ddr. Alenka Lena Klopčič
nekdanja direktorica Energetike.NET ter ‘The Climate Reality Leader’
»Svet, v katerem so dojenčki ob rojstvu ločeni od mater, v katerem se otrokom predpišejo zdravila, da bi lahko sledili pouku, v katerem izsušujemo močvirja in odlagamo strupene odpadke, v katerem se je razbohotila trgovina z ljudmi, v katerem so živali zaprte v vzrejnih obratih, v katerem se kazen zamenjuje s pravico, v katerem je bogastvo skoncentrirano v vse manj rokah in v katerem se ljudje sovražijo zaradi barve kože, je nujno tudi svet, v katerem podnebje postaja vse bolj neuravnovešeno. In to niso le simptomi, ampak tudi vzroki.«
Knjiga misleca Charlesa Eisensteina resnično govori o podnebju kot o novi zgodbi, o zgodbi, kjer glavni zlobneži niso emisije ogljikovega dioksida in glavni protagonisti niso obnovljivi viri energije. Namesto tega nam nastavlja ogledalo in nas vabi k spremembi prioritet. »Na ravni politike se moramo preusmeriti k varovanju in ozdravitvi ekosistemov na vseh ravneh, še posebej na lokalni. Na kulturni ravni moramo človekovo življenje ponovno povezati s preostalim življenjem, ekološka načela pa uporabiti za ozdravitev družbe. Na ravni strategije in miselnosti moramo pripoved preusmeriti k življenju, ljubezni, h kraju in k soudeležbi.«
Namreč, kot piše avtor, ko bomo to storili, bodo na koncu tudi emisije – ti klasični podnebni zlobneži – zagotovo manjše.
Avtor tudi pravi, da če bi moral ponuditi univerzalno rešitev, bi to bilo, da bi svet spet videli in obravnavali kot svetega. Mar ni to nekaj najbolj normalnega na tem svetu? Videti naš ljubi planet kot nebeški, saj tak vendar je? Morda pa bo to večini nas uspelo, ko bomo končno pozabili na ekonomijo, kot jo poznamo danes, ki ima po avtorjevi razlagi vgrajeno konkurenco; ta pa od nas zahteva, da za sprejem kar najbolj razumskih odločitev naša srca otrdijo. Sčasoma pa ta otrdelost srca postane navada, refleks in način bivanja, piše avtor. Bojim se, da je res.
Vem pa, da sama nimam niti nikdar nočem imeti trdega srca (pa čeprav ekonomistka po osnovni izobrazbi). Še vedno sem namreč ista oseba, ki je kot deklica ob gledanju ameriške nadaljevanke Sever in Jug jokala zaradi krutosti belih sužnjelastnikov (že izraz ‘suženj’ je sprevržen, kaj šele ‘sužnjelastnik’!) in groznega življenja (nevrednega besede ‘življenje’) Afričanov, ki so v pohlepnih belskih rokah ostali brez človeškega dostojanstva, predvsem pa zaradi sramu – da sem tudi sama bela. In zanimivo je, da ob branju Eisensteinove knjige pridejo v ospredje takšne misli, ne le misli, vezane na ljubezen do naše ljube Zemlje in posledično na potrebno ukrepanje. Očitno torej njegovo sporočilo deluje. Sporočilo, ki poziva k razmisleku onstran ogljikovih emisij.
Resnično upam, da dobi slovenski prevod knjige Podnebje – Nova zgodba v roke čim več Slovencev. Ker res šteje ukrepanje vsakega posameznika in ker je še kako pomembno, kako bijejo naša srca. Ob tem pa še poklon ‘botru slovenskega prevoda’ Matiji Maziju in Založbi Chiara. Dejstvo, da takšni ljudje obstajate, me navdaja z velikim upanjem, da le pozdravimo in zacelimo ta naš dragoceni svet.
23. 6. 2022