Vprašanje »Kdo želimo biti?« dobi konkreten pomen pri problematiki nadzora števila prebivalstva, kjer nas kvantitativno razmišljanje spet zapelje k napačnim temam. Tega ovinka se lotevam predvsem zato, ker vedno, ko objavim članek o kakšnem okoljskem vprašanju, prejmem odzive v smislu, da sem prezrl najočitnejšo težavo, in sicer rast prebivalstva. Ne nazadnje se zdi očitno, da ne glede na to, kako okolju prijazen bo naš življenjski slog, planet ne bo mogel poskrbeti za nenehno rastoče prebivalstvo; če pa bi število prebivalstva lahko zmanjšali na ravni iz leta 1900, trenutni trendi porabe ne bi predstavljali večje težave.
Ah, še ena poenostavljena pripoved, ki obljublja odrešitev, če bi le lahko zmanjšali neko število na svetovni ravni.
Kot pri številnih poenostavljenih pripovedih pa osredotočenost na število prebivalstva zastira pogled na bolj temeljna vprašanja. Eno od njih je poraba virov. Če bi bila poraba virov vsakega posameznika enaka kot pri povprečnem Severnoameričanu, bi trajnostno število svetovnega prebivalstva znašalo približno 1,5 milijarde. Če bi vsi živeli kot povprečen Gvatemalec, bi bilo trajnostno trenutno število prebivalstva. In če bi vsi živeli tako ekološko kot tradicionalen indijski vaščan, bi planet lahko preskrbel 15 milijard ljudi ali celo več.[5] Glede na večino ocen je nosilnost planeta nekje med 8 in 16 milijard ljudi, čeprav nekateri strokovnjaki navajajo številke, ki od navedenega razpona močno odstopajo, in sicer od manj kot milijarde do več kot 50 milijard.[6]
Res bi nam bilo lažje, če bi nehali govoriti o svoji porabi virov in bi namesto tega omejili razmnoževanje ‘tistih drugih’ ljudi. Ker so stopnje rodnosti v večini industrializiranih držav že nižje od nadomestitvene stopnje, se v razpravi o številu prebivalstva breme odgovornosti prelaga na manj razvite države.
To, kaj preštevamo in česa ne preštevamo (kot na primer pri stopnjah BDP ali CO2), običajno odraža interese tistih, ki preštevajo. Zaradi vpliva politične moči se pri odločanju o tem, kaj je potrebno preštevati, pogosto potepta interese nemočnih. Tako kot BDP prezre druge vrste bogastva in tako kot pripoved o toplogrednih plinih razvrednoti živa bitja v naravi, ki niso očitno povezana s podnebjem, je tudi preplah zaradi števila prebivalstva privedel do vprašljivih politik, osredotočenih zlasti na najranljivejše ljudi na svetu.
Gibanje za nadzor števila prebivalstva ima tesne zgodovinske vezi z gibanjem evgenike. Znanstveni konsenz iz začetka dvajsetega stoletja je bil, da je sodobna tehnologija zaobšla naravno selekcijo, zaradi česar človeštvu grozi gensko propadanje. Kar je nekoč za nas naredila narava, moramo ljudje zdaj narediti namerno – populiti moramo plevel. Zvonil je alarm in hitro je bilo treba ukrepati, preden bi bilo prepozno.
Ko izrazito evgenična ideologija po holokavstu ni bila več sprejemljiva, so se prizadevanja preusmerila v politike za nadzor števila prebivalstva, ki so zadevale prav tiste ljudi, na katere se je osredotočala evgenika. V Združenih državah Amerike je nadzor števila prebivalstva najmočneje prizadel avtohtono prebivalstvo: stopnje sterilizacije pri Indijankah so v šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja presegle 25 odstotkov, pogosto brez ustreznega soglasja in običajno pod različnimi pritiski.[7] Število sterilizacij je doseglo vrhunec v začetku sedemdesetih let dvajsetega stoletja, takoj po popisu prebivalstva leta 1970, ki je pokazal, da je rodnost Indijank višja od rodnosti belopolte večine. Program sterilizacije in nadzora rojstev je bil uspešen: do leta 1980 se je stopnja rodnosti Indijank zmanjšala za več kot polovico in je bila precej nižja od nadomestitvene stopnje.[8] Podobno, čeprav v manjšem obsegu, so bile izvedene kampanje za sterilizacijo Afroameričank, žensk portoriškega in mehiškega porekla, Azijk, zapornic, duševnih bolnic ter revnih belk.[9]
Daleč največja prizadevanja za nadziranje števila prebivalstva so bila izvedena zunaj razvitega sveta, vlada Združenih držav Amerike pa jih je odločno podpirala. V številnih knjigah je obravnavana umazana zgodovina kampanj za množično sterilizacijo, prisilnega vstavljanja kontracepcijskih obročkov, prisilnih splavov in drugih ukrepov, ki so bili osredotočeni skoraj izključno na nebelke. Kritike nadzora števila prebivalstva se v splošnem delijo na dve kategoriji: na tehnoutopične in postkolonialne (prezrl bom tiste, ki se osredotočajo na nore načrte zagovornikov splavov in zlobnih zarotnikov iz vrst Združenih narodov).
