S standardnega pogleda na ogljik zre svet v mračno prihodnost. Potrebno močno zmanjšanje izpustov je nemogoče doseči dovolj hitro, da bi se izognili katastrofi. Veliko podnebnih znanstvenikov je sklenilo, da je edina praktična rešitev tako imenovani geoinženiring – umetno spreminjanje sestave ozračja in odbojnosti površine planeta, da bi se znižale globalne temperature. Tri najbolj raziskovane tehnologije vključujejo odlaganje velikih količin železovega oksida, ki bi absorbiral in shranil ogljikov dioksid, v oceane, razprševanje sulfatnih aerosolov v ozračje, da bi se povečal albedo (odbojnost) planeta, in namestitev več milijonov strojev za vsrkavanje ogljika, da bi iz zraka odstranili CO2.
Čeprav je veliko znanstvenikov (zlasti tistih, ki so naklonjeni teoriji sistemov) zelo nezaupljivih do teh predlogov, so uveljavljene organizacije, kot je Nacionalni raziskovalni svet ZDA, odobrile njihov razvoj. Možno je, da nekatere od teh tehnologij na skrivaj že preizkušajo v obliki kemičnih sledi letal, kot jih nekateri imenujejo. Veliko teorij, ki jih razširjajo raziskovalci kemičnih sledi letal, jemljem z rezervo, zlasti tiste, pri katerih naj bi se namerno poskušalo poslabšati zdravje prebivalcev, vendar so z vidika miselnosti geoinženiringa, ki vključuje spreminjanje podnebja in nadziranje vremena, programi zračnega razprševanja povsem mogoči.[20]
Poleg tega veliko uveljavljenih znanstvenikov kritizira geoinženiring zaradi možnih nenamernih posledic, kot so tanjšanje ozonskega plašča, zakisljevanje oceanov in zmanjšanje količine padavin v tropih. Ekologi so še posebej zaskrbljeni. Glede na to, kakšno razdejanje je povzročil vnos ene same nove vrste, na primer zajcev v Avstraliji, si zamislite možne nelinearne posredne učinke velikih sprememb kemične sestave oceanov ali ozračja. Taki predlogi geoinženiringa so privlačni le z vidika inženirja, ki upravlja stroj.
Še posebej sem zaskrbljen glede razprševanja sulfatnih aerosolov, s katerimi bi se nebo dejansko prebarvalo v svetlejši odtenek modre. Ko bomo začeli zniževati temperaturo z barvanjem neba, ne bomo mogli zlahka odnehati, ker bi s tem sprožili nenadno zvišanje temperature. Če razprševanja ne bi pospremili z učinkovitimi ukrepi za zmanjšanje toplogrednih plinov (ali, po mojem mnenju, za obnovo ekosistemov), bi morali to nadaljevati v nedogled.
Ta zaskrbljenost je primer splošnejše težave z geoinženiringom. Če je teorija o živem planetu, ki sem jo opisal, pravilna, bodo ti ukrepi za hlajenje omogočili, da se resnična težava nadaljuje v nezmanjšanem obsegu. Misleč, da smo rešili težavo, bomo lahko še naprej uničevali ekosisteme, tako da bomo odpravili simptom, bolezen pa še poslabšali. Ker bomo ogljik dojemali kot odraz zdravja biosfere, bomo težje slišali krike Zemlje, ki jih bodo preglasili stroji za vsrkavanje ogljika.
Ej, imam super predlog. S stroji za vsrkavanje ogljika in z bazeni alg za proizvajanje kisika bi nekega dne morda lahko shajali povsem brez narave. Morda bi lahko nekega dne vse, kar je naravno in divje, zamenjali z umetnimi nadomestki. Hidroponske rešitve lahko nadomestijo prst, naprave za filtriranje vode lahko nadomestijo mokrišča, proizvodnja sintetičnega mesa pa lahko nadomesti živino. Z natančnim uravnavanjem ravni toplogrednih plinov lahko dosežemo ravno pravo temperaturo. Zmaga nad naravo bo popolna.
Pri tem me ni najbolj strah tega, da je to povsem nesmiselna fantazija, ki je obsojena na propad. Straši me, da nam lahko kaj takega celo uspe.
Obstaja še druga kategorija geoinženiringa, ki kot svoj instrument namesto kemikalij uporablja življenje. Ta je bliže razumevanju, da življenje ustvarja pogoje za življenje, vendar vanjo še vedno vdirata mehanicistična in redukcionistična miselnost.
Iz vse večjega razumevanja, da gozdovi shranjujejo ogljik, so se na primer rodili načrti za obsežno, hitro pogozdovanje z droni. Številke so obetavne: več dreves pomeni manj ogljikovega dioksida.
