Ko sem se spraševal o vzroku za izumiranje morskega rokava, so vam na misel morda takoj prišle podnebne spremembe, priljubljeni krivec za skoraj vsak okoljski problem. Če bi lahko nekaj določili kot glavni vzrok, bi bilo veliko lažje najti rešitev.
Med raziskovanjem gradiva za to knjigo sem v Google vtipkal »vpliv erozije tal na podnebne spremembe« (angl. effect of soil erosion on climate change) in prvih deset strani rezultatov iskanja mi je ponudilo prav nasprotno – vpliv podnebnih sprememb na erozijo tal. Iskanje sem izvedel še za zvezo »biotska raznovrstnost« (angl. biodiversity) in rezultat je bil enak. Ne glede na to, ali je res, da podnebne spremembe še poslabšajo druge okoljske probleme, bi se morali zamisliti nad prenagljenim iskanjem enotnega vzroka za kompleksen problem. To je znan vzorec. To ni nič drugega kot vojna miselnost, ki se prav tako zanaša na opredelitev enotnega vzroka za kompleksen problem. Ta vzrok razglasimo za sovražnika, rešitev pa je, da sovražnika premagamo.
Redukcionizem na ogljik je kot redukcionizem na patogeni mikrob v medicini. Kaj je vzrok na primer za vneto grlo? No, očitno bakterija streptokok, kajne? Problem: patogeni mikrob; rešitev: ubij patogeni mikrob. Z enega vidika je to morda res, ampak razmislite, kaj pri takem pristopu ostane neopaženo in prezrto. Za začetek ne postavlja vprašanja, zakaj ena oseba, ki je izpostavljena patogenemu mikrobu, zboli, druga pa ne. Morda bi bilo bolje, da patogenih mikrobov ne bi obravnavali kot vzrok, ampak kot enega od simptomov bolezni, še posebej kadar se okužba pri nekom ponavlja. Prezrti so tudi učinki večkratnega zdravljenja z antibiotiki in ali bi to lahko kako prispevalo k dovzetnosti za ponovne okužbe (z vidika najnovejše znanosti, ki dokazuje povezavo med telesno ekologijo in odpornostjo, to niso samo ugibanja; antibiotiki resno ogrožajo telesno ekologijo, ki vključuje zdrav črevesni mikrobiom).
V medicini lahko osredotočanje na neposredni, linearni vzrok zmanjša možnosti za odkritje pravega zdravila, bodisi na individualni bodisi na epidemiološki ravni. Vzemimo za primer bolezen, ki je v naši današnji kolektivni zavesti veliko bolj grozeča od vnetega grla: boreliozo. Če jo opredelimo kot okužbo s spiroheto, ki jo prenaša klop, je ustrezna metoda nadzora jasna – izogibaj se klopom ali jih ubij in uniči spiroheto. Opredelitev problema z drugega zornega kota je lahko zelo neugodna ali moteča za sisteme, v katerih so značilni odzivi, ki temeljijo na nadzoru. Kaj je pravi vzrok borelioze? Ne vem, lahko pa bi vključeval kaj od naslednjega:
Iščemo lahko še med globljimi vzroki. Kaj je vzrok razvoja predmestij? Kaj je vzrok onesnaževanja? Katera miselnost podpira iztrebljanje plenilcev na vrhu prehranjevalne verige in škropljenje gozdov? Te pojave povezujejo kompleksne, nelinearne vzročne povezave. Tako na primer dojemanje narave kot ločene od nas pospešuje razvoj predmestij, vendar se dogaja tudi obratno. Ker nekdo iz predmestja, ki kupuje hrano, pridelano več tisoč kilometrov stran, in ki mu pri premikanju s kraja v kraj sploh ni treba stopiti na zemljo, nima neposrednega odnosa z naravo, jo bo seveda dojemal ali kot spektakel ali kot nevarnost.
