstvo, da so takšne prakse še vedno na robu obrobja. Načela permakulture, ki jih v centru uporabljajo že trideset let, ministru za kmetijstvo še na misel ne pridejo. Proračun centra znaša manj kot 0,001 odstotka proračuna kmetijsko-industrijskega kompleksa. Kot pojasnjujem v tej knjigi, je večina odzivov, ki jih imamo za napredne – na primer komercialno ekološko kmetijstvo in energija iz obnovljivih virov –, še vedno močno konvencionalna oziroma obremenjena s prepričanji in praksami, ki prispevajo k problemu.
Kljub temu se prepad med tema svetovoma zmanjšuje, saj se premikajo tektonske plošče – miti, vrednote in nezavedni dogovori – naše civilizacije. Z njihovim spreminjanjem se prej nestvarni predlogi približujejo praktičnosti. Res je, da se rešitve, ki jih bom povzel v tem poglavju, v tem trenutku še vedno zdijo zelo nepraktične, vendar jih bom vseeno navedel, in sicer iz treh razlogov: (1) kolektivni um je pripravljen, da se z roba obrobja premaknejo vsaj na obrobje, kjer bodo čakale, da zapolnijo politični vakuum, ki nastopi po krizi in katastrofi, (2) v veliko primerih bi te rešitve v manjšem obsegu inovatorji, človekoljubi in lastniki zemljišč lahko izvajali že zdaj, saj za to ni potrebno široko družbeno soglasje ali institucionalna odobritev, (3) zadostovalo ne bo nič manj kot to. Zakaj bi se podredili ‘praktičnosti’, ki je tako zelo omejena, da z njo ni mogoče doseči nobenih sprememb?
V nadaljevanju so navedene nekatere politike in spremembe, ki bi jih bilo potrebno v naslednjih nekaj desetletjih nujno uvesti, če želimo spremeniti pot in se namesto k betonskemu svetu iz sedmega poglavja usmeriti k živemu svetu. Večinoma izhajajo iz tem, obravnavanih v tej knjigi, pri zadnjih dveh pa bom natančneje pojasnil, zakaj sta tako ključni za ozdravitev planeta. Izpustil bom pomembne reforme, kot sta konec množičnega pošiljanja v zapore ali uvedba univerzalnega temeljnega dohodka, ki imajo le posredne dolgoročne ekološke koristi (pa čeprav so pomembne).
V utečeni pripovedi o podnebju so pesticidi za usodo biosfere tako rekoč nepomembni, v pripovedi o živem planetu pa ni tako.
V tretjem poglavju sem obravnaval t. i. holokavst žuželk; gre za izraz, ki ga uporabljam zelo resno. Od Evrope do Avstralije in Amerik biomasa žuželk strmo upada, ta pojav pa veliko znanstvenikov pripisuje čedalje večji uporabi insekticidov v zadnjih osemdesetih letih. Skrb še zlasti vzbujajo zloglasni neonikotinoidi, insekticidi, ki se danes najpogosteje uporabljajo. Ker so te kemikalije v splošnem dolgožive, prodrejo v okolje in se pojavijo v nektarju rastlin, cvetnem prahu, podtalnici in prsti.
Razen v primeru čebel in drugih opraševalcev ni nobenega neposrednega dokaza, da so holokavst žuželk, ki je na nekaterih območjih skoraj 90-odstoten (z vidika upada biomase), povzročile prav te kemikalije. Takšno pomanjkanje dokazov ni presenetljivo, saj večino raziskav financirajo prav tista podjetja, ki proizvajajo insekticide. Poleg tega so današnje raziskovalne metode usmerjene v odkrivanje pojavov, ki so posledica enega vzroka, zmanjševanje števila žuželk pa je verjetno posledica številnih sinergijsko delujočih vzrokov, vključno z motenjem habitatov, degradacijo prsti, s sušo in z drugimi oblikami kemičnega onesnaževanja. A v primeru žuželk so insekticidi zagotovo bistvenega pomena.
