Kot veste, se izumiranje vrst ni končalo z devetnajstim stoletjem. Usoda goloba selca je naznanila katastrofo, ki zdaj uničuje življenje na tem planetu; katastrofo, v kateri ni ostal nedotaknjen prav nihče. Katastrofa, o kateri govorim, predstavlja osiromašenost življenja v vseh pomenih tega izraza. Ena od oblik je izumiranje vrst, gre pa tudi za bolj splošno izgubo biotske raznovrstnosti; na primer za širjenje puščave na kopnem in v morju ali za splošno zamiranje življenja na območjih, ki so še vedno zelena. Tudi ko vrste ne izumrejo, se pogosto skrčijo na majhen preostanek populacije na manjšem delu svojega prvotnega ozemlja, izgubijo podvrste in gensko raznovrstnost ter naseljujejo zelo poenostavljene ekosisteme. Ugašanje biološkega življenja spremlja siromašenje človeškega življenja in kulturne vitalnosti. Vse omenjeno je namreč rezultat iste krize.
Pred kratkim sem v Severni Karolini spoznal kmeta, ki ga bom imenoval Mike. Mike je človek zemlje, čigar družina že tristo let živi v istem kraju. Njegov izraziti naglas, ki je v dobi jezikovne homogenizacije zaradi vpliva množičnih medijev vse redkejši, je namigoval na konservativne južnjaške vrednote. Iz njega je vela zagrenjenost, ki pa ni bila usmerjena v običajne rasne ali liberalne osumljence, saj je pričel s tirado o vladi, kemičnih sledeh letal (chemtrailih), bankah, zaroti 11. septembra, apatičnosti ljudi, ki so kot ovce, in tako naprej. »Ljudje se moramo upreti in udariti po njih,« je rekel, v njegovem glasu pa ni bilo gorečnosti, le težak pridih obupa.
Previdno sem načel zamisel, da so storilci teh zločinov pravzaprav ujetniki zgodbe o svetu, v kateri je vse, kar počnejo, nujno, pravilno in upravičeno, in da se jim v tej zgodbi pridružimo vsakič, ko sprejmemo idejo, ki zagovarja zmago nad zlom s prevlado. Prav to je namreč motivacija za tehnologije nadzora (bodisi družbenega, medicinskega, materialnega ali političnega), s katerimi upravljajo tisti, ki naj bi jih mi, ljudje, porazili. Dodal sem tudi, da če se bo razvila vojna, v kateri naj bi porazili tirane, če bo sledilo merjenje moči, potem je po nas. Oni so namreč mojstri vojne. Imajo orožje: puške, bombe, denar, državo nadzora, medije in politični ustroj. Če je še upanje, mora obstajati kakšen drug način.
Morda zato toliko izkušenih aktivistov po desetletjih boja podleže obupu. Draga bralec in bralka[*], ali menita, da lahko kompleks vojske, industrije, finančnih institucij, kmetijstva, farmacije, nevladnih organizacij, izobraževalnih ustanov in političnih sistemov[4] premagamo v njegovi lastni igri? Sodobno okoljevarstveno gibanje, zlasti gibanje proti podnebnim spremembam, poskuša doseči prav to, in pri tem ne tvega le poraza, ampak lahko razmere poslabša celo v primeru, ko doseže svoj cilj. Ekološka kriza nas poziva h globlji revoluciji, strategija katere je povrniti tisto, kar je zaradi sodobnega pogleda na svet in na njem osnovanih institucij že skoraj izumrlo: naše občuteno razumevanje žive inteligence in medsebojne povezanosti vsega. Če tega ne čutimo, ne živimo v polnosti. Živimo osiromašeno.
Mike me ni razumel. Inteligenten človek je, ampak zdelo se je, kot bi ga nekaj obsedlo. Ne glede na to, kaj sem rekel, se je zapičil v eno ali dve ključni besedi in iz sebe izlil še več žolča. Jasno je postalo, da mi ‘sovražnika’ ne bo uspelo premagati z močjo razuma (pri čemer bi si pomagal ravno z idejo, do katere sem kritičen). Ko sem uvidel, kaj se dogaja, sem utihnil in prisluhnil. Nisem se osredotočil na vsebino besed, ampak na zven glasu in na tisto, kar je bilo skrito v njem. Končno sem vedel, kaj storiti. Postavil sem mu vprašanje, ki ga želim postaviti tudi vam: »Zakaj ste postali okoljevarstvenik?«
V tem trenutku sta se jeza in zagrenjenost umaknili žalosti. Mike mi je pripovedoval o ribnikih, potokih in divjini, kjer je lovil, ribaril, plaval in se potikal v otroštvu, in o tem, kako je prav vse uničil razvoj – bili so namreč zamejeni, privatizirani, zasuti, posekani, asfaltirani in pozidani.
