»Ko smo bili otroci, je bil ta izliv poln halug in jegulj,« je rekla Stella. »V njem je mrgolelo vseh vrst živali in rastlin. Rakovice, školjke, ostvarji ... tamle pa je bilo rastišče školjk ... ko sem enkrat plavala v tistem zavoju, sem se znašla iz oči v oči z jeguljo.«
To mi je povedala moja žena med sprehodom ob izlivu reke Narrow River v zaliv Narragansett Bay na Rhode Islandu, in ki je bil eno od njenih shajališč iz otroštva. To je slikovit kraj, obdan z drevesi in s peščenimi plažami, in sploh ne bi vedel, da gre za resno degradiran ekosistem, če mi Stella ne bi opisala, kakšen je bil v njenem otroštvu.
Nobeden od naju ne ve, zakaj so jegulje izginile. Za trenutek sva se prepustila žalosti, potem pa se je Stella spomnila nečesa, kar bi to lahko nekako pojasnilo. S prijateljico Beverly sta včasih šli na ta del plaže na tako imenovane reševalne misije. Tja so prihajale skupine huliganov, ki so vse ostvarje, ki so se priplazili na pesek, obrnili na glavo in jih tako pustili, da so nebogljeno umirali. Stella in Beverly sta jih obračali nazaj na noge. »Kdorkoli je to počel, za to ni imel prav nobenega razloga,« je rekla. »Šlo je za brezčutno ubijanje.«
Ob takih zgodbah se počutim, kot da sem zašel na napačen planet.
Na tem obisku nisva naletela na nobenega ostvarja. Zdaj jih tam lahko vidiš le redko. Ne vem, ali zato, ker smo jih ljudje preveč pobili ali ker za pridobivanje hemocianina uporabljamo preveč njihove krvi. Mogoče pa je razlog splošno slabšanje stanja ekosistema ali pa odtekanje pesticidov, odtekanje vode s kmetijskih površin, sprememba namembnosti zemljišč, farmacevtski odpadki, spreminjanje padavinskega režima zaradi razvoja ali podnebnih sprememb … Mogoče so ostvarji občutljivi na enega od teh dejavnikov ali pa so nanje občutljive živali, s katerimi se prehranjujejo. Lahko pa je nanje občutljiv kak mehkužec, ki ima vlogo v razmnoževalnem ciklu kakega mikroorganizma, ki obvladuje kakšen drug mikroorganizem, ki vpliva na ostvarja.
Prepričan sem, da je – ne glede na znanstveno razlago – pravi vzrok za izumiranje ostvarjev in jegulj brezčutno ubijanje, ki ga je opisala Stella. Ne toliko ubijanje kot to, da je brezčutno – težava je v ohromelosti naše zmožnosti čutenja in v usihanju našega sočutja. Ne občutimo posledic našega početja.
Rakovic, halug in jegulj ni več. Um išče vzrok – da bi razumel, našel krivca in nato odpravil problem –, vendar v kompleksnem nelinearnem sistemu pogosto ni mogoče določiti le enega vzroka.
Ta lastnost kompleksnih sistemov je v nasprotju s splošnim pristopom naše kulture k reševanju problemov, pri katerem se najprej opredeli vzrok, krivec, patogeni mikrob, škodljivec, podlež, bolezen, napačno mnenje ali slaba osebna lastnost, potem pa se krivca porazi, se ga nadvlada ali uniči. Problem: kriminal; rešitev: zaprimo kriminalce. Problem: teroristični napadi; rešitev: pobijmo teroriste. Problem: priseljevanje; rešitev: priseljencem preprečimo vstop. Problem: borelioza; rešitev: najdimo patogen in način, kako ga ubiti. Problem: rasizem; rešitev: osramotimo rasiste in prepovejmo rasistična dejanja. Problem: nevednost; rešitev: izobraževanje. Problem: oboroženo nasilje; rešitev: nadzor nad strelnim orožjem. Problem: podnebne spremembe; rešitev: zmanjšanje izpustov ogljika. Problem: debelost; rešitev: jej manj in pokuri več kalorij.
Iz navedenih primerov je razvidno, da redukcionistično mišljenje prežema celoten politični spekter ali vsaj prevladujoča liberalizem in konservatizem. Kadar ni nobenega očitnega neposrednega vzroka, nam je ponavadi neprijetno, pogosto tako močno, da poiščemo nek smiseln možen vzrok in se spravimo nanj. Poplava primerov množičnega streljanja v Ameriki v zadnjem času je tipičen primer. Liberalci krivijo pištole in zagovarjajo nadzor nad strelnim orožjem, konservativci pa krivijo islam, priseljence ali gibanje Black Lives Matter ter zagovarjajo ostre ukrepe proti njim. In seveda obe strani predvsem radi krivita druga drugo.