Tehnoutopična kritika zavrača vsakršne omejitve vzpona človeške rase. Pravi, da večanje števila prebivalstva ne ogroža planeta, ker več ko je ljudi, več bo inovacij, s katerimi bomo reševali naše težave. Pravi, da človeška ustvarjalnost nima meja, zato je vsaka ideologija, ki nas poskuša brzdati (na primer to, da cenimo in spoštujemo vsa Gajina bitja), neke vrste ‘antihumanizem’. Članek Roberta Zubrina z naslovom The Population Control Holocaust (Holokavst kot posledica nadzora števila prebivalstva)[10] je dober primer te zvrsti, ki obravnava rasistične vzgibe in imperialistične geopolitične motive, na katerih temelji gibanje za nadzor števila prebivalstva, ki so ga financirale in spodbujale najbolj priznane človekoljubne organizacije, možganski trusti in ameriška vlada.
Domnevo, da lahko človekova iznajdljivost reši vsako težavo, Zubrin podpre s sklicevanjem na ‘zeleno revolucijo’, ki naj bi preprečila svetovno lakoto in nas obvarovala pred strašnimi napovedmi zagovornikov maltuzianizma, kot je Paul Ehrlich. A zelena revolucija, ki je po svetu širila mehanizirano, kemično intenzivno kmetijstvo, je privedla do ekološke in družbene katastrofe. Povečanje donosa, ki naj bi ga zagotovila, je vprašljivo in v vsakem primeru netrajnostno.[11] Kot je pojasnjeno v prejšnjem poglavju, so prakse ekološkega kmetovanja lahko uspešnejše od industrijskega kmetijstva. V vsakem primeru je lakota vedno vprašanje politike in gospodarstva, ne pa tega, koliko hrane je skupno na voljo. Grozovita lakota, ki je Indijo pestila v devetnajstem stoletju, je sovpadala z obsežnim izvozom žita v Veliko Britanijo. Bangladeš je leta 1974 prizadela lakota, čeprav je bila proizvodnja žita na prebivalca večja kot leta 1973. Veliko bengalsko lakoto leta 1943 so povzročile pretežno britanske politike, ki so preprečevale uvoz žita na to območje in so žito celo odpošiljale z njega.[12] Etiopijo je leta 1984 prizadela lakota sredi državljanske vojne, ko je na območjih uporov prišlo do prekinitve dostave pošiljk s hrano in požiganja poljščin.[13] V vseh teh primerih so bile suša in druge naravne katastrofe samo kaplja čez rob.
Svetovna proizvodnja hrane že dolgo močno presega raven, ki je potrebna, da bi nahranili vse. Kvantitativni um misli, da je lakota gotovo posledica premajhne količine hrane, pravzaprav pa je, vsaj v sodobnih časih, vedno posledica neenakomerne porazdelitve.[14] Amerika je najbogatejša država na Zemlji, v kateri se zavrže približno 40 odstotkov vse hrane in kjer vsaka šesta oseba nima prehranske varnosti. Na svetovni ravni je enako: zavrže se takšna količina hrane, da bi z njo zlahka nahranili vse lačne, tudi če ne upoštevamo prostranih površin rodovitne zemlje, na kateri se gojijo rastline za biogoriva, trate in krma za živali.[15] Nadzor števila prebivalstva je napačna rešitev za lakoto.
