Ko o krizi planeta govorim javno, mi pogosto kdo iz občinstva ugovarja, da planet sploh ni v krizi. S planetom bo vse v redu, ne glede na to, kaj ljudje počnemo. V nevarnosti ni Gaja, ampak človeštvo.
Zdi se, da ta že precej obrabljena trditev izraža ponižnost do mogočnosti narave, v resnici pa je primer prikrite oblike vere v edinstvenost človeka in ne upošteva tega, da ima narava svoj namen. Če se strinjamo s tem, da je Gaja živo bitje z življenjskim ciklom in usodo, lahko predpostavljamo, da ima človeštvo evolucijski namen. Vsaka vrsta, vsak otrok Gaje ima svojo vlogo, in to vključuje tudi nas. Zato je izpolnitev te vloge za planet ključnega pomena.
Predstavljajte si, da bi o materi s hudo bolnim otrokom rekli: »V nevarnosti nista mati ali družina, temveč otrok. Naj vas ne skrbi za mater. Z njo bo vse v redu, tudi če otrok umre.« Intuicijo, da so bili človeštvu zaupani darovi, s katerimi lahko služi evoluciji Zemlje, in da ga k temu veže ljubezen do nje, lahko prezremo le, če življenje razumemo kot naključno biokemično dogajanje na skali, ki kroži okoli Sonca. Samo če zanikamo, da je Gaja celostno, zavestno bitje s svojim namenom, lahko pomislimo, da preživetje človeštva ni pomembno.
Narava nove vrste ne ustvari po naključju. Pred desetimi ali dvajsetimi leti bi se ta izjava zdela strašno neznanstvena, saj nasprotuje načelu, da je evolucija zgolj posledica naključnih mutacij, ki jim sledi naravna selekcija. Danes pa študije na področju epigenetike in biološkega genskega inženiringa jasno kažejo, da se geni, organizmi in okolje razvijajo skupaj v tesno povezanem nelinearnem odnosu. Evolucija ima namen.[20] Ne, ne zagovarjam inteligentnega načrta (angl. intelligent design), razen če gre za naravi lastno inteligenco. Narava sama po sebi ima namen in ne potrebuje zunanjega božanstva, ki bi ji dalo smisel. Takšen bog v podobi človeka-inženirja tone v pozabo. Novi bog ne vnaša inteligence v neživi mehanizem vesolja. Novi bog je inteligenca živega, svetega vesolja. Namen, ki usmerja evolucijo vrst, izhaja iz večjih, živih celot. Okolje ustvarja organizme za svoje namene, enako kot organizmi spreminjajo okolje za svoje namene. Deli ustvarjajo celoto in celota ustvarja dele.
Celota je tudi ljudi ustvarila za svoj namen.
V razmišljanju, da bo s planetom vse v redu tudi brez nas, je nekakšna tolažba, vendar tudi nekakšen fatalizem. Podoben je fatalizmu, s katerim se odzovemo na ločitev od svoje usode, in povzroči neke vrste brezciljnost. Ob izstopu človeštva iz stare zgodbe o vzponu in njene zmagoslavne tehnološko-utopične usode dejansko doživljamo kolektivno brezciljnost. V tej zgodbi smo naš namen bili mi sami. Ta namen smo izčrpali. Pripravljeni smo se predati nečemu večjemu.
V zgodbi o prepletenem bivanju, v kateri so nam zaupani darovi in nas veže ljubezen, spoznamo, da je naše prestajanje trenutne krize iniciacija, pomembna za celoten planet. Iz ruševin sveta, za katerega smo mislili, da ga poznamo, se lahko rodi nekaj drugega.
Končna opomba
[20] Pred trinajstimi leti, ko sem prvič začel govoriti o tem, da podpiram Lamarckovo teorijo, so ljudje zavijali z očmi ali prazno strmeli vame. Prejšnji teden pa sem to priznal biologu, ki sem ga srečal na konferenci, in sploh ni trenil z očmi. »Zdaj vsak podpira Lamarckovo teorijo,« je rekel. »Lamarck je imel prav.« To ni več obrobna znanost. Bralcem, ki vas to zanima ali dvomite o tem, priporočam v branje dela Evolution: A View from the 21st Century (Evolucija: stališče 21. stoletja) Jamesa Shapira, Dance to the Tune of Life (Ples po melodiji življenja) Denisa Noblea in Purpose and Desire (Namen in želja) Scotta Turnerja.