Revolucija je ljubezen. Ne gre za to, da moramo naravo vrednotiti in uporabljati pametneje. Gre za resnično spoštovanje narave, ki ga lahko porodi le dojemanje narave kot celovitega bitja, dojemanje narave kot svete. Kako naj jo vidimo kot sveto, če pa smo jo zreducirali na končno vrednost? Za ljubezen do sveta potrebujemo boljši razlog, resničnejši razlog. Povezati se moramo z virom motivacije, ki sploh ni razumen.
Pri pisanju te knjige sem bil v skušnjavi (in bilo mi je svetovano), da bi se izognil izjavam, kot je: »Zemlja je živa in čuteča.« Zaradi takih izjav me ne bodo upoštevali oblikovalci politike, ki potrebujejo razumsko utemeljene argumente. Vendar ali je sploh mogoče razumsko utemeljiti ljubezen? ‘Razumsko’ v tem kontekstu običajno pomeni utilitarizem. Od kdaj pa je ljubezen razumska? V resnici imamo radi Zemljo prav zaradi nje, ne zgolj zaradi tega, kar nam daje.
Domnevam, da tudi najbolj pragmatičen okoljevarstvenik, ki najglasneje zasmehuje tiste, ki Zemljo dojemajo kot živo, na skrivaj hrepeni prav po tem, kar prezira. Globoko v sebi tudi on verjame, da je planet in vse na njem živo in sveto. Tega védenja se boji dotakniti, čeprav hrepeni po njem.
Tak sem tudi jaz. Misel, da je Zemlja živa in čuteča, me hkrati privlači in odbija, v čemer se zrcalijo nasprotujoča si mnenja med praktično in duhovno frakcijo, ki sem jim priča na konferencah. Obtožbe, kot so »naiven!«, »trapast!« in »neznanstven«, mi odmevajo v glavi in izražajo to, kar me boli. Če se pridružim kritikom in kritiko usmerim navzven, obtožim druge, da zavračajo znanost in se predajajo izmišljotinam, mi bo mogoče začasno odleglo. Vendar bi ravnal bolj iskreno, če bi se prepustil svoji nerazsodnosti. Morda bi s tem še druge navdihnil, da v sebi odkrijejo biofilika, kakršen sem tudi sam.
Misel, da je naš planet živ ter da so tudi vsaka gora, reka, jezero in gozd živa bitja, celo čuteča, sveta bitja, ki imajo svoj namen, ni pomehkužena čustvena distrakcija, ki nas odvrača od zdajšnjih okoljskih težav, ampak prav nasprotno – pripravi nas do tega, da več čutimo, da nam je bolj mar in da več naredimo. Pred žalovanjem in ljubeznijo se ne moremo več skrivati za ideologijo, da je svet samo kup stvari, ki jih izrabljamo za svoje potrebe. Glede na to, kako pomemben je instrumentalni utilitarizem za stroj, ki uničuje svet, mora okoljsko gibanje paziti, da s svojo retoriko ne utrjuje te zgodbe. Izražati, uprizarjati in širiti mora drugačno zgodbo: o skrbnosti, lepoti in ljubezni. To ne pomeni, naj prezre posledice ekocida za človeštvo – ne nazadnje smo tudi mi otroci Gaje –, ampak naj se izogne poudarjanju teh argumentov kot najpomembnejših. Danes pa je to jezik, in sicer skoraj edini jezik, ‘resnih' političnih razprav o podnebju in drugih okoljskih vprašanjih. Ta jezik nima pravega učinka. Mogoče bi morali spet poskusiti govoriti jezik ljubezni.