Z drugimi besedami, okoljevarstvenik je postal tako kot jaz in – upam si ugibati – tako, kot ste postali vi. Okoljevarstvenik je postal, ker je izkusil lepoto in izgubo.
»Ali bi tisti, ki so odgovorni za kemične sledi letal, ravnali enako, če bi lahko čutili to, kar vi čutite zdaj?« sem vprašal.
»Ne. Ne bi mogli.«
Resnica trenutka, ki sva ga delila z Mikeom, soobstaja z resničnostjo, da pravzaprav bi mogli, da ‘oni’ pravzaprav vključujejo prav vsakega od nas, ki smo del te civilizacije. En sam trenutek spoštovanja, hvaležnosti ali žalosti, naj bo še tako intenziven, ni dovolj, da bi lahko izničil več generacij oblikovanja načina razmišljanja ali nas osvobodil gospodarstva in družbe, ki vodita v ekocid. Ali se lahko usedete v svoj avtomobil, čeprav sta vam znana učinek izpustov in razlitij nafte ter geopolitika črpanja nafte? Jaz se prav gotovo lahko in vi verjetno tudi. Morda imate zgodbo o tem, zakaj je to v redu, zakaj je v vašem primeru utemeljeno, ali vsaj, zakaj ste vi sprijaznjeni s tem, da to počnete. Morda si mislite: »Nimam izbire.« Ali pa: »Meni je vsaj žal, da to počnem. Temu vsaj nasprotujem. Jaz vsaj volim ljudi ali darujem denar organizacijam, ki si prizadevajo spremeniti sistem. Poleg tega vozim hibrid.« Morda imate vse mogoče razloge, zakaj je v redu, da se ta trenutek usedete v avtomobil. Morda pa o tem sploh ne razmišljate.
Nimam namena, da bi vam povedal, da se slepite – vi pomilovanja vreden izgovore iščoč hinavec! Želim le osvetliti zmoto naše presoje in posledične vojne miselnosti. Želim pokazati tudi, da običajno ne občutimo tega, kar je opisoval Mike, ker živimo v sistemu in ideologiji, ki globoke občutke dovoljujeta le občasno (k čemur pripomore tudi ranjena duševnost). Zaradi sistema smo otopeli, hkrati pa je sistem odvisen od naše otopelosti.
Rad bi, da v celoti presežemo vprašanje »Ali je to v redu?« in v njem skrito podvprašanje »Ali sem v redu?«. Gre za jezik vojne, obrnjen navznoter. Prizadevamo si poraziti sovražnika, hkrati pa premagati njegovo notranjo projekcijo: pohlepne, hinavske, nepoštene, samoljubne, koristoljubne dele nas samih. V tej kampanji je samozaničevanje naš zaveznik in prvi znak odrešenja, saj končno prestopamo na stran dobrih, deli nas samih pa so naš sovražnik. Te dele dojemamo kot ločene od sebe in si pri tem domišljamo, da jih uspešno premagujemo. Tako zelo si prizadevamo, tako hvalevredno napredujemo.
Vendar, ali res napredujemo? Ali pa napredujemo le v svoji zmožnosti najti izgovore za odločitve, ki se ne ujemajo z našo predstavo o etiki, in jih tako prikriti in racionalizirati?
Korporacije in vlade počnejo prav to – prikrivajo, se izgovarjajo, zanikajo in uvajajo nepomembne površinske spremembe, da bi ohranile zeleno podobo. Za lažno zeleno oglaševanje bi radi okrivili korporativno dvoličnost in pohlep (kot zunanjega sovražnika, proti kateremu se lahko borimo), vendar se bojim, da vzrok – podobno kot pri iskanju izgovorov za naše lastno početje – v resnici leži veliko globlje.
Tako na osebni kot na politični ravni je zvračanje krivde za grozljivo stisko ljudi in planeta na neetičnost nevarna napaka, ki odvrača pozornost od sistemskih in ideoloških vzrokov. Problem, ki ga ne znamo rešiti, zakrinka v problem, ki ga znamo. Vsaj v teoriji vemo, kako slabim ljudem preprečiti, da bi počeli slabe stvari. Lahko jih od tega odvrnemo, jih nadziramo, zapremo ali ubijemo. Lahko se borimo proti njim – in če pri tem zmagamo, je problem rešen.
Naše politične razprave so polne pripovedi o dobrem proti zlu. Obema stranema je jasno, da so sami dobri, tisti na drugi strani pa zli (ali kaj podobnega, na primer bolni, nerazsodni, sprijeni, neetični, pokvarjeni, »se odzivajo s plazilskimi možgani« itd.). Obe strani se glede tega strinjata, zato se strinjata tudi glede strateškega načrta za zmago – med dobrimi ljudmi čim bolj podžgati bes in ogorčenje, da se bodo uprli slabim ljudem in jih porazili. Nič čudnega, da so se naše državljanske razprave izrodile v tako polarizirane skrajnosti.