Nič od tega ne pomeni, da lahko na Zemlji preživi neomejeno število ljudi. Pojasnjuje pa, da osnovne težave, s katerimi se spoprijemamo, v svojem bistvu niso tehnične narave. Tehnologija v obliki zelene revolucije nas ni rešila pred lakoto in mislim, da nas tudi tehnologija v obliki geoinženiringa ne bo rešila pred podnebnimi spremembami. Obe sta izraz poveličevanja kvantitativne miselnosti.
Druga kritika nadzora števila prebivalstva je globoko zakoreninjena v ekološki in postkolonialni miselnosti. Gonilo nadzora je lahko občutek rasne superiornosti, po katerem je treba umazanim poganom preprečiti nenadzorovano razmnoževanje, lahko pa gre tudi za manj očitno vsiljevanje vzorcev sodobnega načina življenja na podlagi ‘razvojnega feminizma’, kot ga imenuje Frédérique Apffel-Marglin. Zapisala je:
»Sodobna meščanska epistemologija individualizma in z njo povezana vrednota samonadzora vse ljudi, ki ne živijo tako, označi kot deviantne ‘druge’, ki jih je treba izobraziti, če to ne uspe, pa prisiliti v ustrezno normativno vedenje. Strokovnjaki (terapevti, učitelji, zdravniki in podobni) oblikujejo individualistične modele, utemeljene na razumu, ki naj bi se uporabljali univerzalno.«[16]
Razvojni feminizem podpira značilen kriterij napredovanja žensk: osvoboditev iz suženjstva rojevanja otrok in življenja na vasi ter vstop v svet poklicne plačane dejavnosti, pri čemer je za individualistično samostojnost ključen denar. V kontekstu sodobnega časa, v katerem je skupnost razpadla, ženske pa so postale odvisne od svojih mož, je taka samostojnost zelo zaželena. V kontekstu izpolnjenega življenja v skupnosti v manj razvitem svetu pa emancipacija zgolj nadomesti odvisnost od skupnosti z odvisnostjo od delodajalcev in svetovnega gospodarskega sistema. Ženske, ki so morda imele velik vpliv v vaški družbi, imajo zelo majhen vpliv v globaliziranih institucijah, za katere delajo. ‘Opolnomočenje žensk’ kot argument za politike nadzora števila prebivalstva torej temelji na normativni zahodnjaški predstavi o tem, kakšno bi moralo biti življenje. Za samoumevno ima, da bi se morale te družbe zgledovati po naši. To je bistvo ‘razvoja’.
Glede na to, da ista ideologija razvoja žene svet v način življenja z veliko porabo in intenzivno rabo virov, bi bilo morda dobro, da podvomimo o tej veji populacijskega fundamentalizma.
Ko zavrnemo običajne razloge za politike nadzora števila prebivalstva (lakoto ali podnebne spremembe), moramo odgovoriti na še eno vprašanje: V kakšnem svetu želimo živeti? Trditev, da na Zemlji lahko preživi 50 milijard ljudi, lahko podpremo s prepričljivimi dokazi. Ampak ali želimo živeti na takšni Zemlji? Če nas ne bo nič prisililo v to, da ustavimo ali obrnemo trend rasti prebivalstva, ali bi se lahko za to odločili ne zaradi vprašanja preživetja, temveč iz kakega drugega razloga?
Glede na to, da je naša družba navajena vojne miselnosti, ni nič čudnega, da je rešitev za rast prebivalstva nadzor rojstev. Težava: prebivalstvo, razlog: preveč dojenčkov, rešitev: preprečiti rojstvo dojenčkov. Dostop do kontracepcije ima pri zniževanju stopnje rodnosti v resnici majhno vlogo. Na rodnost daleč najbolj vplivata (1) izobraženost žensk in (2) stopnje smrtnosti. Izobraženost žensk je posredno merilo blagostanja, družbene stabilnosti in opuščanja patriarhata (ne, ne gre za to, da je treba butaste kmetice ‘izobraziti’ tako, da si bodo želele manjšo družino). In kar zadeva smrtnost, če veliko otrok umre, preden odrastejo, si jih bodo starši in družba želeli več. Z daljšanjem pričakovane življenjske dobe se rodnost zmanjša v generaciji ali dveh.
