Utečena pripoved o podnebnih spremembah trdi, da je bilo podnebje sorazmerno stabilno do dvajsetega stoletja, ko so se močno povečali industrijski izpusti. Ne glede na to, ali to velja za temperaturo, se je podnebje v zadnjih nekaj tisoč letih z vidika vode izrazito spremenilo. Zemlja je postala precej bolj suha in bojim se, da največjo odgovornost za to res nosi človeška civilizacija.
Po navedbah nekaterih raziskovalcev sta se količini CO2 in metana močno povečevali že davno pred industrijsko revolucijo. William Ruddiman trdi, da je začetek izjemnega (v primerjavi s prejšnjimi medledeniškimi dobami) naraščanja količin obeh plinov sovpadal s krčenjem gozdov in z obdelovanjem zemlje v neolitiku.[35] V raziskavi je zbral raznovrstne dokaze – zgodovinske, arheološke in geološke –, da so obsežno krčenje gozdov že izvajali pred več kot dva tisoč leti na Kitajskem, v Indiji, na Bližnjem vzhodu, v Evropi, severni Afriki in deloma v obeh Amerikah. Po njegovem mnenju je prispevek krčenja gozdov k toplogrednim plinom dvakrat večji od prispevka industrijske dobe, ki je zgolj pospešila dolgoročen trend.
Ruddiman o tem vprašanju razpravlja s konvencionalnega vidika toplogrednih plinov, z vidika vode in biotske črpalke pa položaj vzbuja še večjo skrb. Ali ste kdaj gledali satelitski posnetek Zemlje in vas je spreletel srh, ko ste videli prostrane in vse večje puščave, ki se raztezajo trinajst tisoč kilometrov od zahodne obale Afrike prek Arabskega polotoka in vse do Mongolije? In še njihove manjše sestrične na jugozahodu Amerike, zahodni obali Južne Amerike in po večinskem delu avstralske celine? Da sploh ne omenjam južne Afrike ter zdaj celo delov Španije in Brazilije. Večina teh krajev je bila nekoč zelena. Mongolija se je v puščavo spremenila šele pred približno štiri tisoč leti, ne pred milijoni let, kot smo to prvotno mislili.[36] Sahara je bila pred šest tisoč leti bujna savana. Geomehansko usmerjeni znanstveniki to širjenje puščave običajno pripisujejo spremembi nagiba Zemljine osi, vendar so ga človekove dejavnosti verjetno pospešile.[37] Še v rimskih časih so tam, kjer je zdaj puščava, stala elegantna mesta, obdana z gozdnatimi razvodji, ki jih že dolgo več ni.[38] Podobno je bil Bližnji vzhod, zibelka civilizacije, včasih rodoviten raj, zapisi o krčenju gozdov na tem območju segajo vse do Epa o Gilgamešu, dokaze pa najdemo tudi v usedlinah cvetnega prahu in oglja. Biblijski gozdovi, kot sta Zifski in Betelski gozd, so zdaj puščava, ob tem tudi ni več ceder v Libanonu in gozdov na grških otokih, v katerih je lovila Artemida. Krčenje gozdov se je v rimskih časih okrepilo in pogosto velja za vzrok propada rimskega cesarstva.
