Na veliko izumrtje ne opozarjajo le zahodnjaški podnebni katastrofisti. Tudi številna staroselska ljudstva vidijo, da nam preti huda grožnja. A njihova opozorila se ne sklicujejo na čedalje višje stopnje izpustov toplogrednih plinov, temveč na drugo matriko vzročnosti, ki vključuje oskrunitev življenja samega. Ta globlji vzročni sistem nakazuje na globlji sklop odzivov, ki vsi izhajajo iz ponovnega dojemanja življenja in snovi kot svetih. Daje novo upanje, izhod iz nesmiselnosti neskončnega ‘boja' proti podnebnim spremembam.
Če ste prebrali četrto in peto poglavje te knjige, vas ne bo presenetilo, da se veliko njihovih opozoril na nek način preprosto nanaša na uničevanje ekosistemov. Šaman Davi Kopenawa iz plemena Janomami je v svoji knjigi The Falling Sky (Nebo se bo zrušilo) zapisal:
»Gozd je živ. Umre lahko le, če ga bodo belci še naprej uničevali. Če jim bo to uspelo, bodo reke poniknile, prst se bo posušila, drevesa bodo ovenela, kamenje pa bo v vročini razpokalo. Izsušena zemlja bo postala prazna in tiha. Duhovi ksapiri, ki se spustijo z gora, da bi se igrali na svojih zrcalih v gozdu, bodo zbežali daleč stran. Njihovi očetje šamani jih ne bodo mogli več priklicati, da bi plesali in nas tako zaščitili. Nemočni bodo proti izbruhom škodljivih plinov, ki nas uničujejo. Ne bodo mogli več zadržati zlih bitij, ki bodo v gozdu povzročila kaos. Drug za drugim bomo umrli, belci in tudi mi. Nazadnje bodo izginili vsi šamani. In ko ne bo več nikogar, ki bi podpiral nebo, se bo to zrušilo.«[3]
Kopenawa razlaga o prepričanju, razširjenem med staroselci: da je človekova dejavnost, vključno z obredi, del veziva, ki drži svet. Ko pozabimo na svojo pravo vlogo in prenehamo služiti življenju, svet razpade.
Plemena iz kolumbijske pokrajine Sierra Nevada de Santa Marta (najbolj znano je pleme Kogi) imajo podobno prepričanje.[4] Verjamejo, da vse svete kraje na Zemlji povezuje črna nit, mreža skritih povezav. Če se ta nit pretrga, se bodo zgodile katastrofe, ta čudoviti svet pa bo propadel. Če nekje uničimo gozd ali drugje izsušimo močvirje, ima lahko to hude posledice po vsem svetu. Šamani zaradi našega plenjenja ne bodo mogli več dolgo ohranjati ravnovesja narave.
Kako naj si razlagamo takšna opozorila?
Zahodnjaški um si jih razlaga na več načinov, od katerih ni nobeden zadovoljiv. Večina nas ni več tako nespametna, da bi opozorila zavrnila kot magično-religiozno blebetanje nevednih primitivcev, ki jih je treba prebuditi iz trapastih vraževerij. Danes njihovo sporočilo utišamo na bolj prefinjene načine.
Prvi način, ki bi ga lahko poimenovali ‘ontološki imperializem', pravi:
»Da, staroselci so na pravi poti. Črna nit je prispodoba za ekološko medsebojno povezanost. Duhovi ksapiri predstavljajo hidrološki cike, kroženje vode. Staroselci znajo dobro opazovati naravo in so znanstvene resnice opisali z jezikom svoje kulture.« To se sliši povsem v redu, kajne? Staroselce pohvalimo kot bistroumne opazovalce narave. A takšno stališče ima za samoumevno, da je znanstveni materializem osnovna resnica, s čimer se zavračajo konceptualne kategorije in vzročne razlage staroselcev. Sporoča, da naravo resničnosti v bistvu razumemo bolje kot oni.
Če bi nam staroselci zgolj sporočali, da moramo bolje skrbeti za naravo, bi navedena razlaga zadostovala. Ampak ljudje, kot so Davi Kopenawa in plemena iz Sierre Nevade, nas pozivajo k veliko bolj temeljiti spremembi. Ali naravo resničnosti razumemo bolje od njih? Nekoč je bilo videti tako, danes pa sadovi našega domnevnega razumevanja – družbena in ekološka kriza – spodjedajo našo gotovost.