Na prvi pogled je očitno, da množična streljanja ne bi bila možna brez pištol, tako kot je očitno, da so takšna streljanja še bolj smrtonosna, če dostop do vojaškega orožja omogočimo tudi civilistom. Vendar ko pozornost osredotočimo na dostopnost pištol, zaobidemo vprašanja, ki vzbujajo večjo skrb in na katera ni mogoče zlahka odgovoriti. Od kod prihaja vse to sovraštvo in bes? Katere družbene razmere ju povzročajo? Burna razprava o nadzoru nad strelnim orožjem v ZDA zahteva toliko politične pozornosti, da ta vprašanja ostajajo na intelektualnem obrobju. Če se jim ne bomo posvetili, ali bo odvzem pištol sploh kaj koristil? Nekdo bi lahko uporabil bombo, tovornjak, strup … ali je rešitev potemtakem popolno zaprtje družbe ali morda uvedba vseprisotnega in vse pogostejšega sledenja, varovanja in nadzora? To je rešitev, h kateri se zatekamo, že odkar pomnim, vendar nisem opazil, da bi se ljudje počutili kaj bolj varno.
Morda se v številnih krizah, ki se zgrinjajo nad nami, soočamo z neuspehom naše osnovne strategije reševanja problemov, ki tudi sama temelji na globlji pripovedi zgodbe o ločenosti.
Ko sem izvedel za izumiranje morskega rokava, sem tudi sam začutil željo, da bi našel krivca, nekoga, ki bi ga sovražil, in nekaj, kar bi lahko grajal. Ko bi le bilo reševanje naših problemov tako preprosto! Če bi lahko nekaj opredelili kot glavni vzrok, bi bilo veliko lažje najti rešitev. Vendar lahka rešitev ni vedno prava. Kaj pa če je vzrok tisoč med seboj povezanih stvari, v katere smo vpleteni vsi mi in naš način življenja? Kaj če je vzrok tako vseobsegajoč in prepleten z življenjem, kot ga poznamo, da ko zaslutimo, kako je velik, ne vemo, kaj storiti?
Ta trenutek ponižne, nemočne nevednosti, v katerem nas preplavi žalost zaradi pričujoče izgube in ko se ne moremo zateči k preprostim, površinskim rešitvam, je mogočen in nujen trenutek. Lahko nas presune dovolj globoko, da pomete s togimi načini dojemanja in z zakoreninjenimi vzorci odzivanja. Omogoči nam novo perspektivo in zrahlja lovke strahu, ki nas zadržujejo v normalnosti. Priročna rešitev pa je lahko kot mamilo, ki odvrača pozornost od bolečine, ne da bi zacelilo rano.
Morda ste opazili ta učinek mamila, hitri pobeg v odziv: »Dajmo, ukrenimo nekaj.« Kadar sta vzrok in posledica jasna in točno vemo, kaj storiti, je hitri pobeg seveda pravilen odziv. Če imate v stopalu trsko, jo odstranite. Vendar je večina situacij, vključno z okoljsko krizo na tem planetu, bolj zapletenih. V takih primerih nam navada, da prenagljeno določimo najprikladnejšega, na videz očitnega povzročitelja, prepreči bolj smiseln odziv. Prepreči nam, da bi pogledali globlje, še globlje in še globlje.
Kaj se skriva za trdosrčno krutostjo tistih obračalcev ostvarjev? Kaj se skriva za množično uporabo kemikalij za trato? Kaj se skriva za ogromnimi predmestnimi palačami? Za sistemom kmetijstva, ki uporablja kemikalije? Za prelovom v obalnih vodah? Takšna vprašanja razkrijejo temeljne sisteme, zgodbe in duševnost naše civilizacije.
Ali pravim, da nikoli ne bi smeli ukrepati neposredno, ker so sistemski vzroki na koncu koncev nedoumljivo globoki? Ne. Nevednost, zbeganost in žalost nam pomagajo ukrepati na več ravneh hkrati, saj posamezne razsežnosti vzroka uvidimo na podlagi širše slike in se ne prenaglimo z lahkimi, a lažnimi rešitvami.