Ko govorimo o prehodu iz družbe visoke rasti in velike količine odpadkov ter o nekvantitativnih poteh razvoja, takoj trčimo ob tematiko ekonomije. In ko govorimo o ‘razmerah, ki tlakujejo pot naši izbiri’, da še naprej uničujemo biosfero, je naša izbira pogosto pogojena s samim bistvom praktičnosti – z denarjem. Denar je le redkokdaj zaveznik ozdravitve zemlje. V našem sedanjem sistemu je uničevanje ekosistema običajno dobičkonosnejše od njegovega ohranjanja. Krčenje gozdov, vrtanje, prelov, izsuševanje mokrišč za pripravo terena za nepremičnine … k vsem tem dejavnostim nas žene moč denarja. A zakaj? Je denar na splošno slab? Ali so ljudje preprosto pohlepni? Bomo morali bitko proti moči denarja bíti v nedogled?
Glede na naslednjo prispodobo je odgovor na ta vprašanja »ne«.
Večina bralcev (v ZDA, op. prev.) najbrž pozna igro glasbeni stoli (pri nas soroden ples ‘pouštertanc’, op. prev.). Zamislite si, da se to igro igra tisoč ljudi, na voljo pa je 950 stolov. Vsi plešejo okoli stolov, postavljenih v krog, in ko se glasba ustavi, se vsak zagrebe za svoj stol. Kdor se pravočasno ne usede na stol, izpade iz igre, v naslednji krog pa gre 950 ljudi, ki imajo na voljo na primer 903 stole.
Zdaj pa naredimo igro še zanimivejšo. Če ostanete brez stola, ne izpadete le iz igre. Izgubite tudi svoj dom in izbrati morate med hrano in zdravili za svoje otroke. Na kocki je vaše preživetje in preživetje vaših najbližjih. Igra se začne. Vsi so nervozni in si poskušajo pridobiti čim boljši položaj. Ko je konec glasbe, se začne divji lov na stole, suvanje s komolci in vsesplošno prerivanje, pri čemer stole zasedejo močni, hitri in tisti z več sreče.
Dogajanje od zunaj opazujejo ekonomist, biolog, politik in duhovnik.
»No, le poglejte,« reče ekonomist. »To je prikaz človeške narave. Vsak si na vso moč prizadeva za lastne interese na račun vseh drugih.«
»Res je,« se strinja biolog. »Opazujemo preživetje najmočnejšega. Preživeli bodo le močni, hitri in neusmiljeni. Taka je človeška narava.«
»Še dobro, da smo tu mi,« reče politik, »da vzdržujemo red in mir ter tako brzdamo človeško naravo in zagotovimo spodobno obnašanje.«
»Grem k njim, da jih poučim, naj bodo prijaznejši drug z drugim,« reče duhovnik.
Vendar ali je to vsesplošno prerivanje res človeška narava ali je le rezultat pravil igre? Zamislite si igro s tisoč ljudmi in tisoč stoli različnih oblik in velikosti, bistvo igre pa je to, da vsaka oseba najde pravi stol zase. Kaj bi sklepali o ‘človeški naravi’ v tem primeru? Kdo bi raje imel mehek stol? Kdo čvrstega? Kdo ima dolge noge? Kdo ima veliko zadnjico? Igra bi bila videti precej drugače, vključevala bi veliko komunikacije in sodelovanja. Pojavili bi se različni pristopi k iskanju prave osebe za vsak stol. Morda bi bilo še vedno nekaj tekmovalnosti, ampak ta ne bi bila vklesana v pravila igre.
Različni pristopi bi se lahko pojavili tudi v prvotni različici igre. Močan posameznik bi lahko zagotovil stol sebi in še za prijatelja ali dva. Morda bi se oblikovale majhne skupine, ki bi si zagotovile stole na račun drugih skupin. Nekateri altruistični posamezniki bi morda žrtvovali svojo priložnost za stol, da bi ga lahko dobila mlada mamica z dojenčkom. Drugi bi morda (potem, ko so si zagotovili stol) pozvali še druge, naj bodo prijaznejši drug do drugega in naj se manj prerivajo. Kakorkoli, pravila igre nas učijo, da radodarnost pomeni požrtvovalnost. Več zate pomeni manj zame. To je igra z ničelno vsoto oziroma kar z negativno vsoto.