Drugi način utišanja njihovega sporočila, ki je soroden prvemu, Edward Said imenuje ‘orientalizem’ – gre za izkrivljanje (romantiziranje, demoniziranje, pretiravanje, redukcijo) druge kulture, ki jo tako prilagodimo v nam prijetno in koristno pripoved. Tako bi lahko pleme Kogi spremenili v nekakšen kulturni ali duhovni fetišistični objekt, ga vključili v mitologijo naše kulture, pri čemer bi ga morda obravnavali kot akademski predmet ter njegova prepričanja in način življenja strpali v razne etnografske kategorije. S tem bi nam postali domači in nas ne bi več ogrožali. To je le še ena od oblik imperializma.
Podobno bi ravnali, če bi njihova sporočila zajeli v prikladen okvir, imenovan staroselska modrost, pri čemer bi staroselce privzdignili v nadljudi in jih hkrati tudi razčlovečili. Pravo spoštovanje ni čaščenje podobe – obratne podobe naše lastne sence –, ki jo projiciramo na drugo kulturo. Pri pravem spoštovanju si prizadevamo druge razumeti pod njihovimi pogoji.
Plemena iz Sierre Nevade so danes znana zaradi dveh filmov, in sicer From the Heart of the World (Iz osrčja sveta) in Aluna.[5] Ob dokumentarcih o drugih kulturah sem se vedno počutil malo nelagodno, ker so njihovi subjekti vedno objektivizirani in se obravnavajo kot gradivo (video) ‘dokumenta’. Ko jih dokumentiramo, jih vključimo v naš svet, v varen izobraževalni ali zabavni ali inspiracijski okvir in v družbo spektakla po Debordu. A na srečo ta filma nista dokumentarca.
Kdo je v tem primeru režiser? Običajno bi bil odgovor: Alan Ereira, nekdanji producent pri BBC, ki je pripeljal svoje kamere in snemalno ekipo. Ampak Ereira in člani plemena Kogi ne pravijo tako. Po njihovih besedah so starešine opazili pospešeno degradacijo planeta in vzpostavili stik z zunanjim svetom, saj so želeli predati sporočilo, da moramo ustaviti uničevanje. Prvič so to naredili v začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja s filmom From the Heart of the World in se nato zopet umaknili.
Očitno je, da se za njihovo sporočilo nismo zmenili. Starešine so sklepali, da morda niso bili dovolj jasni, zato so ponovno navezali stik z Ereiro, da bi posnel nadaljevanje. Cinični opazovalec, izkušen v uporabi orodij postkolonialne analize, bi si morda mislil, da je trditev, da je pleme Kogi hotelo posneti ta film z namenom predati sporočilo, zgolj filmska prispodoba ali način, kako se izogniti obtožbam glede eksoticizma, orientalizma in kulturne prisvojitve. A takšna analiza je že sama po sebi neke vrste kolonializem, ki pleme Kogi pokroviteljsko dojema kot nemočne figure v rokah režiserja, saj ne upošteva njihove izrecne trditve, da so režiserja znova povabili, da bi mlajšemu bratu (tj. nam) predali pomembno sporočilo.
Ali si upamo starešine iz Sierre Nevade jemati dobesedno? Ali si jih upamo v celoti priznati kot avtorje ne le tega filma, ampak tudi sporočila, ki so nam ga posredovali, ker so sami tako hoteli? S tem bi obrnili razmerja moči, ki so nakazana celo v etnografskih raziskavah, najbolj korektnih s postkolonialnega vidika, v katerih je običajno v neki obliki ohranjeno (in institucionalizirano, ko so te raziskave z vsemi ustreznimi izjavami o omejitvi odgovornosti objavljene v akademskih publikacijah) razlikovanje med etnografskim subjektom in etnologom. Antropologi etnografskim populacijam običajno ne priznavajo vloge avtorjev sporočil, namenjenih akademskim krogom.
