Živ planet je odporen planet, ki se lahko odziva na nihanja atmosferskih plinov, vulkanske izbruhe, trke asteroidov, nihanja sončnega sevanja in na druge izzive. Glede na standardno podnebno teorijo je vpliv gozdov na temperaturo mešan, saj prispevajo k segrevanju, ker absorbirajo več sončne svetlobe kot gola zemlja, toda s skladiščenjem ogljika prispevajo k ohlajanju. Zadnje čase se pri raziskavah pojavlja trend dokazovanja, da gozdovi skladiščijo in sekvestrirajo (zajemajo) veliko več ogljika, kot se je domnevalo doslej. V nekem znanstvenem poročilu je navedeno, da če se bodo gozdovi še naprej krčili enako hitro, kot so se do zdaj, se bo planet segrel za 1,5 stopinje, tudi če bi takoj prenehali uporabljati fosilna goriva.[1] Pri teh izračunih niso upoštevali izgubljene možnosti sekvestracije, temveč le ogljik, sproščen zaradi izgube biomase in izpostavljene zemlje (zaradi krčenja gozdov je zemlja izpostavljena toploti in eroziji, kar povzroča obsežne izpuste ogljikovega dioksida).
Že samo z vidika ogljika bi morali biti ohranjanje gozdov in pogozdovanje veliko pomembnejši prednosti nalogi, kot sta. Z vidika vode pa je njun pomen še večji.
Ker gozdovi skladiščijo vlago in jo izparevajo, pretvarjajo sončno sevanje v latentno toploto vodnih hlapov. Nekaj te toplote se znova sprosti ponoči, ko se vodni hlapi kondenzirajo v roso, veliko hlapov pa se dvigne in oblikuje oblake ter s tem toploto z zemeljske površine prenese v ozračje. Ko se voda kondenzira v oblake, se zopet sprosti toplota. Koliko te toplote konča v vesolju in koliko se je vrne na Zemljo, je sporno vprašanje – učinek oblakov je ena od najpomembnejših in kontroverznih spremenljivk pri simuliranju podnebnih razmer[2] –, težko pa bi oporekali temu, da ima transpiracija gozdov hladilni učinek vsaj na lokalni in regionalni ravni, pri čemer so znani tudi zanesljivi argumenti, da enako velja na globalni ravni.
Vsakdo že po občutku ve, da je v gozdu veliko hladneje (čez dan, ponoči pa je nekoliko topleje). To zdravo pamet potrjujejo tudi raziskave. V študiji, izvedeni na Češkem, so primerjali temperature zraka pri visoki ravni sončnega obsevanja (tj. ob sončnih dneh) nad mokrim travnikom, pokošenim travnikom, asfaltom, gozdom, območjem z redko vegetacijo in nad odprto vodo; pri tem so ta območja mejila drugo na drugo. Temperatura zraka nad mokrim travnikom, jezerom in gozdom je bila nižja od 30 stopinj, nad pokošenim travnikom je bila višja od 40 stopinj, nad asfaltom pa skoraj 50 stopinj.[3]
Ti učinki so lokalni, kaže pa, da gozdovi prispevajo tudi k regionalnemu ohlajanju. Kenija, ki je v zadnji polovici stoletja izgubila večino svoje gozdne površine, se spoprijema tudi z dolgotrajnimi sušami in z višjimi temperaturami. V regijah v Keniji, kjer bi dnevna temperatura v gozdu morda znašala 19 stopinj, je bilo na bližnjem, nedavno ustvarjenem kmetijskem zemljišču izmerjenih 50 stopinj.[4] V Amazoniji je bilo ugotovljeno, da so pašniki kljub višji odbojnosti v povprečju za 1,5 stopinje toplejši (podnevi in ponoči skupaj) od gozdnih površin.[5] Na Sumatri je bilo zemljišče, ki je bilo očiščeno za nasade oljnih palm, za 10 stopinj toplejše od bližnjega deževnega gozda in je ostalo toplejše tudi, ko so na njem zrasle palme.[6]