Lahko bi celo rekli, da je ‘vzrok’ borelioze karkoli. Celo izraz ‘vzrok’ je del problema, saj izraža ločenost soodvisnih sočasno porajajočih se pojavov. Lahko bi celo rekel, da so vzrok borelioze sodobne otroške pravljice, ki nam že od malih nog prikazujejo antropomorfizirane živali, ki nosijo človeška oblačila, živijo sodobno življenje in razmišljajo kot ljudje. Take pravljice nas zavedejo, da dojemamo druga bitja pod svojimi pogoji, ne pod njihovimi, in prikrijejo dejstvo, da človeška normalnost, ki jo uprizarjajo živali iz pravljic, uničuje dejanske habitate teh živali v resničnem svetu.
Ne pravim, da ne bi nikoli smeli ukrepati proti očitnemu, linearnemu vzroku, niti da se nikoli ne bi smeli proti ničemur boriti. Opozarjam na navado in pogojeni odziv, da k vsem težavam pristopamo na ta način.
V ekologiji, ki je veda o odnosih, ne o stvareh, je vsak vzrok tudi simptom. Vzemimo za primer hitro krčenje livad morske trave, ki so žarišča biotske raznovrstnosti in skladiščijo več ogljika na hektar kot skoraj katerikoli drug ekosistem. Izginjanje morske trave povzroča izgubo ogljika in zakisanje, je pa tudi simptom, in sicer naslednjega:
Prijateljica, ki sodeluje z ribiči (predvsem z lovci na rake) v zalivu Chesapeake Bay, mi je povedala, da vsak orkan ali močan dotok sladke vode z veliko usedlinami v zaliv povzroči množično umiranje morske trave, lupinarjev in rakov. Zaradi teh občasnih motenj so ekosistemi vedno nestabilni. Pred nekaj stoletji pa to ni predstavljalo večje težave, saj:
Jasno je, da varovanje in obnovitev morske trave zahtevata več kot le razmejitev zavarovanih območij, saj je morska trava v odnosu z vsem živim, tudi z nami. Morske trave tudi ne bo rešila naša običajna strategija ‘poiščimo sovražnika’. Mikavno in priročno je za problem okriviti silovitejše orkane, ki so posledica globalnega segrevanja, pri tem pa prezreti kompleksno mrežo vzrokov, v katero smo tesno vpleteni tudi mi in naš način življenja. Prav tako je lažje kriviti ribiče za njihov domnevni pohlep in prezreti kompleksne gospodarske vzroke (v katere smo zopet vpleteni tudi mi), ki poganjajo nenehno pretvarjanje narave v blago in denar. Naša intelektualna navada je poiskati edini vzrok; naš znanstveni način razmišljanja zahteva, da ta vzrok izmerimo; naše politično kolesje pa se odzove z napadom nanj. Če je enotni vzrok globalen, držimo pesti ter odgovornost in pooblastila prenesemo na daljne globalne institucije.
One bodo poskrbele za to. Upamo. Vendar zvračanje krivde na podnebne spremembe prepogosto pomeni, da ne naredimo prav ničesar.
Kot večina binarnih razlikovanj tudi razlikovanje med simptomom in vzrokom odpove, če ga vzamemo pod drobnogled. Vendar je to razlikovanje vseeno koristno. Vzroki so simptomi in simptomi so vzroki, drži. Označimo torej kot simptom tisti vidik kompleksnega sklopa vzrok-simptom, ki najbolj pritegne našo pozornost. Nas najbolj bode v oči borelioza. Za neko drugo kulturo bi lahko bila najbolj pereča sprememba izginotje drena v gozdovih v srednjeatlantskem delu ZDA ali pa morda neka sprememba v petju ptic, ki je ne vi ne jaz ne bi nikoli opazila. Zato nam dogajanje, ki ga opazimo v svetu, pove ravno toliko o nas kot o svetu. Razkrije nam, kaj je po našem mnenju pomembno, bistveno, vredno in sveto – ter kaj je nepomembno ali nekoristno. Z drugimi besedami: to, kar vidimo, nam razkrije, kako vidimo.