Platon v dialogu Kritija nazorno in natančno opisuje učinke krčenja gozdov:[*]
»Kar ostaja zdaj, je [...] kot okostje telesa, ki ga je uničila bolezen, saj je bila naokrog izprana vsa rodovitna in mehka zemlja ter je ostalo le mršavo telo dežele. Vendar pa je bila tedaj (naša dežela) še neokrnjena [...], kar zdaj imenujemo Felejske ravnice, je bilo pokrito z obilico rodovitne zemlje. V hribih so bili gosti gozdovi ... Vsako leto je (deželo) obogatila voda [...] in se ni izgubila, kot se izgubi zdaj, ko odteka z nerodovitne zemlje v morje […] Celo zdaj še obstajajo nekateri sveti ostanki pri teh nekdanjih izvirih ...«
Marsikje se puščave še naprej širijo, nastajajo pa tudi nove. Zemlja je med letoma 2000 in 2012 izgubila 3 odstotke svojih preostalih gozdov. Na Zemlji je zdaj le približno polovica dreves, kot jih je bilo ob zori civilizacije.[39] Združene države Amerike so v zadnjem desetletju izgubile gozdno območje v velikosti Maina. Krčenje gozdov v Braziliji se je v letu 2016 pospešilo za 29 odstotkov in se leta 2017 nekoliko upočasnilo, vendar je bilo še vedno intenzivnejše kot leta 2012. Avstralska zvezna država Queensland je med letoma 2015 in 2016 izgubila milijon akrov (približno 400.000 hektarjev) drevesnih površin, kar je zaradi usedlin prispevalo k obremenitvi sosednjega Velikega koralnega grebena.[40] Na globalni ravni se je izguba drevesne vegetacije leta 2016 povečala za 51 odstotkov.[41]
Saj razumete, tako v razvitih kot v manj razvitih državah se obseg in kakovost gozdov zmanjšujeta. Po podatkih Organizacije združenih narodov se puščave na globalni ravni vsako leto raztezajo na dodatnih 12 milijonih hektarov zemlje, k čemur prispevajo tudi druge vrste zlorabe zemlje in vode. Poleg tega je širjenje puščav zgolj najbolj očiten izraz splošnega osiromašenja življenja na Zemlji, ki je zajelo vse regije in biome. Življenje izginja skoraj vsepovsod, tudi v krajih, ki sploh niso videti kot puščave.
Z drugimi besedami, zemlja umira pred našimi očmi – in to že od davnih časov. Moramo jo nehati ubijati. Gre za več kot le za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Spremeniti moramo odnos s prstjo in z morjem, ki je del civilizacije že več tisoč let. Zgolj prehod na tako imenovane obnovljive vire energije žal ni dovolj. Lotiti se moramo resnih vprašanj, kot so: Zakaj smo tu? Katera je prava vloga človeštva na Zemlji? Kaj si želi Zemlja?
Ko se bomo posvetili tem vprašanjem, bodo nekateri ukrepi, ki jih zagovarjajo podnebni aktivisti, dobili nov zagon in pomen, drugi pa se bodo izkazali za samo še eno ponavljanje starega odnosa. Velike hidroelektrarne, neskončna polja sončnih plošč in vetrnih turbin ter zlasti plantaže biogoriv uničujejo ekosisteme, v katerih so. Ko bomo vzpostavili nov odnos (nov za civilizacijo, ne pa tudi za staroselce), bomo Zemlji vedno poskusili jemati na način, ki jo bogati. Svojega vpliva na Zemljo se bomo zavedali. Ne bomo ga skušali zmanjšati, pač pa si bomo prizadevali za čudovit vpliv, ki je koristen življenju.
Odgovor na navedena vprašanja (Zakaj smo tu? …), ki se jim bom posvetil v poglavjih v nadaljevanju, se začne z razumevanjem sporočila tega in naslednjega poglavja, da življenje ustvarja razmere za življenje. In kdo smo mi, ljudje? Tudi mi smo življenje. Smo življenje, rojeno v določeno obliko, z edinstvenim naborom darov. Kot velja za vse, kar je živo, je naš namen služiti življenju – služiti temu, kar življenje je in kar lahko postane. Saj življenje nikoli ni statično. Vsako razkritje kompleksnosti izhaja iz prejšnjega. Kaj so sanje življenja? Kaj je naslednje, kar se želi roditi, in kako lahko temu služimo? Ta vprašanja morajo nadomestiti prejšnje vprašanje civilizacije: Kako lahko najučinkoviteje izkoristimo zemeljske vire za vzpostavitev človeškega sveta?
Končne opombe
[35] Ruddiman (2003).
[36] Yang idr. (2015). Za več informacij glej Yirk (2015).
[37] Glej na primer Weisman (2008).
[38] Hughes (2014), str. 3.
[39] Crowther idr. (2015).
[40] Robertson (2017).
[41] Weisse in Goldman (2017).
[*] Odlomki iz Kritije, v: Platon, Zbrana dela, I. del, prevod Gorazd Kocijančič, Mohorjeva družba Celje, 2006, op. prev.