V razpravi o podnebju se kaj hitro izgubi dejstvo, da je Zemljino podnebje že močno neuravnovešeno. To je težko opaziti, kadar je pozornost usmerjena na svetovna povprečja in napovedi na podlagi računalniških modelov. Medtem pa hude podnebne spremembe že uničujejo življenje več milijonov ljudi. Da bi to videli, moramo pogledati iz drugega zornega kota – ne z vidika temperature in ogljika, temveč z vidika vode.
V zadnjih desetletjih se izraz podnebje vse bolj uporablja v smislu temperature. Če preberete katerokoli razpravo o sušah in poplavah, ki se čedalje pogosteje pojavljajo skoraj po vsem svetu, lahko vidite, da so podnebne spremembe navedene kot pomemben – ali celo glavni – krivec. V preteklosti pa je bilo povsem običajno govoriti o mokrih ali suhih podnebnih razmerah ter o vročih ali mrzlih podnebnih razmerah. Vse pogostejše suše in poplave niso posledica podnebnih sprememb, ampak so podnebne spremembe.
Čeprav se razprava o podnebnih spremembah večinoma osredotoča na temperaturo, je voda tisti podnebni dejavnik, ki najbolj vpliva na življenje. Zaradi obilnih padavin življenje uspeva v celotnem vročem ekvatorialnem pasu, medtem ko so puščavska območja zaradi majhne količine padavin razmeroma nerodovitna, ne glede na temperaturo.
Tudi zmožnost zemlje, da ljudem omogoča ugodne razmere za življenje, je odvisna od vode. Tam, kjer so padavine pogostejše in obilnejše, so boljše razmere za preživetje veliko ljudi. Poletje, ko so temperature višje od povprečja, običajno pridelka niti ne ogroža, suša pa bi lahko vodila v katastrofo.
Res je, da temperatura močno vpliva na padavinski režim, še najbolj neposredno s svojim učinkom na vetrove in morske tokove. Poleg tega sta kroženje vode in kroženje ogljika tesno prepletena. Ne moremo govoriti o enem, ne da bi govorili tudi o drugem. Preusmeritev poudarka, ki ga bom predlagal, ne izraža zgolj … »Vpliv vode je bolj neposreden, zato kar pozabimo na ogljik.« Spoznali bomo, da če pozornost najprej namenimo vodi, hkrati rešujemo tudi težavo ogljika in segrevanja.
Vodni hlapi so prevladujoči toplogredni plini na planetu, saj prispevajo 80 odstotkov k učinku tople grede. Njihove učinke je težko simulirati, saj v nasprotju z ogljikovim dioksidom niso enakomerno porazdeljeni po ozračju. Poleg tega voda, ko se kondenzira v oblake, podnevi odbija sončno svetlobo, kar ustvarja hladilni učinek, z izolacijo površine in absorpcijo dolgovalovnega infrardečega sevanja pa ustvarja učinek segrevanja, zlasti ponoči, odvisno od vrste in višine oblakov. Z izhlapevanjem in kondenzacijo vode se toplota prenaša tudi iz nižjih plasti ozračja v višje plasti in vodoravno iz ene regije v drugo. Zaradi součinkovanja teh regionalno različnih učinkov je gibanje vode težko natančno simulirati.
Ta simulacija je še težja zaradi enega ključnega dejavnika: življenja. Do nedavnega je (po mnenju znanstvenikov) veljalo, da sta padavinski režim in nastajanje oblakov predvsem funkcija geofizikalnih procesov. Kjer so bile padavine slučajno obilne, je življenje uspevalo, kjer je bilo padavin malo, so nastala sušna območja. To stališče ustreza globljemu prepričanju, da je planet gostitelj življenja, sam pa ni živ, da je življenje zgolj naključna biološka nesnaga na neživi skali.
James Lovelock in Lynn Margulis sta s teorijo o Gaji, ki predpostavlja, da življenje ustvarja razmere za življenje, prekinila konceptualno ločevanje geologije od biologije. Ta paradigma pronica v znanost in tako spodbuja nov način dojemanja, ki razkriva prej nevidno – nevidno znanstvenikom, ne pa tudi tradicionalnim ljudstvom in staroselcem.
Ko se osredotočamo na podnebje, sprememba paradigme ne pomeni, da pozornost preusmerimo z ogljika na vodo, gre za preusmeritev z geomehanskega vidika na vidik Gaje, vidik živih sistemov. Ne glede na to, ali se osredotočamo na ogljik ali na vodo, z vidika živih sistemov vidimo, da so ugodne podnebne razmere vsepovsod odvisne od zdravja lokalnih ekosistemov.
Zdravje lokalnih ekosistemov je odvisno od zdravega kroženja vode, to pa od prsti in gozdov.