Žuželke so ključen del skoraj vseh prehranjevalnih verig, zelo pomembne pa so tudi v življenjskem ciklu rastlin. Nešteti simbiotični odnosi med žuželkami in glivami, bakterijami, črvi, rastlinami in vretenčarji vzdržujejo celotno življenjsko združbo. Pesticidi škodijo tudi tem drugim bitjem – ne le posredno preko škode, ki jo naredijo žuželkam, temveč tudi neposredno. Poleg neonikotinoidov danes uporabljajo še en zloglasni pesticid, herbicid glifosat, katerega daljnosežni ekološki učinki prav tako presegajo njegov čas in kraj uporabe. V bistvu smo izvedli osemdesetletni eksperiment, da bi videli, kaj se zgodi z biosfero, če jo neprestano zastrupljamo. Življenje je trdoživo, zato je bilo učinke sprva težko opaziti, zdaj pa so dosegli kritično maso.
Za prenehanje uporabe pesticidov je potrebna množična deindustrializacija kmetijstva, predvsem pa odprava monokulturnih nasadov. Tak prehod se ne more zgoditi čez noč, moramo pa ga pričeti zdaj, in to v zelo velikem obsegu. Kar pa se lahko zgodi čez noč, je popolna prepoved uporabe pesticidov za nekmetijsko uporabo: kemični proizvodi za trato, insekticidi za vrt, glifosat, ki se uporablja v mestnih parkih, in podobno. Poleg uničevanja gozdov in mokrišč so pesticidi morda najnujnejši okoljski problem, s katerim se trenutno spoprijemamo. Strmo upadanje števila žuželk je resna stvar. Žuželke so skoraj najosnovnejša oblika življenja in temeljno tkivo živega planetarnega telesa. Če si želimo živ planet (ki ima med drugim tudi zdravo podnebje), moramo prisluhniti sporočilu izumiranja in brez odlašanja ukrepati.
Kot pravi znani rek, nihče ne more služiti dvema gospodarjema. Če oseba ali družba stremi k dvema nasprotujočima si ciljema, bo nasprotovanje prej ali slej prišlo na površje kot točka, kjer je treba izbrati, kot razpotje ali kot pojasnjevalna preizkušnja.
H kateremu krovnemu cilju stremi vojska? Tradicionalno je koristila interesom naroda ali države, danes pa morda bolj interesom nadnacionalnega kapitala. Na globlji ravni gre za paradigmo nadvlade s silo. Demilitarizacija je zato nujen simbol in znanilec spreminjanja prednostnih izbir civilizacije. V vojni je najpomembnejši poraz sovražnika, vse drugo bo morda treba žrtvovati. V vojni država ne bo dovolila vmešavanja okoljskih pomislekov v bombardiranje naftnih vrtin, cevovodov, tovarn in podobnega. Vojno letalstvo ne bo omejilo bombnih preletov, da bi prihranilo fosilna goriva. Vojska ne bo zmanjšala uporabe streliva, ki vsebuje osiromašen uran, iz strahu, da bo onesnažila podtalnico. Vojska služi drugemu gospodarju, zato imajo prednost druge zadeve.
Okoljska kriza nas poziva, naj spremenimo prednostne izbire in damo prednost ozdravitvi zemlje, pri tem pa ekološko-družbeno ozdravitev določimo za glavni parameter, ki ga je potrebno upoštevati pri vseh političnih odločitvah. Ravno obratno pa vojna miselnost daje prednost porazu sovražnika. Natančneje, vojska porablja ogromno energije, materialov, denarja in človeške nadarjenosti.
Več deset tisoč najboljših znanstvenikov in inženirjev svoje življenje posveča razvijanju orožja. Več milijonov zdravih, sposobnih, idealističnih mladih ljudi odhaja v vojsko. In seveda – denar, ki se zapravi za orožje, bi verjetno zadostoval za financiranje vseh drugih predlogov v tej knjigi.
Vojska je primer velikanskega vložka človeških naporov in konkreten izraz cilja – blagostanje in napredek na podlagi nadvlade –, ki izhaja iz odločilne zgodbe o ločenosti. Demilitarizacija pomeni pomembno spremembo prednostne lestvice in zgodbe, na kateri ta lestvica temelji.
Enako kot v zasebnem življenju je tudi v tem primeru potrebno konkretno dejanje, da bi se psihološka sprememba udejanjila. Demilitarizacija – zaprtje baz, preureditev tovarn orožja, prekvalifikacija vojakov in podobno – je kolektiven ritual, ki kolektivnemu umu pokaže, da je prišlo do korenite spremembe.