Piflarska opomba: v tej knjigi (ali kje drugje) ne zagovarjam postmodernega stališča, da sta realnost in resnica kulturna konstrukta ljudi – da na to, kaj vidimo, vpliva samo to, kako vidimo, ali da zunaj človekovega dojemanja dejansko ni ničesar. Morda imajo postmoderni filozofi prav, ko pravijo, da ni nobenih dejstev, ampak so le pomeni, nabiti z dinamiko moči, s spolnim in z rasnim zatiranjem itd. Ne morejo pa sprejeti, da ljudje nismo edini ustvarjalci pomena, edini avtorji, edini popolnoma subjektivni povzročitelji. Naši načini dojemanja, naše zgodbe in naši miti izhajajo iz vira onstran našega razumevanja.
Med številnimi pripovedmi o vzrokih, s katerimi lahko pojasnimo boreliozo, podnebne spremembe ali katerokoli drugo težavo, naša kultura izbere tisto, ki najbolje ohranja sedanje stanje. Prevladujoča kultura sprejme pripoved, ki vzdržuje njeno prevlado.
Ljudje ponavadi pojmujejo probleme na način, ki potrjuje njim znana in razpoložljiva orodja. Če imate samo kladivo, je vse videti kot žebelj. Če imate samo antibiotike, ste vedno pozorni na patogene mikrobe. Če imate samo vojno miselnost, vedno najprej poiščete sovražnika.
Najmočnejše in najbolj znano orodje naše družbe so kvantitativne znanstvene metode. Zato tudi k problemu podnebnih sprememb pristopamo z njimi. S števili (na primer s povprečnimi globalnimi temperaturami) dokazujemo, da so resnične, z drugimi števili (izpusti CO2) oblikujemo odzive, na podlagi tretjih števil (integriranih v računalniške modele) pa napovedujemo prihodnost in usmerjamo politiko. Ampak ali je to edino orodje? Ali je to sploh pravo orodje? O tem lahko podvomimo, saj škoda, ki jo je industrijska civilizacija povzročila planetu, temelji na istem režimu kvantifikacije. S pomočjo znanosti opisujemo svet s številkami in z matematičnimi razmerji. S pomočjo tehnologije te številke uporabljamo za nadzor snovnega sveta. S pomočjo industrije pretvarjamo svet v blago, ki ga označujejo numerične specifikacije. In na podlagi ekonomije vse stvari nadalje pretvarjamo v neko drugo število, ki mu pravimo vrednost.
Podnebne spremembe bi radi odpravili z znanimi metodami in miselnostjo, saj bi tako ohranili temelje družbe, kot jo poznamo. Te metode in miselnost – kvantitativen pogled na svet – nam pravijo, da lahko razmere izboljšamo tako, da se znebimo fosilnih goriv. Kot bom razpravljal v nadaljevanju, pa nas zgolj odstranitev fosilnih goriv žal ne bo rešila pred ekološko krizo. Obeta se nam globja revolucija.
Prenehanje uporabe fosilnih goriv ne predstavlja dovolj temeljite spremembe, da bi z njo zaustavili ekocid po vsem svetu. Morda bi izpuste ogljika lahko odpravili z alternativnimi viri goriva za poganjanje industrijske civilizacije. Podrobnejša preiskava bi morda pokazala, da je to nerealno, si je pa vsaj mogoče zamisliti, da bi se naš način življenja v osnovi lahko nadaljeval bolj ali manj nespremenjeno. To pa ne velja za splošno uničevanje ekosistemov, h kateremu prispeva vse, od česar je odvisna sodobna tehnološka družba: rudniki, kamnolomi, kmetijske kemikalije, farmacevtski proizvodi, vojaška tehnologija, globalni promet, elektronika, telekomunikacije itd. Vsi ti vidiki morajo preiti v naslednjo inkarnacijo; nekateri bodo morda postali celo odveč.