Pravi, živi gozd in kroženje vode medsebojno učinkujeta na zapletene načine, ki jih znanost šele začenja razumeti. Eden od teh načinov je spreminjanje vlage v dež. Vodni hlapi v ozračju se ne spremenijo vedno v dež, pač pa se lahko zadržujejo v ozračju kot meglica, kar bi lahko poimenovali vlažna suša. Eden od razlogov za nastajanje meglice je preobilica majhnih kondenzacijskih jeder, ki kapljicam vode preprečujejo, da bi se dovolj povečale in spremenile v dež.[7] Med vzroki za nastajanje meglice so onesnaževala, dim zaradi gozdnih požarov in prah izsušene zemlje. Kondenzacijska jedra nad gozdovi so predvsem biogena in vključujejo drobir, bakterije, glivične spore in sekundarne organske aerosole, ki so pravzaprav hlapne organske spojine, ki jih sproščajo rastline.[8] Ta jedra bolj kot k oblikovanju meglice pripomorejo k oblikovanju oblakov, ki ga omogočajo pri višjih temperaturah kot abiotska jedra.[9] Pri nedavnih raziskavah je bila potrjena večja oblačnost nad gozdovi in blizu njih.[10] Ti nižji, gostejši oblaki imajo večji hladilni učinek kot oblaki višje v ozračju. Po navedbah nekega raziskovalca bi se z enoodstotnim povečanjem albeda zaradi oblakov, ki jih ustvarjajo gozdovi, izravnalo vse segrevanje zaradi antropogenih emisij toplogrednih plinov.[11]
Po drugi strani ima meglica, ki nastaja tam, kjer ni gozdov, močan učinek tople grede. Prepušča sončno svetlobo, zemljo pa prekrije z izolirno odejo, ki ponoči preprečuje oddajanje toplote nazaj v vesolje. Posledica sta velika vročina in vlažnost, vendar brez dežja. To dokazuje, da življenje ustvarja razmere za življenje.
Nekatere bakterije, ki tvorijo kondenzacijska jedra za nastajanje oblakov, se zdijo skoraj kot po meri ustvarjene za sejanje oblakov. Najbolj proučevana vrsta, Pseudomonas syringae, vsebuje beljakovine z nukleacijskim reagentom za led, ki omogočajo oblikovanje oblakov pri višjih temperaturah (in tako nižje v ozračju) kot sicer. Te bakterije je najti povsod po svetu in so pravzaprav rastlinski patogeni.[12] Njihove beljakovine z nukleacijskim reagentom za led povzročajo škodo zaradi zmrzali na rastlinah, s katerimi se potem laže prehranjujejo. Skrb vzbuja podatek, da znanstveniki za kmetijske rastline opravljajo raziskave za genetski inženiring sevov bakterije Pseudomonas syringae, ki ne bi imele beljakovin z nukleacijskim reagentom za led. To je značilen pristop, ki temelji na nadzoru ter ki bi lahko povsem nepričakovano spremenil padavinski režim in poslabšal podnebne spremembe.
S krčenjem gozdov se začne začarani krog suše, ekstremnih vremenskih pojavov in nadaljnjega krčenja gozdov. Če razumemo kroženje vode, je jasno, zakaj. Pri zdravem kroženju vode se voda, ki izhlapi iz oceanov, pomika čez celine, pri tem pa pade v obliki dežja. Povsem majhen del teh padavin takoj odteče, večino absorbirajo prst in rastline, nekaj pa jih pronica v podzemne vodonosnike, ki nazadnje pridejo na površje kot izviri, ki tečejo v potoke in reke. Ko je voda v prsti in doseže gladino podtalnice, jo rastline in zlasti drevesa postopno izparevajo nazaj v zrak ter tako v sušnem obdobju zagotavljajo vir dežja. Približno 30–90 odstotkov padavin ne prihaja neposredno iz oceanov, ampak iz evapotranspiracije vode iz prsti in rastlin, odvisno od regije.
Na velikih območjih Zemlje so drevesa ključna pri tem, da lahko prst absorbira deževnico:
Po drugi strani krčenje gozdov povzroča erozijo tal in zmanjšuje zmožnost tal za absorpcijo vode, zaradi česar so poplave po obilnem deževju še hujše. Brez globokih drevesnih korenin, ki bi globoko v zemlji črpale vlago in tako zagotovile vlago v ozračju, so suše običajno daljše in hujše. To pa še bolj obremeni preostale gozdove, ki postanejo dovzetni za požare in bolezni. Ko končno nastopi deževje, voda odteče z izsušene zemlje in s sabo odnese še prst.