Igra glasbeni stoli je zelo podobna našemu sedanjemu ekonomskemu sistemu (s pomembno razliko, o kateri bom več napisal v kratkem). Ker denar v našem sistemu obstaja zaradi posojil in ker se za ta posojila zaračunavajo obresti, je v vsakem trenutku več dolgov, kot je denarja. Zato tako kot pri igri glasbeni stoli vsi tekmujejo med seboj za denar, ki ga nikoli ni dovolj. ‘Stol’ – denar, potreben za materialno varnost – dobijo ‘močni, hitri in srečneži’, tisti, ki so šibki, ki nimajo sreče in ki so v manj ugodnem položaju, pa ne.
Predstavljajte si še, da krog z 950 stoli ni enakomeren. Ponekod je manj stolov kot drugje in tam je prostor za ljudi drugačne barve kože. Želijo si, da bi lahko šli tja, kjer je več stolov, in za svojo revščino krivijo rasizem. Ne zavedajo pa se, da če stola ne izgubijo oni, ga bo moral nekdo drug, ker je to rezultat, ki ga narekujejo pravila igre. Seveda se revnim ljudem drugačne barve kože zdi, da je rasizem razlog za njihovo revščino, dejansko pa je bolj simptom in dejavnik, ki omogoča sistem, v katerem nekdo mora biti reven: če ne mi, potem oni. Zato si različne frakcije prizadevajo oblikovati krog tako, da bi bilo v njihovem delu kroga sorazmerno več stolov (v resničnem svetu to ustreza imperialističnemu nadzoru virov), kar privede do nove stopnje tekmovalnosti in razmer, ki spodbujajo rasizem, nacionalizem in imperializem.
Vsi so tako osredotočeni na to, da bi sebi in svoji skupini zagotovili večji delež stolov, da ne podvomijo o pravilih igre in se ne vprašajo, ali bi se ta pravila lahko spremenila.
Naj vam na kratko prikažem, kako se ta igra odvija. Kot opisuje pretresljiva knjiga Matthewa Desmonda z naslovom Evicted (Deložirani), danes več deset milijonov ljudi v Ameriki 50 ali celo 70 ali 80 odstotkov svojih prihodkov porabi za najemnino, pri tem pa jih od spirale propada, ki se začne z deložacijo in konča v popolni bedi (razpad družine, zapor, brezdomstvo ali še kaj hujšega), loči le en zdravstveni zaplet ali popravilo avtomobila. Marsikdo bi za takšno situacijo okrivil ‘brezsrčne najemodajalce’, a brezsrčnost v osnovi izhaja iz sistema, ki je od najnižje do najvišje ravni osredotočen na prizadevanja za lastno korist in zato od nas zahteva, da ravnamo z drugimi kot s sredstvi, ki nam prinašajo korist. Brezsrčen najemodajalec je izpostavljen enaki osnovni ekonomski negotovosti kot vsi drugi, le da je od nje bolj oddaljen. Če se zgodi gospodarska recesija ali borzni zlom, bo morda tudi najemodajalec obubožal. Precej pogosto je lastnik stavbe nepremičninsko podjetje, ki za upravljanje stavbe najema nekoga drugega in je pod pritiskom, ker mora ohranjati ustrezno stopnjo donosa, da bi lahko odplačalo dolgove svojim upnikom. Temelj sistema so veliki institucionalni vlagatelji, ki za kapital prikrajšajo podjetja, ki ne proizvajajo največjega možnega donosa. Morda bi morali kriviti njihov pohlep, vendar so največji med njimi večinoma pokojninski skladi, ki si obupno prizadevajo za dovolj visok donos, da bi lahko financirali upokojitev učiteljev, gasilcev in drugih delavcev.
