Ideologijo razvoja utemeljuje klasična ekonomija, po kateri najemanje specialistov za opravljanje raznih življenjskih nalog skupaj s tehnologijo in z množično proizvodnjo omogoča učinkovitejše zadovoljevanje človeških potreb. Sodobna družba res ustvari veliko več bogastva kot tradicionalne družbe – če se to bogastvo meri v denarju. Ekonomija domneva, da več denarja pomeni večjo srečo, da več dobrin si lahko kupimo, bolj ‘dobro’ živimo. Ta logika je smiselna le, če se človeške potrebe in želje lahko zadovoljijo s stvarmi, ki jih je mogoče količinsko opredeliti, kupiti in prodati.
V prevladujoči kulturi imamo takih stvari več kot kadarkoli prej, veliko tistega, kar resnično nahrani človeško dušo, pa umetno primanjkuje. Primanjkuje nam časa, lepote, intimnosti, prave povezave s skupnostjo in z naravo. Zaradi tega pomanjkanja vedno po nečem hrepenimo, nezadovoljenih potreb pa ne more potešiti nobena vsota denarja, imetje, status, avtomobili, všečki na družbenih omrežjih ali velikost stanovanja. V resnici namreč ne hrepenimo po tem. Temu silnemu hrepenenju pravimo ‘pohlep’ in udrihamo po njem, češ da je vzrok naše sedanje družbene in ekološke more, vendar se tudi v tem primeru borimo proti simptomu in ne proti vzroku. Pohlep je simptom pomanjkanja. To, čemur pravimo razvoj, nam je odvzelo resnično bogastvo. Oddaljilo nas je od krajev, ljudi in drugih bitij ter te odnose nadomestilo s standardiziranimi, posrednimi odnosi. Z razvojem smo pridobili marsikaj, kar lahko izmerimo. A kaj smo izgubili?
Kot pripoveduje zgodba o prepletenem bivanju, je celovito človeško bitje tisto, ki ima okoli sebe stkano gosto mrežo tesnih odnosov. Izgubiti te odnose pomeni izgubiti del sebe. Da bi zopet postali celoviti in potešili lakoto, ki ji pravimo pohlep, moramo znova vzpostaviti izgubljene odnose. To pomeni, da moramo obnoviti skupnost, se znova povezati z viri hrane in na splošno vzpostaviti odnos z naravo, v katerem nismo opazovalci, temveč soudeleženci. Pomeni tudi, da moramo spremeniti nekatere ključne vidike razvoja. Ne pomeni, da moramo opustiti tehnologijo ali svetovno kulturo, ampak le, da moramo za obe najti pravo mesto, zahtevati nazaj območje, ki sta ga prevzeli, in sprejeti drugačno dojemanje napredka. Pri tem dojemanju, ki izpostavlja kvalitativne razsežnosti življenja in priznava oblike bogastva, ki jih je naša družba prezrla, sebe ne vidimo več kot bolj ‘razvite’ od kmečkih vaščanov ali amazonskih lovcev nabiralcev.
Moj prijatelj ima v Braziliji kmetijo in letovišče. Za obiskovalce je potreboval več nastanitvenih prostorov, zato je za gradnjo nove stavbe najel nekaj staroselcev iz okolice. »Nisem jih najel zato, ker so Indijanci,« je rekel, »najel sem jih kot arhitekte.«
Ti domorodni gradbeniki so brez merilne opreme, kovinskih pritrdil in materialov (z izjemo tistih, ki so jih pridobili v okolici) v samo treh tednih postavili bivališče, v katerem lahko v visečih mrežah prenoči štirideset ljudi. Ustvarili so čudo inteligentnega načrtovanja, ki je pri visokih temperaturah hladno, pri nizkih pa toplo. Dim iz ognjišča na sredini se hitro dvigne in sprosti skozi prepustno streho, ki jo tako zaščiti pred žuželkami, streha pa je kljub temu popolnoma vodoodporna. Njena genialna uporabnost se ujema z estetsko popolnostjo; čeprav niso uporabljali merilne opreme, so mere stavbe v natančnih razmerjih zlatega reza, poleg tega stavba (sodeč po fotografiji) izraža presenetljivo navzočnost in živost. Prijatelj pravi, da poklicni arhitekti, ki jo pridejo pogledat, včasih ponižno sklonijo glavo, saj tako močno presega njihove sposobnosti.
V resnično napredni družbi bi vsak živel v tako lepi stavbi.