Vendar ne smemo pozabiti, da je gozd več kot le množica dreves. Čeprav sajenje z droni omogoča desetkrat ali stokrat hitrejše pogozdovanje kot ročno sajenje dreves, je gotovo manj prilagojeno edinstvenim lokalnim razmeram. Te razmere lahko delno zajamejo podatki o prsti, mikroklimi in podobnem, vendar bodo ti podatki veliko izpustili. Samo ljudje, ki so v dolgotrajnem odnosu z zemljo in jo skrbno opazujejo – po možnosti že več generacij –, lahko vedo, kaj točno zasaditi, da bi vzgojili živ gozd. Brez tega znanja je pogozdovanje pogosto neuspešno ali še poslabša težave, ki naj bi jih rešilo. Najbolj znan primer je s Kitajske, kjer se je najprej zdelo, da zeleni kitajski zid dreves, zasajenih, da bi se ustavilo širjenje puščave, deluje, saj so se drevesa oskrbovala z vlago globoko v zemlji. A sčasoma so ponekod ta vode žejna drevesa porabila vso razpoložljivo vodo in umrla, še prej pa so njihove listnate krošnje zaprle svetlobi pot do trav in drugih rastlin, ki so prej rasle tam, in tako izpostavile prst eroziji, ki so si jo dejansko prizadevali preprečiti.[21]
Ta primer nas uči, da kar nekje deluje, drugje morda ne bo delovalo. Rešitve od zgoraj navzdol nujno temeljijo na poenostavljenih predpostavkah in standardiziranih, prilagodljivih ukrepih. Od odnosa, ki naravo dojema kot objekt inženiringa, se moramo preusmeriti v ponižno partnerstvo. Geoinženiring je globalna rešitev, ki spodbuja logiko centralizacije in ekonomijo globalizma, obnova prsti in gozdov pa poteka predvsem lokalno: gozd za gozdom, kmetija za kmetijo. Standardnih rešitev ni, saj so potrebe zemlje povsod edinstvene. Ni presenetljivo, da so take rešitve običajno zahtevnejše od konvencionalnih praks, saj zahtevajo neposreden, intimen odnos z zemljo. Nazadnje bo spodletel vsak načrt o geoinženiringu, ki nas ne bo ponovno privedel k temu intimnemu odnosu. Sajenje dreves bi moral biti prvi korak k skrbi za drevesa, partnerstvu z drevesi in odnosu z njimi. To bi zahtevalo, da na milijone ljudi, in ne le flota dronov, prične skrbeti za gozdove. Bi bilo to tako zelo narobe?
Čakajte, ali slišim glas, ki pravi: »Da, da, dolgoročno moramo poskrbeti za vse to, zdaj pa moramo ukrepati globalno in hitro. Počasna ozdravitev ekosistemov ne zadostuje, ker se bo brez takojšnjega globalnega ukrepanja, s katerim bi močno zmanjšali izpuste, situacija prevesila v nepopravljivo podnebno katastrofo.« Kot ponavadi se dolgoročno žrtvuje za kratkoročno, prednost pa imajo odzivi, ki se najbolj prilegajo ohranjenemu nespremenjenemu stanju. Ko pozovemo k hitremu ukrepanju, damo še več moči tistim, ki jo že imajo ter ki imajo potrebna sredstva za hitro in globalno ukrepanje. Ker so krize vztrajne, rešitve pa površne, dolgoročno nikoli ne pride na vrsto. Nazadnje še bolj opolnomočimo iste politične elite, centralizirane birokracije in splošni politični sistem, ki je neločljivo povezan s sedanjim režimom ekocida.
Resnična težava navedenega ugovora pa je v tem, da izboljšanje podnebja z obnavljanjem in oživljanjem sploh ni počasno, kar bo postalo še bolj jasno, ko bom razpravljal o regenerativnem kmetijstvu. Saj veste, sebe sem označil za paničarja, alarmista. Civilizacija se mora postaviti na stran ekologije zdaj. Ampak kako naj to naredimo, ne da bi se v svoji naglici ujeli v vzorce odzivanja, ki težavo še povečujejo?
Podnebne spremembe nas pozivajo, naj ponovno razmislimo o svojem dolgo trajajočem odnosu ločenosti od narave in razmišljanju, da se lahko z inženiringom spet in spet izmažemo iz škode, ki smo jo povzročili. Kličejo nas nazaj k biofiliji, naši ljubezni do narave in življenja, k želji, da bi skrbeli za vsa bitja, ne glede na to, ali povečujejo ali zmanjšujejo izpuste toplogrednih plinov. Poleg katastrofalnih tveganj, ki jih prinaša, je geoinženiring poskus, da bi preslišali ta klic, da bi miselnost o prevladi in nadzoru pripeljali do novih skrajnosti ter ekonomijo prekomerne potrošnje podaljšali še za nekaj let. Eileen Crist pravi:
»Tudi če bi delovale tako, kot pričakujemo, rešitve geoinženiringa veliko bolj spominjajo na antropogene podnebne spremembe kot na rešitev zanje: gre za eksperimentiranje z biosfero, ki temelji na tehnološki aroganci, nepripravljenosti, da bi podvomili o potrošniški družbi ali jo omejili, in naravnost neverjetnem občutku upravičenosti do izmaličenja planeta. Prav ti elementi tehnološke arogance, nepripravljenosti, da bi se zavzeli za radikalno spremembo, in neomejene upravičenosti skupaj s temeljito erozijo strahospoštovanja do planeta, ki je razvil življenje (in ustvaril tudi nas), so gonilo apokalipse, ki se nam obeta – če je to izraz, ki ga želimo uporabiti, saj so počlovečenje, kolonizacija ali okupacija biosfere opisno veliko bolj natančni.«[22]
V okviru miselnosti tehnološkega programa (katerega cilj je izpopolniti človekov nadzor nad naravo) natančnejše razumevanje nastajanja oblakov in padavinskega režima nemudoma porodi željo po konstruiranju oblakov in nadziranju padavin. Gotovo lahko izboljšamo naključne naravne procese! Ta miselnost sporoča: »Ko bomo končno dovolj natančno razumeli, kako narava deluje, jo bomo lahko učinkovito nadzirali.« Da bi lahko upravljali zapleten sistem (v nasprotju s kompleksnim), je najbolj pomembno, da razumemo posamezne spremenljivke. Ko bomo izmerili vse vzročne povezave med njimi, bomo imeli nadzor nad rezultati. To je podobno prepričanju, da ko bomo razumeli majcene celične in genske procese, ki tvorijo človeško fiziologijo, bomo lahko s specifičnimi zdravili obvladali bolezen. Bolj splošno je sveti gral znanosti popoln nadzor nad resničnostjo na podlagi popolnoma redukcionističnega razumevanja, zgrajenega na t. i. teoriji vsega.