V teh filmih se kolonialistična miselnost obrne proti nam: strogo, roteče in z veliko ljubezni. Starešine nam pravijo: »Svet pohabljate, ker se ne spominjate Velike Matere. Če ne boste prenehali, bo svet umrl.« Rotijo nas, naj jim verjamemo, in pravijo, da moramo prenehati. »Ali mislite, da vam to govorimo samo zato, da bi govorili? Sporočamo vam resnico.«
Zakaj mlajši brat ni prisluhnil? Skoraj trideset let je že, odkar so starešine plemena Kogi sodobnemu svetu prvič predali svoje sporočilo. Mogoče jim nismo prisluhnili, ker še nismo znali biti dovolj ponižni. Pleme Kogi in njihovo sporočilo še vedno poskušamo nekako zapakirati, zamejiti in zreducirati, da bi jih tako lahko udobno umestili v svojo obstoječo zgodbo o svetu. V tej knjigi sem navedel, da je naša redukcijska zgodba o svetu temelj dobesedne redukcije sveta: izumrtja, osiromašenosti tal, zrušitve ekosistemov in podobnega. Nauk plemena Kogi sporoča podobno. Pravi, da je misel konstrukcija snovi, da brez misli ne bi nič obstajalo. (Ne gre za antropocentrično stališče, saj misli ne dojemajo zgolj kot produkt človeškega uma. Misel je obstajala pred ljudmi; človeški um je le eden od njenih prejemnikov.) Na uradnem spletišču filma Aluna je stališče plemena Kogi opisano takole: »Ne gre le za to, da plenimo po svetu, ampak da ga poenostavljamo ter uničujemo njegovo fizično strukturo in misel, na kateri temelji obstoj.«
Na srečo nam do ponižnosti, ki je potrebna, da bi resnično prisluhnili starešinam iz Sierre Nevade, ne manjka veliko, za kar se lahko zahvalimo ničemur drugemu kot – ponižanju. Z razpadom mitologije naše kulture se znova in znova soočamo s ponižanjem, ko nas naši cenjeni tehnološki, politični, pravni, medicinski, izobraževalni in drugi sistemi puščajo na cedilu. Le z vse bolj napornim in s trmoglavim zatiskanjem oči bomo še naprej lahko zanikali, da se je veliki projekt civilizacije znašel v slepi ulici. Spoznali smo, da to, kar počnemo naravi, počnemo sebi, in da plenjenje narave siromaši tudi nas same. Utopični privid tehnologa in družbenega inženirja se vse hitreje razblinja.
Razpad naših kategorij in pripovedi, razpad naše zgodbe o svetu nam podarja ponižnost. To je edino, kar nas lahko pripravi do tega, da sprejmemo nauke staroselcev – da jih resnično sprejmemo in ne zgolj zajamemo v prikladen okvir, imenovan staroselska modrost, kot da so muzejski primerek ali duhovna pridobitev.
Ne trdim, da bi morali v celoti sprejeti staroselsko kozmologijo. Ni nam treba posnemati njihovih šamanskih praks ali se naučiti prisluhniti mehurčkom v vodi. Sprejeti moramo temeljno razumevanje, zaradi katerega staroselci sploh poskušajo prisluhniti vodi: razumevanje, da je narava živa in inteligentna. Potem bomo našli svoje načine, kako prisluhniti.
Zahodnjaški civilizirani um ne more zlahka doumeti predstave o inteligentnosti narave. Naravo antropomorfizira ali pobožanstvuje, pri čemer gre prav tako za poskus podjarmljenja.
Priznati subjektivnost in avtonomnost narave in vsega v njej ne pomeni priznati človeške subjektivnosti in človeške avtonomnosti, s čimer ustvarimo pravljične različice nas samih. Pomeni vprašati: »Kaj želi zemlja?«,
»Kaj želi reka?« in »Kaj želi planet?« – vprašanja, ki se zdijo nora, če naravo dojemamo kot stvar.
Materializem pa ni več to, kar je bil nekoč. Znanost se razvija in priznava, da je narava, enako kot človeško telo, sestavljena iz medsebojno povezanih sistemov, ki so umeščeni v druge sisteme, ti pa v spet druge sisteme; da so mikorizne mreže v tleh enako zapletene kot možgansko tkivo; da lahko voda prenaša informacije in strukturo ter da Zemlja in celo Sonce, tako kot naše telo, ohranjata homeostatsko ravnotežje. Spoznavamo, da so red, kompleksnost in organiziranost temeljne značilnosti snovi, ki se izražajo s fizičnimi procesi, ki jih prepoznamo, in morda tudi z drugimi procesi, ki jih ne prepoznamo. K snovi se (ne od zunaj, temveč od znotraj) ponovno vrača prezrti duh.