To ne pomeni, da nimam mnenja o tem, katera stran ima pri današnjih političnih vprašanjih prav. Niti ne trdim, da je resnica stvar mnenja ali da sami ustvarjamo svojo resničnost. Gre za to, da v naši družbi običajno napačno razumemo vzroke za mnenja in ravnanje drugih.
Če krivimo zlo, smo napačno opredelili problem. To misel sem temeljito proučil v svoji prejšnji knjigi, zdaj pa vas vabim le, da se vživite v celoto vseh okoliščin izvršnega direktorja za hidravlično lomljenje (fracking). ‘Celota vseh okoliščin’ bi v tem primeru lahko vključevala:
Kako bi vi ravnali v takih razmerah? Katere bi bile vaše najtežje odločitve? Kateri bi bili vaši najbolj mučni kompromisi?
Katere pa so vaše najtežje odločitve in najbolj mučni kompromisi v tem trenutku? Ali vozite avtomobil na bencin? Ali ste se včeraj, ko je deževalo, peljali nekam z avtomobilom, čeprav bi lahko kolesarili? Ali si privoščite energetsko potrošne vroče prhe? Ali hodite po betonskih pločnikih? Ali uporabljate prenosni telefon, ki vsebuje sporne minerale? Ali uporabljate kreditne kartice oziroma ali ste stranka banke, ki financira plenjenje narave? Če je vaš odgovor pritrdilen, verjetno obstaja nekdo, ki meni, da ste tudi vi zlobni. Izkoriščevalec! Hinavec! Potrošnik večjega deleža, kot vam pripada! Morda imate včasih tudi sami takšno mnenje o sebi, spet drugič pa ste do sebe sočutni, saj razumete, da glede na svoje okoliščine, bremena, travme in omejitve dajete od sebe vse, kar lahko.
Ali to pomeni, da lahko kar obupamo nad spremembo? Ne. Moramo pa se vprašati: »Katere okoliščine porajajo odločitve, ki škodijo svetu?« V pogovoru z drugimi moramo postaviti vprašanje, ki izraža sočutje: »Kako je biti ti?« Bolj ko razumemo, bolj živimo v resničnosti in manj v domišljijskem svetu, ki mu vladajo naše projekcije. Seveda lahko na svoje nasprotnike gledate kot na zlobne in krute hudobneže, ampak če v resnici to niso, potem živite v zablodi. Ko se osredotočamo na zlobneže, ne vidimo globljih, sistemskih vzrokov in v nedogled iščemo napačne rešitve, ki ohranjajo sedanje stanje. Ko živimo v zablodi, v nedogled poustvarjamo temelje zanjo. Vedno znova igramo njene vloge in ustvarjamo njene zaplete, pri tem pa tekamo po enih in istih poteh blodnjaka. Tudi če dosežemo začasno zmago nad zlobneži, se splošno stanje bistveno ne spremeni. Nikoli se ne približamo izhodu. Namesto zmage običajno dosežemo še trdnejše prepričanje, da smo res na strani dobrih. To polarizirano stališče je ena od stvari, ki se jim bomo morali odreči, da bi lahko vstopili v dobo ekološke ozdravitve. Ali ste pripravljeni žrtvovati status zmagovalca? Ali lahko žrtvujete to, da bi nekega dne dokazali svoj prav? Ali se lahko odpoveste prepričanju, da ste v ekipi dobrih, ki se bori proti ekipi zlih? To je namreč stvar, o kateri sta ponavadi prepričani obe strani vsake razprave, in takšen je vzorec ‘dojemanja drugih’, ki ponazarja in utrjuje ločenost človeka od narave.
Namenoma postavljam ta vprašanja. V tej knjigi bom zagovarjal tezo, da so vsa stališča na lestvici mnenj o podnebnih spremembah, od skepticizma do katastrofizma, napačna. Enako kot stališča, ki za zlo na svetu krivijo zlobneže, tudi stališča glede podnebnih sprememb ne temeljijo na dovolj poglobljenem razmisleku o vzročnih povezavah. Celota vseh okoliščin, ki poganjajo ekološko degradacijo in podnebno nestabilnost, je veliko bolj kompleksna, kot priznava splošno sprejeto mnenje.
Končna opomba
[4] Upam, da nisem česa izpustil – ne bi bil rad nevljuden.
[*] Tudi kadar nagovore avtorja, pri katerih v angleščini ni razviden spol, prevajamo samo v moškem spolu, veljajo vedno za oba spola. (op. prev.)