Danes je v večini razvitih držav stopnja rodnosti nižja od nadomestitvene stopnje; znaša približno 2,1 otroka na par (znašala pa bi točno 2, če bi vsi dočakali reproduktivno zrelost). Navedel bom nekaj primerov: trenutno je rodnost v Združenih državah Amerike 1,87, v Urugvaju in Čilu 1,81, v
Rusiji, Kanadi in na Kitajskem približno 1,6, v Nemčiji 1,44, na Japonskem 1,41, na Poljskem 1,34, v Južni Koreji 1,25 in na Tajvanu 1,12.[17] V večini teh krajev je pričakovana življenjska doba dolga in smrtnost dojenčkov majhna. Praktično vse najvišje stopnje rodnosti pa so bile ugotovljene v afriških državah, kjer je pričakovana življenjska doba med najkrajšimi na svetu. Med štiridesetimi državami z najvišjimi stopnjami rodnosti so neafriške države le Afganistan, Irak in Palestina – in v teh je življenje negotovo.
Visoke stopnje rodnosti bodo hitreje izginile v pozabo, če bomo odpravili negotovost preživetja zaradi vojn in gospodarstva ter patriarhalno prevlado nad ženskami. Trdni družbeni ekosistemi podpirajo ravnovesje prebivalstva, tako kot trdni naravni ekosistemi podpirajo podnebno ravnovesje. Podobno kot pri energiji je tudi v tem primeru vprašanje »Koliko?« napačno vprašanje. Pravo vprašanje je, kako zagotoviti osnovne pogoje za zdravje. Na področju energije smo na prehodu z modela visoke rasti in velike količine odpadkov na model ravnovesnega stanja, ki omogoča druge vrste razvoja. Na področju prebivalstva pa smo na prehodu z modela rasti visoke rodnosti in smrtnosti na model ravnovesne nizke rodnosti in smrtnosti. Civilizacija je sredi faznega prehoda. Podnebne spremembe in ekološke omejitve imajo vlogo iniciacijske pobude.
Končne opombe
[5] Te številke sem pridobil na podlagi nacionalnih podatkov organizacije Global Footprint Network. Podatki o indijskem vaščanu temeljijo na članku avtorja Demenge (2018): Measuring Ecological Footprints of Subsistence Farmers in Ladakh (Merjenje ekološkega odtisa samooskrbnih kmetov v Ladaku), v katerem je za regijo Alchi-Saspol naveden podatek 1,12 globalnega hektarja na prebivalca (gha/prebivalca), za regijo Trans-Singe La pa 0,69 gha/prebivalca. Glede na izračun na podlagi slednjega podatka znaša možno trajnostno število svetovnega prebivalstva približno 18 milijard.
[6] Glej metaanalizo avtorjev Van Den Bergh in Rietveld (2004) na podlagi študij o populacijski nosilnosti planeta. Ocene se močno razlikujejo in so odvisne od osnovnih domnev o tehnologiji, metodah kmetovanja in vzorcih porabe virov.
[7] Lawrence (2000).
[8] Prav tam.
[9] Ko (2016).
[10] Zubrin (2012).
[11] Če vzporedno primerjamo monokulturne nasade, bo šlo nasadu, na katerem se pognojenost ter zatiranje plevela in škodljivcev zagotavljata s kemičnimi sredstvi, nedvomno veliko bolje. Če pa se namesto meritev proizvedenega žita upošteva tradicionalno kmetijstvo kot celota, reč postane zamegljena.
[12] Horton (2010).
[13] Clay in Holcomb (1985).
[14] V preteklosti so neugodno vreme in naravne katastrofe zlahka povzročili lakoto, saj je bil prevozni sistem slabo razvit, tako da s presežkom hrane na enem kraju ni bilo mogoče pokriti pomanjkanja na drugem kraju. Na primer, lakota, ki je leta 1315 pustošila po severni Evropi, ni prizadela Sredozemlja, vendar ni bilo ustrezne infrastrukture za prevoz zadostnih količin hrane tja, kjer je bila potrebna.
[15] Res je, da se s krmo za živali nahranijo živali, ki jih potem pojedo ljudje, vendar je izkoristek kalorij in beljakovin zelo majhen, če ga primerjamo s sajenjem poljščin za ljudi. Za proizvodnjo mesa ne bi smele biti potrebne velike količine krme.
[16] Apffel-Marglin (2012), str. 147.
[17] Po podatkih publikacije The World Factbook ameriške Centralne obveščevalne agencije (CIA).