Zato za smiselnost vprašanja »Kaj želi narava?« ni potrebno nič nadnaravnega in nobena zunanja inteligenca. Želja je organski proces, intelekt, ki izhaja iz odnosnosti, iz težnje po doseganju celovitosti.
Ko bomo to razumeli, ne bomo mogli več brez slabe vesti sekati gozdov in izsuševati močvirij, graditi rečnih jezov in cest, ki razdelijo ekosisteme na manjše dele, kopati dnevnih kopov in vrtati plinskih vrtin. Pleme Kogi pravi, da tako ravnanje škoduje celotnemu organizmu narave, podobno kot če bi človeku odrezali ud ali odstranili organ. Blagostanje celote je odvisno od blagostanja posameznega dela. Ne moremo posekati gozda v enem kraju, v drugem pa posaditi novega, in se z izračunom neto izpustov CO2 tolažiti, da nismo povzročili nobene škode. Kako vemo, da nismo odstranili organa? Kako vemo, da nismo uničili nečesa, kar pleme Kogi imenuje esuana – ključnega vozlišča na črni niti, ki drži skupaj naravni svet? Kako vemo, da nismo uničili svetega drevesa, ki mu pleme Kogi pravi oče vrste, od katerega je odvisen obstoj celotne vrste?
Dokler tega ne moremo vedeti, se raje vzdržimo nadaljnjega ekocida, naj je videti še tako nedolžen. Z vsakim neokrnjenim estuarijem, reko, gozdom in mokriščem, ki so nam še ostali, moramo ravnati kot s svetim, hkrati pa moramo obnoviti vse, kar lahko. Davi Kopenawa in starešine iz Sierre Nevade se strinjajo: bližamo se smrti sveta. To opozorilo ni v nasprotju z možnostjo preživetja človeštva v uničenem svetu, betonskem svetu, mrtvem svetu, ki sem jo opisal v sedmem poglavju. Morda bo svet umrl, mi pa bomo preživeli.
Znanost začenja spoznavati to, kar je veliko kultur že od nekdaj vedelo. Nevidna mreža vzročnosti dejansko povezuje vse kraje na Zemlji. Gradnja ceste, ki prekine naravni tok vode na ključnem kraju, lahko sproži številne spremembe – večje izhlapevanje, zasoljevanje tal, umiranje rastlin, poplave, suše – z daljnosežnimi učinki. To moramo razumeti kot primer splošnega načela medsebojne povezanosti in živosti. Sicer nam kot razlog za zaščito narave preostane samo logika instrumentalnega utilitarizma – rešimo deževni gozd, ker nam je koristen. A takšna miselnost je del problema. Potrebujemo več ljubezni, ne več koristoljubja. Vemo, da ni prav izkoriščati druge osebe za lastno korist, saj je ta oseba celovit subjekt s svojimi čustvi, z željami, bolečino in veseljem. Če bi vedeli, da je tudi narava celovit subjekt, bi nehali pustošiti po njej. Kot pravi starešina v filmu Aluna: »Če bi vedeli, da čuti, bi prenehali.«
Če bi vedeli, da čuti, bi prenehali. Ali ni očitno tudi, da dokler ne vemo, da čuti, ne bomo nikoli prenehali? Ali ni očitno, da potrebujemo zgodbo o svetu, ki nam bo pomagala spoznati, da ona čuti?
Končne opombe
[3] Iz predgovora knjige avtorjev Kopenawa in Albert (2013).
[4] Druga plemena so Arhuaco (ali Ika), Viva in Kankuamo. Pleme Kankuamo je večinoma asimilirano. Pleme Arhuaco je politično aktivno v gibanju za zaščito pravic staroselcev, pleme Kogi pa se je umaknilo v gore, da bi čim bolj minimiziralo stike in zaščitilo svojo kulturo. Vsa ta plemena so trpela zaradi pridelovalcev koke, paravojaških enot, razvijalcev zemljišč in podobnih. V tem delu poglavja se običajno sklicujem na pleme Kogi, čeprav veliko navedenega velja tudi za druga plemena.
[5] Ta del besedila je priredba ocene filma Aluna, ki sem jo napisal za revijo Tikkun: Aluna: A Message to Little Brother (Aluna: sporočilo mlajšemu bratu) (Eisenstein, 2015a).