Krčenje gozdov spreminja kroženja v atmosferi še na drug način: okrepijo se vzgornjiki in oblikujejo se oblaki višje v ozračju, kar privede do padavin, ki jih je glede na skupno količino manj, so pa močnejše – to še poslabša že znani cikel suš in poplav.[13] Sprememba z zanesljivega padavinskega režima na cikel suš in poplav je primer omenjene podnebne neuravnovešenosti, ki bi lahko bila večja grožnja kot nedvomno globalno segrevanje. Ne spremenijo se le vremenski vzorci, zmanjša se tudi zmožnost Zemlje za spoprijemanje s temi spremembami.
To pa še ni vse. Funkcija gozdov je več kot le recikliranje vlage, ki pride iz oceanov – dejansko ustvarjajo vetrove, ki pravzaprav prinesejo vodo iz oceanov. Po svetu je razširjeno prepričanje, da gozdovi prinašajo dež, vendar so se znanstveniki temu dolgo časa posmehovali: gozdovi rasejo tam, kjer so padavine obilne, so govorili, vendar teh padavin ne ustvarjajo. Te prinesejo vetrovi, na katere vplivajo obsežni geomehanski procesi, ki izhajajo iz temperaturnih razlik med poloma in ekvatorjem, vrtenja planeta ter drugih dejavnikov. Zdaj se to stališče spreminja.
V zadnjem desetletju se vse bolj uveljavlja znanstvena teorija, imenovana biotska črpalka (angl. biotic pump), ki potrjuje splošno ljudsko modrost, znano po vsem svetu, da gozdovi privlačijo dež. Glede na teorijo, ki sta jo leta 2006 prva oblikovala ruska fizika V. G. Gorškov in A. M. Makarieva, evapotranspiracija iz velikih, zlasti staroraslih gozdov ustvari sisteme nizkega zračnega pritiska, ko se vodni hlapi dvignejo in kondenzirajo.[14] Ker vetrovi običajno pihajo z območja visokega zračnega pritiska na območje nizkega zračnega pritiska, z vlago bogate vetrove, ki pihajo iznad oceana, povleče proti notranjosti celine, porasle z gozdovi, kamor prinesejo dež, ki omogoča rast gozdov.[15] Zato redne in obilne padavine sežejo daleč v notranjost celin, poraslih z gozdovi, iz istega razloga je teh padavin manj v Amazoniji, Jugovzhodni Aziji, Afriki in Sibiriji, kjer se krčenje gozdov približuje kritičnim ravnem.
Ta teorija je vzbudila močna nasprotovanja, kot se zgodi, ko že dolgo uveljavljeno dogmo izzove nekdo zunaj panoge (Gorškov in Makarieva sta jedrska in ne atmosferska fizika). Poleg tega je to teorijo težko dokazati, bodisi z eksperimentom bodisi z računalniškim modelom, pomeni pa tudi, da zdajšnji podnebni modeli zanemarjajo zelo pomemben proces. Poleg tega nakazuje skrb vzbujajoče posledice zaradi močnega krčenja gozdov po vsem svetu. To na primer pomeni, da se zaradi krčenja gozdov v Amazoniji količina padavin ne bo zmanjšala le za 15 ali 30 odstotkov, kot izhaja iz konvencionalnih modelov, ampak celo za 90 odstotkov.[16] Amazonija se torej ne bi spremenila v savano, temveč v puščavo.
Številni posredni dokazi biotske črpalke v obliki suš in zmanjševanja količine padavin spremljajo krčenje gozdov od Sibirije do Avstralije, Indonezije in Srednje Amerike. Skupna količina padavin v Amazoniji se je med letoma 1975 in 2003 zmanjševala v povprečju za 0,3 odstotka na leto,[17] kar je v neposredni povezavi s krčenjem gozdov, vrhunec pa so bile hude suše v letih 2005, 2010 in 2015. Pozneje so bili na podlagi padavinskega režima in analize izotopov zbrani tudi neposredni dokazi.[18] Čeprav omenjena teorija nasprotuje geomehanskemu vidiku, ki ima v klimatologiji še vedno močan vpliv, se izrazito ujema z vidikom živega planeta. Naj ponovim, življenje ustvarja razmere za življenje.