Namesto da bi skušal ovrednotiti, koliko virov in energije bi prihranili z demilitarizacijo, bom presojo prepustil vaši intuiciji, ki pravi, da smo se znašli na razpotju. Vojna ali mir? Ljubezen ali strah? Nadvlada ali služenje? Dokler bomo ohranjali vojaško-industrijski kompleks, ne bo prišlo do resnične ozdravitve zemlje. Če želimo živeti v lepšem svetu, se bomo morali odpovedati osrednjim vidikom ‘utečenih poslov’. Kaj, če ne demilitarizacija, bi lahko bil očitno najpomembnejši prvi korak?
Vidite lahko, da med predloge nisem vključil obdavčitve ogljikovega dioksida. Razlogi so naslednji: (1) obsežno zmanjšanje uporabe fosilnih goriv bo neizogibna posledica vzpostavitve velikih novih morskih zaščitenih območij in gozdnih ohranitvenih območij, različnih davkov na onesnaževanje in projektov za obnovo porečij, (2) z regenerativnim kmetijstvom in pogozdovanjem se bodo sekvestrirale velike količine ogljika in (3) obdavčitev ogljikovega dioksida ima sprevržen učinek spodbujanja stvari, kot so hidroelektrarne in nasadi za proizvodnjo biogoriv, ki uničujejo ekosisteme. V tej knjigi sem zagovarjal tezo, da čeprav visoke ravni toplogrednih plinov dodatno obremenijo že tako ali tako obremenjeno biosfero, pa glavni problem leži drugje, in sicer v osiromašenosti življenja in degradaciji kroženja vode. Pa tudi če se motim, se bo količina ogljikovega dioksida z opisanimi ukrepi zmanjšala ne glede na to, da ogljikov dioksid ne bo več v središču pozornosti.
Opisani ukrepi so veliko zahtevnejši od zgolj prehoda na ogljično nevtralno energijo. Hotel sem zapisati, da se ne bo nič ‘zgodilo čez noč', a tega pričakovanja se ne smemo preveč oklepati. Proces spreminjanja pogosto vključuje dolga obdobja navideznega mirovanja, v katerih prihaja do sprememb nevidnih podstruktur, obenem pa se vidne nadstrukture zdijo močnejše in trajnejše kot kadarkoli prej. A te nadstrukture so v resnici kot zgradba, polna termitov, ki se lahko zruši čez noč.
Vseeno pa je veliko sprememb smiselnih le z vidika nove zgodbe. Potreben bo čas, da vzklijejo, zacvetijo in obrodijo sadove. Odobravam, da se poudarja nujnost ukrepanja, vendar je poleg te nujnosti potrebna tudi potrpežljivost za stvari, katerih uspeh bo zagotovil le trud skozi več generacij. Lotiti se moramo stvari, ki bodo prinesle hitre rezultate (veliko jih je prej naštetih), obenem pa se moramo lotiti tudi zadev, ki bodo prinesle počasne rezultate. Kaj boste ukrenili vi? Ali komaj čakate, da se boste v kraju, kjer živite, udeležili kampanje za prepoved uporabe plastičnih vrečk? Ali kampanje za morsko zaščiteno območje? Ali kampanje za preprečitev gradnje cevovoda ali preprečitev hidravličnega lomljenja? Ali pa je vaše poslanstvo nekaj, kar bo konkretne ekološke koristi zagotovilo šele čez več generacij? Mogoče delo z osebami, ki so preživele travmatično izkušnjo? Ali pomoč beguncem? Ali holistično babištvo? Ali mentorstvo za ogrožene mladostnike? Ali vzgajanje otrok, ki bodo odraščali z manj bolečine, kot ste odraščali vi? To so stvari, ki bogatijo kulturna tla, iz katerih bodo zrasle nove paradigme in politike. Čeprav med njimi in, na primer, obnovo porečij ali ohranjanjem deževnih gozdov ni jasne kratkoročne vzročne povezave, del mene ve, da so nepogrešljive. So oznanilo, v kakšnem svetu želimo živeti, in molitev, s katero se zbližujemo z živim svetom.
Vse politike in prakse, ki sem jih opisal, lahko uresničimo že danes. Vizija zelenega sveta ni niti iluzorna niti realistična. Je pa mogoča. Od vsakega od nas zahteva, da se predano, nerazumsko in brez zagotovila za uspeh posvetimo svojemu edinstvenemu načinu služenja. Od nas zahteva, da zaupamo svojemu védenju, da je ozdravljen svet, ozelenjen svet, lepši svet, resnično mogoč. Upam, da vam je ta knjiga pomagala začutiti ta klic in vas uskladila z njegovo uresničitvijo.