Brezsrčnost je neizogiben del takšnega sistema razčlovečenja in izkoriščanja. Tistim, ki vam je preveč mar za druge, se precej pogosto zgodi, da ste pri poslovanju neuspešni. Ostanete brez stola.
Levičarji za stisko planeta zelo radi krivijo korporacije in njihove izvršne direktorje, ki pa so pravzaprav le subjekti v sistemu in opravljajo strukturno določene vloge. Korporacije imajo gotovo nekaj manevrskega prostora pri odločanju, ali bodo ravnale bolj ali manj v interesu javnosti, vendar podjetje, ki v gonji za dobičkom ni dovolj agresivno, prej ali slej naleti na trg, kjer vlada železna roka. Njegovi bolj brezsrčni konkurenti ga bodo uničili ali pa morda stisnili v majhno nišo. Zato je nespametno upati, da se bo ravnanje korporacije korenito spremenilo z učenjem etike ali z meditacijo v sejni sobi.
Gibanje za reformo korporativnega poslovanja (določitev omejitev pooblastil in dobička ter obvezno služenje javnemu interesu) je korak v pravo smer, razumeti pa moramo tudi, da koncept korporacije, kot ga poznamo, ni neko nesrečno zgodovinsko naključje, ampak naravna prilagoditev ‘pravilom igre’ in neizogiben rezultat vseobsegajoče zgodbe. Je kot izpolnjena prerokba. Prerokba je v tem primeru doktrina o razumskem koristoljubju, ki za ljudi ne velja, nikoli ni veljala in nikoli ne bo veljala. Korporacija je izpolnitev te prerokbe in najvišji izraz ideologije koristoljubja.
Ravnanje korporacij je prefinjena in razširjena različica splošnega ravnanja ljudi v gospodarskem sistemu umetnega pomanjkanja, ki zakriva povezavo med vzroki in učinki. Korporacija je v igri glasbeni stoli bolj neusmiljena, kot je lahko večina ljudi, in je zato v tej igri zelo uspešna. Vendar smo v osnovi enako neusmiljeni tudi posamezniki (vključno z vami in z menoj) vsakič, ko iščemo najboljšo ponudbo. Recimo, da bi radi natočili gorivo. Ena bencinska črpalka za liter bencina zaračuna tri cente več kot druga, pri tem pa sta kakovost in storitev enaki. Vse, kar je mogoče izmeriti, je popolnoma enako. Katero črpalko boste izbrali? Boste pomislili: »Če izberem cenejšo, njen dobiček ne bo pošten ali pa ne bo mogla pošteno plačati svojih uslužbencev. Izbral bom dražjo.« Verjetno ne. V osnovi je ravnanje korporacij ravno takšno. Zgodovinsko gledano so korporacije visoko razvito sredstvo, s katerim se življenje in materija podrejata prizadevanju za lasten interes. Podobno kot mnoge druge stvari, ki jih krivimo za svoje tegobe, so prej simptom kot pa vzrok sedanje krize. Tega ne razlagam zato, da bi podjetja in posameznike odvrnil od truda v smeri trajnostnih praks. Takšne odločitve prispevajo k spremembi zgodbe o tem, kaj je ‘normalno’. Tudi kadar so na prvi pogled neuspešne, pripomorejo k ozaveščanju o neujemanju našega sistema in naših idealov. Čeprav bolj etično ravnanje ali večja poduhovljenost ne bosta spremenila pravil igre ali preusmerila toka, proti kateremu mora plavati trajnostnost, v pogosto zasmehovanem gibanju za ‘korporativno čuječnost’, v ‘ozaveščenem kapitalizmu’ in meditaciji v sejni sobi vseeno vidim korist. Kritiki pravijo, da zgolj olajšujejo nadaljevanje nespremenjenega stanja pod krinko poduhovljenosti, kar bi bilo pravzaprav res, če te prakse ne bi imele resnične moči. Če se uporabljajo z iskrenim namenom, imajo nasprotni učinek: otežujejo ohranjanje nespremenjenega stanja. Izzovejo neprijetna vprašanja, na katera ni preprostih odgovorov. Privedejo do krize za organizacijo in ljudi v njej. In to je dobro.