Nara Petrovič
fekolog
Ko sem se kot otrok učil plavati, sem nekoč s tesnim ‘šlaufom’ okrog pasu skočil v bazen – na glavo! Obtičal sem z glavo pod vodo in z bingljajočimi nogami nad gladino. Oče me je videl in pritekel k bazenu, toda ker ni znal plavati, je le krilil z rokami in vpil: »Na pomoč! Na pomoč!« Mama ga je nazadnje le slišala, pritekla, skočila v vodo in me obrnila, da sem prišel do zraka. Ko sem kašljal vodo iz pljuč, je bilo jasno, v kakšni nevarnosti sem bil.
Predstavljajte si zdaj na robu bazena še osebo v uniformi, ki se postavi na pot moji mami in pokaže na tablo: »Prepovedano skakanje v bazen!« očetu pa začne pisati globo zaradi kričanja na javnem mestu. Nič ne pomaga, če starša protestirata, da vendar ljubita svojega otroka in se poskušata preriniti mimo, da ga rešita. Formularje je treba izpolniti!
V podnebni politiki 21. stoletja so glavni akterji očetje, ki ne znajo plavati in le glasno paničarijo, ter uradniki, ki balansirajo med ukrepanjem in varovanjem družbe pred pretresi. Pretresi, saj veste, ko gredo cene v nebo in množice znorijo. Okoljeverstvo zapoveduje podnebno obredje, izrazoslovje, prehrano, moralo, tehtanje grehov, odkupovanje in kesanje, podkrepljeno s predpisi, ki jih določajo inštitucije, in zlasti z družbenim pritiskom okoljeverstvenikov.
Žarometi so uperjeni na podnebna pogajanja, kjer filigransko tehtanje ton ogljikovega dioksida prekinjajo protesti kričečih aktivistov, ki pogosto ne znajo plavati. Ljubeče matere medtem rešujejo utapljajoče se otroke na skrivaj. K temu so prisiljenje, kajti če bi prišle pod žaromete in povedale, kaj počno, bi se izkazalo, da to ni po predpisih, da ne spoštujejo globalnih dogovorov, ne merijo zmanjšanja izpustov, da je preveč tvegano itn. A kot vedno, ko delamo nekaj spornega za višje dobro, je lažje naknadno dobiti odpustek kot vnaprej dovoljenje.
Ključni reševalci podnebne krize so milijoni majhnih ljudi, ki se ne umeščajo ne v eno ne v drugo strujo, temveč gradijo odnos s koščkom narave, ki ga ljubijo. V bazenu so z utapljajočim se bitjem in mu omogočajo dihati.
Kot denimo starejši gospod, ki ga je prijateljica pred leti srečala v Ljubljani in videla, da čisti odpadke v bližini nekega lokala. Potrudil se je pobrati vsak ogorek, vsak ovitek od bombona. Potem se je pomaknil k naslednjemu lokalu. Radovedno je pristopila in vprašala, kako to, da čisti. Gospod je odvrnil, da je v pokoju in ker ne more več prispevati k dobremu tega mesta, ki ga ljubi, vsak dan sede na avtobus in se odpelje do poljubne postaje, se sprehodi po okolici in jo temeljito očisti. Če se res potrudi, ostane ulica čista dolgo časa, če pusti malce odpadkov, se jih hitro nabere še. Prijateljici se je ta zgodba zdela vredna prikaza na TV in gospodu je to tudi omenila, a on nikakor ni želel pred žaromete.
Predstavljajte si uradnike, kako mu molijo pod nos obrazce in evidenčne liste, preračunavajo grame avtobusnih izpustov in stroške odlaganja cigaretnih ogorkov. Kaj če izračun pokaže, da s svojo dejavnostjo negativno vpliva na globalno podnebje? Lahko mu prepovejo pobirati odpadke, a ne morejo preprečiti, da bi še naprej ljubil svoje mesto.
