Enačenje zelenega z nizkoogljičnim kompleksno mrežo vzrokov skrči le na eno merljivo spremenljivko in nas napeljuje k misli, da lahko trajnostnost pomeni ohranjanje načina življenja, kot ga poznamo. Upravičuje in spodbuja aktualne vzorce zelene rasti in trajnostnega razvoja, ki so nujni za ohranjanje našega sedanjega gospodarskega sistema z njegovim neskončnim apetitom po vedno več virih. Pravzaprav nam omogoča, da naš planet še naprej dojemamo kot sestavljen iz ‘virov’ (stvari, ki so tu zato, da jih lahko uporabljamo), le da te vire izkoriščamo na način, pri katerem ne nastajajo toplogredni plini. Bistveno pa je to, da prispeva k občutku, da je človeštvo trdno za krmilom in s pomočjo nadziranja vložkov in merjenja izložkov z Zemljo upravlja kot s strojem. Takšno razmišljanje spodbuja linearno odzivanje na nelinearen problem. Vendar Zemlja ni stroj; še kako je živa in za življenje bo gostoljubna le, če bomo z njo ravnali kot z živim bitjem.
V naslednjih poglavjih bom z dokazi podprl trditev, da so podnebni učinki krčenja gozdov, industrializiranega kmetijstva, uničevanja mokrišč, izgube biotske raznovrstnosti, prelova in drugih zlorab zemlje in morja veliko večji, kot je verjela večina znanstvenikov. Na drugi strani je zmožnost neokrnjenih ekosistemov za uravnavanje podnebja veliko večja, kot smo priznavali. To pomeni, da tudi če popolnoma odpravimo izpuste ogljika, a obenem ne zaustavimo ekocida na lokalni ravni po vsem svetu, bo podnebje vseeno počasi izkrvavelo iz tisočerih ran.
V nasprotju s predpostavko, ki bi jo lahko oblikovali na podlagi omenjenih rezultatov iskanja v Googlu, je zdravje na globalni ravni odvisno od zdravja na lokalni ravni. Najpomembnejše globalne politike bodo tiste, ki bodo vzpostavile razmere, ugodne za obnovo in zaščito na milijone lokalnih ekosistemov. Dandanes se pogosto dogaja prav nasprotno: korporacije lahko na primer na podlagi globalnih sporazumov o prosti trgovini tožijo vlade zaradi izgube dobička, ki je nastala kot posledica varstva okolja na lokalni ravni.
Ko na ekološko ozdravitev pogledamo z globalnega vidika, nam pogled odtava proč od krajev, ki smo jih ljubili in izgubili, krajev, ki so bolni in umirajo, krajev, ki nam nekaj pomenijo, ki smo jih dejansko izkusili in ki so del naše realnosti. Namesto tega pozornost usmerimo k oddaljenim časom in krajem, naše lokalne ljubezni pa v najboljšem primeru postanejo sredstva za doseganje višjih ciljev.
Zakaj je bila Stella žalostna, ko je videla, da v njenem ljubljenem rokavu ni več življenja? Menite, da zato, ker v njem ne rastejo več haluge, ki bi skladiščile ogljik in omilile podnebne spremembe? Seveda ne. V tem primeru izguba ne bi bila tako velika. Lahko bi jo nadomestili z zasaditvijo nasada halug ali gozda nekje drugje ali z namestitvijo ogromnih strojev za vsrkavanje ogljika v vsakem mestu. Potem bi bila Stella srečna, kajne?
Prijatelj Seppi Garrett mi je pripovedoval o tem, kako je sina peljal ribarit k reki Conodoguinet Creek, ki je bila v otroštvu njegovo najljubše shajališče. Vznemirilo ga je odkritje, da je reka oporečna, starše pa so tam opozarjali, naj otrokom ne pustijo v vodo. Zato je pomislil: »Ga bom pa peljal do reke Yellow Breeches.« A tudi tam je ugotovil, da je reka oporečna. Dodal je: »Potem je tu še reka Susquehanna. Tako žalosten sem, ko grem k njej in na vodi vidim naftne madeže tam, kjer sem kot otrok pri ribarjenju zabredel v vodo vse do prsi.« Žalost, ogorčenost in jeza so Seppija pripravile do tega, da je postal nekakšen samozaposlen ekolog, del gibanja, ki pomaga pri obnovi prizadetih območij s pospeševanjem ekološke sukcesije, preusmerjanjem vode in s spreminjanjem sestave vrst. To bi moralo početi več milijonov ljudi, ki bi pozorno prisluhnili zemlji, razvijali odnos z njo in ji bili pripravljeni služiti. Od kod izvira takšna predanost? Ponovil bom vprašanje: Ali Seppija naftni madež žalosti zato, ker ga opominja na izgorevanje fosilnih goriv, pri katerem nastaja ogljikov dioksid?
Vidite lahko, da prevladujoča globalna pripoved o ogljiku ni nujna za okoljevarstveno vnemo – niti pri ljudeh, ki v to pripoved verjamejo. Še bolj pa to velja za tiste, ki so skeptični glede podnebnih sprememb, o katerih bom več govoril v naslednjem poglavju.
Prepričan sem, da so se vas Seppijeve besede na nek način dotaknile, tudi če je bil vaš posebni kraj iz otroštva gozd, ne reka. Ko svojo ljubezen do zemlje, gore, vode in morja prenesemo na druge in začutimo žalost ob tem, kar smo izgubili, ko dovolimo sebi in drugim občutiti bolečino izgube, ne da bi se takoj odzvali z iskanjem rešitve in krivca, se premakne nekaj globoko v nas, kjer biva predanost.
To ne pomeni, da se ne spopadamo z globalno ekološko krizo. Seveda se, in ta kriza daleč presega to, čemur pravimo podnebne spremembe. A če bi vsak od nas svojo ljubezen, skrb in predanost osredotočil na varovanje in obnovo njemu bližnjih krajev, hkrati pa spoštoval tudi druge kraje, bi bil stranski učinek rešitev podnebne krize. Če bi si prizadevali za ozdravitev in varovanje vsakega estuarija (rečnega izliva ali morskega rokava, op. prev.), vsakega gozda, vsakega mokrišča, vsakega dela prizadete zemlje in zemlje, ki se je spremenila v puščavo, vsakega koralnega grebena, vsakega jezera in vsake gore, bi se morala prenehati večina vrtanja, hidravličnega lomljenja in gradnje cevovodov, obenem pa bi se tudi močno izboljšala odpornost biosfere.