Ko snovnemu svetu izven domene ljudi odrečemo možnost biti ljubljen, postaneta narava in snovni svet nevredna ljubezni. Če je svet v bistvu sestavljen iz množice generičnih, brezsmiselnih delcev, ki jim vladajo brezosebne, naključne sile, kaj naj bi pri tem imeli radi? Izrazi, kot sta ‘naravni viri’ in tudi ‘okolje’, spodbujajo tako ideološko ločenost. Sočutna ljubezen se porodi iz spoznanja, da imate poleg mene tudi vi svoj jaz. Otrok pogleda sonce in ve, da mu ta vrača pogled. Potem odrastemo in postanemo pametnejši. Taka dojemanja odženemo kot otročjo antropomorfno projekcijo. Enako ravna znanstvenik, ko trdi, da so popolno zavedanje, samostojno odločanje, namera, želja in izkustvo obstajanja značilni samo za človeka; da je pri živalih to morda mogoče opaziti v manjši meri – manj ko je žival razvita (tj. manj je podobna nam), manj ima teh značilnosti, da imajo rastline teh značilnosti zelo malo, če sploh, ter da reke, gore, zemlja, voda in skale teh značilnosti jaza zagotovo nimajo. Vendar tako kot otrok in kot starejše kulture intuitivno vemo, da to ni res. Vemo, da je ves svet, ki nas obdaja, celovito bitje, tako, kot so tudi vsi njegovi deli.
Medtem ko denar ne more izražati vrednosti tega, čemur ni mogoče določiti cene, pa imamo na voljo še eno orodje, ki temelji na človekovem dogovoru: zakonodajo. Vse močnejše gibanje za pravice narave si prizadeva zagotoviti pravni status nečloveških bitij, in do zdaj so bile te pravice uzakonjene v Boliviji, Ekvadorju in na Novi Zelandiji. Odvetnica za pravice Zemlje Polly Higgins je začela kampanjo za razširitev teh pravic po vsem svetu, tako da bi se ekocid dodal na seznam kaznivih dejanj zoper mir, na katerem so že genocid, vojni zločini, kazniva dejanja agresije in zločini proti človeštvu, in bi ga tako vključili na področje pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča. S tem bi prepleteno bivanje postalo nekaj več kot osebna filozofija ali verska usmerjenost. Določilo bi ga kot temeljno načelo drugačne družbe.[9]
Bilo je nekoč, ko je znanost pojme, kot je osebnost narave, označevala za smešne. Čeprav se znanost spreminja (vse večja skupina biologov na primer resno proučuje možnost inteligence rastlin), bi se še dandanes mnogi bali obtožb, da so trapasti, če bi rekli: »Koga briga za stroške in koristi. Rešimo ta gozd samo zato, ker ga imamo radi. Rešimo ga zato, ker je preprosto tako zelo lep.«
To ne pomeni, da nikoli ne bi smeli sekati dreves. Pomeni, da takega ravnanja ne bi smela spodbujati nobena ideologija, po kateri drevesa – in vse življenje – niso sveta. Če gozdove vidimo le kot število desk ali vrednost lesa, oceane pa kot tone beljakovin ali denarno vrednost ulova rib, če opišemo države kot ‘ekonomije’, ljudi pa kot ‘potrošnike’, če vidimo nek kraj kot vir železove rude, boksita ali zlata, če vidimo te minerale zgolj kot minerale, ki so naključno deponirani in niso povezani z življenjskimi procesi okoli njih, če v gozdu ali šotišču vidimo le možnost za sekvestracijo (skladiščenje, zajemanje) ogljika, potem dojemamo Zemljo kot stroj, ne kot organizem, kot mrtvo, ne kot živo.
Razlog, zakaj naš obstoječi sistem industrijske proizvodnje ubija svet, je to, da že v osnovi dojema svet kot mrtev. Kaj naj bi torej imeli radi?
Končna opomba
[9] Pravice narave morda ni najboljši izraz za dodelitev pravne osebnosti bitjem narave, saj pojem pravic temelji na posamezniku in državi. Domorodnim in drugim kulturam, osnovanim na skupnosti, so pravice nerazumljiv koncept. Morda bi morali razmisliti, ali je prav, da ta pojem razširimo na nečloveški svet. Druga možnost bi lahko bila odgovornost do narave. Pomembno je, da nečloveško osebnost nekako vnesemo v okvir sporazumov in drugega, čemur pravimo zakonodaja.