Seveda obstajajo tudi boljši načini, kako ljubiti svoje mesto, kot s pobiranjem ogorkov za malomarneži. Če bi vsi ljubili svoja mesta in vasi, svoje parke in gozdove, kot civilizacija niti ne bi bili tu, kjer smo. Predlagajte, naj bo ljubezen do Zemlje osrednji fokus podnebnih politik, pa vas bodo imeli za naivnega poeta. Slišal sem nekoga prav to reči o Charlesu Eisensteinu. A poezija je mogočna sila in to, da Eisenstein s svojim poetskim glasom bralce spretno premika iz razumske okostenelosti v ljubečo mehkobo, je še kako dragocen prispevek k podnebnemu dialogu.
Ko se ob branju te knjige postavite Charlesu ob bok, naenkrat spoznate, da ni pomembno le, kam gledate in kako; še pomembneje je, kam se postavite, da od tod gledate na svet. Morda se vam bodo nekateri predlogi zdeli naivni, a spomnite se, kako pogosto prav naivna iskrenost spreminja vse okrog nas.
Zamislite se nad besedami Marshalla McLuhana: »Na vesoljski ladji Zemlja ni potnikov, vsi smo posadka.« Te besede vas prestavljajo na drugačno zorno točko. Ali slišite v njih klic k skrbnemu ravnanju z edino vesoljsko ladjo, ki jo imamo?
Charles naredi še korak naprej. Vlije vam občutek, da ste tkiva Zemlje, ali vsaj njene celice. Zemlja je živ organizem in vaš odnos do nje je v resnici vaš odnos do samih sebe. Zdrave celice ste, če je vaš vzgib k ukrepanju ljubezen, ne maščevalnost. O svetu razmišljate kot o svoji družini in ji želite dobro na prav tak način. Dobro počnete, ker se čutite del celote, ne, ker vam to nalagajo zakoni.
Niste zdrav prst, če si z nohtom izpraskate oči, da se izognete videnju resnice. Vsa tehnologija, ki jo je izumila znanost, je lahko bodisi okrutni noht, s katerim se uničujemo, ali pa dragoceno orodje, s katerim si praskamo trne iz podplatov. Izhodiščni položaj, s katerega gledate na svet, je še kako pomemben, saj pogojuje, kako uporabljate tehnološka orodja in pripomočke.
Ni vam treba zanikati znanstvenih spoznanj, da se postavite v to novo držo. Ni vam treba zapustiti okoljeverstvenih organizacij. Podnebna znanost je dragocen zaveznik. Če ji dodate še tenkočutnost do naravne prvobitnosti, ste Zemljino tkivo, ki varuje samo sebe, okoljevArstvenik: tega ne počnete (zgolj) po predpisanem obredu, ampak iz srca.
Charles nas miri: človeštvo je Zemlji še kako potrebno. Skozi naše lastne zdrahe in zagate lahko vedno navigiramo drugače in s svojo prisotnostjo na Zemlji bogatimo pestrost življenja in celimo rane iz preteklosti. Kako pa? A tako, da se pridružimo aktivistom v boju proti podnebnim spremembam? Odgovor na to vprašanje ni enoznačen. Včasih je koristno biti zraven, včasih pa tudi ne. Ljubezen je nemogoče stehtati, toda ko se zazrete aktivistom v oči, boste videli, koliko je ljubezni in tako boste vedeli, komu se postaviti ob bok in ga prijeti za roko.
V vsakem primeru je največ, kar lahko storimo za živo Zemljo, ponižno, a goreče uglaševanje naših lastnih vzgibov z njenimi. Da rešimo njo, moramo najprej rešiti sebe. Ko rešimo sebe, lahko rešimo še tiste, ki stojijo ob nas. Ta odrešitev ni duhovna, religiozna, okoljeverska, ampak preprosto biološka, kozmična, otipljiva – tukaj in zdaj. Izstopiti moramo iz vrst uradnikov, ki vidijo le obrazce, in očetov, ki paničarijo ob bazenu, ter obrniti nazaj na noge vse tisto, kar je zdaj postavljeno na glavo.
Če verjamete ali ne, poetska resnica drži: smo tkiva Zemlje, srčne matere, in kot taki lahko z golo ljubeznijo pred utapljanjem rešimo cela sozvezdja, kaj šele eno majhno Zemljo.
22. 10. 2021