Še celo v konvencionalnem ogljičnem okviru bi moralo imeti ohranjanje deževnih gozdov zaradi skladiščenja in sekvestracije ogljika pomembnejšo vlogo, z vidika živega sistema pa sta ohranjanje in obnova gozdov nujna. Danes je zmanjšanje izpustov glavna prednostna naloga konvencionalnega okoljevarstva, vendar je to prikladna težava, ki se lepo ujema z znano osnovno pripovedjo tehnologije na pohodu. Ekološke krize ne bomo rešili s spremembo nekaj vhodnih podatkov. Razviti bomo morali tesno partnerstvo z naravo in spoštovati vsa živa bitja.
Izjemno pomembne gozdove vleče v smrtonosni vrtinec: krčenje gozdov povzroča suše in zaradi suš se gozdovi še bolj krčijo. Gozdove moramo začeti varovati, kot da so sveti (kar tudi so), uničene gozdove pa začeti obnavljati, kot da so od tega odvisna naša življenja (kar tudi so).
Ljudje, ki živijo v tesni povezanosti z zemljo, so vedno razumeli odnos med gozdovi, vodo in življenjem. Šaman Davi Kopenawa iz plemena Janomami opisuje uničevanje hidrološkega cikla takole:
»Z zemlje nikoli ne odtrgamo njene kože. Obdelujemo samo njeno površino, saj tam čaka bogastvo. Tega smo se naučili od svojih prednikov. Listje in cvetovi dreves nikoli ne prenehajo odpadati in se kopičiti na gozdnih tleh. To daje gozdu značilen vonj in vrednost rasti. Vendar ta vonj hitro izgine, ko se tla posušijo, potoki pa izginejo v globinah. Tako je. Takoj, ko posekajo visoka drevesa, na primer kapokovce vari mahi in brazilske orehe havari hi, postanejo gozdna tla trda in vroča. Prav ta visoka drevesa zagotovijo deževnico in jo obdržijo v tleh … Drevesa, ki jih sadijo belci, na primer mangovci, kokosove palme, pomarančevci in indijski orehi, ne znajo priklicati dežja.«[19]
Bodite pozorni na zadnji stavek, ki zatrjuje, da je gozd več kot le množica dreves. Če ne bomo tudi mi dojemali gozdov kot živa bitja, bomo sploh kdaj z njimi ravnali kot s takimi?
Nujnost ohranjanja in obnavljanja gozdov je nesporna, če dojemamo Zemljo kot živo bitje, gozdove pa kot enega od njenih življenjsko pomembnih organov. Nujnost varovanja in spoštovanja vode je očitna, če jo dojemamo kot kri ali življenjsko tekočino živega planeta. Nič ni drugače kot pri človeškem telesu: če ga razumemo kot povezan, inteligenten živ sistem, ne potrebujemo fizioloških razlogov, ki bi nas prepričali, da potrebujemo pljuča, jetra, slepič in mandeljne. Samo mehanicistično bi lahko mislili, da so nekateri organi neuporabni in bi jih lahko odrezali brez posledic za celotno telo. Bolj ozaveščeni zdravniki to danes končno spoznavajo in zavračajo sedemdesetletne medicinske norosti, kot so rutinsko odstranjevanje slepiča, mandeljnov in modrostnih zob. Ali ni že čas, da začnemo enako ravnati s telesom Gaje?
Končne opombe
[1] Mahowald idr. (2017).
[2] Oblaki z nižjimi vrhovi na splošno sevajo več toplote v vesolje. Glej Trenberth in Stepaniak (2004).
[3] Za sliko, ki prikazuje te ugotovitve, glej Ellison (2017), ta slika se je prvotno pojavila v Hesslerová idr. (2013).
[4] Schwartz (2013).
[5] Runyan in D’Odorico (2016).
[6] Sabajo idr. (2017).
[7] Runyan in D’Odorico (2016), str. 62.
[8] Prav tam.
[9] Thompson (2008).
[10] Teuling idr. (2017).
[11] Jehne (2007).
[12] Schiermeier (2008).
[13] Schellnhuber (2004), str. 253.
[14] Ta intervju z avtorjema teorije, ki ga je pripravil Hance (2012), je najboljši uvod v to teorijo in njen pomen, ki sem ga lahko našel.
[15] Gorškov in Makarieva (2006).
[16] Schwartz (2013).
[17] Courcoux (2009).
[18] Glej na primer Angelini idr. (2011) ter Andrich in Imberger (2013).
[19] Kopenawa in Albert (2013).