Nove vrste napredek v gospodarstvu odrastí (gre za koncept krčenja proizvodnje in potrošnje z namenom doseganja okoljske trajnosti, družbene pravičnosti in blagostanja, op. prev.) ne pomeni zmanjšanja blagostanja. Pomeni pa lahko zmanjšanje nekaterih kvantitativnih meril bogastva, ki jih sprejemamo danes: manjša stanovanjska površina, manj avtomobilov in manjša poraba energije na prebivalca. Pomeni lahko več zeliščnih zdravil in manj farmacevtskih, več telesne terapije in manj tehnološko naprednih medicinskih posegov, več lepih stavb in manj velikih, več prepevanja in manj kupovanja glasbenih posnetkov, več časa, preživetega na prostem, in manj časa, preživetega v telovadnicah, več proste igre za otroke in manj časa za organizirane dejavnosti. Otroštvo ni bilo vedno tako drago.
Pripisovanje manjšega poudarka temu, kar je merljivo, pomeni preusmeritev od pretvarjanja narave v blago. Omogoča nam, da bitja narave, ekosisteme in vrste že v osnovi dojemamo kot svete. Lepota, svetost in ljubezen se običajno izgubijo v številkah, ki neskončno vrednotijo kot končno. V ekonomiji in ekologiji se moramo preusmeriti k vrednotam, ki jih ni tako preprosto izmeriti.
Na Zahodu, kjer skoraj ničesar več ne počnemo v skupnosti in kjer ni skoraj ničesar več, česar ne bi spremenili v izdelek ali storitev, se je razvoj dogajal več stoletij. Ker je ostalo tako malo tega, kar bi lahko pretvorili v denar, sistem ohranja rast s poseganjem v ‘manj razvite’ dele sveta.
Razvojna posojila financirajo infrastrukturo za izkoriščanje in odvažanje naravnih virov ter za razvoj industrij, s katerimi se lokalna delovna sila daje na razpolago globalnim korporacijam. Poleg tega pritisk odplačevanja posojil (z dolarji ali evri od izvoza) poskrbi, da se bo ta infrastruktura uporabljala za predvideni namen. Ker dajejo posojila manj razvitim državam po višji obrestni meri, skupna donosnost naložb ostaja dovolj visoka, da lahko finančni sistem deluje. V bistvu se rast izvaža iz manj razvitih držav v razvite.
Ker je dolg manj razvitih držav brezupno velik, se pritisk k ‘razvoju’ nikoli ne konča. Če se črpanje virov ali odpiranje trgov dela kdaj upočasni, ustvarjanje novega finančnega bogastva zaostane za odplačevanjem posojil in država mora za plačilo dolga izropati svoje obstoječe bogastvo. Ta pojav imenujemo ‘varčevalni ukrepi’. Upniki od zadolžene države zahtevajo, naj privatizira javno premoženje, zmanjša pokojnine in plače, likvidira naravne vire in skrči javne storitve, da bi z izkupičkom lahko plačala upnikom in se izognila plačilnim zamudam. Izogibanje plačilnim zamudam lahko poimenujemo tudi večna zadolženost, saj teh dolgov ni mogoče odplačati. Glede na poročilo organizacije Jubilee Debt Campaign (Kampanja za odpis dolga) si je Jamajka od leta 1970 izposodila 18,5 milijarde dolarjev in odplačala 19,8 milijarde dolarjev, pa kljub temu še vedno dolguje 7,8 milijarde dolarjev. Filipini so si izposodili 110 milijard dolarjev, odplačali 125 milijard dolarjev, a še vedno dolgujejo 45 milijard dolarjev.[2] Veliko držav bi dejansko lahko imelo pozitivno plačilno bilanco, če jih ne bi bremenile obresti, ki jih za vse večne čase obsodijo na plačevanje davka globalnemu finančnemu sistemu, kjer morajo za ohranjanje statusa zadolženosti izvažati več kot uvažati.
Pod enakim pritiskom so tudi razvite države in posamezniki. Svet umetnega pomanjkanja pritiska na vse, da se osredotočamo na blago in storitve, ki se lahko prodajo, in v tem pogledu smo enaki manj razvitim državam. Te si morajo nenehno prizadevati, da bi našle kakšen način za odplačevanje svojega dolga. Vam to zveni znano? Posamezniki so v enaki godlji. Če ne morete pokriti stroškov s čedalje večjimi prihodki, boste morali izvesti osebno različico varčevalnih ukrepov: prodati premoženje, okrniti svoje zdravje in prosti čas ter svoje življenje v celoti posvetiti služenju denarja.
Končna opomba
[2] Dear idr. (2013).