Tako na področju ekologije kot na področju človekovega zdravja se zdaj zgrda učimo, da boljše redukcionistično razumevanje kompleksnega sistema ne pomeni nujno boljšega nadzora nad tem sistemom. Razumevanje molekularnega mehanizma delovanja celic se je (sodeč po obsegu znanstvenih publikacij) v zadnji polovici stoletja eksponentno povečalo, vendar ni obrodilo ničesar, kar bi nas pripeljalo bliže davno obljubljenim ciljnim zdravilom za raka in za nov val avtoimunih bolezni. Osnovne (torej konvencionalne) vrste zdravljenja so bolj ali manj take, kot so bile v sedemdesetih letih 20. stoletja, in poskušajo z neposrednim kemičnim, kirurškim ali radiološkim napadom uničiti raka ali zavirati imunski sistem. Vzporednica na okoljskem področju je neuspešno ciljno iztrebljanje invazivnih vrst. Podobno tudi precizne ’pametne bombe’ in ’kirurško natančni’ napadi niso nič pripomogli k temu, da bi bila vojna uspešnejša pri doseganju zastavljenih ciljev.
Ne pravim, da nikoli ni treba kirurško odstraniti raka, premagati okužbo z antibiotiki ali zatreti invazivne vrste. Včasih se je v življenju treba boriti. Težava ni v boju, težava je v navadi bojevanja, ki jo žene nepravilen svetovni nazor, da je treba čimprej najti sovražnika, ki ga lahko krivimo.
Bolj splošno, težava ni v odzivih od zgoraj navzdol, ki temeljijo na nadzoru, težava je v tem, da vedno uporabimo te odzive, ker ne razumemo kompleksnih, živih sistemov. Tako se potem izgubimo v blodnjaku nenamernih posledic, se nesrečno obračamo in tekamo od enega nujnega primera k drugemu ter z odzivom na en nujni primer ustvarjamo naslednjega. Vsaka rešitev še poslabša krizo, ki naj bi jo rešila.
Kaj naj bi potemtakem naredili? Dobro je okoljevarstvenike in oblikovalce politike pozivati k sistemskemu mišljenju, ampak, iskreno rečeno, celovito sistemsko (na kolektivni ravni) res ne znamo razmišljati. Naši sistemi niso primerni za to, prav tako ne naš način razmišljanja, niti naša družbena, finančna in epistemološka infrastruktura. Naši osnovni načini reševanja težav in pridobivanja znanja so v svojem bistvu nezdružljivi z zdravim sodelovanjem s kompleksnimi živimi sistemi. To ni nič manj kot kriza civilizacije. Zato so podnebne spremembe zrelostni izpit za človeštvo, obred iniciacije. Ker so naši utečeni načini uporabe moči pri obvladovanju ekološke krize neuspešni, bomo napredovali k novemu in starodavnemu načinu sodelovanja s svetom. Ta novi in starodavni način že lahko opazimo na obrobju civilizacije – v staroselskih in kmečkih kulturah ter pri večini tega, kar imenujemo alternativno ali holistično. Poleg dovolj široke kulture prakse pa mu manjka še enotna pripoved.
Končne opombe
[20] Ne bom se spustil v to razpravo – če vas to zanima, si poglejte dokumentarec Overcast. Glede tega vprašanja sem agnostik, čeprav sem videl nekaj čudnih reči, na primer reaktivno letalo, ki je čez celotno nebo zarisalo prekinjeno sled z mehansko pravilnimi dvosekundnimi izpuhi. Mogoče je letelo skozi izmenična območja različne vlažnosti, vendar je bila pravilnost črtkane črte, ki jo je zarisalo čez nebo, sumljiva.
[21] Luoma (2012).
[22] Crist (2007).